Poglavje 14

Zakaj Bog dovoli hudobijo

NEKDO ti okrade ali umori prijatelja, posili prijateljico, storilcu pa nihče ne stopi na prste; ali se ne bi počutil opeharjenega, prizadetega, ali ne bi nič vzrojil? Takšni zločini in krivice pa so le kapljica v morje vsega, kar se godi med človeštvom.

² Zgodovina je en sam dokument o krvavih vojnah, o v nebo vpijoči revščini, hudodelstvih in zatiranju. Mnoge je to prignalo tako daleč, da so naposled zdvomili še nad Božjim bitjem. Vemo sicer, da dejstva zgovorno izpričujejo Božji obstoj. (Hebrejcem 3:4; Rimljanom 1:20) Toda tudi hudobije se ne dá zanikati. Zaradi tega se še kdo, ki verjame v Boga, sprašuje, »ali je Bogu res kaj mar za nas« in  »če mu je, zakaj potem že celo večnost dovoljuje hudobijo«.

³ Modroslovci in cerkveni očetje so to vprašanje nemalokrat jemali v misel, pa so nanj bolj slabo odgovorili. Kaj pravi k temu Bog sam?

BOG PRAVI: »NI MI VSEENO«

⁴ Če presojamo po sebi, nam bo kmalu jasno, kakšne misli so obhajale hebrejskega preroka Habakuka spričo nasilja in krivic. Živel je v času, ko so Judje zašli na slaba pota. To ga je tako grizlo, da je nazadnje takole poočital Bogu:

»Zakaj moram gledati zlo, ko dopuščaš krivico? Pred menoj je rop in nasilstvo, prepir vlada in spor se vnema. Zato odmira postava in pravica se ne uveljavi, kajti hudobnež pesti pravičnika. Zato prihaja na dan popačena sodba.« – Habakuk 1:3, 4, EI

Čeprav je bil Habakuk prepričan o Jehovini pravičnosti, sta ga nasilje in krivica močno težila. Kakor nalašč so takrat Babilonci začeli svoj pohod, vsepovsod so plenili in sejali med narode strah in trepet. Bilo je, kakor da je povsod zmagovala hudobija. Prerok Habakuk se je spraševal, kako more Bog to gledati, pa nič ne narediti. – Habakuk 1:13

⁵ Jehova je Habakuka v videnju potolažil, da ta navidezna uspešnost hudobnih ne bo trajala dolgo. Bog je videl, kaj se godi, in ni mu bilo vseeno. ‚Določil je čas‘, ko naj bi prav po božje zadostil pravici. Čeprav so ljudje mislili, da le zavlačuje, je Habakuk dobil zagotovilo, da to »gotovo pride, se ne zakasni«. – Habakuk 2:3

⁶ Da bi še bolj pokazal, da mu ni kar vseeno, je Bog Habakuka opozoril na izziv, kateremu so morali  tačas vsi odkrito pogledati v oči. Rekel je: »Pravični... bo živel po svoji veri.« (Habakuk 2:4) Ali je Habakuk sprejel izziv in delal, kar je prav in nravno, ne glede na to, kaj so delali drugi? Moral je verovati, da bo Bog ob »določenem času« stvari spet spravil v red.

⁷ Kaj se je zgodilo, pove zgodovina. Ob času je Bog naredil konec nasilju in krivici med Judi. Dežela je bila poražena in dosti ljudstva je moralo v ujetništvo. Kasneje je Bog obračunal še z Babilonom. Kakor je napovedal po svojih prerokih, so Medi in Perzijci pod Kirom porazili navidez vsemogočno babilonsko cesarstvo. – Jeremija 51:11, 12; Izaija 45:1; Daniel 5:22–31

⁸ Ta primer s Habakukom pokaže v malem, da naš stvarnik ne pušča hudobije vnemar. Zanjo ve in res mu ni vseeno. (Glej 1. Mojzesova 18:20, 21; 19:13) Zakaj pa je vse do zdaj dopuščal hudobijo, če je vse to res? Da bi dognali, kako to Biblija čisto jasno razloži, se moramo vrniti na začetek človekovih tegob.

