Vlada, ki bo svetu prinesla mir
Poglavje 16
Vlada, ki bo svetu prinesla mir
ALI je kje kakšna vlada, ki lahko svetu prinese mir, mu zagotovi varnost in reši ljudi zločinov, ki lahko dá vsem dovolj dobre hrane, opravi z onesnaženjem in premaga bolezen?
2 Pretehtaj zgodovino človekovega vladanja, od monarhij do demokracij in vseh ostalih. Niti ena niti vse skupaj niso mogle narediti tega, po čemer smo maloprej spraševali, še v malem ne, kaj šele po vsem svetu. Kljub temu pa še ni treba zavreči vseh upov.
BOG HOČE POSTAVITI SVOJO VLADO – »KRALJESTVO«
3 Bog Jehova obljublja, da nam bo dal vsega, kar rabimo. Zakaj takšna gotovost? Spomnimo se, kako je Bog sprva nameraval iz Zemlje narediti raj, v katerem bi ljudje živeli mirno in srečno. (1. Mojzesova 1:28; 2:8, 9) Potem pa so se v edenskem gaju uprli. Pa misliš, da bi nehvaležen stvor mogel Bogu zmešati načrte? Kje neki. Kmalu po tem, ko sta se Adam in Eva uprla, je Jehova napovedal rešitelja, »seme«, ki naj bi zdrobil vse, ki rušijo mir na Zemlja in v nebesih. (1. Mojzesova 3:15) »Ampak kaj ima to opraviti z nekakšno vlado,« se boš morda čudil. No, to »seme« naj bi bil mesija, »knez miru«, o katerem je prerok v navdihu takole napisal: »Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca.« – Izaija 9:6, 7; 11:1–5
4 Da, Jehova obljublja vladarstvo, ki bo delilo pravico in prineslo mir. Biblija mu pravi Božje kraljestvo. »Oče naš, ... pridi tvoje kraljestvo,« molijo milijoni. (Matevž 6:9, 10, EI) Če si kdaj tako molil, si molil za resnično vlado – za nebeško kraljestvo, ki bo prineslo mir na Zemljo. (Psalm 72:1–8) Kdaj pa bo Bog tej vladi predal oblast? Kako in po čem bo izbral vladarje?
5 V stoletjih se je razkrilo, kaj Bog hoče. Povedal je na primer, da bo mesija prišel iz Abrahama in Jakoba in pripadal Judovemu rodu. (1. Mojzesova 22:18; 49:10) Potem je Jehova v Izraelu ustanovil kraljestvo, nekakšno preroško skico tega, kar naj bi se šele zgodilo. V Izraelu so namreč imeli bogovladje (teokracijo). Za njihovega kralja je veljalo, da sedi na »Jehovinem prestolu«. (1. Letopisi 29:23) Jehova je bil vrhovna oblast, njegovi zakoni in zahteve so narodu kazali pot. Kralju Davidu pa je naznanil, da bo iz njegove rodovine prišel tisti, ki naj bi postal večen kralj. – Psalm 89:20, 21, 29
6 Takšne in drugačne podrobnosti, kar jih iz Biblije izvemo o izraelski zgodovini, so važne, zato ker nam povedo, da je Bog dal prihodnjemu kraljestvu zanesljiv in zakonit temelj. Zato je Bog pozneje k devici iz Davidove rodovine tudi poslal angela, ki ji je rekel takole:
»Rodila (boš) sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Jehova Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo vladal v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« – Lukež 1:28–33, EI
7 To je bil napovedani mesija, ki mu je Bog obljubil večno oblast nad človeštvom. Kaj lahko pričakujemo od Jezusa vladarja? Poglejmo, kaj vemo o njem.
8 Jezus je bil Bogu vedno popolnoma vdan in je spolnjeval njegovo voljo. (Hebrejcem 10:9; Izaija 11:3) Med drugim je svojo zvestobo Bogu kazal s tem, da ga ni bilo mogoče podkupiti z nikakršnim bogastvom ali visokim položajem. Bil je torej pravo nasprotje človeških gospodovalcev. (Lukež 4:5–8) Ko se je boril za resnico, ni poznal strahu in si ni pomišljal vreči ljudem v obraz njihovo svetohlinstvo. – Janez 2:13–17; Marko 7:1–13
9 Jezus je pri vsem tem tako zelo ljubil človeški rod, da je zanj umrl. (Janez 13:34; 15:12, 13) Iz usmiljenja je zdravil, obujal mrtve in sitil lačne. (Lukež 7:11–15, 22; 9:11–17) V oblasti je imel tudi naravne sile in to moč rabil ljudem v prid. (Matevž 8:23–27) Kljub svoji moči pa je bil na moč priljuden, saj se še otroci niso prav nič bali tega blagega moža. – Matevž 11:28–30; 19:13–15
