Poglavje 12

Smrt ni nepremagljiva sovražnica

SMRT je sovražnica življenja. Na vsakem pogrebu znova slavi zmago, in nihče se ji ne more ustavljati. (Rimljanom 5:14) So drevesa, ki živijo nad 1000 let, in ribe, ki živijo po 150 let; človek pa jih dočaka komaj 70 ali 80 in že ga pobere smrt. – Psalm 90:10

² Biblija ne upodablja smrti kot sovražnice brez vzroka. Zdi se, kot da je kdo pustil v nas slo po neskončnem življenju in učenju, in vendar: naj je človek še tako učen in zmožen, naj ga prijatelji in domači še tako kujejo v zvezde, smrt pride tudi ponj. (Propovednik 3:11; 7:2) Ker večina ljudi v smrti res vidi sovražnico, si obupno prizadevajo preložiti njeno zmago na kasneje. Spet drugi so kot iz uma, življenju skušajo ugrabiti čimveč užitkov, preden bi jih porazila smrt.

³ V vsej dolgi zgodovini so ljudje verjeli, da gre življenje naprej še po smrti. Grški mislec Platon je učil, da imamo nesmrtno dušo, ki preživi telo. Pa jo imamo? Pred kratkim so zanimanje za te stvari nanovo prebudila pripovedovanja ljudi, ki so baje umrli, pa spet oživeli in potem razkladali, kaj so »videli onstran smrtnih vrat«. Ali mrtvi živijo kje drugje? Ali se da smrt premagati?

 SMRT PRVIČ ZMAGA

⁴ Biblija pripoveduje, da so bili ljudje ustvarjeni za življenje in ne za umiranje. Bog je Adama in Evo postavil v prelep gaj, kjer naj bi odtlej živela. Enega od dreves je imenoval »drevo življenja«. Če bi bila Adam in Eva Bogu hvaležna in zvesta, bi jima bržkone dal jesti s tega drevesa v znak, da jima podeljuje večno življenje. (1. Mojzesova 1:30; 2:7–9) Adamu in Evi pa je bilo ljubše, da ne ubogata Boga. Z grehom sta si priklicala smrtno obsodbo. – 1. Mojzesova 3:17–19

⁵ Če hočemo vedeti, ali je smrt res nepremagljiva sovražnica, moramo pogledati, kaj je zmaga smrti prinesla Adamu in Evi. Ali sta čisto zares »umrla« ali pa samo prešla v drugačno življenje?

⁶ Ko je Adam po neumnem grešil, ga je Jehova po pravici kaznoval, kakor je bil rekel. Zdaj je Adamu ukazal:

»V potu obraza svojega uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.« – 1. Mojzesova 3:19

Kaj je to pomenilo za Adama in kaj to pomeni za nas?

⁷ Poprejšnja pripoved o Adamovi ustvaritvi nam takole govori: »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« (1. Mojzesova 2:7) Pomisli, kaj to pomeni. Preden ga je Bog ustvaril iz prahu, ni bilo nobenega Adama. Ko je umrl in se vrnil v prah, torej tudi ni bilo nobenega Adama več. – 1. Mojzesova 5:3–5

 ALI SE MRTVI ZAVEDAJO

⁸ Marsikdo bi bil presenečen, če bi slišal, da Adam po smrti ni več obstajal. Vendar predvidena kazen za greh – da mora Adam umreti in se vrniti v prah – ni govorila nič takega, da bi še naprej živel. Smrt je nasprotje življenja, pa če gre za človeka ali žival. Oba imata istega »duha« (NS) ali življenjsko silo. Biblija k temu pravi takole:

»Kajti kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrejo, umrejo tudi oni, in enak dih imajo vsi, in človek nima prednosti proti živini; ... vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.« – Propovednik 3:19, 20

⁹ Ali to pomeni, da mrtvi ne mislijo in ne čutijo? Propovednik takole odgovori: »Boljši je živ pes ko mrtev lev; živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar več ne vedo.« (9:4, 5, EI) Ko človek umre, »minejo vse misli njegove«, ne more več ne čutiti ne delati. – Psalm 146:3, 4; 31:17

¹⁰ Če nam Biblija zagotavlja, da se mrtvi ne zavedajo in ničesar ne zaznavajo, pomeni, da smrt konča bolečino in trpljenje. Job, zvest Božji hlapec, je to vedel. Ko se je bolan zvijal v bolečinah, je rekel:

 »Zakaj nisem umrl kar ob rojstvu? ... Zakaj sem bil vzet na kolena in zakaj na prsi, da sem sesal? Kajti sedaj bi ležal in bi počival in spal – in imel bi pokoj.« – Job 3:11–13

¹¹ Ampak kaj ima s tem duša?

