Uganda

STOLETJA so raziskovalci skušali ugotoviti, kje izvira mogočna reka Nil, ki se vije skozi polovico afriške celine in izliva v Sredozemsko morje. Nazadnje je nekaj raziskovalcev usmerilo svojo pozornost na Viktorijino jezero in okoliške gore. Menijo, da so to glavni viri voda, ki stalno polnijo Nilovo strugo. V zadnjih desetletjih pa so mnogi tukajšnji prebivalci navdušeni, ko odkrijejo vir še dragocenejše vode – »žive vode«, ki daje »večno življenje«. (Jan. 4:10–14) Pred nami je zgodba o prebivalcih Ugande, ki so »žejni pravičnosti«. (Mat. 5:6)

»BISER AFRIKE«

Uganda leži sredi Afrike in se razteza na obeh straneh ekvatorja. Je zelo lepa dežela z zmernim podnebjem. Visoko v veličastnem gorovju Ruvenzori, ki mu pravijo tudi Mesečeve gore, se topijo ledeniki in njihove vode v penečih slapovih padajo v številne reke in jezera. Zaradi rodovitne prsti in obilnega dežja je Uganda odlično področje za pridelovanje kave, čaja in bombaža. Tukaj tudi zelo dobro uspevajo močnate banane (to so banane, ki se uporabljajo za kuho). Iz njih Ugandčani pripravljajo eno od svojih glavnih jedi, matooke. Domačini pripravljajo jedi tudi iz manioka, koruze, prosa in sirka.

V tej tropski deželi domujejo levi, sloni, povodni konji, krokodili, leopardi, žirafe, antilope, šimpanzi in druge raznovrstne ljubke opice, pa tudi gorske gorile, ki so na seznamu ogroženih živali. Povsod se razlega prijetno petje očarljivih ptic. V Ugandi je zares toliko lepot, da so to deželo počastili z vzdevkom »biser Afrike«.

 ČUDOVITI UGANDČANI

V Ugandi živi kakih 30 milijonov ljudi iz približno 30 etničnih skupin. Mnogi so verni in pripadajo cerkvam tako imenovanega krščanstva, vendar pa je njihovo čaščenje, tako kot drugje, pogosto prepleteno s tradicionalnimi verskimi običaji. Ugandčani so povečini prijazni in gostoljubni ljudje. Nič nenavadnega ni, če kdo poklekne, ko pozdravi ali postreže starejšega človeka.

Žal so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ta prelepi »biser« in njegove dragocene prebivalce hudo prizadeli politični prevrati, ki so botrovali smrti več tisoč ljudi. K žalosti Ugandčanov svoje prispeva tudi epidemija aidsa, ki razsaja po deželi. V takšnih okoliščinah Jehovove priče tem zdržljivim ljudem prinašajo tolažbo in upanje.

PRAVI PIONIRJI

Prvo poročilo o oznanjevanju Kraljestva v Ugandi sega v leto 1931, ko je podružnica v Južnoafriški republiki nadzirala oznanjevanje po vsej Afriki južno od ekvatorja. Prva, ki ju je podružnica poslala na to ogromno področje, sta bila pionirja Robert Nisbet in David Norman. Oznanjevala naj bi na področju, kjer so zdaj države Kenija, Uganda in Tanzanija.

Brata Nisbet in Norman sta bila trdno odločena, da bosta dobro novico o Kraljestvu ponesla globoko v notranjost Afrike. Svojo oznanjevalsko kampanjo sta začela 31. avgusta 1931 v Dar es Salaamu, in to z 200 škatlami literature. Od tam sta šla na otok Zanzibar in nato do pristaniškega mesta Mombasa, od koder sta odpotovala v gorato področje Kenije. Potovala sta z vlakom in oznanjevala po mestih ob železniški  progi vse do vzhodnega brega Viktorijinega jezera. Jezero sta prečkala s parnikom, in tako sta ta neustrašna pionirja prispela v Kampalo, glavno mesto Ugande. Tu sta oddala veliko literature in pridobila mnogo naročnikov na Zlati vek, nato pa z avtomobilom nadaljevala pot naprej proti notranjosti dežele.

Čez štiri leta, torej leta 1935, so se v vzhodno Afriko spet odpravili pionirji iz Južnoafriške republike. To so bili Gray Smith in njegova žena Olga ter Robert Nisbet in njegov mlajši brat George. Ti pogumni pionirji so z dvema dobro opremljenima dostavnima avtomobiloma, ki sta bila preurejena v bivalna prostora, potovali po slabih cestah in se prebijali skozi črnsko proso, travo, ki je lahko visoka tudi do tri metre. V nekem poročilu beremo: »Pogosto so spali v divjini in so tako lahko videli, slišali in občutili utrip Afrike, kjer domuje zelo veliko divjih živali – levi, ki rjovejo ponoči, zebre in žirafe, ki se mirno pasejo, pa tudi nosorogi in sloni, ki s svojo navzočnostjo poženejo strah v kosti.« Neustrašno so oznanjevali po mestih, kjer ljudje še nikoli niso slišali sporočila o Kraljestvu.

Gray in Olga Smith sta nekaj časa ostala v Tanganjiki (zdaj Tanzanija), Robert in George Nisbet pa sta se odpravila v Kenijo, in sicer v Nairobi. Čez čas so  kolonialne oblasti Smithovima ukazale, da morata zapustiti Tanganjiko, zato sta odšla v Ugando, v Kampalo. Vendar pa takrat v Kampali razmere niso bile ravno ugodne in tamkajšnja policija ju je imela ves čas na očeh. Ampak to ju ni prestrašilo. V samo dveh mesecih sta oddala 2122 knjig in brošuric in organizirala šest javnih shodov. Toda nazadnje je guverner izdal nalog za izgon, tako da je ta par moral zapustiti Ugando. Odpotovala sta v Nairobi, kjer sta se nato sešla z Nisbetovima, ki sta se ravno vračala v Južnoafriško republiko.

Jehova je te oznanjevalske akcije blagoslovil, zato so bile zelo uspešne in ljudje so se dobro seznanili s kraljestvenim sporočilom. Pionirji so kljub verskemu nasprotovanju in vse večjim pritiskom kolonialnih oblasti razdelili več kot 3000 knjig in preko 7000 brošuric ter pridobili mnogo naročnikov. Po teh akcijah pa je minilo veliko let, preden se je v Ugandi spet oznanjevalo.

OZNANJEVANJE SPET ZAŽIVI

Aprila 1950 se je v Kampalo priselil mlajši zakonski par iz Anglije, in sicer brat in sestra Kilminster. Goreče sta oznanjevala dobro novico in bila zelo vesela, ko sta se dve družini, ena grška, druga pa italijanska, odzvali na kraljestveno sporočilo.

Decembra 1952 sta brata Knorr in Henschel, ki sta delala na sedežu Jehovovih prič v New Yorku, obiskala Nairobi v Keniji. Brat Kilminster ni hotel izpustiti priložnosti, da bi bil z njima, zato je prepotoval vso pot od Kampale do Nairobija. Brata Knorr in Henschel sta spodbudila skupinico v Nairobiju in uredila vse potrebno, da je bila v Kampali ustanovljena občina. Ta  novonastala občina je kmalu začela rojevati dobre sadove. Tako je v službenem letu 1954 oznanjevalo deset oznanjevalcev, kar je bilo do takrat najvišje število.

Istega leta je vzhodno Afriko obiskal Eric Cooke iz podružničnega urada v Južni Rodeziji (zdaj Zimbabve) in z novo občino v Kampali ostal nekaj časa. Ti bratje so sicer imeli vsak teden občinsko preučevanje Stražnega stolpa, vendar v oznanjevanju še niso bili tako zelo dejavni. Zato je brat Cooke spodbudil brata Kilminsterja, naj organizira vse občinske shode, tudi tedenski službeni shod. Da bi oznanjevanje še bolj zaživelo, je brat Cooke posebno pozornost namenil pričevanju od vrat do vrat, poleg tega pa je nekatere oznanjevalce sam prijazno učil, kako oznanjevati.

Do takrat so v Ugandi večinoma oznanjevali tam živečim Evropejcem. Brat Cooke pa je opazil, da večina ugandskih domačinov v Kampali govori lugandščino. Zato je bratom predlagal, naj v ta jezik prevedejo kakšno publikacijo, da bi tako dosegli srce domačinov. Tako so leta 1958 začeli oznanjati z novoprevedeno  brošurico »Dobra vest«. To je bila prava poživitev! Delo je napredovalo in leta 1961 je v oznanjevanju sodelovalo novo najvišje število kraljestvenih oznanjevalcev, in sicer 19.

Brat Kilminster je na delovnem mestu prišel v stik z Georgeem Kadujem, energičnim Ugandčanom, ki je bil takrat v svojih zgodnjih 40-ih letih in je poleg maternega jezika, lugandščine, dobro govoril tudi angleško. Georgeu se je zanimanje za svetopisemsko resnico prebudilo, ko je izvedel, da je Bogu ime Jehova, in tako je začel preučevati Biblijo. Kmalu je kot prevajalec spremljal brata Kilminstra, ko je ta oznanjeval po hišah. Leta 1956, ko je bil v Viktorijinem jezeru blizu mesta Entebbe v Ugandi prvi krst, je George simboliziral svojo posvetitev Jehovu.

Žal pa se je kraljestveno delo kmalu zatem že spet skoraj ustavilo. Nekaterim bratom iz tujine je potekla delovna pogodba in so se vrnili v domačo državo. Nekaj bratov je bilo izobčenih in kar nekaj se jih je zaradi nesvetopisemskega vedenja nekaterih posameznikov v občini spotaknilo. Toda brat Kadu je imel Jehova rad in je vedel, da je našel resnico. Oklepal se je je »v ugodnem in neugodnem času« ter zvesto služil kot starešina vse do smrti leta 1998. (2. Tim. 4:2)

SLUŽILI SO TAM, KJER JE BILO POTREBNIH VEČ OZNANJEVALCEV

Področje v vzhodni Afriki je bilo obširno in potreba po kraljestvenih oznanjevalcih je bila velika. Obstajal pa je še en izziv. Kolonialna oblast ni dovolila, da bi tja prišli misijonarji. Kaj torej storiti?

Leta 1957 so bili oznanjevalci po vsem svetu povabljeni, da bi služili tam, kjer je potrebnih več kraljestvenih  oznanjevalcev. Duhovno zreli bratje so bili spodbujeni, naj se na takšno področje preselijo. Povabilo je bilo podobno tistemu, ki ga je v videnju dobil apostol Pavel, ko ga je neki moški prosil: »Pridi v Makedonijo in nam pomagaj.« (Apd. 16:9, 10) Kako je to novodobno povabilo pripomoglo k temu, da je v Ugandi oznanjevanje Kraljestva napredovalo?

Frank in Mary Smith sta se na povabilo odzvala podobno kot Izaija in se takoj začela pripravljati na selitev v vzhodno Afriko. * (Iza. 6:8) Julija 1959 sta odplula iz New Yorka v Cape Town in od tam v Mombaso. Nato sta z vlakom odpotovala v Kampalo. Tam je vlada Franku omogočila sklenitev delovne pogodbe za službeno mesto kemika na geološkoraziskovalnem oddelku. Smithova sta se nastanila približno 35 kilometrov južno od Kampale v Entebbah. V to lepo mesto, ki leži na obrežju Viktorijinega jezera, do takrat še ni stopila noga kraljestvenega oznanjevalca. Smithova sta redno obiskovala shode v majhni, vendar rastoči občini v Kampali.