10 Pomisli, kako lepo bi bilo imeti vladarja s takšnimi lastnostmi in zmožnostmi. Prav tega se nadejajo častilci Jehove.
VLADARSTVO Z NEBES
11 Ko je rimski upravnik vprašal Jezusa po njegovi kraljevski oblasti, mu je ta odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Janez 18:36) Jezus se je strogo ločil od politike sveta, s tem pa dal zgled svojim privržencem. (Janez 6:15; 2. Korinčanom 5: 20) Povrh vsega pa ni bilo nikoli v Božjem načrtu, da bi njegov sin vladal od nekod na Zemlji. Vladal naj bi iz nebes, od koder bi gospodaril čez človeštvo in sploh vse vesolje.
12 S to mislijo je Jehova Jezusa, potem ko je ta zvest Bogu umrl, obudil v večno duhovno življenje. (Dejanja ap. 10:39–43; 1. Korinčanom 15:45) Kristus se je še prikazal svojim privržencem in jih pomiril, da pač še živi in dela, potem pa odšel v nebo. O tem je pisal apostol Peter takole: »Po svojem vnebovhodu (je) na desnici Božji in podrejeni so mu angeli in oblasti in moči.« – 1. Peter 3:22; Matevž 28:18
13 Od takrat, od 33. leta n.š., Kristus vlada krščanski skupščini in njegovi sledilci so srečni priznali njegovo gospostvo in položaj v nebesih. (Kološanom 1:13, 14) Vendar pa Bog takrat Jezusu še ni namenil, da bi vladal človeškemu svetu in vsemu vesolju.
14 Bog je dal človeku časa, da se je lahko do sitega nagledal sadov svojega vladanja. Zato je moral Kristus takrat še čakati na čas, da Božje kraljestvo zavlada svetu. Apostol Pavel je napisal takole: »Za večno je daroval eno žrtev za grehe in sedel na Božjo desnico; odtlej čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni za podnožje njegovim nogam.« – Hebrejcem 10:12, 13, NS
15 Ampak kako naj vemo, kdaj pride čas, ko začne Jezus vladati, če pa je tačas v nebesih in ga ne vidimo? Jezus je, kot smo razpravljali v prejšnjem poglavju, dal viden »znak«, po katerem bi njegovi sledilci na Zemlji vedeli, kdaj je ta čas že prišel. (Matevž 24:3–31) Vojne, lakota, potresi, gonje proti kristjanom in oznanjanje »dobre vesti o kraljestvu« (NS) po vsem svetu, vse to, kar gledamo od prve svetovne vojne (1914–1918) sèm, potrjuje, da živimo proti koncu starega sistema. To pa pripoveduje tudi o tem, da Kristus zdaj vlada v nebesih. Biblija namreč po opisu nebeške vojne proti Satanu pravi takole:
»Zdaj je prišlo zveličanje in moč in kraljestvo Boga našega in oblast Kristusa njegovega ... Zato veselite se, nebesa in kateri stanujete v njih! Gorje zemlji in morju, ker doli je šel hudič k vam, z veliko jezo, ker ve da ima malo časa.« – Razodetje 12:7–12
16 Jezus torej vlada. To pa pomeni, da bo minilo le še »malo časa«, pa bo Kristus svojo oblast tudi uveljavil in spravil s poti vse nasprotnike kraljestva s Hudičem in človeškimi vladarstvi vred. (Daniel 2: 44) Potem pa se bomo lahko veselili v kraljestvu bogovlade, ki bo prineslo večen mir.
SOVLADARJI V KRALJESTVU
17 Biblija nam odkrije še eno privlačnost tega kraljestva. V Danielovi knjigi (7:13, 14) opisuje Božjega sina, ko ravno sprejema »oblast, čast in kraljestvo«. Videnje se potem še nadaljuje:
»Kraljestvo, oblast in moč nad kraljestvi pod vsem nebom bo dana ljudstvu svetih Najvišjega. Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo in vse oblasti mu bodo služile in mu bodo pokorne.« – Daniel 7:27, EI
Bog je torej Jezusu Kristusu namenil vladarje pomočnike. To pa pomeni, da bo nekaj ljudi moralo v nebesa. Ko je bil Jezus na Zemlji, je med ljudmi, moškimi in ženskami, že zbiral tiste, ki naj bi vladali z njim. Rekel je tudi, da gre v nebesa, da jim tam pripravi prostor. – Janez 14:1–3
18 To pa pojasnjuje še tole, česar ljudje, ki sicer hodijo v cerkev, ne morejo razumeti do konca svojih živih dni: po eni plati Biblija pravi, da je Bog dal ljudem živeti na Zemlji, po drugi plati pa govori, da gredo ljudje v nebesa. Kako naj to dvoje uskladimo? No, Bog je pač obljubil, da bo nekaj ljudi vzel v nebesa, kjer bi potem vladali z njegovim sinom. Zemlja pa bo vseeno nekoč še raj, ki ga bodo naseljevali srečni, miroljubni ljudje. – Glej Psalm 37:29; Izaija 65:17, 20–25
19 Koliko pa jih bo šlo v nebesa za vladarje kraljestva? Nekaj je o tem namignil Jezus: »Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče vam je sklenil dati kraljestvo.« (Lukež 12:32, EI) Njihovo število je torej omejeno. Razodetje pravi, da je teh ‚odkupljenih izmed človeštva‘ (NS), ki naj bi kraljevali ob »Jagnjetu« (Jezusu Kristusu), 144.000. (Razodetje 14:1–5) Tega ni težko razumeti. Tudi nekatera človeška vladarstva izvolijo skupino ljudi, mož in žena, ki potem potujejo v glavno mesto za člane vlade.
