Knjiga, ki »govori« v živih jezikih

Če jezik, v katerem je kaka knjiga napisana, umre, v bistvu umre tudi knjiga sama. Le malo ljudi danes zna stare jezike, v katerih je bila napisana Biblija. Pa vendar je ta živa. Preživela je, ker se je »naučila govoriti« v živih jezikih človeštva. In prevajalci, ki so jo »naučili« drugih jezikov, so se tu in tam spoprijemali z navidez nepremagljivimi ovirami.

PREVAJANJE Biblije, knjige z več kot 1100 poglavji oziroma 31.000 vrsticami, je vsekakor pomembna naloga. Vseeno pa so v preteklih stoletjih živeli predani prevajalci, ki so se voljno spoprijeli z izzivom. Mnogi so bili za to pripravljeni prenašati težave in celo umreti. Zgodovina prevajanja Biblije v jezike človeštva je zato občudovanja vredno poročilo o vztrajnosti in iznajdljivosti. Oglejmo si zdaj le delček tega zanimivega poročila.

Izzivi prevajalcev

Kako bi prevedli knjigo v jezik, ki ga niso kodificirali s pisavo? Pred tem izzivom je bilo ničkoliko biblijskih prevajalcev. Denimo Ulfila iz četrtega stoletja n. š., ki se je lotil prevajanja Biblije v gotščino, jezik, ki je bil tedaj sicer v rabi, ni pa bil pisani. Izzivu se je postavil po robu tako, da je sestavil gotsko abecedo s 27 črkami, pri čemer je za podlago vzel predvsem grško in latinsko abecedo. Tako je skoraj vso Biblijo prevedel v gotščino še pred letom 381 n. š.

V devetem stoletju sta grško govoreča brata, Ciril (s prvotnim imenom Konstantin) in Metod, izjemna učenjaka in jezikoslovca, želela Biblijo prevesti slovansko govorečemu prebivalstvu. Toda slovanščina, predhodnica današnjih slovanskih jezikov, ni imela pisave. Tako sta ta dva brata, da bi lahko prevedla Biblijo, iznašla abecedo. In Biblija je lahko odtlej »govorila« še veliko več ljudem, tudi tistim v slovanskem svetu.

V 16. stoletju se je William Tyndale lotil prevajanja Biblije iz izvirnih jezikov v angleščino, pri čemer je trčil ob nepopustljivo nasprotovanje Cerkve in Države. Tyndale, ki se je izšolal na Oxfordu, je želel narediti tak prevod, ki bi ga celo »deček za plugom« lahko razumel.¹ Da pa bi v tem uspel, je moral zbežati v Nemčijo. In tu je bila leta 1526 natisnjena njegova angleška »Nova zaveza«. Ko so te Biblije pretihotapili v Anglijo, so se oblasti tako razjarile, da so jih začele javno sežigati. Pozneje so izdali tudi Tyndala. Tik predno so ga zadavili in truplo sežgali, je še glasno  dejal: »Gospod, odpri oči kralju Anglije!«²

Prevajanje Biblije pa se je nadaljevalo; prevajalcev se ni dalo utišati. Tako so se do leta 1800 vsaj delčki Biblije že »naučili govoriti« v 68 jezikih. Z ustanovitvijo bibličnih družb, še zlasti Britanske in inozemske biblične družbe, ki se je pojavila leta 1804, pa se je Biblija hitro »naučila« še več novih jezikov. Veliko mladeničev se je prostovoljno javilo, da gredo v tuje dežele misijonarit in mnogim med njimi je bil glavni cilj ta, da prevedejo Biblijo.

Učenje afriških jezikov

Leta 1800 je bilo v Afriki le kak ducat pisanih jezikov. Stotine drugih govorjenih jezikov pa je moralo čakati na nekoga, ki bi jih pisno upodobil. In prišli so misijonarji ter se naučili jezikov brez takšnih ali drugačnih abecednikov ali slovarjev. Nato pa so se lotili oblikovanja pisne podobe jezikov ter ljudi učili, kako brati. Vse to so počeli zato, da bi ljudje nekega dne le lahko brali Biblijo v svojem jeziku.³

Eden takšnih misijonarjev je bil Škot Robert Moffat. Leta 1821 je pri petindvajsetih začel misijo med cvansko govorečim prebivalstvom južne Afrike. Da bi se naučil njihovega nepisanega jezika, se je z njimi veliko družil. Tu in tam je celo potoval v notranjost ter z njimi živel. »Ljudje so bili z mano prijazni,« je napisal kasneje, »in moje jezikovne napake so jih večkrat spravile v smeh. Vedno je najprej kdo ponovil besedo ali stavek, in to tako pristno, da so se ostali morali od srca nasmejati, šele nato pa me je popravil.«⁴ Moffat je vztrajal in jezik nazadnje obvladal, ter ga tudi pisno upodobil.

Leta 1829, po osmih letih dela s Cvani, je Moffat že dokončal prevod Lukeževega evangelija. Da pa bi ga dal natisnit, je šel na dobrih 900 km dolgo pot v Cape Town, in to z volovsko vprego do obale, naprej pa z ladjo. Tamkajšnji guverner mu je dal dovoljenje za uporabo državne tiskarne, toda nastavljati črke in tiskati je moral Moffat sam. In leta 1830 je evangelij končno tudi izšel. Tako so Cvani prvič lahko vsaj del Biblije brali v svojem jeziku. Do leta 1857 pa je Moffat prevedel v cvanščino vso Biblijo.

