Vsesvetovno oznanjevanje in poučevanje

AFRIKA

ŠTEVILO DEŽEL: 57

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 848,582.269

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,122.493

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 2,202.217

Ruanda:

Ko se je neka devetletna deklica vračala domov iz šole, je na cesti našla manjšo torbo z veliko denarja. Njena družina, ki je preučevala Biblijo s Pričami, se je odločila, da se bo ravnala po tem, kar se je naučila iz Biblije. Zato so poiskali lastnika in mu vrnili denar. Lastnik je deklico vprašal: »Če bi te za tvojo poštenost nagradil z nekaj denarja, kaj bi storila z njim?«

»Kupila bi si Biblijo,« je odgovorila deklica.

Moški je presenečen rekel: »Mislil sem, da bi si želela kupiti kakšno obleko ali čevlje, saj vidim, da je to, kar imaš na sebi, zelo staro.« Deklica je zatrjevala, da bi imela raje Biblijo. Moški je želel vedeti, zakaj družina ni obdržala denarja. Potem ko je izvedel, da preučujejo Biblijo z Jehovovimi pričami, je kupil dve Bibliji – eno za deklico, drugo pa za svojo družino. Poleg tega je prosil Priče, naj obiščejo njegovo družino, da bi skupaj preučevali Biblijo. Obe družini lepo duhovno napredujeta.

Srednjeafriška republika:

Theodora je bila izredno plašna, a ji je z Jehovovo pomočjo uspelo to premagati. Čeprav je bila vzgojena v krščanski družini, je, ker je bila tako plaha, le včasih prišla na shod v kraljestveno dvorano. Ko pa je pričela bolj redno obiskovati shode, je sedela sama, nikoli se ni z nikomer pogovarjala in odšla je takoj  po sklepni pesmi in molitvi. Ni minilo dolgo, ko je bila vedno prisotna v dvorani, a je le redkokdaj segla v ponujeno roko tistemu, ki je stopil do nje, da bi jo pozdravil. Sčasoma je začela na shodih komentirati in pristopati k drugim, da bi jih pozdravila. Zanjo je bil velik korak to, da je pričela sodelovati v delu oznanjevanja. Ko so se ji dekleta iz soseščine posmehovale, je hotela nehati oznanjevati, vendar je glede tega molila k Jehovu in ga prosila za moč. Sedaj je krščena sestra, pomožno pionira in na shodih lepo komentira. Vodi štiri biblijske pouke, enega s sosedom, ki se ji je nekdaj posmehoval.

Madagaskar:

Okrajni nadzornik je skupaj z ženo potoval na podeželje, da bi obiskal neko občino. Na poti sta naletela na skupino živinskih tatov, ki so bili oboroženi s sekirami in sulicami. Po tihi molitvi za pogum jim je žena okrajnega nadzornika ponudila traktat Življenje v miroljubnem novem svetu. Rekla je: »Danes živimo v strahu. Vendar bo Bog kmalu uničil hudobne in vzpostavil novi svet, kjer bo vladal mir.« Eden od moških je pazljivo poslušal in sprejel traktat.

Čez eno leto se ji je na zboru približal neki moški in jo vprašal, ali se ga spomni. Povedal je, da je bil skupaj s tatovi, ki jih je srečala na blatni cesti, in da je on tisti, ki je takrat vzel traktat. Nato je razložil: »Vračali smo se z roparskega pohoda, ko smo vaju srečali. Kar si povedala, me je navedlo na razmišljanje. Rekel sem si: Ne bojimo se ne policistov ne vojakov, saj pred njimi lahko zbežimo. Ampak če Bog namerava uničiti hudobne, le kako lahko ubežim njemu? Tako sem se odločil, da se bom glede tega več pozanimal. Potem ko sem se vrnil domov, sem obiskal soseda, s katerim je neki posebni pionir preučeval Biblijo. Privolil sem, da bi preučeval Biblijo tudi z mano, zdaj pa se bom na tem zboru krstil.«

 Mozambik:

Madalena je leta 1992, ko je bila stara le malo več kot 30, doživela prometno nezgodo, zaradi česar je postala paraplegik. Po tem dogodku je le redkokdaj šla ven iz hiše. Tri leta kasneje so se Priče pogovarjali z njenim očetom pred njihovim domom. Oče je vodil neko skupino tradicionalne religije in ta se je shajala pri njem doma na dvorišču. Madalena je slišala pogovor in da so bratje povprašali po njej, zato jih je povabila naprej. Kako jo je ganilo, da so se iskreno zanimali zanjo! Sprejela je biblijski pouk in se navdušeno zanimala za to, kar se je učila. Priče so opazili njeno gorečnost in so ji v marsičem praktično pomagali, tudi tako, da je lahko obiskovala shode. Zaradi njihove pomoči je Madalena lahko leta 2002 simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi.