 Smithova sta o resnici kmalu govorila Petru Gyabiju, ki je imel odgovorno mesto na ugandskem državnem uradu, in njegovi ženi Esther. Peter je že pred tem prejel knjigo What Has Religion Done for Mankind? * (Kaj je religija naredila za človeštvo?), vendar se zanjo ni zmenil, ker je bil prezaposlen s svojo službo in so ga večkrat službeno premestili. Nekoč so Petra poslali, da bi posredoval pri napetem in zapletenem sporu med dvema plemenskima skupinama. Takrat je molil: »Bog, če mi boš pomagal, te bom poiskal.« Ko so se razmere mirno rešile, se je spomnil svoje molitve in začel brati knjigo. Spoznal je, da je to, kar bere, resnica, in začel iskati Priče. Kako vesel je bil, ko je spoznal Franka Smitha, in se zase in za svojo ženo z njim dogovoril za biblijski pouk! Ta prijetni par se je nazadnje krstil in po več kot štirih desetletjih zvestega služenja sta oba še vedno dejavna kraljestvena oznanjevalca.

Na povabilo, da bi služili tam, kjer je potrebnih več kraljestvenih oznanjevalcev, so se odzvali tudi drugi bratje iz tujine. Nekateri so si priskrbeli delovne pogodbe, ki so jih nato popeljale v kraje, daleč stran od skupinice oznanjevalcev v kampalski občini. Neki zakonski par se je nastanil v Mbarari, mestecu v valovitih hribih na jugozahodu Ugande, kakih 300 kilometrov od Kampale. Na svojem domu sta organizirala preučevanje Stražnega stolpa in preučevanje knjige. Tu in tam pa sta odpotovala vse tja do Kampale ali do Entebb, da bi uživala v prisrčnem krščanskem druženju. Bila sta tudi v stiku s podružničnim uradom v Luanshyi v Severni Rodeziji (zdaj Zambija), ki je tedaj nadzoroval oznanjevanje Kraljestva v vzhodni Afriki. Harry Arnott, ki je bil v tistem  času nadzornik te podružnice, je služil tudi kot conski nadzornik in tako obiskal Kampalo. Spodbudil je peščico ugandskih oznanjevalcev, in ti so to njegovo ljubečo skrb zelo cenili.

Tudi zakonca Tom in Ann Cooke iz Anglije sta si močno želela služiti tam, kjer je bila večja potreba. Tom je v več državah zaprosil za zaposlitev. Končno jo je dobil v Ugandi, in sicer delovno mesto uradnika na ministrstvu za šolstvo. Zaradi službe se je skupaj z ženo Ann in štiriletno hčerkico Sarah sprva naselil v mestecu Iganga, okoli 130 kilometrov vzhodno od Kampale. Ko se je rodila druga hčerka, Rachel, se je z družino preselil v mesto Jinja, kjer naj bi bil izvir Nila. Kasneje pa so se preselili v Kampalo.

ŽRTVE IN BLAGOSLOVI

Kako zelo so vse te družine podprle oznanjevanje Kraljestva v Ugandi! Resda so se odrekle življenjskemu slogu in udobju, ki so ju bile vajene. Vendar pa so v zameno za to z veseljem opazovale, kako ponižni ljudje spreminjajo svoje življenje in se odzivajo na kraljestveno  dobro novico. Okusile so tudi močno vez krščanske ljubezni, ki se je spletla med njimi in tamkajšnjimi družinami, ko so se zbirale k čaščenju in uživale v prijetnem druženju.

»Bili smo prevzeti nad tem, kako prisrčni in vljudni so ljudje, ki smo jim oznanjevali, in kako skromni, a vseeno dostojanstveni so,« se spominja Tom Cooke. »To, da sem lahko tudi sam imel majhen delež pri rasti občine, mi je bilo v posebno čast.«

Tom na vprašanje, kaj meni glede svoje preselitve, odgovarja takole: »Kot družina z majhnimi otroki ne bi mogli imeti boljšega okolja za služenje Jehovu. Imeli smo odlične zglede bratov in sester iz različnih držav, družbo ljubečih in zvestih krajevnih bratov, veliko službenih prednosti, na nas ni vplivala televizija, obdajalo pa nas je čudovito stvarstvo afriške pokrajine. To je le nekaj blagoslovov, ki smo jih uživali.«

Tisti, ki so služili tam, kjer je bila večja potreba, so to, kako močno cenijo druženje s sokristjani, pokazali tudi s tem, da so bili pripravljeni potovati vse do Kenije, da bi bili navzoči na okrajnih zborih. To je namreč zanje pomenilo, da so z avtobusom ali vlakom morali v eno smer prepotovati kar 750 kilometrov dolgo pot!

Območna zborovanja pa so od njih terjala še več truda. Leta 1961 so na primer delegati iz Ugande in Kenije odpotovali na območno zborovanje v mesto Kitwe v Severni Rodeziji (Zambija). »To je pomenilo, da smo naredili več kot 1600 kilometrov in potovali štiri dni po nekaterih najslabših, večinoma netlakovanih cestah v Tanganjiki (Tanzanija),« se spominja eden od delegatov, »nato pa še štiri dni nazaj v Ugando po soparni in prašni afriški savani. Za nas je bila to prava pustolovščina, prijetno druženje s tako veliko brati in  sestrami pa velik blagoslov.« Potovanje je bilo zanje res naporno in je zahtevalo veliko truda, toda prineslo jim je neizmerno duhovno osvežitev!

MISIJONARJI OPRAVIJO POMEMBNO DELO

Uganda je leta 1962 postala neodvisna od Velike Britanije. Naslednje leto je brat Henschel obiskal Nairobi v Keniji in spregovoril o možnosti, da bi v Ugando poslali misijonarje. In koga so tja poslali?

Tom in Bethel McLain iz 37. razreda šole Gilead sta malo pred tem pripotovala v Nairobi, da bi tam služila. Kako presenečena sta bila, ko so ju nato dodelili v Kampalo! Toda izziv sta voljno sprejela in tako postala prva na Gileadu izšolana misijonarja v Ugandi. »Sprva sva pogrešala Kenijo,« priznava Tom, »toda kaj kmalu sva povsem vzljubila Ugando – njene prijazne ljudi in njihovo navdušeno odzivanje na naše oznanjevanje.«

Tom in Bethel sta se v Keniji učila svahili, zdaj pa sta se morala naučiti novega jezika, lugandščine. Pri tem pa nista imela na voljo nič drugega kot svojo trdno odločenost, Jehova, na katerega sta se zanašala, in knjige  za samostojno učenje. Prvi mesec v Ugandi sta učenju novega jezika namenila 250 ur, drugi mesec pa 150. Poleg tega sta še 100 ur oznanjevala. Novi jezik sta postopoma osvojila in se na oznanjevanju veselila lepih rezultatov.

Januarja 1964 sta se Tomu in Bethel pridružila Gilbert in Joan Walters iz 38. razreda šole Gilead. Dva druga zakonska para iz istega razreda, Stephena in Barbaro Hardy ter Rona in Jenny Bicknell, so najprej dodelili v bližnji Burundi, toda zaradi problemov z vizumi so tudi te štiri nato dodelili v Ugando. Tako so v Kampali zelo kmalu potrebovali večji misijonarski dom.

Občina v Kampali je bila nepozabna. V njej so med drugimi bili brat Kadu z družino, John in Eunice Bwali (posebna pionirja iz Severne Rodezije) z otroki ter Margaret Nyende s svojimi otroki. Shode so imeli pravzaprav na prostem. »Bilo nas je malo,  toda mimoidoči so nas lahko videli in slišali,« se spominja Gilbert Walters. »Bwalijevi so s petjem napeva brez instrumentalne spremljave navdušeno vodili v petju kraljestvenih pesmi, in to vsem na očeh. To nas je opogumljalo, da smo vztrajali v misijonarski službi.«

Kmalu zatem sta Gilbert in Joan Walters dobila nalogo, da odpreta misijonarski dom v Jinji, kjer se do takrat še ni organizirano oznanjevalo. Kasneje sta bila odprta še dva misijonarska domova, eden v Mbalah, blizu meje s Kenijo, drugi pa v Mbarari. Misijonarji iz teh domov so sodelovali tudi z nekaterimi posebnimi pionirji iz drugih držav. Polje je bilo res »zrel[o] za žetev«. (Jan. 4:35) Kako pa bi žetev lahko pospešili?

BOLJŠA ORGANIZIRANOST

Polnočasni služabniki v Ugandi so si prizadevali, da bi svoje obsežno področje obdelovali karseda sistematično. Med tednom so oznanjevali po stanovanjskih naseljih, kjer so bile ulice in parcele označene z imeni in številkami. Toda kako bi lahko sistematično obdelali področja, kjer so bile ulice brez imen, hiše pa brez številk?

»Področje smo razdelili po hribih,« pojasnjuje Tom McLain. »Dva sva šla okrog ene strani hriba, druga  dva pa sta šla okrog druge strani. Sledili smo stezam in tako oznanjevali gor in dol po hribu, dokler se nismo vsi štirje srečali.«

Ugandskih Prič je bilo čedalje več. Ker so poznali področje in razumeli domačo kulturo, so kmalu lahko pomagali bratom in sestram iz tujine. Ti pa so krajevnim oznanjevalcem pomagali, da so si pridobili dragocene izkušnje. V Jinji so na primer ugandski bratje že spremljali misijonarje v terenski službi. Ob nedeljah so najprej od 8. do 10. ure oznanjevali po hišah. Nato so eno uro opravljali ponovne obiske, potem pa do poldneva vodili biblijske pouke. Tako so imeli vsi v občini korist od izmenjave izkušenj in medsebojnega spodbujanja.

Jinja je bila takrat drugo največje mesto v državi. Imela je celo hidroelektrarno in bila zato privlačen kraj za industrijski razvoj. Misijonarji so bili zelo uspešni v oznanjevanju na živahnih postajališčih za avtobuse in taksije. Potniki iz oddaljenih krajev so z veseljem sprejemali biblijsko literaturo in jo potem brali med potovanjem. Tako je bilo kraljestveno seme posejano daleč naokrog po okoliških podeželskih področjih.

Bratje so z dobro novico želeli seznaniti čim več ljudi, zato so uporabili tudi radio. Vsak teden so na nacionalnem radiu imeli oddajo z naslovom »O čem vse razmišljamo«. Bratje so v obliki pogovora med »gospodom Robbinsom« in »gospodom Leejem« predstavili zanimive teme, kot sta na primer »Spoprijeti  se s težavami v družini« in »Kako se lahko zaščitite pred kriminalom in nasiljem«. Eden od bratov se spominja: »Bilo je precej nenavadno, da si med poslušanjem afriške radijske postaje zaslišal pogovor med človekoma, od katerih je eden govoril z ameriškim naglasom, drugi pa s škotskim. V terenski službi so ljudje to oddajo pogosto omenjali, kar je dokazovalo, da je koristna.«

POMOČ NOVIM OZNANJEVALCEM

Skupina Prič v Jinji je takrat imela svoje shode v družabnem centru osrednjega stanovanjskega naselja, Walukuba. Tom Cooke se spominja: »Mnogi bratje so bili še novi in so imeli le nekaj literature, s katero so si lahko pomagali, ko so pripravljali svoje točke za občinske shode.« Kako se je ta problem rešil?

 »Misijonarji so na domu brata, ki je živel sredi tega stanovanjskega naselja, uredili knjižnico,« se še spominja Tom. »Vsak ponedeljek zvečer so vsi, ki so imeli kakšno točko, odšli v to knjižnico, kjer so potem poiskali gradivo, misijonarji pa so jim pomagali pri pripravljanju govorov.« Zdaj je v okolici Jinje kar nekaj občin, ki še vedno uspešno duhovno ribarijo ob tem glavnem viru Nila.

