Preroška knjiga

Ljudje se za prihodnost prav res zanimajo. Poizvedujejo za zanesljivimi napovedmi glede tega in onega; zanima jih vse od vremenskih napovedi do ekonomskih kazalcev. Toda, ko se po takšnih napovedih ravnajo, so pogosto razočarani. V Bibliji je veliko napovedi oziroma prerokb. Kako točne so te prerokbe? So res vnaprej napisana zgodovina? Ali pa so morda v prerokbe preoblečena zgodovina?

RIMSKI državnik Kato (234–149 pr. n. š.) je baje rekel: »Čudi me, da se vedeževalcu ne prikrade nasmešek na ustnice, ko vidi drugega vedeževalca.«¹ Tudi dandanašnji mnogo ljudi dvomi o izjavah napovedovalcev prihodnosti, astrologov in drugih vedeževalcev. Njihove napovedi so velikokrat zavite v nedoločne fraze, ki si jih je moč razlagati na vse mogoče načine.

Kako pa je z biblijskimi prerokbami? Ali imamo razlog za dvom? Ali pa imamo kakšno podlago, da vanje verjamemo?

To niso le preverjena ugibanja

Dobro obveščeni ljudje morda skušajo na podlagi opazovanj oblikovati natančne hipoteze glede prihodnosti, pa kaj ko nimajo vselej prav. V knjigi Future Shock piše: »Ni je družbe, ki bi jo čakalo le zaporedje verjetnih prihodnosti, namesto tega vsako čaka vrsta možnih prihodnosti in navzkrižje z željenimi.« Dodaja še: »Seveda nihče ne more prihodnosti ‚poznati‘ do potankosti. Lahko le uredimo in podkrepimo predvidevanja ter skušamo ugotoviti, katero je verjetnejše.«²

Biblijski pisci pa niso le ‚ugotavljali, katero predvidevanje‘ glede prihodnosti ‚je verjetnejše‘. Tudi njihovih napovedi se ne da kar odpraviti, češ da so to le nejasne izjave, ki si jih je moč razlagati na vse mogoče načine. Nasprotno, mnoge od njih so bile izjemno jasne ter nenavadno določne in so pogosto napovedale nekaj čisto drugega, kar je bilo pričakovati. Za zgled si oglejmo, kaj je Biblija vnaprej povedala za staroveško mesto Babilon.

‚Pometla jih bo pokončevalska metla‘

Staroveški Babilon je postal »biser kraljestev«. (Izaija 13:19, SSP) To prostrano mesto je imelo strateško pomembno lego: ležalo je ob trgovski poti med Perzijskim zalivom in Sredozemskim morjem. V njem je bilo skladišče kopenske in pomorske trgovine med Vzhodom in Zahodom.

Babilon, prestolnica babilonskega imperija, je bil v 7. stoletju pr. n. š. navidez nepremagljiv. Raztezal se je na bregovih Evfrata, ki je bil kot širok in globok jarek, iz katerega so speljali mrežo kanalov. Poleg tega je mesto ščitilo še močno dvojno obzidje, oprto na številne obrambne stolpe. Ni čudno, da so se prebivalci čutili varne.

Kljub temu pa je v osmem stoletju pr. n. š., predno se je Babilon povzpel do viška svoje slave, prerok Izaija napovedal, da bo Babilon ‚pometla pokončevalska metla‘. (Izaija 13:19; 14:22, 23) Izaija je opisal tudi to, kako bo Babilon padel. Namreč, da bodo napadalci ‚posušili‘ reko – njihov obrambni jarek – in tako mesto napravili ranljivo. Izaija je celo  napisal, kdo bo osvajalec, da bo to ‚Cir‘, mogočni perzijski kralj, ‚pred katerim se duri odpro in nobena vrata ne ostanejo zaprta‘. (Izaija 44:⁠27–​45:2, EI)

Zares drzne napovedi. Pa so se uresničile? Odgovarja nam zgodovina.

‚Brez boja‘

Dve stoletji sta minili, odkar je Izaija napisal svojo prerokbo. Bilo je ponoči 5. oktobra 539 pr. n. š. Blizu Babilona se je utaborila medoperzijska vojska pod poveljstvom Cira Velikega. Toda Babilonci so bili samozavestni. Po besedah grškega zgodovinarja Herodota (iz petega stoletja pr. n. š.) so imeli vsega v zalogi za vrsto let.³ Poleg tega so za zaščito imeli Evfrat in močno zidovje. Pa vendar je to noč, kot poroča Nabonidova kronika, »Cirova vojska brez vsakega boja vkorakala v Babilon«.⁴ In kako je bilo to mogoče?

Herodot pojasnjuje, da so ljudje v mestu »plesali in se zabavali za praznik«.⁵ Medtem pa je Cir zunaj mesta speljal vode Evfrata drugam. Rečna gladina je toliko upadla, da je njegovim vojakom, ki so jo prebredli, voda segala nad kolena. Korakali so mimo visokega obzidja ter, kot je to povedal Herodot, vstopili skozi »odprta vrata, ki so držala do reke«, vrata, ki so v brezskrbnosti ostala odprta.⁶ (Primerjaj Daniel 5:1–4; Jeremija 50:24; 51:31, 32.) Da je Babilon po Ciru res tako nenadno padel, pa potrjujejo še drugi zgodovinarji, denimo Ksenofon (okoli 431–​352 pr. n. š.), pa tudi klinopisne ploščice, ki so jih našli arheologi.⁷

Izaijeva prerokba o Babilonu se je tako spolnila. Pa se je res? Ali je mogoče, da bi to ne bila napoved, ampak poročilo, napisano šele po dogodku? Enako bi se prav gotovo lahko vprašali tudi o drugih biblijskih prerokbah.