To, kako so se Cvani odzvali, ko so prvič dobili v roke svoj Lukežev evangelij, je Moffat kasneje takole opisal: »Poznal sem ljudi, ki so prepotovali tudi po več sto kilometrov, da bi dobili svoj izvod evangelija po sv. Lukežu. [...] Videl sem, kako so jokali, ko so dobili svoj izvod, ga privijali k prsim, tekle so jim solze hvaležnosti, tako da sem več kot enemu moral reči: ‚S solzami boste knjigo še poškodovali.‘«⁵

Predani prevajalci, kot je bil Moffat, so tako mnogim Afričanom, tudi tistim, ki morda prej niso videli nobene potrebe po pisani besedi, prvič omogočili pisno sporazumevanje. Prevajalci pa so bili prepričani, da so Afričanom s tem podarili še nekaj dragocenejšega – Biblijo v njihovem lastnem jeziku. Dandanes Biblija, celotna ali delna, »govori« v več kot 600 afriških jezikih.

Učenje azijskih jezikov

Medtem ko so se prevajalci v Afriki mučili s sestavljanjem pisav za govorjene jezike, so se prevajalci na drugem koncu sveta znašli pred precej drugačno oviro – prevajati v jezike, ki so že imeli zapleteno pisavo. S tem izzivom so se morali  spoprijeti tisti, ki so Biblijo prevajali v azijske jezike.

Na začetku 19. stoletja sta se William Carey in Joshua Marshman odpravila v Indijo in se naučila veliko tamkajšnjih pisanih jezikov. S pomočjo tiskarja, Williama Warda, sta vsaj po kak del Biblije prevedla in natisnila v skoraj 40 jezikov.⁶ Pisec J. Herbert Kane pravi o Williamu Careyu naslednje: »Oblikoval je res lep, tekoč pogovorni stil [bengalščine], ki je nadomestil staro klasično obliko in je razumljivejši ter privlačnejši za današnje bralce.«⁷

Adoniram Judson, ki se je rodil in odraščal v Združenih državah, pa je šel v Burmo in leta 1817 začel Biblijo prevajati v burmanščino. To, kako težko se je bilo naučiti kakega vzhodnega jezika, in to tako, da bi lahko prevedli Biblijo, je opisal takole: ‚Ko se učiš jezika, ki ga govorijo ljudje na drugem koncu sveta, ljudje, ki razmišljajo drugače od nas, katerih izrazni vzorec nam je čisto nov ter katerih črke in besede se popolnoma, do najmanjše podrobnosti razlikujejo od vsakega jezika, s katerim smo se kdaj srečali, ko se moraš brez vsakega slovarja ali tolmača naučiti vsaj nekaj jezika, da si lahko dobiš pomoč domačega učitelja – temu se resnično lahko reče delo!‘⁸

Za Judsona je to pomenilo kakih 18 let pridnega dela. Zadnji del Biblije v burmanščini je bil natisnjen leta 1835. Bivanje v Burmi pa je Judsona drago stalo. Med prevajanjem so ga obtožili vohunstva, tako da je skoraj dve leti preživel v ječi, polni komarjev. Nedolgo po tem, ko so ga spustili, pa sta mu zaradi mrzlice umrli žena in hčerkica.

Ko je 25-letni Robert Morrison leta 1807 prišel na Kitajsko, se je lotil izredno zahtevne naloge: prevajanja Biblije v enega najzapletenejših pisanih jezikov, v kitajščino. Kitajsko je znal bolj malo, samo toliko, kolikor se je naučil v zadnjih dveh letih. Poleg tega se je moral otepati tudi kitajskega zakona, ki naj bi ščitil kitajsko osamo. Kitajcem je bilo prepovedano učiti tujce jezika, za to je bila predpisana smrtna kazen. Pa tudi tujec, ki bi prevedel Biblijo v kitajščino, bi s tem zagrešil smrti vreden zločin.

Zato se je Morrison, sicer pogumno, a pazljivo še dalje učil jezika in zelo dobro napredoval. Tako je že po dveh letih dobil službo prevajalca pri Vzhodnoindijski družbi. Podnevi je delal za družbo, skrivaj in v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo, pa je prevajal  Biblijo. In tako je leta 1814, torej sedem let po prihodu na Kitajsko, Krščanske grške spise že imel nared za tiskanje.⁹ Pet let pozneje pa je ob pomoči Williama Milneja končal še Hebrejske spise.

To je bil resnično velik dosežek. Biblija je zdaj lahko »govorila« v jeziku, ki ga govori največ ljudi na svetu. Po zaslugi sposobnih prevajalcev so se zvrstili še prevodi v druge azijske jezike. Tako so danes nekateri deli Biblije na voljo v več kot 500 azijskih jezikih.

Zakaj so možje, kot so bili Tyndale, Moffat, Judson in Morrison, garali toliko let, nekateri so celo tvegali svoje življenje, da bi prevedli ljudem knjigo, ki je ti sploh niso poznali in to včasih ljudem, ki sploh niso imeli jezika v pisni podobi? Prav gotovo ne zato, da bi si pridobili čast in denar. Verjeli so, da je Biblija Božja Beseda in da bi morala »govoriti« ljudem – vsem ljudem – in to v njihovem jeziku.

Bodisi da verjamete, da je Biblija Božja Beseda, bodisi da ne, pa se boste morda vendarle strinjali, da je ljudi, s takšno požrtvovalnostjo, kot so jo imeli ti predani prevajalci, v današnjem svetu vse premalo. Ali ni zato knjiga, ki navdaja s takšno nesebičnostjo, vredna, da jo preiščete?

[Tabela na strani 12]

(Lega besedila – glej publikacijo)

V koliko jezikih so bili po letu 1800 natisnjeni deli Biblije

68 107 171 269 367 522 729 971 1199 1762 2123

1800 1900 1995

[Slika na strani 10]

Tyndale prevaja Biblijo

[Slika na strani 11]

Robert Moffat

[Slika na strani 12]

Adoniram Judson

[Slika na strani 13]

Robert Morrison