POTUJOČI NADZORNIKI PRISPEVAJO K DUHOVNI RASTI

Septembra 1963 je oznanjevanje v Ugandi začela nadzirati novoustanovljena kenijska podružnica. Zato sta William in Muriel Nisbet dobila nalogo, da kot del nairobijskega okraja, v katerem sta služila, obiščeta tudi Ugando. Zanimivo je, da je William tako šel po stopinjah svojih starejših bratov, Roberta in Georgea, ki sta pred kakimi 30 leti v Ugandi utirala pot oznanjevanju. Oznanjevalci so zdaj imeli koristi od marljivega dela »druge izmene« Nisbetovih.

Zanimanje je raslo, ustanovljenih je bilo še več skupin in oznanjevalci so bili razkropljeni po zelo prostranem področju. Prav zato je bilo zelo pomembno, da so takšne brate in sestre, ki so živeli v oddaljenih krajih, potujoči nadzorniki redno obiskovali ter jih šolali, spodbujali in jim zagotavljali, da »Jehova [. . .] upira oči v pravične«. (1. Pet. 3:12)

Leta 1965 sta Stephen in Barbara Hardy obiskala občine v okraju, ki se je raztezal od Ugande do Sejšelov, skupine otokov, ki ležijo 2600 kilometrov stran v Indijskem oceanu. Nekoč sta se odpravila v »izvidnico« po Ugandi, da bi ugotovila, kje bi lahko pionirji imeli najboljše rezultate. Kenijska podružnica jima je posodila kombi znamke Volkswagen, s katerim sta potovala  in v njem tudi prenočevala. V samo šestih tednih sta prepotovala večji del Ugande in obiskala naslednja mesta: Masaka, Mbarara, Kabale, Masindi, Hoima, Fort Portal, Arua, Gulu, Lira in Soroti.

»Potovanje je bilo razburljivo,« se spominja brat Hardy, »in oznanjevanje je bilo pravi užitek. Vsi so bili prijazni in pripravljeni pomagati, tudi krajevne oblasti. Ko sva obiskovala ljudi na njihovem domu, se je najin obisk velikokrat razširil v pravcati ‚javni govor‘, saj so se domačim pridružili še sosedje in mimoidoči, da bi prisluhnili sporočilu. Tudi ko sva se ustavila v kakšnem kraju, ki se nama je zdel samoten, so kmalu začeli prihajati nasmejani ljudje, saj so videli, da sva jih prišla obiskat. Zaloga literature nama je začela hitro pojemati. Oddala sva okoli 500 knjig in pridobila veliko naročnikov na Stražni stolp in Prebudite se!.«

 Prijaznost, radovednost in duhovna naravnanost Ugandčanov so kazale, da je tu veliko možnosti za duhovno rast. Predvsem pa sta bila Hardyjeva zelo vesela, ker sta pri oznanjevanju na tem plodnem področju okusila Jehovov blagoslov.

JEHOVA DAJE, DA RASTE

Mejnik v zgodovini Jehovovega ljudstva v Ugandi je bil 12. avgust 1965. Takrat je bilo registrirano Mednarodno združenje Preučevalcev Biblije, in naše delo pridobivanja učencev je bilo s tem pravno priznano. Duhovno naravnani Ugandčani, kot na primer George Mayende, Peter in Esther Gyabi ter Ida Ssali, so v šestdesetih letih sestavljali majhno, a trdno jedro pogumnih Prič. Leta 1969 je v Ugandi o oznanjevanju poročalo 75 oznanjevalcev, razkropljenih med približno osemmilijonskim prebivalstvom, tako da je na vsakega Pričevalca prišlo več kot 100.000 prebivalcev. Do leta 1970 je število kraljestvenih oznanjevalcev že naraslo na 97 in nato leta 1971 na 128. Leta 1972 je bilo v Ugandi 162 dejavnih Jehovovih prič.

Čeprav je bila rast spodbudna, pa so se bratje zavedali, da njihova moč ni v rastočih številkah, temveč v »Bogu, ki daje, da raste«. (1. Kor. 3:7) Toda niso vedeli, da bodo sedemdeseta leta prinesla dramatične spremembe v njihovo življenje in resno preizkusila njihovo vero. Leta 1971 je general Idi Amin izvedel vojaški udar in nastopila je diktatura, ki je med milijone zasejala nemir in zahtevala smrt več tisoč ljudi. Med vlado in frakcijami, ki so nasprotovale novemu političnemu sistemu, je prihajalo do vse več spopadov. Občasno so zaprli meje s sosednjimi državami. Uvedli so policijsko uro. Ljudje so začeli izginjati. Druge so nadzorovali. Kako so se naši miroljubni bratje in  sestre v Ugandi odzvali na ta prevrat, zastraševanje in nasilje?

»BOŽJA VLADAVINA« ALI ČLOVEŠKA

Ravno v tistem času so načrtovali, da bi leta 1972 v Kampali imeli območno zborovanje »Božja vladavina«, prvo takšno zborovanje v Ugandi. Delegati naj bi prišli iz Kenije, Tanzanije in daljne Etiopije. Kako so se Priče spoprijeli z naraščajočo napetostjo, vse večjimi političnimi in plemenskimi nesoglasji ter težavami pri prestopanju meje? Ali bi morali zborovanje odpovedati? Bratje so glede zborovanja goreče molili. Jehova so prosili, da bi vodil vse priprave za zborovanje, pa tudi delegate, ki naj bi pripotovali.

Razmere so se zdele še strašnejše, ko so delegati ob prihodu na ugandsko mejo zagledali velike  skupine ljudi, kako bežijo iz države! Večina jih je odhajala, ker je vlada zapovedala izgon vseh Azijcev, ki niso imeli ugandskega državljanstva, predvsem Indijcev in Pakistancev. Mnogi, kot na primer šolski učitelji drugih narodnosti, pa so odhajali iz strahu pred tem odlokom. Menili so namreč, da ta tudi drugim etničnim skupinam ne obeta nič dobrega. Kljub temu so delegati vztrajno prihajali. In kaj so našli v mestu, kjer je kar vrelo od politične napetosti?

Bili so presenečeni, ko so videli, da je v Kampali zelo mirno in da jih bratje in sestre skupaj z zainteresiranimi ljudmi vsi veseli čakajo na zborovalnem mestu. Bili so tudi osupli, ko so videli, da so oblasti čez najprometnejšo kampalsko ulico dovolile razpeti ogromen transparent, ki je oglaševal datum in kraj zborovanja. Ravno takrat, ko so bili nemiri največji, je bil na tem transparentu v krepkem tisku napisan naslov javnega govora: »Božja vladavina – edino upanje za vse človeštvo«!

Program je potekal brez motenj. Najvišje število navzočih je bilo 937, zaradi česar je bilo to zborovanje  pomemben mejnik v zgodovini čistega čaščenja v Ugandi. Čeprav so delegati ob odhodu pri prestopanju meje imeli težave, pa jih to ni oropalo navdušenja in so se vsi varno vrnili domov. Sredi vse večje politične negotovosti je Jehovovo ljudstvo pogumno dokazalo, da je zvesto svojemu Vrhovnemu vladarju. In v tistem kritičnem času je Bog svoje ljudstvo opogumil in mu dal moč. (Ps. 138:3)

Med Ugandčani, navzočimi na tem zborovanju, sta bila tudi George in Gertrude Ochola. »To je bilo moje prvo zborovanje,« se spominja Gertrude, »in na njem sem se tudi krstila!« George pa tedaj še ni bil Priča. Bil je vnet nogometni navijač in stadion ga je zanimal predvsem zaradi športnih dogodkov. Toda ženino lepo vedenje in to, da je tudi sam preučeval Biblijo, ga je nazadnje spodbudilo, da je leta 1975 v Keniji simboliziral svojo posvetitev s krstom v vodi.

Gertrude se spominja, da je bila v severni Ugandi med prvimi, ki so spoznali resnico. Takole pravi: »Leta 1972, ko sem se krstila, sem menila, da je področje, s katerega prihajam, zelo zakotno. Danes pa je tam kraljestvena dvorana, pa tudi misijonarski dom in prevajalski oddelek. Zaradi tega sem še bolj navdušena kakor takrat, ko sem se krstila!«

»NEUGODEN ČAS«

Osmega junija 1973 je bilo po radiu in televiziji povsem nepričakovano objavljeno, da so v državi prepovedali 12 verskih skupin, med njimi tudi Jehovove priče. Nova vlada je med ljudi zasejala strah in sumničenje in tujce lažno prikazala kot vohune. Misijonarjem je bilo oznanjevati vedno težje. Za Jehovove priče v  Ugandi je nastopil še posebej »neugoden čas«. (2. Tim. 4:2) Kaj se je z njimi zgodilo?

Tega leta sta dva misijonarska para že zapustila državo, ker so jima zavrnili prošnjo za podaljšanje bivanja. Do sredine julija pa je bilo izgnanih še ostalih 12 misijonarjev. Tisti bratje iz tujine, ki so prišli, da bi služili tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, so lahko zaradi svetne zaposlitve ostali nekoliko dlje, toda njihova svoboda je bila kratke sape. Do naslednjega leta so bili že vsi prisiljeni zapustiti državo.

STANOVITNI IN NEPREMAKLJIVI

Domači ugandski oznanjevalci so bili seveda žalostni, ker so njihovi dragi bratje in sestre iz tujine morali oditi. Toda z Jehovovo pomočjo so ostali stanovitni in nepremakljivi. (1. Kor. 15:58) Zgled tega, kako zvesti so bili tamkajšnji Jehovove priče, je ostareli brat Ernest Wamala. Ko je izvedel za prepoved, je odločno dejal: »Kako lahko prepovejo to, kar imam v srcu?«

Kako so se zdaj, ko so vsi starešine iz tujine odšli, znašli ugandski starešine, kot na primer George Kadu in Peter Gyabi? Njihova močna duhovnost in razumevanje domače kulture sta se izkazala za blagoslov. Brat Gyabi pojasnjuje: »Ugandčan, ki sprejme resnico in začne služiti Jehovu, mora biti zelo discipliniran, da opusti običaje, ki so v nasprotju z Jehovovimi merili. To je bilo še posebej pomembno za odgovorne brate, ki se morajo zanašati samo na pisna navodila, ki jih daje Jehovova organizacija.« Natančno osebno preučevanje je krajevnim starešinam pomagalo, da jih ni zavedla  zgrešena človeška modrost. Zato se Jehovovo ljudstvo v tem težavnem obdobju ni upočasnilo, temveč je duhovno napredovalo.

Po drugi strani pa je prebivalstvo na splošno čutilo vse večjo negotovost. Mnoge so preganjali in nekateri so živeli v strahu pred vojsko. Zelo razširjeno je bilo podkupovanje, kar je pripeljalo do gospodarskega zloma. Prelepa dežela je ječala od bolečih ran. Ali so v tem težavnem času Jehovovi zvesti služabniki v Ugandi našli razloge za radost?

RADOSTNA ZBIRANJA

Vlada se je zelo trudila, da bi preprečila vse politične sestanke, ki so po njenem predstavljali nevarnost za takratni sistem. Jehovove priče so bili sicer povsem nevtralni, vendar pa so upoštevali biblijsko zahtevo, naj ne izpuščamo naših shodov, na katerih se med seboj bodrimo. (Heb. 10:24, 25) Da bi kljub nadzoru sumničavih oblasti lahko imeli shode, so bratje morali biti zelo pogumni in iznajdljivi. Kako pa so Božji služabniki pazili, da ne bi s svojimi povsem neškodljivimi zbiranji vzbudili pozornosti?