Na Madalenine starše je naredilo velik vtis to, kako so Priče skrbeli za njihovo hčer. Njena mama je pričela obiskovati shode in zapustila religijo svojega moža.  Madalenin oče je najprej rekel, da ne bo nikoli zamenjal svoje vere, toda sčasoma je tudi on pričel obiskovati shode. Njegovi soverniki so pritiskali nanj, da bi prenehal – saj je navsezadnje bil njihov voditelj! Vseeno se je odločil zapustiti svojo religijo in je sežgal vse svoje verske predmete. Leta 2007 sta se skupaj z ženo krstila. Celotna družina lepo duhovno napreduje.

Zimbabve:

Devetletna Decibel oznanjuje svojim sošolcem in učiteljem. Nekega dne je Decibel opazila, da je njena učiteljica videti nesrečna, zato se ji je približala in jo vprašala, ali se je kaj zgodilo, da je tako žalostna. Učiteljica ji je odgovorila, da je njeni sestri umrl otrok. Decibel ji je obljubila, da ji bo prinesla nekaj, kar jo bo potolažilo. Od svojih staršev je dobila brošuro Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre in jo naslednji dan prinesla. Učiteljica je prebrala nekaj odstavkov iz brošure in vzkliknila od veselja. Kasneje je Decibelinim staršem napisala sporočilo, v katerem se jim je zahvalila za to, da so svojo hčerko tako lepo vzgojili, in za to, da jo je Decibel potolažila v teh bolečih trenutkih.

Gana:

Abigail je živela na jugo Gane s svojimi starimi starši, ki so bili prezbiterijanske vere. Naučena je bila, da so Jehovove priče krivi preroki. Potem ko je izvedela, da njeni starši, ki so živeli na drugem koncu države, preučujejo s Pričami, jo je to zaskrbelo in jih je s pismom skušala prepričati, naj nehajo preučevati. Ker s tem ni dosegla, kar je želela, je prepotovala več kot 1000 kilometrov, da bi se z njimi pogovorila. Bila je vsa iz sebe, ko je iz svoje lastne Biblije izvedela, da pekel ni kraj, kjer se mučijo hudobni. Pričela je preučevati Biblijo in skupaj s starši obiskovati shode v kraljestveni dvorani, nato pa je postala nekrščena oznanjevalka. Abigail se je pred kratkim krstila na okrajnem zboru.

 SEVERNA, SREDNJA IN JUŽNA AMERIKA

ŠTEVILO DEŽEL: 55

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 898,130.531

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 3,449.038

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 3,548.101

Dominika:

Mnogo žensk na tem otoku pere perilo vzdolž rečnih bregov in ga pusti, da se suši na velikih skalah in kamnih. Ena od teh žensk je blizu mesta, kjer je prala, opazila, da nekaj znanega plava v plitvi vodi. Ugotovila je, da gre za publikacijo, ki jo vsak teden preučujeta z neko Jehovovo pričo. Najdeno knjigo je položila na bližnjo skalo, da bi se posušila, in nadaljevala s pranjem.

Ko je čez nekaj ur prišla po posušeno perilo, je pozabila vzeti knjigo. Toda to knjigo zlate barve je opazilo nekaj ribičev, ki so se vračali z morja, eden od njih pa jo je pobral. Naslov Kaj Biblija v resnici uči? je nanj naredil vtis, in začel jo je brati. Kasneje sta ga srečali pionirki, ko sta oznanjevali ljudem v njegovi vasi. Pojasnil jima je, da gre le 144.000 posameznikov v nebesa in da je bilo Božje kraljestvo rojeno leta 1914. Rekel je še, da bo zemlja kmalu postala raj. Ko sta ga vprašali, od kod to ve, je pojasnil, kako je našel knjigo, in dodal, da jo bere vsak dan. Pokazal jima je knjigo – zdaj je bila suha, a listi so bili zgrbančeni.

Eni od pionirk je postalo jasno, da je to tista knjiga, ki jo je njena biblijska učenka potegnila iz reke. Ribič je pričel preučevati Biblijo. Veseli se tedenskih pogovorov o Bibliji in lepo duhovno napreduje.

 Bolivija:

Oznanjevanje na področju reke Amazonke v Boliviji je polno izzivov, vendar je tudi nagrajujoče. Skupina desetih pionirjev in pionirk je stisnjena v majhen čoln z izvenkrmnim motorjem, natovorjenim s šotori, posodami za kuhanje in številnimi škatlami biblijske literature, prepotovala približno 800 kilometrov po reki Beni, od Rurrenabaqueja do Riberalte. Obiskali so več kot 70 samotnih skupnosti in oddali čez 800 knjig pa tudi brošure in traktate. Približno 700 ljudem so pokazali, kako poteka preučevanje Biblije, k več kot 200 pa so se vrnili, da bi z njimi vodili pouke. Ko so Priče odhajali iz teh vasi, so jim ljudje pogosto rekli: »Ali lahko samo še malo ostanete in preučujete z nami?« V nekem majhnem kraju je bil neki moški zelo vztrajen pa tudi razburjen, ker so Priče odhajali, saj je želel z njimi preučevati še naprej. Rekel je: »Posekali ste drevo. Zdaj morate les obdelati in zgladiti.«