20 Vendar pa Bog ni prepustil ljudem, da bi določili tiste, ki gredo v nebesa. Sam jih je izbral. (1. Peter 2:4, 5, 9; Rimljanom 8:28–30; 9:16) Ko je Bog tako izbral apostola Pavla, je izlil nanj svojega duha in ga pri tem navdal z gotovostjo, da bo nekoč šel v »nebeško kraljestvo«. (2. Timoteju 4:18, EI) Pavel pa je napisal: »Sam Duh pričuje z našim duhom, da smo božji otroci. Ako pa otroci, tudi dediči, dediči božji, sodediči pa Kristusovi.« – Rimljanom 8:16, 17, EI; 2. Korinčanom 1:22; 5:5
21 Sorazmerno malo Božjih častilcev je izbranih za življenje v nebesih. Bog je namreč sklenil, naj ljudje živijo srečni na Zemlji. Prvega je vzel v nebesa Jezusa. (Hebrejcem 6:19, 20; Matevž 11:11) Odtistihmal je Bog izbiral še ostalih 144 000. Kaj pa potem, ko se jih je nabralo za polno število?
22 Potem ko je apostol Janez v videnju gledal peščico ljudi (144 000) v nebesih ob Kristusu, se mu je prikazala še ‚velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti‘. (Razodetje 7:4, 9, 10, EI) Te bo Bog obvaroval med uničenjem ob koncu sedanjega stvarnega sistema. Tudi jih čaka nekaj čudovitega, večno življenje na Zemlji, na kar čakajo mnogi možje vere, Noe recimo, pa Abraham in David, ki so pomrli, preden je Bog 144 000 ljudem odprl pot do nebeškega življenja. – Dejanja ap. 2:34
ZAKAJ LAHKO ZAUPAMO TEM VLADARJEM
23 Ljudje v teh časih bolj malo zaupajo svojim vladarjem. Tisti, ki bodo vladali v Božjem kraljestvu, pa se bodo močno razlikovali od posvetnih gospodarjev. Bog je vsa ta stoletja zbiral ljudi, ki so izpričali svojo vero. V nadlogah in skušnjavah vseh vrst so se oklepali tega, kar je bilo pravično in prav. In če so si pridobili Božje zaupanje, zakaj jim ne bi zaupali še mi?
24 Kot nekdanji zemljani nas bodo mogli razumeti in čutiti z nami. (Glej Hebrejcem 4:15, 16) Vedo, kaj pomeni biti utrujen, pobit in zmeraj v skrbeh. Vedo, koliko stane človeka, če si hoče nabrati več strpnosti, dobrote in usmiljenosti. Med njimi je bilo tudi nekaj žensk; te razumejo čustva in čisto posebne zahteve navadne zemljanke. – Galatom 3:28
25 Dandanašnji milijoni Jehovinih prič dokazujejo, da zaupajo Kristusu in njegovim sovladarjem. Božjemu kraljestvu so kakor zvesti podaniki, tako zelo je to kraljestvo zanje resnično. (Pregovori 14:28) Sprejemajo njegove zakone, ki so zapisani v Bibliji, in jih še priporočajo, saj prav zares verjamejo, da je še najbolje živeti po krščansko. Sledijo tudi pouku te vladavine. Glavni učbenik je Biblija, zraven pa sodijo biblijski slovarji in pomožna učila. Na zborih skupščine se učijo o kraljestvu in krščanskem življenju. In ta pouk zanesejo med ljudi, učijo jih javno in po domovih. – Dejanja ap. 20:20
26 Jezus je pravil, da bo ena od pojavnih oblik znaka »zadnjih dni« tale: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec« (Matevž 24:14) Preden je Jezus šel v nebo, je poudaril, kako važno je, da njegovi učenci prizadevno nosijo ljudem evangelij, to dobro vest. – Matevž 28:19, 20; Dejanja ap. 1:8
27 Današnjim kristjanom je jasno, da lahko z oznanjanjem in poučevanjem zelo neposredno izpričajo svojo ljubezen do Boga in bližnjih. (Marko 12:28 –31) Gre za življenje, torej se s tem ni šaliti. (Dejanja ap. 20:26, 27; 1. Korinčanom 9:16) Hkrati pa te to delo navdaja z nemajhno srečo in zadovoljstvom. (Dejanja ap. 20:35) Jehovine priče ti bodo rade pomagale, če boš hotel ljudi učiti o vladajočem božjem kraljestvu.