Večino shodov so imeli v manjših skupinah po zasebnih domovih. Kadar pa so se sestali v večjih skupinah, so to storili tako, da so se pretvarjali, da imajo piknik. Enkrat na mesec se je na primer vsa občina zbrala za govor in preučevanje Stražnega stolpa. Takrat so bratje organizirali piknik pri kom na vrtu ali pa v kakšnem javnem parku. Ta taktika je med Ugandčani, ki so znani po svoji družabnosti, dobro delovala, saj se jim ne zdi nič čudnega, če se skupina prijateljev ali sorodnikov zbere, da bi se skupaj poveselila. Bratje in sestre so z vso previdnostjo prinesli s  seboj biblije in preučevalne publikacije, poleg tega pa so tudi dobro vedeli, kaj vse je treba prinesti za pravi piknik in kuho na prostem. Ob takšnih shodih so razmišljali, kako zelo so starodavni Izraelci uživali na svojih verskih praznikih. (5. Mojz. 16:15)

Podobno so med prepovedjo organizirali tudi skrajšane okrajne zbore. Čeprav si je vlada prizadevala, da bi brate ovirala, pa ti niso nikoli popustili pri obiskovanju svojih shodov in oznanjevanju dobre novice. Nekateri bratje so bili lahko navzoči celo na zborovanjih v Nairobiju in so po vrnitvi domov drugim pripovedovali prisrčna doživetja.

 »OPREZNI KAKOR KAČE IN NEDOLŽNI KAKOR GOLOBJE«

Odgovorni bratje so upravičeno menili, da oblasti morda ne bodo tako strogo uveljavljale prepovedi, če bodo »oprezni kakor kače in nedolžni kakor golobje«, in bodo lahko še naprej opravljali teokratične dejavnosti. (Mat. 10:16) Tako so ob primerni opreznosti posebni pionirji ostali na svojih dodelitvah, oznanjevalci pa naprej oznanjevali po hišah.

Seveda pa nekateri niso bili veseli, ko so na svojih vratih zagledali Jehovove priče. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Peter Gyabi nekega dne oznanjeval z najstnikom Fredom Nyendejem. Ko je Fredova mama leta 1962 spoznala resnico, je bil Fred še otrok. Zdaj pa je že zrasel in prišel je čas, da se preizkusi njegova zrelost.

Neki jezen stanovalec, očitno policist v civilu, je ugotovil, da sta Peter in Fred Jehovovi priči. Aretiral ju je in ju potisnil v svoj avtomobil. Brata sta bila zaskrbljena, in to povsem upravičeno, saj je tisoče ljudi, ki so jih tako prijeli, enostavno izginilo. Tudi mučenje je bilo nekaj običajnega, bodisi da so si mučitelji za to izmislili kakšen razlog ali pa tudi ne. Peter in Fred sta na poti proti upravi javne varnosti imela čas moliti k Jehovu za moč, da bi ostala mirna  in zvesta. Moški ju je odvedel k svojemu nadrejenemu, ju obtoževal in zasul z vprašanji. Toda brata sta na lastne oči videla, kako resnične so besede iz Pregovorov 25:15: »S potrpežljivostjo se da pregovoriti poveljnika in blag jezik lahko zlomi kost.« Na srečo ni bila to popoldne zlomljena nobena dobesedna kost. Vendar je Peter z mirnim pojasnilom, da smo zakonu poslušni in da se oklepamo biblijskih naukov, pa tudi s svojimi spoštljivimi odgovori in vedenjem »zlomil« predsodke nadrejenega. In kako se je stvar končala?

Nadrejeni je Petra in mladega Freda izpustil, moškemu, ki ju je aretiral, pa celo zapovedal, naj ju odpelje nazaj na področje! Ponižani »spremljevalec« je to nejevoljno storil, brata pa sta se za svojo rešitev zahvalila Jehovu.

Druga srečanja s policijo so bila manj stresna. Na primer, Emmanuel Kyamiza in njegova žena sta za svojo družino in skupinico interesentov imela shode na skrivaj pri sebi doma v Entebbah. Poleg tega je Emmanuel vodil biblijske pouke na različnih mestih, zato da ne bi dajal vtisa, da gre za kako ustaljeno dejavnost. Ko je tako minilo nekaj časa, je domneval, da se s takšno metodo kar uspešno izmika policiji. Toda nekega dne, ko je ravnokar končal  biblijski pouk v entebbskih botaničnih vrtovih, se mu je približal policist. Emmanuel je skušal hitro skriti preučevalno gradivo. Policist pa ga je vprašal: »Zakaj skrivate knjige? Vemo, kaj delate. Vemo, da ste Jehovova priča. Vemo celo, kje se shajate. Če bi hoteli, bi vas lahko že zdavnaj aretirali. Vendar lahko nadaljujete svoje delo.« In Emmanuel je res nadaljeval, in to zelo zvesto!

Ko se je Emmanuel upokojil in preselil v svojo domačo vas, je moral prenašati veliko nasprotovanja in posmehovanja. Podobno kot Jezus je bil tudi on v svojem domačem kraju »brez časti«. (Mar. 6:4) Kljub temu se je še krepko v svojih 70-ih letih, »v dnevih sivosti«, trudil dajati sad, in se je s kolesom redno vozil na shode, in to 30 kilometrov daleč. (Ps. 92:14) Danes je v svojih poznih 80-ih in še vedno zvesto služi kot strežni služabnik, čeprav se ne more več toliko voziti s kolesom, kot bi si želel.

VZTRAJNI PIONIRJI

Kljub nenehni negotovosti se je vedno našlo nekaj posameznikov, ki jim je uspelo pionirati. Eden takšnih gorečih pionirjev je bil James Luwerekera, vladni uslužbenec, ki se je krstil leta 1974. Kmalu po krstu se je začel ukvarjati s kmetovanjem, da bi lahko dobro novico oznanjal ljudem v bližini svoje domače vasi. Tudi njegova žena je nekaj časa preučevala, toda sčasoma mu je začela vse bolj nasprotovati.

Nekega jutra na primer, ko je bila še tema, so se James in nekaj bratov z avtomobilom odpravili na območno zborovanje v Nairobi. Ko so se kasneje na policijski kontrolni točki morali ustaviti, so bratje opazili, da je z Jamesovimi oblačili nekaj narobe – bila so  neusklajena in mu niso pristajala, kar zanj sploh ni bilo značilno. Sprva se je šalil, češ da se je moral v temi na hitro obleči. Toda ko so prijatelji silili vanj, naj stvar pojasni, je priznal, da mu je žena, zato da ne bi šel na zborovanje, skrila oblačila za na shode. Tako je pač moral vzeti tisto, kar mu je uspelo najti. Jamesovi popotni tovariši so mu prijazno odstopili nekaj svojih oblačil, in tako je na zborovanje prišel primerno oblečen.

Včasih je pri nasprotovanju, ki ga je James doživljal doma in v soseščini, šlo le za kakšno neprijetnost. Kdaj drugič pa je šlo za kaj hujšega. To je trajalo kar nekaj let. Toda James je nasprotovanje vseskozi prenašal z blagostjo in zvesto vztrajal vse do svoje smrti leta 2005. Bratje se njegove vere še vedno z občudovanjem spominjajo, in nedvomno se je spominja tudi njegov Bog Jehova.

»BRAT SE IZKAŽE V STISKI«

»Pravi prijatelj ljubi ves čas in brat se izkaže v stiski.« (Preg. 17:17) Za Priče v Ugandi, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prenašali stisko in nevarnosti, so se za prave prijatelje izkazali bratje v Keniji. Potujoči nadzorniki in predstavniki podružnice so morali biti pogumni, da so prečkali ugandsko mejo ter svoje drage brate in sestre podprli in spodbudili.

Leta 1978 je frakcija ugandske vojske vdrla v Tanzanijo in izbruhnila je politična zmeda. Tanzanijska vojska se je odzvala tako, da je aprila 1979 strmoglavila ugandsko vlado in prisilila prestrašenega ugandskega diktatorja Idija Amina, da je zbežal. Aminov hitri odhod je Ugandi prinesel veliko sprememb. »Z Aminom,« pravi neki brat, »je odšla tudi prepoved.« V časopisu Uganda Times so objavili: »Misijonarji se  lahko svobodno vrnejo.« Jehovovo ljudstvo je spet uživalo versko svobodo!

»GREM, PA TUDI ČE ME UBIJEJO!«

Zmeda, ki je spremljala spremembo v vladi, je Ugando osvobodila, pa tudi izropala. Zaradi anarhije sta se razširila kraja in nepopisno nasilje. Vseeno pa so bratje iz kenijske podružnice takoj poskrbeli, da bi Günter Reschke in Stanley Makumba obiskala Ugando in organizirala okrajne zbore.

»Dva tedna prej, preden sva odšla na ta prvi povojni obisk,« se spominja Günter, »sva učila v pionirski šoli v Meruju blizu gore Kenija. Spomnim se, kako sem v časopisu bral, da se je v Kampali zgodilo veliko ubojev, še posebej ponoči. Ko sem na glas prebral en odlomek, sem vzkliknil: ‚In tja naj bi šla naslednji teden!‘ Potem pa sem pomislil: ‚Ali hočem biti kakor Jona in pobegniti pred svojo nalogo?‘ Takoj sem se otresel strahu in si rekel: ‚Grem, pa tudi če me ubijejo! Ne bom pobegnil, kakor je Jona.‘«

Brata sta se torej odpravila, tako kot sta načrtovala. Stanley je obiskoval občine v notranjosti države, Günter pa je služil v večjih mestih. »Po vojni je bilo treba marsikaj na novo organizirati,« sta pripovedovala. »V Ugandi je bilo tedaj dejavnih samo okoli 113 oznanjevalcev. Vsi so bili srečni, da se spet lahko svobodno zbirajo in da imajo zbor na prostem. Pravo veselje je bilo videti 241 navzočih.« Čeprav se je seme resnice prej grdo teptalo, pa je bilo očitno, da to še vedno lahko obrodi.

NEVARNI ČASI

Brata Günter in Stanley sta v mestu Mbale, ki leži blizu ugandske vzhodne meje, imela čez noč  avtomobil parkiran nasproti doma svojega gostitelja. Ponoči sta zaslišala, kako tatovi z njunega avtomobila kradejo dele. Günter jim je že hotel nekaj zavpiti, ko se je spomnil, kako so na začetku tedna roparji ustrelili človeka, ki je skušal preprečiti krajo. Zato se je premislil in sklenil, da se vrednosti življenja ne da primerjati z vrednostjo avtomobila. Odločil se je, da se raje ne bo vmešaval. Zjutraj sta brata ugotovila, da sta ob dve gumi in vetrobransko steklo. Krajo sta prijavila policiji, tam pa so jima svetovali: »Odpeljita avtomobil, preden se tatovi vrnejo in vama vzamejo še več delov!«

Brata sta se torej karseda hitro odpravila v Kampalo. Toda to 250 kilometrov dolgo potovanje je bilo vse prej kot udobno, saj sta potovala v dežju in vetru, in to brez vetrobranskega stekla, s samo eno odejo, s katero se je pokril Günter, in klobukom, ki je ščitil Stanleyja. Eno od ukradenih gum sta nadomestila z rezervno, drugo pa s sposojeno, ki je puščala. Kot da to še ne bi bilo dovolj, sta morala sposojeno gumo vrniti v dveh dneh! Brata sta zadrževala dih in upala, da bosta tudi gumi zadržali zrak.