Kanada:

Normand dela že več let v neki rafineriji kovin v Montrealu. Med svojim odmorom je v menzi redno bral  brošurico Pregledovanje Svetega pisma. Njegovi sodelavci so videli, da nekaj bere, in nekateri so privolili, ko jim je predlagal, da bi skupaj razpravljali o dnevnem stavku. Normand si je med temi kratkimi razpravami še posebej prizadeval prikazati, kako gradivo uporabiti v družinskem življenju in pri medčloveških odnosih. Neki član uprave se je prav tako udeležil ene od razprav in je kasneje Normanda poklical v svojo pisarno ter ga pohvalil. Rekel je, da bodo te razprave imele pozitiven učinek na življenje zaposlenih in da bodo prispevale k boljšim medsebojnim odnosom.

Ko je število prisotnih na teh razpravah naraslo na več kot 30, je uprava prosila Normanda, da organizira manjše skupine na različnih mestih po rafineriji. On pravi: »Trenutno imamo tri skupine in vsak dan vodim razpravo z vsako od njih. Moji sodelavci te razprave imenujejo dnevni opomini. Te so jim tako zelo všeč, da jih takrat, ko sem odsoten, namesto mene vodi eden od njih. Potem ko se vrnem, me povprašajo o tem, česar niso razumeli.« Normand že pet let pomaga svojim sodelavcem dnevno premišljevati o kakšni biblijski vrstici. Zaradi tega je več kot 40 posameznikov izmed njegovih sodelavcev in njihovih družinskih članov sprejelo resnico.

Barbados:

Sestra Barker, ki je stara 89 let, je želela vzpostaviti biblijski pouk. Zaradi svojega slabega zdravja ne more hoditi od vrat do vrat, zato se je lotila oznanjevanja po telefonu – a brez uspeha. Na shodu jo je neka točka o molitvi spodbudila, da je pričela ponižno prositi Jehova, naj ji pomaga začeti biblijski pouk. Čez nekaj dni je opremljena s svojo Biblijo in revijami stopila ven pred svojo hišo, pa čeprav ta ne stoji ob prometni ulici. Odločena je bila, da bo oznanjevala vsakemu, ki bo prišel mimo. Ponudila je revije nekemu moškemu, ki se je vračal domov z dela.  Čez en teden, ko je bila znova pred svojo hišo, je mimo prišel isti moški. Ker je bilo videti, da so mu revije, ki mu jih je dala, všeč, mu je sedaj ponudila knjigo Biblija uči in biblijski pouk. Bila je zelo vesela, ko je ponudbo sprejel. Z njim je prvič preučevala malo pred koncem marca 2008. Kasneje je izvedela, da stanuje nedaleč stran od njenega doma. Čez nekaj tednov je pričel obiskovati shode. Sestra je rekla: »Vem, da Jehova odgovarja na molitve, toda nisem si mislila, da bo to tako kmalu!«

Čile:

Ko je neka pionirka v Santiagu izstopila iz taksija v središču mesta, kjer je imela področje, je nevede pustila svojo mapo z revijami na zadnjem sedežu. V mapi ni bilo le precej revij, temveč tudi njen izvod Naše kraljestvene strežbe, na katerem je bilo napisano njeno ime. Na podlagi tega je vozniku taksija dva dni kasneje ob pomoči drugih Prič, ki jih je videl oznanjevati na področju, uspelo najti sestro. Ko je pionirki vrnil mapo, je bil v njej le njen izvod Kraljestvene strežbe. Revij ni bilo več. Opravičil se ji je in pojasnil, da je več njegovih potnikov listalo po revijah in vprašalo, ali lahko kakšno obdržijo. Tako so se v enem dnevu vse revije kar same razdelile!

Nikaragva:

Ernesto, ki je bil nekoč kapetan posebnih vojaških enot, je živel v majhnem mestu blizu karibske obale.  Jairo, posebni pionir, se je preselil tja z drugega dela države, da bi tam oznanjeval. Ernesta je srečal, medtem ko je oznanjeval po hišah, in ponudil mu je biblijski pouk. Čeprav je ta nekdanji vojak ponudbo odklonil, je Jairo vztrajal, tako da je Ernesto navsezadnje pouk le sprejel. Ko sta se pogovarjala, je Jairo razkril, da je bil njegov oče poveljnik kontrarevolucionarne vojske, ki se je borila proti vladnim četam na bližnjem področju, a da je v nekem boju umrl. Ernesto je še naprej preučeval Biblijo in začel napredovati, obenem pa je pred svojim biblijskim učiteljem prikrival neko skrivnost, katero mu je naposled enostavno moral povedati. Z globoko žalostjo je Jairu razložil, da je poveljeval vojaškemu oddelku, ki je zajel njegovega očeta in da je osebno odgovoren za njegovo smrt. Jairo je bil seveda ves iz sebe, toda vedel je, da govori resnico, saj so se strašne podrobnosti, ki jih je pripovedoval Ernesto, ujemale s tem, kar so mu nekoč prej povedali očetovi soborci. Ernesto je mislil, da se bo njuno prijateljstvo pri priči končalo. Vendar je Jairo, namesto da bi pestoval sovraštvo do svojega učenca, z njim še naprej preučeval. Ernesto je napredoval in se krstil, z njim pa tudi njegova žena. Z Jairom sta še danes prijatelja.