¹² Enostavno povedano – Sveto pismo uči, da si duša kar ti. To kaže že navedek iz 1. Mojzesove 2:7. Spomni se, da je Bog oblikoval človekovo telo iz prahu. Potem mu je dal življenje in sapo, da bi živel. Kaj je nastalo iz tega? Kakor pravi Božja beseda, je »človek postal živa duša (hebrejsko nefeš)«. (1. Mojzesova 2:7) Nihče ni Adamu duše dal, niti ni duše dobil. Sam je bil duša. Biblija to vseskozi uči, od začetka do konca. Mnogo stoletij pozneje je apostol Pavel navajal iz 1. Mojzesove 2:7: »Postal je prvi človek Adam duša živa (grško psyche).« – 1. Korinčanom 15:45

¹³ Hebrejsko besedo nefeš in grško besedo psyche, ki smo ju zasledili v teh besedilih, prevajajo na najrazličnejše načine. V Ezekielu 18:4 in Matevžu 10:28 boš v mnogih biblijskih prevodih našel, da so ju prevedli z »duša«. Drugje so isti izvirni besedi prevajali z »bitje«, »stvor« ali »oseba, človek«. To vse so možni prevodi besed iz izvirnika, in če jih primerjamo, se pokaže, da je duša stvòr ali človek sam, ne pa kakšen njegov del. V jeziku izvirnika Biblija rabi isti besedi za živali in jih s tem ima za duše, ki kot take imajo življenje. – 1. Mojzesova 2:19; 3. Mojzesova 11:46; Razodetje 8:9

¹⁴ Kot duša je Adam ali katerikoli človek mogel jesti, se zlačniti in utruditi. V hebrejskem izvirniku Biblija pravi, da duše vse to počnejo. (5. Mojzesova 23:24; Pregovori 19:15; 25:25) Ko je Bog Izraelcem prepovedal delo na določen dan, je razkril še nekaj  važnega o duši: »In vsako dušo, ki bo opravljala kakršnokoli delo tisti dan, hočem pogubiti izmed njenega ljudstva.« (3. Mojzesova 23:30) Biblija torej na tem in še na drugih mestih kaže, da duša umre. – Ezekiel 18:4, 20; Psalm 33:19

¹⁵ Ko vemo za resnico Biblije, moremo presoditi nedavne zgodbe o ljudeh, ki so domnevno umrli (ker pač ni bilo več čutiti srčnega utripa ali zaznati delovanja možganov), ki pa so spet oživeli in potlej pravili, kako jih je nosilo zunaj telesa. Možno je, da se jim je bledlo zaradi kakšnih zdravil ali pomanjkanja kisika v možganih. Naj je to dokončno pojasnilo ali ne, je gotovo, da jim iz telesa ni uhajala nevidna duša.

¹⁶ Če pa se mrtvi prav ničesar ne zavedajo in če nikakršna »duša« ne odprhuta iz telesa, potem tudi ne more biti peklenskega ognja, ki bi čakal grešne duše, kajne da ne? Mnoga verstva pa učijo, da pridejo hudobneži po smrti na muke. Ko so zvedeli za resnico o mrtvih, so se nekateri po pravici vznemirili. »Zakaj nam naša vera ni povedala resnice o mrtvih,« se sprašujejo. Kaj praviš k temu sam? – Glej Jeremija 7:31

 KAJ ČAKA MRTVE

¹⁷ Če bi današnje ljudi čakala zgolj in samo smrt in nezavedanje, bi smrt pač bila nepremagljiva sovražnica. Ampak Biblija je nima za takšno.

¹⁸ Prvo, kar čaka človeka po smrti, je grob. Jeziki, v katerih so napisali Biblijo, so imeli posebne besede za kraj mrtvih, grobišče človeštva. V hebrejščini so mu rekli šeol, v grščini pa hades. Različni prevodi tolmačijo ti besedi z izrazi kot »grob«, »jama« ali »pekel«. Ne glede na to, kako ju prevajamo, ta izraza v jeziku izvirnega besedila ne označujeta razbeljenega kraja muk, ampak kraj mrtvih, ki se ničesar več ne zavedajo. Kot tudi piše:

»Vse, kar more tvoja roka storiti, stori z vneto močjo, zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih (peklù, Douayev prevod; šeolu, NS; grobu, avtorizirani prevod), kamor greš.« – Propovednik 9:10, EI

Apostol Peter pripominja, da je ob smrti celo Jezus prišel v grob, šeol, hades ali pekel. – Dejanja ap. 2:31, glej še Psalm 16:10

¹⁹ Mrlič kajpada ne more spremeniti svojega položaja. (Job 14:12) Kaj človek res nima nobene druge prihodnosti kot le smrt in nezavedanje? Kakšni že. Biblija uči, da bodo ljudje, ki jih bo Bog dokončno zavrgel, mrtvi za vse večne čase. – 2. Tesaloničanom 1:6–9

²⁰ Staroveški Judje so verjeli, da zakrknjeni hudodelci nimajo po smrti nobene prihodnosti več. Takšnih niso niti zagrebli: njihova trupla so zmetali v sotesko zunaj Jeruzalema, kjer so neprestano kurili ognje in sežigali smeti. To je bila Hinomova dolina ali Gehena. Ko je Jezus iskal primerno prispodobo  za popolno uničenje, po katerem se ne dá več ničesar pričakovati, ga je zaradi tega običaja primerjal Geheni. (Matevž 5:29, 30) Rekel je na primer:

»Ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duše (ali možnosti, da bi še živel kot duša) pa ne morejo ubiti; bojte se marveč tistega (Boga), ki more ... dušo in telo pogubiti v pekel (Geheno, NS).« – Matevž 10:28

Pri tem pa nas Jezusove besede navdajajo z upi, da bodo mnogi mrtvi nekoč še živeli in s tem premagali smrt.