Da bi bilo potovanje še težje, sta se morala prebiti skozi gozdno pot, ki je bila znana po roparjih. Njun gostitelj jima je svetoval: »Vozita hitro in nikomur ne pustita, da vaju prehiti!« Pogumnima bratoma je kar  odleglo, ko sta varno prispela v Kampalo, in to v rekordnem času. Imela sta ravno še dovolj časa, da sta našla nekoga, ki je sposojeno gumo odpeljal nazaj v Mbale.

NOVI IZZIVI IN PRILOŽNOSTI

Leta 1980 je brat Reschke obiskal svetovni sedež v Brooklynu v New Yorku. Tam so ga zaprosili, naj betelski družini pove, kako poteka delo v Ugandi. Takrat so člani Vodstvenega organa začeli upati, da bodo lahko v Ugando spet poslali misijonarje. Vsi so se strinjali, da je to pravi čas za večjo misijonarsko dejavnost. Spet je bilo mogoče organizirati večja zbiranja. Poleg tega je leta 1981 število oznanjevalcev v Ugandi ponovno naraslo, in to na 175. Pravzaprav so julija istega leta v tej državi z veseljem poročali novo najvišje število oznanjevalcev, in sicer 206.

Žal pa so spopadi v preteklem desetletju pustili za seboj zavrženo orožje in strelivo, ki je nato prišlo v roke mnogim brezvestnežem. Brezciljno streljanje in kraje so bile alarmantno pogoste. Oznanjevalci dobre novice so si po vsem področju prizadevali previdno razdeljevati tolažilno biblijsko literaturo. Tako je v juliju vsak oznanjevalec v povprečju oddal 12,5 revije. Vendar so iz opreznosti terensko službo, pa tudi druge dejavnosti, opravljali samo podnevi, ker se je v večernih urah povečala nevarnost napadov. Toda kljub nevarnostim je bila možnost za rast očitna.

SPET PRISRČNO SPREJMEJO MISIJONARJE

Septembra 1982 sta iz Kenije v Kampalo prišla diplomanta šole Gilead, Jeffrey Welch in Ari Palviainen. Poznali so ju kot Jeffa in Arija, in že od vsega začetka sta uživala razveseljive rezultate. »Ljudje so bili  takrat lačni duhovnih reči,« se spominja Jeff, »tako da so se revije s svojimi privlačnimi temami oddajale kar same.«

Decembra sta se Jeffu in Ariju pridružila Heinz in Marianne Wertholz, ki sta končala Gileadovo podružnično šolo v Wiesbadnu v Nemčiji. Na Wertholzova je že od samega začetka naredilo velik vtis to, kako je ugandskim bratom in sestram uspelo živeti v tamkajšnjih poškodovanih in nevarnih krajih.

Heinz se spominja: »Različne javne službe, kot na primer oskrba z vodo in komunikacija, so odpovedale. Politične razmere so bile še vedno napete. Večkrat so krožile govorice, da bo prišlo do državnega prevrata, in na cestah je bilo veliko vojaških zapor. Streljanje in kraja sta bila nekaj običajnega, še zlasti ponoči. Ko se je znočilo, ni bilo na ulicah najti nikogar. Vsi so bili doma in upali, pogosto pa tudi molili, da bi noč minila brez nepovabljenih obiskovalcev.«

Sam Waiswa je Heinza in Marianne povabil, naj stanujeta pri njem in njegovi družini, medtem ko iščeta hišo za misijonarski dom. Sam je bil sicer učitelj, toda zaradi gospodarskih razmer v državi so se njegova denarna sredstva hudo zmanjšala, zato je bila gostoljubnost njegove družine toliko bolj izredna.

»Težko je bilo najti hišo kje na varnem,« pravi Heinz, »zato sva pri Samu in njegovi družini ostala pet mesecev. V tem času smo se zelo dobro spoznali. Včasih je njegova velika družina jedla samo enkrat na dan, toda vseeno je bila vedno srečna. Otroci so bili poslušni in spoštljivi. Zaradi slabe mestne oskrbe z vodo so morali na glavi prinašati domov 20-litrske  plastične posode, polne vode. Ko sva se vrnila z oznanjevanja, naju je vedno čakala sveža voda. Seveda sva se tudi naučila, kako varčevati. Umila sva se na primer s samo nekaj litri vode. To vodo sva nato shranila v posodo in z njo kasneje splaknila stranišče.«

Aprila 1983, približno deset let po tistem, ko so bili prejšnji misijonarji prisiljeni zapustiti Ugando, so štirje novi misijonarji našli hišo na razmeroma varnem področju. Zaradi splošne negotovosti in pomanjkanja hrane so se morali spoprijeti z mnogimi izzivi, vendar je ljubezen domačih bratov te nevšečnosti več kot nadomestila.

»Vedno nam je bilo v veselje ljudem oznanjati dobro novico,« pojasnjuje Marianne. »Bili so verni, večina od njih je imela Biblijo in radi so se pogovarjali. Bili so zelo dostopni in olikani. Kljub finančnim in drugim težavam ni z njihovega obraza nikoli izginil nasmeh.«

 STAREJŠI ŽELIJO STORITI VEČ

Veliko starejših – te v ugandski kulturi zelo spoštujejo – se je odzvalo na dobro novico in izkoristilo svojo starost za služenje Jehovu. Paulo Mukasa na primer, nekdanji učitelj, je resnico spoznal pri 89 letih. Preživel je obe svetovni vojni, kolonialno oblast, nasilno diktaturo in druge politične prevrate, zato je bil zdaj željan izvedeti kaj o Božjem kraljestvu. Razveselilo ga je, ko je spoznal, da bo mesijanski kralj, Jezus Kristus, rešil revnega in ubogega iz zatiranja in nasilja. (Ps. 72:12, 14)

Ko je Paulo čez dve leti izpolnjeval pogoje za krst, so se bratje spraševali: »Ali bomo tako starega človeka res lahko popolnoma potopili pod vodo?« Toda skrb je bila odveč. Medtem ko se je neki zaskrbljen mlad kandidat obotavljal stopiti v vodo, pa se je 91-letni Paulo, potem ko so ga krstili, vzdignil iz vode ves nasmejan. Resda je težko hodil na oznanjevanje, vendar je o kraljestveni dobri novici goreče govoril z vsakim, ki ga je obiskal, in to vse do svoje smrti nekaj let kasneje.

Tudi Lovinca Nakayima se je morala spoprijemati s starostjo, poleg tega pa še s slabim zdravjem. Zaradi bolezni so ji noge tako otekle, da ni mogla nikamor brez spremstva. Toda ko so v občini spodbujali k temu, da bi v obdobju spominske slovesnosti en mesec pomožno pionirali, je Lovinca želela poskusiti. Bratje in sestre iz občine so ji pomagali tako, da so z interesenti preučevali Biblijo pri njej doma. Misijonarji so jo tudi naučili, kako lahko ljudem v vaseh piše pisma, kar je lahko delala, ko ji je to najbolj ustrezalo. Ob sobotah pa jo je eden od starešin odpeljal na javno mesto v Kampali, kjer je bilo veliko ljudi. Tam je lahko udobno sedela na nizkem zidu in ves dan pričevala  mimoidočim. Srečna in zadovoljna je na koncu meseca rekla: »Zdaj vidim, da to zmorem – in zraven še uživam!« Lovinca pa ni pomožno pionirala samo ta mesec. Občina jo je prijazno podprla, in tako je lahko pionirala enajst mesecev zapored!

»KAKO SE REČE . . .?«

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so v Ugando redno prihajali goreči misijonarji, in marljivi domači oznanjevalci so jih sprejeli z odprtimi rokami. Nekateri od teh misijonarjev so ravnokar diplomirali na šoli Gilead, drugi pa so bili prisiljeni zapustiti svojo misijonarsko dodelitev v Zairu (zdaj Demokratična republika Kongo). Z več misijonarji v Kampali in Jinji se je lahko temeljiteje obdelalo tamkajšnja gosto naseljena področja. Misijonarji so bili navdušeni, ko so videli, da je ugandsko polje zrelo za žetev. Tako ni bil tolikšen izziv zanimanje najti, ampak ga potem tudi negovati.

Mats Holmkvist, ki je bil po večmesečnem šolanju na Gileadu poln zagona, si je zelo želel dobro obvladati jezik domačinov, da bi lahko negoval njihovo zanimanje za resnico. Takrat je v Entebbah kot posebni pionir služil Fred Nyende. Dobro je prevajal in tolmačil, kar mu je prišlo prav, ko je nove misijonarje učil govoriti razumljivo lugandščino, jezik, ki ima veliko težko izgovorljivih besed in besednih zvez. In res, Mats je kmalu ugotovil, da je učenje tega novega jezika kar velik zalogaj.

»Kako se reče ‚Božje kraljestvo‘ po lugandsko?« je Mats vprašal na eni od prvih učnih ur.

 »Obwakabaka bwa Katonda,« je ritmično odvrnil Fred.

»To zveni nemogoče,« je pomislil Mats in obžaloval, da je to sploh vprašal. Vseeno pa je Mats izredno napredoval in na koncu lugandščino res obvladal.

ŽETEV NAPREDUJE

Kljub težavam, ki so Ugandčane pestile večji del osemdesetih let, je bil njihov odziv na biblijsko resnico izjemen. Število oznanjevalcev je hitro naraslo za več kot 130 odstotkov – od 328 oznanjevalcev leta 1986 na 766 oznanjevalcev leta 1990. Po vsej državi so nastajale nove skupine. V Kampali se je število občin podvojilo. Občina v Jinji se je razveselila, ko se je število njenih oznanjevalcev več kot potrojilo, skupina v Igangi pa je kmalu postala občina.

Neki starešina v Jinji se spominja: »Rast je bila tako hitra, da smo se spraševali, od kod prihajajo vsi ti novi oznanjevalci. V nekem obdobju smo si morali skoraj vsako nedeljo rezervirati čas, da smo se sestali s tistimi, ki so želeli postati nekrščeni oznanjevalci.«

ŽETEV ŠE VEČJEGA POLJA

K tej izjemni rasti je prispevalo tudi to, da so bratje in sestre imeli izrednega pionirskega duha. Podobno kot Pavel, Sila in Timotej, oznanjevalci v prvem stoletju, so tudi polnočasni služabniki v Ugandi dali zgled, vreden posnemanja. (2. Tes. 3:9) Takšni odlični zgledi in vse večja potreba na področju so mnoge goreče oznanjevalce spodbudili, da so pri oznanjevanju naredili še več. Mlajši in starejši, samski in poročeni, moški in ženske in celo nekateri, ki so morali skrbeti za svojo družino, so se pridružili vrstam marljivih  pionirjev. V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v povprečju več kot 25 odstotkov vseh oznanjevalcev sodelovalo v kaki veji pionirske službe. Nekaterim je uspelo, da v polnočasni službi vztrajajo še danes.

Pionirji so z veseljem podprli posebne vsakoletne oznanjevalske akcije, ki so jim radi rekli »makedonske akcije«. (Apd. 16:9, 10) Takšne akcije imajo zdaj že več let. Občine oznanjujejo na nedodeljenem ali redko obdelanem področju tudi po tri mesece. Poleg tega na področjih, kjer je večja potreba, nekatere redne pionirje postavijo za začasne posebne pionirje. Rezultati so zelo spodbudni. Mnogi iskreni ljudje so za te akcije hvaležni, saj so se tako seznanili z resnico, ustanovljeno pa je bilo tudi veliko novih skupin in občin.