Venezuela:

Na zahodu države so bratje iz mesta Machiques oznanjevali na redko obdelanem področju blizu kolumbijske meje, kjer živijo staroselci. Vsi so jim prisluhnili! Poglavar Indijancev Yukpa je dovolil, da so na tem področju prvič praznovali spominsko slovesnost. Sosedje, pa tudi krajevna šola, so priskrbeli stole in navzočih je bilo več kot 200 ljudi. Poglavar je po shodu spoštljivo spregovoril v imenu skupnosti: »Radi bi se zahvalili Jehovovim pričam. Upamo, da boste še prišli. Vi nas učite resnico, zato ste prisrčno dobrodošli!« Sedaj več kot 50 posameznikov vsak teden preučuje Biblijo.

 AZIJA

ŠTEVILO DEŽEL: 47

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 4.026,656.360

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 618.088

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 538.957

Tajvan:

Neka sestra piše: »Bila sem vesela, da sem se srečala s svojim polbratom, ki ga nisem videla še nikoli prej, saj s svojo družino živi na odročnem področju, kamor je skoraj nemogoče potovati. Moj oče in drugi člani naše družine so bili seveda veseli, ko so izvedeli, da se moj polbrat in njegova družina zelo trudijo, da bi nas obiskali. Ker so doma na področju, kjer ni nobene Priče, sem upala, da bodo sprejeli dobro novico. Kako vesela sem bila, ko sta polbratova žena in hči pokazali zanimanje za Biblijo! Vendar, le kako naj jima pomagam, da še bolj spoznata Jehovove namene, ko se bosta vrnili na svoj odročni dom? Izvedela sem, da imajo doma računalnik in dostop do interneta. Z možem sva si kupila računalniško opremo, potrebno za komuniciranje po spletu, in potem ko so se vrnili domov, smo s pomočjo te opreme nadaljevali preučevanje Biblije. Na moje presenečenje ta metoda preučevanja odlično deluje. Z možem lahko vidiva njun odziv, ko bereta iz svojega izvoda Biblije in iz knjige, ki jo preučujemo. Tako bolje razumem, kaj moram narediti, da bi jima pomagala. Hvaležna sva, da lahko s pomočjo te tehnike o resnici govoriva s sorodniki, do katerih drugače ne bi mogla priti.«

 Nepal:

Purnamaya, ki je stara 16 let, živi v nekem majhnem mestu v Nepalu. Oznanjeval ji je njen stric in začela je preučevati Biblijo. Čeprav se do občine vozi z avtobusom dve uri in pol, redno enkrat tedensko obišče shode. To zanjo ni enostavno. Njeni starši so gobavi, zato so zelo revni. Purnamaya zgodaj zjutraj drobi večje kamne v gramoz, da bi finančno pomagala svoji družini, ter opravlja gospodinjska dela, kot sta kuhanje in pranje. Poleg tega hodi v šolo. Za vožnjo z avtobusom do dvorane plača toliko, kot zasluži delavec v enem dnevu. Včasih jo njeni starši skušajo spodbuditi, da bi namesto na shod šla v krajevno cerkev. Ampak Purnamaya ve, da se o Jehovu lahko uči le v kraljestveni dvorani, zato naredi vse, kar lahko, da pride tja. Pred kratkim je zaradi tega prodala uro, ki jo je dobila za darilo od svoje babice. Ne samo, da lepo komentira na shodih, temveč to, kar se uči, tudi oznanjuje someščanom. Je vir spodbude vsem, ki jo poznajo.

Malezija:

Med britansko kolonialno vlado so v Malezijo pripeljali na tisoče delavcev, da bi delali na plantažah kavčukovcev. Nastanili so jih v vaseh znotraj plantaž, in v mnogih od teh vasi ljudje še vedno živijo. Precej teh vasi je težko dostopnih  in ni označenih na zemljevidih. Ko je neka občina oznanjevala na nedodeljenem področju, ji je uspelo najti vas na neki plantaži kavčukovcev. Dva fanta v svojih poznih najstniških letih, ki sta že vzela nekaj revij, sta pokazala veliko zanimanje za oznanjevalsko dejavnost. Pristopila sta k oznanjevalcem in se ponudila, da jim bosta pokazala pot do drugih vasi. V nasprotju z njimi sta zelo dobro poznala področje. Sedla sta na svoji motorni kolesi in vodila avtomobile po blatnih stezah in prašnih kolovozih skozi plantaže, pot od ene vasi do druge pa je trajala tudi do 45 minut. Peljala sta jih do plantaž, kjer Priče sploh še niso bili. Medtem ko so Priče oznanjevali, sta fanta vaščanom prigovarjala, naj vzamejo revije in jih vsekakor preberejo. Tako sta oznanjevalce pripeljala do treh odročnih vasi. Predvsem zaradi nesebične pomoči teh dveh mladeničev je Pričam uspelo obsežno oznanjevati ljudem, ki niso nikoli prej imeli možnosti slišati dobre novice. Tisti konec tedna je 50 oznanjevalcev iz te občine oddalo več kot 5000 revij.

 EVROPA

ŠTEVILO DEŽEL: 47

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 733,775.190

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,542.507

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 789.219

Rusija:

Tatjana ima raka na možganih. Pred nekaj leti so jo po težki operaciji namestili v oddelek za bolnike, za katere je malo upanja, da okrevajo. Neki pravoslavni duhovnik je obiskal ta oddelek, zato da bi se lahko bolniki pred smrtjo spovedali svojih grehov. Tatjana je opazila, da je neka ženska iz tega oddelka zbrala vse moči, da je dala duhovniku nekaj denarja. Potem ko je odšel, je Tatjana vprašala žensko, ali se počuti kaj bolje. »Ne,« je potrto odgovorila, »nisem razumela prav ničesar, kar je povedal.« Nato ji je Tatjana povedala dobro novico o vstajenjskem upanju. Ženska se ji je zahvalila in rekla: »Sedaj pa se počutim bolje!« Upravnik klinike je slišal, kaj se je zgodilo, in je duhovniku rekel, naj ne pride več. Tatjana je bila premeščena v posebni oddelek, tako da se je lahko pogovarjala z drugimi. Upravnik klinike je želel tudi vedeti, kje imajo Jehovove priče svoje shode. Preden je Tatjana šla v bolnišnico, je prosila Jehova, naj ji da moč, da bi še naprej oznanjevala. Prepričana je, da je Jehova odgovoril na njeno molitev. Tisti mesec je poročala več kot 100 ur oznanjevanja! Čeprav se je od takrat njeno zdravstveno stanje poslabšalo in ne more zdoma, še naprej sprejema obiske tistih, ki jim je oznanjevala, ko je pogosto hodila v bolnišnico.

Gruzija:

Dve začasni posebni pionirki sta bili dodeljeni na neko področje, kjer ni bilo Jehovovih prič. Medtem ko  sta raziskovali svoje novo področje, sta se izgubili. Ko sta gazili po snegu, ki jima je segal do kolen, in poskušali najti pot domov, sta postali utrujeni in premraženi. Končno sta opazili stopinje, ki so vodile do neke hiše, in stoje pred ograjo sta skušali koga priklicati. Khatuna, mlajša ženska, je prišla do njiju in ju takoj povabila v toplo hišo, za kar sta bili pionirki hvaležni. Ko je Khatuna ugotovila, da sta Jehovovi priči, je pojasnila, da je, medtem ko sta sestri izgubljeni tavali okrog v snegu, skupaj s svojo družino v molitvi prosila Boga, naj jim pokaže resnico. Čez nekaj minut sta se pionirki približali njihovi hiši. Khatuna je rekla, da je bil to resnično odgovor na njihovo molitev! Danes štirje člani te družine preučujejo Biblijo, Khatuna in njena tašča pa sta nekrščeni oznanjevalki.

Velika Britanija:

Reston, ki ni še nikoli neposredno ponudil biblijskega pouka, se je odločil, da bo poskusil prav to. Preden je potrkal na prva vrata, je v kratki molitvi prosil Jehova, naj mu pomaga, da bo pozitiven. Nato je neposredno ponudil biblijski pouk stanovalcu, Andyju, in ta je ponudbo takoj sprejel. Reston se je odločil, da mu bo knjigo Kaj Biblija v resnici uči? prinesel kasneje tistega dne. Ko se je Reston z avtobusom peljal nazaj k Andyju, je opazil, da je voznik moški, kateremu redno prinaša Stražni stolp in Prebudite se!. Zaradi Andyjevega pozitivnega odziva se je odločil, da bo vozniku ponudil brezplačni biblijski pouk takoj, ko bo avtobus pripeljal na končno postajo.