ZMAGA SKOZI VSTAJENJE

²¹ Bog je Jezusa Kristusa, ki je bil že nekaj dni mrtev, spet obudil. To je bilo eno najvažnejših dejanj vseh časov. Jezus je bil spet živo duhovno stvarjenje, kakršen je bil pred prihodom na Zemljo. (1. Korinčanom 15:42–45; 1. Peter 3:18) Več sto ljudi je Jezusa videlo še po vstajenju. (Dejanja ap. 2:22–24; 1. Korinčanom 15:3–8) Očividci so bili raje ob glavo, kakor da bi se izneverili veri v Jezusovo vstajenje. Njegovo vstajenje dokazuje, da smrt ni nepremagljiva. Smrt se da premagati! – 1. Korinčanom 15:54–57

²² Premaga jo lahko še kdo drug. Mrtvi se lahko spet vrnejo med žive na Zemlji. Jehova, ki ne laže, nam v svoji besedi zagotavlja, »da bodo vstali pravični (ki so poznali in spolnjevali Božjo voljo) in nepravični (ki niso marali za pravico)«. – Dejanja ap. 24:15, EI

²³ Lahko smo brez skrbi, da Bog more ljudi vračati med žive. Človek lahko na filmski ali videotrak posname lik, glas in vedenjske navade kogarkoli. Ali  ne zmore Bog še kaj več? Njegov spomin sprejme mnogo več od kakršnegakoli filma ali traku, zato lahko poustvari, kogar hoče, do pike enakega. (Psalm 147:4) To je že pokazal. V Bibliji je precej zapisov, kako je Bog svojemu sinu dal, da je obujal ljudi. Dva taka ganljiva primera lahko prebereš v Janezu 11:5–44 in Lukežu 7:11–17. Ljudje, ki so v davnini častili Boga, se niso zaman veselili časa, ko naj bi se jih ta spomnil in jih obudil. Bilo bi, kakor da bi se predramili iz nezavednega spanja. – Job 14:13–15

²⁴ Ko so vsi ti ljudje v starih časih vstali, so morali biti sorodniki in prijatelji vsi iz sebe od  veselja. Toda ti vstali ljudje so smrt premagali le za nekaj časa, nazadnje so spet pomrli. Vseeno pa nas razvnemajo s tem utrinkom iz prihodnosti; Biblija namreč kaže še na »boljše vstajenje«. (Hebrejcem 11:35) To bo res dosti boljše, saj se bodo ljudje vračali med žive na Zemljo in ne bodo več umirali. To bo še dosti večja zmaga nad smrtjo. – Janez 11:25, 26

²⁵ Ker piše v Bibliji o tem, kako Bog lahko in tudi hoče premagati smrt, nam nedvoumno kaže, da je ljudem naklonjen in da jih ljubi. Ob tem naj bi se nam Jehovina osebnost še bolj odkrivala in priljubila. S takšnimi spoznanji bomo laže lovili ravnotežje, ker nam preženejo bolesten strah pred smrtjo, ki razjeda toliko ljudi. Srečni lahko upamo, da bomo spet videli pokojne sorodnike in svoje najdražje, ko bo človek premagal smrt skozi vstajenje. – 1. Tesaloničanom 4:13; Lukež 23:43

[Preučevalna vprašanja]

Zakaj naj bi razmišljali o »sovražni« smrti? (Job 14:1, 2) (1–3)

Kako je smrt prišla nad ljudi? (4, 5)

Kaj je »smrt« pomenila za Adama? (6, 7)

Kako bi komu z Biblijo pokazal, ali mrtvi še kaj vedo ali ne? (8–11)

Kaj je »duša« po Bibliji? (12, 13)

Ali duša more umreti? Do česa nas to pripelje? (14–16)

Kaj se s človekom godi po smrti? (17–20)

Kako se da premagati smrt? (21, 22)

Zakaj je prihodnost lahko še lepa? (23–25)

[Okvir na strani 116]

»Treba je povedati, da v novi zavezi ne zasledimo, da bi bil peklenski ogenj del prvega oznanila. Iz nove zaveze se dá včasih celo razbrati, da je končna usoda tistih, ki zavračajo Božje ponujeno zveličanje, prej izničenje kakor pa večna kazen.« – »A Dictionary of Christian Theology«, uredil Alan Richardson

[Slika na strani 114]

PRAH

ADAM

PRAH

[Slika na strani 119]

Lazarjevo vstajenje dokazuje, da se smrt dá premagati