[Preučevalna vprašanja]
Kakšnih želja nam človeška vladarstva ne morejo spolniti? (1, 2)
Od kod vemo, da ima Bog v načrtu vlado, ki bo prinesla mir?(3, 4)
Kako je Bog počasi gradil temelj tega kraljestva? (5, 6)
Zakaj smo lahko gotovi, da bo Jezus imeniten vladar? (7–10)
Po čem vemo, da Jezus ne bo vladal na Zemlji? (11, 12)
Ali imamo kakšne dokaze o tem, kdaj je Kristus začel vladati človeškemu rodu? (13–16)
Kdo bo v kraljestvu vladal z Jezusom? (17, 18)
Koliko jih bo šlo v nebesa? Zakaj ne kar vsi ljudje? (19–22)
Zaradi česa lahko zaupamo tem sovladarjem? (23, 24)
Kako se lahko postavimo za kraljestvo? (25–27)
[Okvir na strani 151]
»Pravega temelja za mir na svetu ni mogoče ustvariti ... in za to so neposredno krivi vsi narodi, še posebej pa veliki, ker ne marajo niti slišati o oblasti, ki bi znala voditi njihove korake v mednarodni areni.
Zdaj je torej najnujnejše rešiti tole vprašanje: kako ustvariti svetovno oblast, ki bi vzdrževala mir in uživala zaupanje vseh narodov sveta?« – Norman Cousins, Urednik revije »Saturday Review«
[Okvir na strani 159]
TREZNO O VLADANJU
»Borili smo se z gorjačami, s svincem zalitimi palicami, verigami in samokresi,« pripoveduje Stelvio, ki je bil v sedemdesetih letih nekakšen političen aktivist v južni Evropi. V tajnih oporiščih, podobnih vojaškim, se je naučil kako organizirati množice in voditi poulične boje.
Čez nekaj let pa se je vse spremenilo. Pri Stelviju se je oglasil Jehovin pričevalec in mu razlagal o Bibliji. In potem? »Kakor da so se mi odprle oči; sprevidel sem, da nacionalizem in politično strankarstvo samo ločujeta ljudi. Iz Biblije sem zvedel, da je Bog iz enega človeka naredil vsa ljudstva, da bi prebivala na Zemlji. (Dejanja ap. 17: 26) Ko to enkat spoznaš, se ti ljudje zdijo vsi enaki, enako blizu. To spoznanje me je osvobodilo, nikogar več nisem sovražil, samo zato ker je o politiki mislil drugače ko jaz.«
Nékdaj bojeviti aktivist pove še to: »Kar naprej me je preganjalo tole: kako neki bi se človek izmotal iz svojih težav s politiko, ko pa so politiki sami zasejali med ljudi tolikšen razdor? Da bi se ljudje spravili med sabo, ne sme biti več nobenih vzrokov za razdore. Med Jehovinimi pričami sem videl črnce in belce, kako so se krstili v isti vodi, poprejšnje protestante in katoličane, kako se na Irskem niso več sovražili, pa Arabce in Žide, kako so se shajali med šestdnevno vojno. Naučil sem se ljubiti ljudi, ki sem jih prej sovražil.
Nihče ne more reči, da je Božje kraljestvo, katerega si želijo Jehovine priče, navaden grad v oblakih, ko pa se je pod vlado tega kraljestva že zbralo mednarodno občestvo. Še nobena verska, politična ali družbena skupina ni dosegla, kar je temu uspelo s spoštovanjem biblijskih načel.
Vsem, ki se borijo za pravico, mir in red v družbi, kot sem se svojčas sam, pa povem tole: ‚Bodimo pošteni do sebe in priznajmo, da si človek tega ni znal priboriti. Pa poglejte Jehovine priče. Ali so ali niso premostili težave zaradi vojn, političnih razkolov, rasnega zapostavljanja in našli mir in enotnost? Ljudje se zanašajo na ljudi, pa so v težavah. Jehovine priče se podrejajo kraljestvu, pa so najhujšim skrbem življenja že prišli na konec.‘«