Medtem je neka starejša potnica na avtobusu ugotovila, da je Reston Priča, in prosila ga je, naj obišče njeno bolno prijateljico, da bi zanjo molil. Reston je rekel, da bo z veseljem govoril z njo in jo potolažil s kakšno mislijo iz Biblije. Nato je potnici z edinim izvodom knjige Biblija uči, ki ga je imel s seboj, pokazal, kako je lahko koristen biblijski pouk. Gospa je rekla, da bi rada imela takšen  pouk. Neki mlajši moški, ki jima je sedel nasproti, je poslušal ta pogovor. Pritegnile so ga slike v knjigi. Tako mu je Reston z veseljem dal knjigo. Ko je avtobus pripeljal na končno postajo, je Reston vozniku ponudil, da z njim brezplačno preučuje Biblijo. Na njegovo presenečenje je voznik z veseljem privolil in rekel, da ima mnogo vprašanj o Bibliji. Reston je na hitro skočil k nekemu bratu, ki živi v bližini, da bi dobil še en izvod knjige Biblija uči, in pozno popoldan končno prispel k Andyju. Andy je rade volje vzel knjigo. Začel je preučevati Biblijo in se kmalu pričel ravnati po tem, kar se je naučil. Andy in voznik avtobusa obiskujeta shode, Reston pa preučuje Biblijo s 15 osebami, s katerimi je pričel preučevati tako, da jim je biblijski pouk ponudil neposredno. Ko gre sedaj na oznanjevanje, poskrbi, da ima s sabo več izvodov knjige Biblija uči.

François in Monica sta se skupaj s svojima otrokoma po dopoldanskem oznanjevanju vračala k svojemu avtu.  Vendar njuna dveinpolletna hčerka Shaé ni hotela v avto, dokler ne odda svojega zadnjega traktata. Ravno takrat pa se je na drugi strani ceste ustavil neki avto in iz njega sta izstopili dve ženski. Shaé je eni od njiju vsa srečna izročila traktat Življenje v miroljubnem novem svetu, Monica pa je razložila, za kaj gre. Ženska, ki ji je ime Sierra, je rekla, da bi rada izvedela več, in je Monico povabila k sebi domov, da bi preučevala Biblijo z njenima najstniškima sestrama. Na prvem preučevanju je Sierra vprašala, ali bi tudi njena sinova lahko preučevala Biblijo. Kasneje se jim je pridružil Sierrin nečak. Na vseh preučevanjih je bila Sierra zraven in je veliko spraševala. Končno pa je še sama privolila, da preučujejo posebej z njo. Nato je isto storil tudi njen mož. Zatem je za biblijski pouk zaprosila Sierrina mati, za njo pa še drugi družinski člani in prijatelji. Shaéina odločenost, da odda svoj zadnji traktat, je obrodila 11 biblijskih poukov. Štirje učenci redno obiskujejo občinske shode.

Italija:

Jennifer pripada rusko govoreči občini v Milanu. Večkrat se je po telefonu pogovarjala z neko Ukrajinko po imenu Valentina, a je ni še nikoli srečala. Nekega dne sta se dogovorili, da se srečata na postaji podzemne železnice. Da bi jo Jennifer prepoznala, ji je Valentina povedala, da bo imela oblečeno rdečo jakno. Jennifer je prišla na postajo in zagledala neko žensko v  rdeči jakni, ki je očitno iskala nekoga. Jennifer je pristopila k njej in ji rekla: »Zdravo! Ali ste vi Valentina?« Ženska je pritrdila, zato je Jennifer nadaljevala: »No, jaz sem Jennifer.« Toda Valentina se na to ni odzvala. Jennifer je bila malce zmedena in je vprašala: »Čakate mene, ali ne?«

»Ne,« je odgovorila ženska. Bila je Ukrajinka, ime ji je bilo Valentina in imela je oblečeno rdečo jakno; vendar je čakala nekoga drugega! Jennifer se je zasmejala in pojasnila zadevo. Poleg tega ji je predlagala, da skupaj pogledata iz Biblije, o čemer je nameravala govoriti z drugo Valentino. Valentina se je strinjala in z zanimanjem prisluhnila. Nato ji je pokazala list papirja, na katerega je sama prepisala besedilo 91. psalma, in pojasnila, da ima zelo rada Biblijo. Jennifer je pričela z njo preučevati Biblijo. Kaj pa se je zgodilo z drugo Valentino? Kasneje sta se z Jennifer srečali in tudi ona je pričela preučevati Biblijo.

Romunija:

Neki brat je obiskal znanca in se z njim in njegovo ženo pogovarjal o biblijskih temah. Še posebej ju je zanimalo, kaj Biblija uči o odnosu med možem in ženo, vendar sta težko našla čas za biblijske razprave. Veliko sta dala na zdravo življenje, mož pa je imel navado vsak dan preteči osem kilometrov. Potem ko je brat večkrat poskušal, da bi nadaljevali biblijske razprave, se je odločil, da vpraša moškega, ali bi se mu lahko pridružil pri teku. Moški se je z veseljem strinjal. Vendar brat ni imel kondicije in je kmalu spoznal, kako izčrpavajoče je oznanjevati in obenem teči! »Uspelo mi je oznanjevati,« pravi brat, »v športnih oblačilih in brez Biblije v roki, tako da sem na pamet navajal biblijske vrstice.« Potem ko sta večkrat tekla, se je zanimanje zakoncev za Biblijo povečalo in pričela sta redno preučevati. Moški je zdaj nekrščeni oznanjevalec. Goreč je v oznanjevanju in skupaj s svojim sinom in hčerjo vpisan v Teokratično strežbeno šolo.