Je mar to le v prerokbe preoblečena zgodovina?

Če so biblijski pisci, skupaj z Izaijem, zgodovino le popisali, tako da je videti kot prerokba, niso bili nič drugega kot premeteni sleparji. Toda kaj bi jih lahko navedlo na takšno prevaro? Pravi preroki so si upali javno povedati, da se jih ne da podkupiti. (1. Samuelova 12:3; Daniel 5:17) Tudi mi smo že preiskali prepričljive dokaze, da so bili biblijski pisci (in med njimi so bili mnogi preroki) zanesljivi možje, ki so bili pripravljeni razkriti celo svoje precej neprijetne napake. Preprosto se zdi neverjetno, da bi se takšni možje lahko spustili v premišljeno sleparstvo in bi zgodovino predstavljali kot prerokbe.

Treba pa je preučiti še nekaj. Biblijski preroki v mnogih prerokbah ostro obsojajo lastno ljudstvo, kamor so spadali tudi duhovniki in voditelji. Izaija je na primer obsodil žalostno moralno stanje svojih izraelskih sodobnikov, tako voditeljev kot ljudstva. (Izaija 1:2–10) Drugi preroki so odločno razgalili grehe duhovnikov. (Zefanija 3:4; Malahija 2:1–9) Težko si je predstavljati, zakaj bi si izmislili prerokbe, s katerimi bi najostreje grajali svoje ljudstvo, in zakaj bi duhovniki sodelovali v takšni zaroti.

Poleg tega pa, kako bi lahko preroki, če niso bili nič drugega kot navadni sleparji, takšno sleparijo tudi izpeljali? V Izraelu so spodbujali k pismenosti. Otroke so že od malega učili brati in pisati. (5. Mojzesova 6:6–9) Spodbujali so tudi k zasebnemu branju Pisem. (Psalm 1:2, NW) Pisma so vsako soboto javno brali tudi v sinagogah. (Dejanja 15:21) Enostavno se zdi nemogoče, da bi se ves pismen narod, dobro izurjen v Pismih, pustil zapeljati takšni potegavščini.

 Izaijeva prerokba o padcu Babilona pa pove še več. Obsega namreč tudi podrobnosti, ki nikakor ne bi mogle biti napisane šele po uresničitvi.

»Ne bo se vekomaj v njem prebivalo«

Kaj pa naj bi se zgodilo z Babilonom po njegovem padcu? Izaija je napovedal: »Ne bo se vekomaj v njem prebivalo, nihče se v njem ne nastani od roda do roda, tudi Arabec ne postavi tam šotora, niti pastirjem ne bodo tam počivale črede.« (Izaija 13:20) Morda se je, milo povedano, zdela čudna napoved, da bo mesto s tako ugodno lego nekoč postalo za vedno nenaseljeno. Je mogoče, da bi Izaija te besede napisal šele potem, ko bi videl uničenje Babilona?

Po Cirovem zavzetju je bil Babilon, četudi ne več tako mogočen, naseljen še stoletja. Pri tem se lahko spomnimo, da je med mrtvomorskimi zvitki tudi izvod celotne Izaijeve knjige, ki datira v drugo stoletje pr. n. š. Približno takrat, ko so prepisovali ta zvitek, so Babilon zavzeli Parti. V Babilonu je bila v prvem stoletju n. š. tudi judovska skupnost, ki jo je obiskal biblijski pisec Peter. (1. Petrov 5:13) Izaijev mrtvomorski zvitek pa je takrat obstajal že skoraj dvesto let. Babilon torej še v prvem stoletju n. š. ni bil popolnoma uničen, Izaija pa je svojo knjigo spisal že veliko pred tem. *

Babilon je po napovedi nazadnje res postal le ‚kup kamenja‘. (Jeremija 51:37) Hebrejski učenjak Hieronim (iz četrtega stoletja n. š.) je povedal, da je bil Babilon v njegovih dneh lovno področje, kjer so se potikale »vsakovrstne živali«.⁹ In zapuščen je še danes.

Časa, ko je Babilon postal nenaseljen, Izaija ni doživel. Toda ruševine tega nekdaj mogočnega mesta, kakih 80 kilometrov južno od Bagdada v današnjem Iraku, so tiho pričevanje, da so se spolnile njegove besede: »Ne bo se vekomaj v njem prebivalo.« Resda takšna ali drugačna obnovitvena dela v Babilonu morda kot turistična znamenitost mamijo obiskovalce, toda njegovi ‚sinovi in potomci‘ so odšli za večno. (Izaija 13:20; 14:22, 23, EI)

Prerok Izaija torej ni izrekel nejasnih napovedi, ki bi lahko ustrezale vsakemu prihodnjemu dogajanju. Prav tako ni zgodovine popisal tako, da bi bila videti kot prerokba. Premislite: Zakaj bi slepar tvegal in ‚prerokoval‘ nekaj, nad čimer ne bi mogel imeti nikakršnega nadzora, namreč, da mogočni Babilon ne bo nikoli več naseljen?

Prerokba o padcu Babilona pa je samo en takšen zgled iz Biblije. * Mnogi v spolnjevanju prerokb vidijo dokaz, da je Biblija gotovo od nekoga, ki je višji od človeka. Morda se boste strinjali, da je ta preroška knjiga vredna vsaj tega, da jo preiščemo. Eno je gotovo: med nejasnimi oziroma nenavadnimi napovedmi sodobnih vedeževalcev ter jasnimi, resnimi in določnimi biblijskimi prerokbami je velikanska razlika.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Ali so bili biblijski pisci natančni preroki ali premeteni goljufi?

[Slika na strani 29]

Razvaline starega Babilona