V eni takšnih akcij sta misijonarja Peter Abramow in Michael Reiss oznanjevala v mestu Kabale in prišla v stik z Margaret Tofayo, ki je že nekoč prej preučevala Biblijo. Margaret je bila prepričana, da je to, kar se je takrat naučila, resnica, in je drugim že neformalno pričevala o svojem verovanju. Misijonarja sta ji po svojih najboljših močeh želela pomagati, zato sta ji odstopila svoj edini izvod knjige Dopovedovanje iz Svetega pisma. Ko sta jo brata pred svojim odhodom še zadnjič obiskala, ju je presenetila s posebnim obrokom. Njena prijaznost in velikodušnost sta ju res ganili, toda bilo jima je neprijetno, ko sta ugotovila, da je pripravila svojo edino kokoš. Vedela sta, da so jajca, ki jih je ta kokoš znesla, obogatila skromno prehrano njene družine. »Nič naj vama ne bo hudo,« je rekla, »vidva sta mi med svojim obiskom dala več, kakor  vama dajem jaz s tem obrokom.« Margaret se je na koncu krstila in bila vse do svoje smrti goreča oznanjevalka.

Hitro rast lahko pripišemo tudi temu, kako so bratje izkoristili odlične publikacije. Prej omenjeni Mats pravi: »Resda se trudimo, da bi izboljšali svoje učiteljske veščine, vendar so Biblija in publikacije tiste, ki na ljudi naredijo vtis in jih spodbudijo k spremembam v življenju. Naše praktične brošure se lahko dotaknejo celo srca tistih, ki ne znajo dobro brati, pa so žejni resnice.«

PREMAGOVANJE OVIR

Do vznemirljivega napredka konec osemdesetih let pa ni prišlo brez težav. Julija 1985 je izbruhnil državni prevrat in na oblast je spet prišla vojska. Varnost se je ponovno poslabšala in gverilska vojna je bila vse hujša. Umikajoče se čete so besnele, ropale lastnino in brezciljno streljale na ljudi. Boj je nekaj časa divjal tudi v bližini misijonarskega doma v Jinji. Nekega dne so vanj vdrli vojaki, toda ko so ugotovili, da so v njem misijonarji, niso ničesar uničili in so jim vzeli zelo malo. Nato je januarja 1986 zavladala druga oblast in ta je v državi skušala nekoliko obnoviti stabilnost.

Nova vlada se je morala kmalu spopasti z novim in pogubnim sovražnikom – aidsom. Ko je v osemdesetih letih pandemija izbruhnila, je bila Uganda ena od držav, ki jo je ta bolezen najbolj prizadela. Menijo, da je zaradi aidsa umrlo milijon ljudi, kar je verjetno več, kot jih je bilo pobitih v 15 letih političnih nemirov in državljanske vojne. Kako pa je ta bolezen prizadela naše brate in sestre?

 »Nekateri novi bratje in sestre so bili takrat, ko so resnico spoznali, zelo goreči in polni energije,« pojasnjuje redni pionir Washington Ssentongo, »nato pa jih je premagal aids. Z virusom HIV so se okužili, še preden so spoznali resnico.« Druge pa so okužili njihovi neverujoči zakonci.

Washington še pove: »Včasih se nam je zdelo, da skoraj ne mine mesec, ne da bi slišali za smrt koga, ki smo ga poznali in imeli radi. Vsakdo je izgubil kakšnega družinskega člana. Okrog aidsa je bilo tudi veliko vraževerja. Mnogi so ga povezovali s čarovništvom in prekletstvom. Takšen zmoten pogled pa je ljudi držal v strahu, v njih vzbudil neutemeljene predsodke in jim oslabil razsodnost.« Vseeno pa so naši bratje in sestre drug drugega zvesto tolažili z vstajenjskim upanjem in s tem, da so si izkazovali pristno krščansko ljubezen.

Proti koncu osemdesetih let je v Ugandi zavladal precejšen optimizem. Spet je bila vzpostavljena varnost in država je začela gospodarsko okrevati. Izboljšali so infrastrukturo ter začeli izvajati socialne programe oziroma jih obnovili.

Medtem ko je veliko ljudi vse bolj poudarjalo politične ideale, pa so nevtralnost Jehovovih prič tu in tam napačno razumeli. V nekem primeru so oblasti samovoljno ustavile gradnjo kraljestvene dvorane. Včasih so zavrnile prošnje za zbore, in nekateri misijonarji so morali zapustiti državo, ko jim je dovoljenje poteklo. Tako sta konec leta 1991 bila tu samo še dva misijonarja. Kaj so torej bratje storili, da bi izboljšali razmere?

Skupina bratov se je sestala s predstavniki oblasti, da bi jim pojasnila našo nevtralnost. Ko so oblasti  končno razumele naše stališče, so misijonarjem dovolile, da se vrnejo v Ugando. Delo je nato neovirano napredovalo, in tako so v Ugandi leta 1993 z veseljem poročali 1000 kraljestvenih oznanjevalcev. Samo pet let za tem je število oznanjevalcev naraslo na 2000. Trenutno po vsej državi pridno deluje 40 misijonarjev.

PREVAJANJE PRISPEVA K HITREJŠI ŽETVI

Po vsej državi je v rabi angleščina. Različne etnične skupine govorijo več kot 30 jezikov, in med temi je najbolj razširjen lugandski. Tako je ključni dejavnik, ki je v zadnjih letih prispeval k hitrejši rasti, ravno napredek pri prevajanju.

»Moja mama je bila zvesta Priča,« je povedal Fred Nyende, »vendar je od shodov imela veliko več, ko sem ji preučevalne članke v angleščini prevedel v lugandščino. Toda takrat se sploh nisem zavedal, da si s tem pridobivam izkušnje za veliko večje prevajalsko delo.« Kaj je Fred s tem mislil?

Fred je leta 1984 začel pionirati in kmalu zatem so ga zaprosili, da bi za misijonarje imel tečaj lugandščine. Že naslednje leto pa so ga povabili v lugandski prevajalski oddelek. Fred in drugi prevajalci so sprva prevajali doma, in to v svojem prostem času. Kasneje pa so vsi člani oddelka prevajali kot polnočasni služabniki v majhni sobi, ki je bila del misijonarskega doma. Zanimivo je, da je bilo že sredi sedemdesetih let med prepovedjo nekaj številk Stražnega stolpa prevedenih v lugandščino in nato razmnoženih na šapirografu. Čez nekaj časa pa tega niso več delali. Šele leta 1987 je Stražni stolp spet začel izhajati v lugandščini. Odtlej se je prevajalski oddelek povečeval  in prevajalci so pridno delali, da so lahko prevedli še mnoge druge publikacije za lugandske občine, ki jih je čedalje več. Danes je skoraj polovica vseh občin v državi lugandsko govorečih.

Sčasoma so začeli naše publikacije prevajati tudi v druge jezike. Sedaj stalno delujejo polnočasni prevajalski timi za ačolščino, lukonščino in runjankorščino. Poleg tega so nekatere publikacije prevedli tudi v jezike: ateso, lugbara, madi in rutoro.

Ačolski prevajalski tim dela v prevajalski pisarni v Guluju, v mestu, kjer pretežno govorijo ačolsko, runjankorski tim pa v Mbarari, kjer ljudje večinoma govorijo runjankorsko. To prevajalcem pomaga, da so stalno v stiku s svojim maternim jezikom in da so njihovi prevodi lahko razumljivi. Poleg tega pa so podpore teh prevajalcev vesele tudi krajevne občine.

Prevajalsko delo nedvomno zahteva veliko truda in precejšnja denarna sredstva. Marljivi ugandski prevajalci se tako kakor drugi prevajalski oddelki po svetu šolajo v razumevanju jezika in spretnem prevajanju. Rezultati so še kako vredni truda in stroškov, saj lahko zdaj več Ugandčanom kakor kdaj prej – in ti prihajajo iz različnih »rodov, ljudstev in jezikov« – koristijo biblijske resnice, ki jih berejo v svojem jeziku. (Raz. 7:9, 10) Tako je bilo v Ugandi leta 2003 več kot 3000 kraljestvenih oznanjevalcev, samo tri leta kasneje, leta 2006, pa 4005.

POTREBUJEJO VEČ MEST ZA ČAŠČENJE

Bratje so se nekdaj zbirali v zasebnih domovih, družabnih centrih in šolskih učilnicah. Prvi zgradbi, ki sta bili namenjeni izrecno krščanskim shodom, sta bili narejeni iz nežgane opeke in pokriti s slamo.  Zgrajeni sta bili v vaseh Namaingo in Rusese. Pobuda in trud bratov v teh vaseh sta bila vidno blagoslovljena, in ustanovljene so bile trdne občine.

V mestih pa je drugače. Tam celo skromna zgradba pomeni veliko investicijo. Poleg tega se je takrat zaradi gospodarskih razmer v državi zdelo nestvarno upati, da bo bratom uspelo priti do kraljestvenih dvoran. Šele marca 1988 je bila posvečena prva stalna kraljestvena dvorana v Jinji. Gradnja je zahtevala veliko dela – podiranje dreves v bližnjem gozdu, prevažanje hlodov po blatnih cestah in samo gradnjo dvorane! Na lastno pobudo in s svojim znanjem so se gradnje kraljestvenih dvoran kasneje lotili tudi bratje v Mbalah, Kampali in Tororu.

Gradnja kraljestvenih dvoran je dobila zagon leta 1999, ko je bila s pomočjo regionalnega oddelka za inženiring iz južnoafriške podružnice ustanovljena gradbena skupina. Ta podružnica je postavila ekipo devetih delavcev, med katerimi sta bila dva mednarodna služabnika in njuni ženi. Goreča skupina se je dela hitro priučila in se tudi usposobila, da je lahko šolala krajevne brate. Gradbeni program je zaživel, in zgradili so 67 dvoran, povprečno eno v mesecu in pol, kar je nekaj izrednega, če upoštevamo, da je na voljo le malo električnega orodja, da pogosto primanjkuje vode in da je dobava gradbenega materiala neredna.

Večina občin v Ugandi ima zdaj shode v lastni kraljestveni dvorani in občuti koristi tega, da ima dvorano v svoji soseski. Zainteresirani ljudje raje prihajajo v primeren prostor za čaščenje kakor pa v šolsko učilnico. Tako se je navzočnost na shodih izredno povečala in občine hitro rastejo.

 SPOPRIJEMANJE Z NAGLO RASTJO

Zaradi izjemne rasti v občinah je sčasoma začelo primanjkovati razpoložljivih dvoran za zbore in zborovanja. Kako pa so našli primerne prostore, do katerih bratom, posebej tistim s podeželja, ni bilo treba prepotovati velikih razdalj? Razveselili so se, ko so dobili dovoljenje za gradnjo razširljivih kraljestvenih dvoran. Te dvorane so sicer običajne velikosti, lahko pa se razširijo na prosto, tako da ima podaljšani del samo streho in pod. Ko za zbor odstranijo zadnjo steno kraljestvene dvorane, se povečano občinstvo lahko namesti tudi v pokritem podaljšanem delu. Takšne dvorane so že zgradili v krajih Kajansi, Rusese in Lira, četrto pa gradijo v mestecu Seta.

Ker je Jehova duhovno rast v Ugandi tako blagoslavljal, je bilo treba narediti tudi nekaj organizacijskih sprememb. Do leta 1994 je bila cela država samo en okraj. Zatem so oblikovali več okrajev in tako poskrbeli za vse več občin in skupin ter za različne jezike. Danes je v Ugandi 111 občin in okoli 50 skupin ter osem okrajev, od katerih so trije lugandsko govoreči.

Apollo Mukasa, eden od ugandskih okrajnih nadzornikov, se je krstil leta 1972. Ni si prizadeval za visoko izobrazbo, ampak je leta 1980 začel služiti polnočasno. Ali danes svojo odločitev obžaluje?