 OCEANIJA

ŠTEVILO DEŽEL: 30

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 37,545.115

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 97.329

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 55.266

Avstralija:

Neki pionir piše: »Zdravnica po imenu Pam me je prosila, naj ji redno prinašam najnovejše številke revij. Ker ima natrpan urnik in sem jo našel doma samo enkrat v šestih mesecih, sem ji revije skupaj s prijaznim sporočilom redno puščal pod njenimi vrati. Sedem mesecev je minilo, odkar sem jo nazadnje našel doma, potem pa sem pod njenimi vrati poleg revij pustil še vabilo na prihajajoče območno zborovanje. Priložil sem tudi svojo telefonsko številko, vendar me ni nikoli poklicala. Novembra, po zborovanju, sem se ponovno oglasil in na Paminih vratih našel sporočilo.

Pam je napisala, da so ji revije zelo všeč in da jih daje naprej svojim sodelavcem. Oni jih potem dajejo svojim pacientom v bolnišnici. Napisala je tudi, kako zelo je uživala na ‚srečanju‘. Prebrala je vabilo na zborovanje in si vzela tri proste dneve, da je bila lahko prisotna na njem. Pojasnila je, da je fotokopirala vabilo in kopije razdelila svojim sodelavcem v predalčke za pošto. Priložila je tudi sporočilo, naj jo pokličejo, če želijo priti na zborovanje. Do konca tedna je tudi 16 njenih sodelavcev – vsi so zdravniki – uredilo, da so imeli tri proste dneve za obisk zborovanja. Vseh teh 17 zainteresiranih posameznikov je bilo navzočih vse tri dni zborovanja zaradi  enega vabila, položenega pod vrata! Sedaj Pam redno preučuje Biblijo s knjigo Biblija uči, organizirala pa je tudi skupinske razprave za vse, ki so obiskali zborovanje.«

Drugi brat pripoveduje: »Ko sem šel mimo neke hiše, za katero sem vedel, da njeni stanovalci ne želijo obiskov Prič, sem na verandi opazil moškega in žensko, ki sta bila vsa iz sebe in sta jokala. Mislil sem si, da ne morem kar mimo, ko pa očitno potrebujeta pomoč, zato sem se jima približal in ju vprašal, ali jima lahko kakor koli pomagam. Povabila sta me v hišo in mi odprla svoje srce. Svoje hčere nista videla že tri leta. Žena je imela raka in je bila pred operacijo, vendar ni bila prepričana, da bo preživela. Bala se je, da morda ne bo nikoli več videla svoje hčere. Pred nekaj dnevi sta pastorja karizmatične cerkve, ki sta ji pripadala, prosila, da jima pomaga, on pa zadeve ni vzel resno in ni storil ničesar. Povedal sem jima, da Sveto pismo pravi, da je Jehova blizu tistim, ki so strtega srca.

Čez kakšno uro je nekdo potrkal na vrata. Najprej sem pomislil, da je prišel pastor cerkve. Vendar je pri vratih stala lepo oblečena mlada ženska. Bila je njuna izgubljena hči! To je bil zelo čustven trenutek, zato sem predlagal, da je morda najbolje, da odidem. Toda hči me je presenetila, ko je rekla, da raje vidi, da ostanem, saj mora svojim staršem nekaj povedati. Pojasnila je, da je popivala, uživala droge in si uničevala življenje, potem pa je pričela preučevati Biblijo, kar jo je navedlo na to, da se vrne domov in znova naveže stike s starši. Pred kratkim se je krstila kot Jehovova priča.«

Čez nekaj dni se je oglasil pastor. Povedala sta mu, da se je hči vrnila, zato ker je postala Jehovova priča. Odkorakal je, ne da bi kaj rekel. Ko je odhajal, ga je mož  poklical in mu rekel, naj vzame pismo, ki je bilo na mizi – to je bila izjava o izstopu iz cerkve.

Papua Nova Gvineja:

Skupina 23 bratov in sester se je peš odpravila oznanjevat na redko obdelano področje. Potovanje je bilo težavno, saj so se morali vzpenjati po gorah in prečkati reke. V neki vasi je sestra srečala anglikanskega duhovnika. Z veseljem jo je poslušal, ko mu je pojasnjevala, kaj pomeni biblijska vrstica iz Daniela 2:44. Rekel ji je: »Mi tukaj smo kakor izgubljene ovce.« Sprejel je revije in brošure ter zaprosil še za Biblijo.