NASTANEJO SPLOŠNA SPORNA VPRAŠANJA

⁹ Kot pripoveduje tretje poglavje prve Mojzesove knjige, je Hudič nekoč vprašal Evo, kako je s to Božjo prepovedjo, naj ničesar ne jesta s posebej odbranega drevesa. Eva je povedala, da bi jima neposlušnost prinesla smrtno obsodbo. Satan pa jo je zavrnil, češ:

»Nikakor ne bosta umrla. Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo.« – 1. Mojzesova 3:1–5, EI

 Satan je torej nekaj spodbijal, načel je sporna vprašanja, v katera je zapletel vsa Božja stvarjenja, ljudi in angele.

¹⁰ Najprej je Hudič spodbijal Božjo poštenost. Samo pomisli, kam je to peljalo. Če bi Bog v tej stvari lagal, kako bi mu zaupali kdaj drugič? Ali naj bi njegova stvarjenja na Zemlji ali v nebesih odtlej res zmeraj dvomila o vsem, kar bi Bog rekel? Saj vemo, kako so ljudje nezaupljivi do politikov, ki so jih že nalagali. – Glej Psalm 5:9

¹¹ Ko je Satan trdil, da Bog slepari in svojim stvarjenjem nekaj taji, pa je navrgel še vprašanje, ali Bog zasluži, da vlada. Pri vprašanju, ali Bog vlada pravično, je šlo za vse vesolje.

¹² Poleg tega je Satan trdil, da ljudem ni treba Boga, da morejo in bi morali vladati sami. Ljudem in angelom je zastavil vprašanje, ali lahko ljudje uspešno vladajo sami sebi tudi brez Boga.

¹³ Ta važna moralna vprašanja je bilo treba poravnati do konca. Način, ki ga je Bog izbral za to, jasno kaže, kako moder je in kako mu je do našega sedanjega in prihodnjega blagra. Vsem razumnim stvarjenjem je dal časa, da so si ogledali dokaze. Kar zamisli si, kaj bi ti naredil, če bi te kdo pred vsemi obtožil, da se požvižgaš na družino, da svojim domačim lažeš in da jih imaš v oblasti samo še zato, ker jim znaš pognati strah v kosti. Kdor ne bi bil prepričan vase, bi nemara na ves glas ugovarjal ali pa bi si s tožiteljem skočila v lase. Če pa bi ti zavest, da te obtožuje po krivem, dajala varnost, bi enostavno potrpel, dokler ne bi vsi videli, kakšen si in kako dobro se zato godi  tvoji družini; tako bi utišal vse dvome. – Matevž 12:33

¹⁴ Kaj se je torej s časom odkrilo o spornih vprašanjih iz Edena? Kot je Bog že prej svaril, je neubogljivost človeku prinesla smrt, še prej pa bolezen in starost. Bog ga je torej čisto pošteno posvaril; tu se že ni dalo oporekati upravičenosti njegovega vladanja. Izkazalo se je tudi, da si človek ne more postavljati meril sam niti ne vladati neodvisno od Boga. Nobena oblika človekovega vladanja ni mogla preprečiti vojn, korupcije, zatiranj, zločinov in krivic. Točno tako kot pravi Biblija: »Človeku (ni) v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Mimo tega je čas dokazal, da človek ne more narediti konca trpljenju, ampak da ga prej sam povzroči.