»Niti najmanj,« odgovarja Apollo. »Doživel sem veliko lepega, in to kot posebni pionir kakor tudi takrat, ko sem kot potujoči nadzornik na začetku obiskoval skupine in kasneje občine. Še posebej mi je bilo všeč dodatno duhovno in organizacijsko usposabljanje v Strežnospopolnjevalni šoli.«

 Leta 1994 se je v kenijski podružnici izšolal prvi razred Strežnospopolnjevalne šole. Od takrat naprej je bilo v tej šoli poleg Apolla deležno dragocenega šolanja tudi več kot 50 bratov iz Ugande. Mnogi od teh voljnih bratov so kot posebni pionirji v veliko pomoč manjšim občinam in skupinam ali pa služijo svojim bratom in sestram kot okrajni nadzorniki.

Leta 1995 je bil v Ugandi postavljen deželni odbor in ta je služil pod nadzorstvom kenijske podružnice. V enem od misijonarskih domov v Kampali se je nastanila novonastala družina osmih polnočasnih prostovoljcev, med njimi tudi lugandski prevajalski oddelek. Septembra 2003 pa je bila v Ugandi ustanovljena podružnica.

»ZDAJ SMO RES V RAJU«

Deželni odbor v Kampali se je kar nekaj časa trudil, da bi zadostil potrebam, ki jih je s seboj prineslo naraščanje prevajalskih timov, in poskrbel še za druge dejavnosti pisarne, ki jih je bilo vse več. Da bi ta problem rešili, so bratje kupili dve sosednji stavbi. Sčasoma pa so potrebovali še večje zgradbe, da bi poskrbeli za nadaljnjo širitev. Tako je leta 2001 Vodstveni organ odobril nakup štirih hektarjev zemljišča za nove podružnične prostore na obrobju Kampale, tik ob Viktorijinem jezeru.

Družba, ki je bila najbolje opremljena za gradnjo, se na našo prošnjo sprva ni odzvala, ker je bila prezaposlena, da bi lahko sprejela še dodatno delo. Naenkrat pa so se v družbi premislili in na presenečenje bratov privolili v to, da bodo zgradili podružnico po najcenejši ponudbi. Očitno jim je kdo nepričakovano prekinil dobro pogodbo, zaradi česar  so bili pripravljeni podružnico zgraditi karseda hitro.

Januarja 2006 se je betelska družina vsa vesela preselila v privlačno, novo enonadstropno stanovanjsko zgradbo z 32 sobami. Kompleks zajema pisarniške prostore, prostorno jedilnico, kuhinjo in pralnico. Ima tudi okolju prijazen kanalizacijski sistem, skladišče za odpremni oddelek in oddelek za literaturo ter zgradbe, v katerih so delavnica za  vzdrževanje, vodni zbiralnik in električni generator. »Zdaj smo res v raju,« je vzhičeno rekel neki brat, »samo večno življenje nam še manjka!« V soboto, 20. januarja 2007, je član Vodstvenega organa, Anthony Morris, imel posvetitveni govor.

PRAVO SPOZNANJE SE MNOŽI

V mirnih in nemirnih obdobjih preteklih desetletij se je Jehovovo ljudstvo v Ugandi naučilo, kako je oznanjati besedo »v ugodnem in neugodnem času«. (2. Tim. 4:2) Leta 2008 se je 4766 oznanjevalcev veselilo vodenja 11.564 biblijskih poukov in tega, da je bilo na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt navzočih 16.644 ljudi. Te številke, pa tudi razmerje 1 oznanjevalec na 6276 prebivalcev, kažejo, da so tamkajšnja polja še vedno »zrela za žetev«. (Jan. 4:35)

Poleg tega so naši bratje in sestre v Ugandi iz grenkih izkušenj spoznali, kako nenadoma se lahko razmere spremenijo in kako hitro se lahko na nas zgrnejo preizkušnje vere. Vseeno pa so se iz tega, kar so doživeli, naučili zaupati v Jehova, kakor tudi vodstvu njegove Besede in podpori naše svetovne bratovščine.

Angel je zvestemu ostarelemu preroku Danielu rekel, da se bo v času konca pravo spoznanje pomnožilo. (Dan. 12:4) Z Jehovovim blagoslovom se je pravo spoznanje v Ugandi zares pomnožilo. Na tem področju, kjer ima mogočni Nil svoj izvir, bodo obilne vode resnice prav gotovo še naprej vrele, da bi potešile vse tiste, ki so žejni duhovne resnice. Jehova danes blagoslavlja delo, ki ga opravljamo po vsej zemlji, mi pa se že veselimo časa, ko Mu bomo vsi skupaj mogočno vzklikali hvalo, in to v vso večnost!

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 84]

Bilo je precej nenavadno poslušati pogovor med Američanom in Škotom na afriški radijski postaji.

[Poudarjeno besedilo na strani 92]

»Kako lahko prepovejo to, kar imam v srcu?«

[Poudarjeno besedilo na strani 111]

»Kako se reče ‚Božje kraljestvo‘ po lugandsko?« »Obwakabaka bwa Katonda.«

 [Okvir/slika na strani 72]

Splošni podatki o Ugandi

Zemljepisni podatki:

Uganda je dežela osupljivih nasprotij. Prekrivajo jo gosti tropski deževni gozdovi, prostrane savane, številne reke in jezera ter veličastno gorovje Ruvenzori s svojimi zasneženimi vrhovi. Površina te države meri 241.551 kvadratnih kilometrov in zajema skoraj polovico Viktorijinega jezera, največjega afriškega jezera.

Prebivalstvo:

Več kot 85 odstotkov prebivalcev, ki pripadajo približno 30 etničnim skupinam, živi na podeželju.

Jezik:

V Ugandi govorijo najmanj 32 jezikov. Najbolj razširjen je lugandščina. Uradna jezika sta angleščina in svahili.

Gospodarstvo:

Uganda je poljedelska dežela. Tu pridelujejo kavo, čaj, bombaž in druge tržne pridelke. Ugandčani so predvsem kmetovalci in se preživljajo s hrano, ki jo sami pridelajo. Nekateri pa si kruh služijo z ribolovom ali turizmom.

Prehrana:

Skoraj po vsej južni Ugandi je razširjena jed, ki ji rečejo matooke (na sliki) in jo pripravijo iz dušenih močnatih banan. K raznovrstni zelenjavi postrežejo še koruzo, sladki krompir in kruh, ki ga delajo iz prosene moke ali pa iz tapioke.

Podnebje:

Uganda je tropska dežela z zmernim podnebjem. Leži na planoti, ki se s približno 1500 metrov nadmorske višine na jugu spušča na okoli 900 metrov na severu države. Večina področij v Ugandi ima izrazito suha ali deževna obdobja.

 [Okvir/slika na strani 77]

Pristna krščanska ljubezen seže do srca

PETER GYABI

ROJEN: 1932

KRŠČEN: 1965

KRATKA BIOGRAFIJA: Služi kot starešina. Med prepovedjo je pomagal prevajati literaturo. Z ženo Esther imata štiri odrasle otroke.

▪ KO SO v Ugando prišli prvi misijonarji Jehovovih prič, je bilo v državi veliko rasne nestrpnosti. Večina belcev ni hotela imeti nobenega opravka s črnci. Toda pristna krščanska ljubezen, ki so nam jo izkazovali misijonarji, se je dotaknila naših src, in tako so se nam ti bratje in sestre zelo priljubili.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo se kot družina radi družili in oznanjevali z misijonarjema, ki sta živela kakih 65 kilometrov stran v Mbarari. Nekega dne, ko smo z avtomobilom potovali k njima, so nas ustavili vojaki. Eden od njih nam je rekel: »Če želite umreti, kar pojdite naprej.« Zdelo se nam je najbolj pametno, da se obrnemo in odpeljemo domov. Dnevi so minevali, mi pa smo bili za naša misijonarja vse bolj v skrbeh. Želeli smo iti v misijonarski dom, takoj ko bi bilo to mogoče, da bi videli, kako je z njima. Varnost je bila zelo poostrena, toda izkoristil sem svoj položaj v bolnišnični upravi in nalepko na avtomobilu, ki me je označevala za bolnišničnega delavca, in tako se nam je uspelo prebiti skozi cestne zapore. Kako nam je odleglo, ko smo videli, da sta misijonarja živa in zdrava! Prinesli smo jima zaloge hrane in ostali pri njiju nekaj dni. Potem smo ju obiskovali vsak teden, dokler ni bilo toliko varno, da sta se lahko preselila v Kampalo. Težje ko so bile razmere, tesneje smo bili v ljubezni povezani z našo drago bratovščino.

 [Okvir/slika na strani 82]

»Mislila sem, da ne bom mogla iz sebe spraviti prav ničesar«

MARGARET NYENDE

ROJENA: 1926

KRŠČENA: 1962

KRATKA BIOGRAFIJA: Prva Ugandčanka, ki je sprejela resnico. Več kot 20 let je služila kot redna pionirka. Danes je še vedno dejavna oznanjevalka.

▪ MOJ mož je užival, ko je brat Kilminster z njim preučeval Biblijo, in je menil, da bi morala preučevati tudi jaz, saj sem jo že takrat imela zelo rada. Tako je bilo dogovorjeno, da bo z menoj preučevala Eunice, žena Johna Bwalija.

To, kar sem se učila, mi je postajalo čedalje bolj všeč, vendar sem se bala oznanjevanja. Mislila sem, da ne bom mogla iz sebe spraviti prav ničesar, saj sem bila po naravi plašna. Toda Eunice je bila z menoj potrpežljiva. Najprej mi je pomagala, da sem prebrala en svetopisemski stavek. Nato pa me je, medtem ko sva hodili od enega obiska do drugega, učila, kaj bi lahko glede tega svetopisemskega stavka povedala. Z Jehovovo pomočjo sem svoje strahove premagala.

Bila sem vsa iz sebe, ko je mož malo pred mojim krstom zavrgel resnico ter zapustil mene in najinih sedem otrok. Toda bratje in sestre so bili res čudoviti; meni in otrokom so praktično in duhovno pomagali. Neki zakonski par Prič iz tujine, ki se je z avtomobilom vozil na shode v Kampalo, se je na poti tja običajno ustavil ter s seboj vzel še nas. Zelo sem vesela, da so se štirje moji otroci skupaj s svojimi družinami odločili služiti Jehovu.

Sčasoma sem lahko začela služiti kot redna pionirka. Ko se zaradi artritisa nisem mogla več toliko gibati, sem pred hišo postavila mizo z literaturo in se pogovarjala z mimoidočimi. Tako sem lahko vztrajala v polnočasni službi.

 [Okvir/slika na straneh 98, 99]

Bog je blagoslovil najino duhovno žetev

SAMUEL MUKWAYA

ROJEN: 1932

KRŠČEN: 1974

KRATKA BIOGRAFIJA: Samuel je več let predstavljal organizacijo v pravnih zadevah in služil tudi kot starešina in pionir.

▪ NIKOLI ne bom pozabil tega, kar se mi je zgodilo med ogledom kenijskega podružničnega urada v Nairobiju.

»Kaj pomenijo ti barvni žebljički?« sem vprašal, medtem ko sem si ogledoval zemljevid Ugande.

»To so kraji, kjer je veliko zanimanja,« je odgovoril Robert Hart, član kenijskega podružničnega odbora.

»In kdaj boste poslali pionirje sem?« sem vprašal in pri tem pokazal na svetel žebljiček na Igangi, svojem domačem kraju.