Čez tri dni sta se v drugi vasi sestri pogovarjali z dekletoma in ti sta z veseljem prisluhnili sporočilu o Kraljestvu. Ko se je še istega popoldneva njun oče vrnil z vrta, sta mu povedali, kar sta izvedeli iz Biblije. Oče jima je rekel, da bi to čudovito sporočilo rad slišal iz prve roke. Dogovoril se je, da se bo srečal z vsemi brati in sestrami v kolibi, v kateri so bili nastanjeni. Ker je bil ta moški vaški poglavar, je poskrbel, da so vaščani pripravili hrano in jo prinesli oznanjevalcem. Kasneje zvečer je prišel k njim s svetilko v roki, z njim pa so bili še drugi vaščani. Rekli so: »Bili smo presenečeni, da smo vas videli, saj je to prvič, da ste Jehovove priče prišli v našo vas.« Priče so jim z biblijskim stavkom iz Mateja 24:14 pokazali, zakaj so jih obiskali. Pojasnili so jim tudi, katere blagoslove bo prineslo Kraljestvo, in jim pustili literaturo.

Peti dan potovanja so oznanjevalci približno ob enih popoldne prispeli v neko vas. Vaščani so mislili, da bodo Priče ostali čez noč, zato so zanje začeli pripravljati pokrito zavetje, kjer bi ti lahko prenočili. Vendar so Priče pojasnili, da se želijo pogovoriti z vsakomer in da bi radi še isti dan odšli. Vsem vaščanom so dobro pričevali, prav tako poglavarju, ki je sprejel literaturo  in jim kot povračilo dal kokosove orehe, banane in papaje.

Fidži:

Ko pionirji oznanjujejo na podeželju, pešačijo po prašnih ali blatnih cestah. Redni pionirki Nagamma in njena hči Reshma sta povabili slepo sestro Ushlo, da se jima pridruži in en mesec pionira. Mama in hči sta hodili ob slepi sestri, vsaka na eni strani, in tako so skupaj vsak dan prehodile veliko kilometrov. Nekega vlažnega dne jih je neka družina, ki je sedela na svoji verandi, gledala, kako se na blatni cesti ogibajo luž. Nato so videli, da je slepa sestra stopila v lužo in se z blatom poškropila po nogi. Ustavile so se in slepi sestri očistili nogo.  Oče te družine ni mogel premagati radovednosti in jih je poklical k sebi. Rekel je: »Vsak dan vas vidimo, kako pešačite. Kam ste namenjene?« Pojasnile so, da gredo na biblijski pouk. Nato jim je dejal, da želi tudi sam slišati, kar imajo povedati, če je to sporočilo tako pomembno, da so pripravljene toliko prehoditi, da bi ga povedale ljudem! Ta družina je pričela preučevati Biblijo.

Guam:

Liza, mladenka s Filipinov, je delala na otoku Tinian kot služkinja in tudi stanovala tam, kjer je bila zaposlena. Ko so prišli Jehovove priče, jih je pogosto prosila za reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Čeprav je rekla, da so ji revije všeč, jih je pravzaprav uporabljala za to, da je z njimi zanetila ogenj.

Spomladi leta 2007 je Liza izgubila službo, in ker ni imela kje stanovati, je spala na plaži. Nekega dne je šla mimo krajevne kraljestvene dvorane, kjer sta zunaj v senci sedeli dve sestri. Povabili sta jo, naj pride k njima na mange, Liza se jima je pridružila in stekel je prijeten pogovor. Ko je šla naslednji dan mimo kraljestvene dvorane, sta sestri spet govorili z njo. Med pogovorom je Liza rekla: »Upam, da bom nekega dne lahko prišla v vašo cerkev.« Čeprav sta bili sestri malce v zadregi, ker je nista že sami povabili, sta jo vseeno spodbudili, naj zvečer pride na shod. Strinjala se je, ker je upala, da ji bodo Priče pomagali najti službo.

Na shodu je na Lizo naredilo velik vtis to, da so bratje in sestre tako iskreni in da se zanimajo za ljudi. Od ganjenosti so jo oblile solze, zavedala se je namreč, da je na shod prišla iz sebičnega razloga. Spomnila se je tudi na vse revije, ki jih je sežgala. Ker ji je ljubezen bratov in sester segla do srca, je od takrat naprej obiskala vsak shod in redno preučevala Biblijo. Našla si je delo, postala oznanjevalka, februarja 2008 pa se je krstila.

[Slika na strani 45]

Madalena

[Slika na strani 48]

Prijetno preučevanje Stražnega stolpa na motornem čolnu

[Slika na strani 50]

Sestra Barker potrpežljivo čaka na mimoidoče, da bi jim oznanjevala.

[Slika na strani 53]

Purnamaya pripravlja gramoz, da bi finančno pomagala svoji družini.

[Slika na strani 54]

Sestri oznanjujeta neki Indijki na plantaži kavčukovcev.

[Slika na strani 57]

Reston preučuje z Andyjem.

[Slika na strani 58]

Shaé

[Slika na strani 63]

Nagamma in Reshma pomagata Ushli.