¹⁵ Trpijo pa ljudje, ki nikomur nočejo nič žalega in ki bi rade volje sprejeli Božje vladanje in njegova merila. Prav zaradi njih bo Bog sodil tiste, ki še kar naprej uganjajo grdobije, kakor je v malem naredil s tistimi, ki jih Habakuk omenja v svoji knjigi. Jehova bo v nebesih in na Zemlji odpravil vse, ki so krivi za hudobijo in trpljenje. Kakor pri Habakuku je za to ‚določil čas‘. Lahko smo prepričani, da »gotovo pride, se ne zakasni«. – Habakuk 2:3

IZKORISTIMO PREOSTALI ČAS

¹⁶ Ko se ljudje sprašujejo, zakaj Bog dovoli zlo, ponavadi pomislijo samo na človekovo trpljenje. Še na kraj pameti jim ne pride, da se zdaj rešujejo  silno važna sporna vprašanja. Bržkone tudi prezrejo, kako prav jim pride, da je Bog odmeril čas za poravnavo teh vprašanj. – 2. Peter 3:9

¹⁷ Ta čas je bil dovolj dolg, da smo se rodili še mi. Karkoli smo lepega doživeli, je bilo le zaradi Božjega čakanja. Zraven tega imamo priložnost, da izpričamo Bogu svojo ljubezen in zvestobo. Satan je namreč izzivalno trdil, da ne bo nihče ostal zvest Bogu, tudi tisti ne, za katerega je Bog lahko rekel: »Ni mu enakega na zemlji. Mož je brezgrajen in pravičen, boji se Boga in se vzdržuje hudega.« To vidimo iz prvega in drugega poglavja biblijske knjige o Jobu. Hudič je o Jobu, tem neupogljivem možu, vprašal: »Se li Job zastonj boji Boga?« Trdil je, da Job to počne iz koristoljubja, saj mu je Bog dal blagostanje, če pa bi Job vse to izgubil, da bi preklel Boga. (Job 1:7–12, EI) Ali je Satan mogel vse ljudi odtujiti Bogu?

¹⁸ Bog je Satanu dal, da je Joba udaril z velikim gorjem. Job je prišel ob vse svoje premoženje. Otroci so mu pomrli. Njega samega se je lotila ogabna bolezen. Čeprav ni vedel, da ga je tisti čas Satan še posebej vzel na piko, je Job ostal zvest Bogu. (Job 27:5) Prepričan je bil, da ga Jehova ne bo pozabil in da ga bo celo obudil, če bo zato umrl. (Job 14:13–15) Jehova nikoli ne zapusti svojih zvestih. Čez čas je posegel vmes in povrnil Jobu za vse hudo, ki mu ga je prizadel Satan. Vrnilo se mu je zdravje. Dobil je deset še lepših otrok in še dolga leta živel v blagostanju. – Glej Job 42:10–17

¹⁹ Ta zgodba nam tudi pojasnjuje, zakaj Bog dovoljuje hudobijo. Na ta način se je izkazalo, da nekaj ljudi ljubi Boga kljub vsemu hudemu v življenju in da so mu zvesti v še takšni preskušnji. Vprašajmo  se: »Ali smo tudi mi tako odgovorili na trpljenje? Ali bi bili radi takšni, da bi tako pomagali odgovoriti na Satanovo izzivanje?« (Pregovori 27: 11) Knjiga o Jobu nam vlije zaupanje, da lahko Bog ustavi vsakršno trpljenje, ki ga mora človek prebiti tačas, ko je hudobija dopuščena. – Glej 2. Korinčanom 4:16, 17

²⁰ Kakor je Bog pazil na Joba in Habakuka in se ju usmilil, je sedaj pozoren na ljudi, ki so mu zvesti kljub zlu, in jih bo zagotovo nagradil za to. – Malahija 3:16–18

 ALI BI RAD ŽIVEL, KO HUDOBIJE NE BO VEČ

²¹ Biblija nam zagotavlja, da Bog kani Zemljo spet narediti táko, kot je bila začasa raja, ko sta bila Adam in Eva še zvesta. (Lukež 23:43; Razodetje 21:4, 5) Takrat se bodo dokončno uresničile takšnele obljube iz Biblije:

»Ne bo več hudobneža; in če se boš ozrl po njegovem prostoru, ga ne bo več. Toda krotki bodo deželo posedli in se veselili obilnega miru.« – Psalm 37:10, 11, EI; Pregovori 24:1, 20