»Tja ne bomo nikogar pošiljali,« je odgovoril. Pogledal je naravnost vame in z iskrico v očeh nadaljeval: »Ti boš šel tja.«

Brat Hart me je s svojim odgovorom presenetil. Nisem bil pionir niti nisem živel v svojem domačem kraju. Vendar se mi je ta dogodek trdno vtisnil v spomin, in ko sem se upokojil kot državni uradnik, sem se odločil, da se preselim nazaj domov in začnem redno pionirati. Kakšno veselje je bilo opazovati, kako je iz peščice oznanjevalcev kmalu zrasla močna občina s svojo lastno kraljestveno dvorano!

Kasneje so v Igango poslali posebnega pionirja Patricka Baligeya. Skupaj sva stanovala in pionirala. Da bi se lahko  preživljala, sva na njivi posadila koruzo. Vsak dan sva začela tako, da sva zgodaj zjutraj razpravljala o dnevnem stavku, nato pa nekaj ur delala na najini njivi koruze. Okrog 9. ure dopoldne sva se odpravila na področje in oznanjevala vse do konca dneva.

Medtem ko so najine rastlinice rasle, so naju nekateri sosedje opozarjali, da zaradi oznanjevanja zanemarjava najino njivo. Še predobro sva vedela, da bi morala koruzo ves čas, ko storži zorijo, ščititi pred opicami. Vseeno pa nisva želela prekiniti najine duhovne žetve, da bi preganjala te živali.

Kmalu zatem sva opazila dva velika psa, ki sta se potikala okoli najine njive. Nisva vedela, od kod sta se vzela niti čigava sta, vendar ju nisva pregnala, ampak sva jima vsak dan nastavila nekaj hrane in vode. Medtem ko sta psa najino njivo stražila, opic seveda ni bilo na spregled. Potem pa, po štirih tednih, sta psa izginila, in to tako nepričakovano, kot sta prišla – ravno takrat, ko koruza ni bila več v nevarnosti, in niti dan prej! Jehovu sva se zahvalila za obilni pridelek, ki sva ga lahko pojedla midva, ne pa opice. Kar pa je še bolj pomembno: Bog je blagoslovil tudi najino duhovno žetev, za kar sva mu bila zelo hvaležna!

 [Okvir/slika na straneh 101, 102]

Bil sem v priporu, toda Jehova me je podpiral

PATRICK BALIGEYA

ROJEN: 1955

KRŠČEN: 1983

KRATKA BIOGRAFIJA: Kmalu po krstu je postal polnočasni služabnik. Skupaj z ženo Symphronio sta v potujoči službi.

▪ LETA 1979, ko je na oblast prišla nova vlada, so vsakega, ki je bil povezan s prejšnjim sistemom, »povabili« v varnostni pripor. Objavili so, da bodo na vse tiste, ki se temu ne bodo podredili, gledali kot na sovražnike nove vlade in z njimi tako tudi ravnali. Zato sem tudi sam pristal v priporu, saj sem bil glasbenik v vojski.

Vesel sem bil, da sem lahko v priporu dnevno bral Biblijo in s tem zaposlil svoje misli. Poleg tega sem iskal resnico in se s sozaporniki rad pogovarjal o biblijskih temah. V zgradbi, kjer sem bil takrat priprt, je bil tudi John Mundua, ki je bil Jehovova priča. Njega so priprli, ker je bil prej državni uradnik in je pripadal plemenu, za katero so menili, da je podpiralo prejšnji sistem.

John mi je z vso vnemo oznanjal dobro novico, jaz pa sem se nanjo rade volje odzval. Čeprav sva imela le 16 številk Stražnega stolpa in knjigo Dobra vest, ki osrečuje *, sem takoj spoznal, da je to, kar se učim, resnica. Po treh mesecih preučevanja Biblije je John menil, da izpolnjujem pogoje za oznanjevalca. Kmalu zatem so ga oprostili  vseh obtožb in izpustili na svobodo. Moja edina zveza z Jehovovo organizacijo se je tako pretrgala. Vseeno pa sem po svojih najboljših močeh v priporu še naprej preučeval s tistimi, ki so se za dobro novico zanimali.

Mene so izpustili oktobra 1981. Vrnil sem se v domačo vas, kjer ni bilo nobene Priče. Sorodniki so me skušali prisiliti, da bi se jim pridružil pri njihovih verskih običajih. Toda Jehova je opazil mojo željo, da bi mu služil, in me je podpiral. Zavedal sem se, da moram posnemati Jezusa, zato sem začel oznanjevati kar sam in kmalu imel veliko poukov. Nekoč mi je neki stanovalec pokazal knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja * in pripomnil: »Kar govorite, me spominja na to, kar sem prebral v tej knjigi.« Moškega vse to ni kaj dosti zanimalo, jaz pa sem si njegovo knjigo in kup številk Stražnega stolpa, ki jih je imel, zelo želel prebrati. Tako je v tem primeru stanovalec meni dal literaturo!

Toda Prič še vedno nisem našel. Brat Mundua mi je že v priporu omenil, da so bratje in sestre v Jinji. Zato sem se odločil, da jih poiščem tam. Skoraj vso noč sem molil, potem pa zgodaj zjutraj odšel, ne da bi sploh zajtrkoval. Prvi človek, ki sem ga kmalu srečal, je nosil prozorno plastično vrečko. Komaj sem verjel svojim očem, ko sem videl, da ima v njej revijo Prebudite se!. Našel sem brata!

Leta 1984 sem bil navdušen nad tem, da bom lahko obiskal prvi razred Pionirske šole v Ugandi. Kdo pa je bil z menoj v razredu? Nihče drug kot moj dragi brat John Mundua! Brat Mundua še zdaj, pri svojih 74-ih, zvesto služi kot redni pionir.

[Podčrtni opombi]

 [Okvir/slika na strani 113]

Končno je našel pravo vero

Neka sestra je misijonarja Matsa Holmkvista prosila, naj obišče Mutesaasira Yafesija, nekdanjega pastorja v cerkvi adventistov sedmega dne. Zanimale so ga Jehovove priče in je že vnaprej pripravil 20 lično napisanih vprašanj. Ko se je srečal z Matsom, mu je ta spisek pokazal.

Po dveurni biblijski razpravi je Mutesaasira rekel: »Mislim, da sem končno našel pravo vero! Prosim, pridite v mojo vas in me obiščite. Tam so še drugi ljudje, ki bi o Jehovovih pričah radi zvedeli več.«

Čez pet dni sta se Mats in še en misijonar odpravila z motorjem na obisk k Mutesaasiru v Kalangalo – na 110 kilometrov dolgo potovanje po težavnih in blatnih poteh skozi plantaže čajevca. Bila sta presenečena, ko ju je Mutesaasira odvedel h koči, pokriti s slamo, na kateri je bil napis »Kraljestvena dvorana«. Prav res, moški je že priskrbel prostor za biblijsko preučevanje in shode!

Misijonarja je pričakalo še deset drugih zainteresiranih ljudi, ki jim je Mutesaasira že govoril o resnici. Brata sta vzpostavila biblijske pouke, nato pa je Mats, ki se tako velike razdalje ni ustrašil, z njimi preučeval dvakrat na mesec. Učenci so dobro napredovali. V Kalangalu jih je več kot 20 postalo oznanjevalcev, v bližnjem mestu Mityana pa je cvetoča občina. Medtem je tudi Mutesaasira hitro napredoval in se krstil. Zdaj je že krepko v 70-ih letih in služi kot občinski starešina.

 [Shema/graf na straneh 108, 109]

POMEMBNI DOGODKI – Uganda

1930

1931 Robert Nisbet in David Norman oznanjujeta v vzhodni Afriki.

1940

1950

1950 Kilminstrova se preselita v Ugando.

1952 Ustanovljena je prva občina.

1956 Prvi krst.

1959 Duhovna pomoč bratov iz tujine.

1960

1963 Prispeta misijonarja z Gileada.

1970

 1972 Prvo območno zborovanje.

1973 Jehovove priče so prepovedani, misijonarji izgnani.

1979 Prepoved je preklicana.

1980

1982 Misijonarji spet smejo v državo.

1987 V lugandščino začnejo redno prevajati Stražni stolp.

1988 Posvetitev prve stalne kraljestvene dvorane.

1990

2000

2003 Ustanovljen je podružnični urad.

2007 Posvetitev novih podružničnih prostorov.

2010

[Graf]

(Glej publikacijo)

Število oznanjevalcev

Število pionirjev

5000

3000

1000

1930 1940 1950 1960 1980 1990 2000 2010

 [Zemljevidi na strani 73]

(Lega besedila – glej publikacijo)

DEMOKRATIČNA REPUBLIKA KONGO

SUDAN

KENIJA

UGANDA

KAMPALA

Arua

Gulu

Lira

Soroti

jezero Kyoga

Masindi

Hoima

Mbale

Tororo

Namaingo

Iganga

Jinja

Seta

Kajansi

Entebbe

Mityana

Kalangalo

Fort Portal

Rusese

Albertovo jezero

gorovje Ruvenzori

ekvator

Edvardovo jezero

Masaka

Mbarara

Kabale

KENIJA

VIKTORIJINO JEZERO

TANZANIJA

BURUNDI

RUANDA

UGANDA

KAMPALA

KENIJA

NAIROBI

Meru

gora Kenija

Mombasa

TANZANIJA

DAR ES SALAAM

Zanzibar

[Zemljevid/slika na strani 87]

(Lega besedila – glej publikacijo)

UGANDA

KAMPALA

Arua

Gulu

Lira

Soroti

Masindi

Hoima

Fort Portal

Masaka

Mbarara

Kabale

VIKTORIJINO JEZERO

[Slika]

Brat Hardy je s svojo ženo v šestih tednih prepotoval večji del Ugande.

 [Slika čez celo 66. stran]

[Slika na strani 69]

David Norman in Robert Nisbet sta prinesla dobro novico v vzhodno Afriko.

[Slika na strani 71]

George in Robert Nisbet ter Gray in Olga Smith s svojima avtomobiloma na splavu, pripravljeni, da prečkajo reko.

[Slika na strani 75]

Mary in Frank Smith, tik pred poroko leta 1956

[Slika na strani 78]

Ann Cooke in njena otroka z bratom in sestro Makumba

[Slika na strani 80]

Tom in Bethel McLain sta bila prva gileadska misijonarja v Ugandi.

[Slika na strani 81]

Prvi misijonarski dom v Jinji

[Slika na strani 83]

Gileadska misijonarja Barbara in Stephen Hardy

[Slika na strani 85]

Mary Nisbet (v sredini) s sinovi Robertom (levo), Georgeem (desno) ter Williamom in njegovo ženo Muriel (zadaj)

[Slika na strani 89]

Tom Cooke ima govor na območnem zborovanju »Božja vladavina« v Kampali.

[Slika na strani 90]

George in Gertrude Ochola

[Sliki na strani 94]

Naši bratje so se kljub prepovedi še naprej zbirali.

[Slika na strani 95]

Fred Nyende

[Slika na strani 96]

Emmanuel Kyamiza

[Slika na strani 104]

Stanley Makumba s svojo ženo Esinalo leta 1998

[Slika na strani 107]

Heinz in Marianne Wertholz sta končala prvi razred Gileadove podružnične šole v Nemčiji.

 [Slike na strani 118]

Prevajalski timi

lugandski

ačolski

lukonski

runjankorski

[Sliki na strani 123]

Sodobne kraljestvene dvorane so precej drugačne od prvih zgradb (levo).

 [Slike na strani 124]

Ugandska podružnica

Podružnični odbor: Mats Holmkvist, Martin Lowum, Michael Reiss in Fred Nyende; pisarniški prostori (spodaj) in stanovanjska zgradba (desno)