²² Veliko ljudi toži zaradi zla in trpljenja in za to celo krivijo Boga. Toda, ali bi res radi, da bi bilo konec hudobije ali pa le bolečin, s katerimi plačujejo zanjo? Veliko trpljenja si človek naloži kar sam: žanje pač, kar je posejal. (Galatom 6:7; Pregovori 19:3) Nenravnost rodi spolne bolezni, splave, razveze. Kajenje povzroča raka na pljučih. Pijančevanje in vdajanje mamilom razžira jetra in možgane. Kršitev prometnih pravil se končuje v težkih nesrečah. Ali tisti, ki pravijo, »zakaj Bog pusti hudobijo, kdaj ji bo naredil konec«, res hočejo, da Bog to naredi? Če bi to naredil še ta hip in jim onemogočil takšno početje, bi mnogi spet potožili, da jim krati svobodo.

²³ Ko Bog dopušča hudobijo, lahko torej pokažemo, za kaj nam gre, kaj je v naših srcih. Habakuku je rekel: »Pravični... bo živel po svoji veri.« Za kaj takega pa je treba dosledno sovražiti vse, kar je po Božji sodbi slabo ali zlo. (Habakuk 2:4; Psalm 97:10) Morda nas bo kdo od sosedov ali sodelavcev zato gledal bolj postrani. (1. Peter 4:3–5) Job in Habakuk nista imela nič proti temu, da bi bila drugačna, samo da bi bila zvesta in všeč Bogu.  Milijoni Jehovinih prič v našem času prav tako dokazujejo, da se to dá narediti, in se veselijo bolj izpolnjenega in zadovoljnega življenja.

²⁴ Ljudje, ki ubirajo isto pot, primaknejo nekaj malega k dokazu, da je Satan nesramen lažnivec. Dokazujejo, da so ljudje lahko zvesti Bogu, da lahko zaupajo v pravičnost in upravičenost njegovega načina vladanja. Bog pa ve, da takšnim ljudem lahko zaupa, da bodo na Zemlji spet zasadili raj. Takrat bo življenje tako veselo, da ne bodo tegobe in nadloge preteklosti nikomur več prišle na misel. Pozabili jih bodo, kakor človek pozabi bolečino in solze iz otroških let, ko si je potolkel koleno. – Izaija 65:17; Janez 16:21

²⁵ Lepe stvari nas še čakajo; ob njih se nam čas, ko Bog še dopušča hudobijo, zazdi kot kratka medigra v večnosti, ko se dopolnjuje njegov načrt. Pravna in nravstvena vprašanja, ki so to izzvala, bodo razčiščena za vse večne čase.

²⁶ Toda čeprav bi še nekako razumeli, zakaj Bog dovoljuje hudobijo, bi z vso pravico radi zvedeli, kdaj je bo konec, kdaj bo tisti »določeni čas«, ko bo Bog hudobiji na Zemlji naredil konec. Poglejmo zdaj to.

[Preučevalna vprašanja]

Zakaj bi bilo pametno pogledati, kaj o hudobiji pravi Biblija? (1–3)

Kaj lahko o tej stvari spoznamo od Habakuka? (4–8)

Kako je v Edenu prišlo do spornih vprašanj, važnih za vse vesolje? Katera so to bila? (9–12)

Kako naj bi se ta vprašanja rešila? (13–15)

Kaj imamo mi opraviti še pri enem nerešenem vprašanju? (16– 20)

Kaj Biblija obeta človeku? In kaj to pomeni za nas? (21–23)

Kako nam lahko za vedno koristi, da je Bog dopuščal hudobijo? (24–26)

[Okvir na strani 131]

Dr. W. R. Inge, nekoč dekan stolnice sv. Pavla v Londonu, je pred leti povedal tole:

»Vse življenje sem se pehal in iskal smisel življenja. Skušal sem si odgovoriti na tri vprašanja, ki so se mi zmeraj zdela temeljna: na vprašanje večnosti, vprašanje človekovega jaza in na vprašanje zla. Ni mi uspelo. Nobenega nisem razvozlal.«

[Slika na strani 137]

V trpljenju se Job ni odpovedal Bogu, zdržal je in bil blagoslovljen