Papua Nova Gvineja

V DALJNI preteklosti – v teku mnogih stoletij – so se skupine ljudi selile skozi Azijo proti jugu, da bi si tam poiskale nov dom. Vzhodno od Malajskega otočja so naleteli na Novo Gvinejo – razgiban tropski otok, ki je drugi največji na svetu. * V soparnem podnebju so hodili vzdolž obale in naposled poselili prostrana močvirja, gosto džunglo in razsejane zunanje otoke. Nekateri so se povzpeli do gorskega grebena in poselili višavje z zmernim podnebjem, širokimi dolinami in rodovitno zemljo.

Prebivalstva ni sestavljala le ena narodnostna skupina, ampak več kot tisoč majhnih plemen, ki so se med seboj pogosto vojskovala. Imeli so vsak svoje običaje, svoj način oblačenja in govorili vsak svoj jezik – pravzaprav je teh jezikov več kot 800. Večina plemen je brez kakršnega koli zavedanja o zunanjem svetu živela v enklavah, ki so jih z vso silo branili pred vdori. Mnogi so verjeli, da za obzorjem domujejo demoni in duhovi pokojnih prednikov, ki v njihovo življenje prinašajo bodisi dobro bodisi slabo. Življenje ljudi se je vrtelo okrog tega, kako ustreči tem duhovom.

Prebivalci pa so se razlikovali tudi po videzu – z izjemo ene skupne značilnosti. Ko je portugalski uradnik Jorge de Meneses leta 1526 obiskal otok, je opazil to značilnost in otoku nadel ime Ilhas dos Papuas, kar  pomeni »otok kodrolascev«. Španski pomorščak in raziskovalec Inigo Ortiz de Retes je menil, da so otočani podobni prebivalcem Gvineje v Zahodni Afriki, zato je otok poimenoval Nueva Guinea oziroma Nova Gvineja.

V 19. stoletju so evropske sile razdelile otok na tri dele. Nizozemci, ki so prišli prvi, so si prilastili zahodni del, ki danes pripada Indoneziji. Britanci in Nemci pa so si razdelili vzhodno polovico, in sicer je na jugu nastala Britanska Nova Gvineja (kasneje imenovana Papua), na severu pa Nemška Nova Gvineja (kasneje imenovana Nova Gvineja). Po prvi svetovni vojni sta obe ozemlji prišli pod avstralsko oblast. Leta 1975 pa sta se Papua in Nova Gvineja naposled združili v neodvisno državo – Papuo Novo Gvinejo. *

Danes se Papua Nova Gvineja šele uveljavlja v sodobnem svetu. Nekateri prebivalci živijo v sodobnih mestih in so obdani z najnovejšimi tehničnimi pripomočki. Vendar pa 80 odstotkov prebivalstva živi v majhnih odročnih vaseh, v katerih se življenje v zadnjih stoletjih ni kaj dosti spremenilo. V teh vaseh lastnik prašičev velja za bogatega, nekaj običajnega pa je tudi kupnina za nevesto. Med vaščani je zelo razširjen spiritizem in največ jim pomeni zvestoba klanu.

Toda v zadnjih desetletjih je v tej deželi nasprotij prišlo do pomembnejše preobrazbe, takšne, ki se je dotaknila iskrenih ljudi iz vseh etničnih skupin in je v mnogočem izboljšala njihovo življenje. Gre za duhovno preobrazbo zaradi preučevanja in upoštevanja resnic iz Božje Besede, Biblije. (Rim. 12:2)

PRVI GLASNIKI DOBRE NOVICE

Biblijska resnica je dosegla Papuo Novo Gvinejo leta 1932, ko se je tam ustavil Peck, pionir iz Velike Britanije,  ki je bil na poti v Malajo (danes Malezija). Peck ni bil človek, ki bi zapravil priložnost, zato je več tednov oznanjeval domačinom. Preden se je odpravil na svojo dodelitev, je oddal na stotine biblijskih publikacij.

Tri leta kasneje je v Port Moresbyju pristalo sedem pionirjev, ki so pluli z motorno jadrnico, imenovano Lightbearer (Nosilec luči), ki je bila v lasti Watch Tower Society. Tam so se ustavili, da bi popravili pokvarjeni motor. Med enomesečnim postankom so vneto oznanjevali po vsem Port Moresbyju in bližnji okolici. Eden od njih, Frank Dewar, žilavi Novozelandec, se je otovorjen s knjigami odpravil v notranjost otoka in razdeljeval biblijsko literaturo domačinom, ki so živeli tudi do 50 kilometrov od obale.

Nekaj te literature je prišlo v roke Heniju Heniju Niokiju, vraču iz plemena Koiari. Po tem prvem stiku s Pričami je biblijsko spoznanje v njegovem srcu čakalo, da se Priče vrnejo in zalijejo, kar je bilo posejano. (1. Kor. 3:6)

Proti koncu 1930-ih je po glavnih mestih Papue Nove Gvineje pa tudi na otokih Nova Britanija, Nova Irska  in Bougainville obširno oznanjeval še neki drug pionir. Razdelil je veliko biblijske literature. Toda preden so lahko drugi nadaljevali njegovo delo, je v deželi zavladal kaos, ki ga je s seboj prinesla druga svetovna vojna.

OZNANJEVANJE V »VELIKI VASI«

Dvanajst let pozneje, 22. septembra 1951, je iz letala v zadušljivo vročino in vlago, značilno za Port Moresby, izstopil visok Avstralec. To je bil Tom Kitto, 47-letni Priča, ki se je prijavil, da gre kot prostovoljec na tihomorske otoke in pomaga dati zagon kraljestvenemu delu. Šest tednov kasneje se mu je pridružila njegova žena Rowena. Njuno področje je bila vsa Papua Nova Gvineja.

Kittojeva sta kmalu ugotovila, da je v Port Moresbyu večina belcev ravnodušna do kraljestvenega sporočila. Nato pa sta spoznala Geoffa Bucknella, ki je bil prav tako Avstralec. Geoff je v mladih letih odtaval stran od resnice. Privolil je v preučevanje in kasneje postal zvest Priča, prav tako pa tudi njegova žena Irene.

Tom in Rowena sta se zatem preselila v Hanuabado, kar v motuju, krajevnem jeziku, pomeni »velika vas«. To vas, ki se razprostira nad pristaniščem Port Moresby, je  sestavljalo na stotine hiš na kolih. Do teh hiš je z obale vodila dolga lesena brv in jih povezovala med seboj. »Ljudje so se zgrinjali k nama, da bi slišali dobro novico,« je zapisala Rowena. »Zanimanje je bilo tolikšno, da sva se vsak večer vrnila, da bi preučevala z njimi Sveto pismo. V dveh mesecih sva izpustila samo dva večera.« Tom dodaja: »Ljudi je zelo pritegnilo upanje na vstajenje in na življenje v raju na zemlji. Ko so misijonarji tako imenovanega krščanstva in krajevni policisti pritiskali nanje, naj nehajo preučevati, niso klonili. Resnica se je usidrala globoko v njihovo srce.«

Med tistimi, ki so se zavzeli za resnico, so bili Raho in Konio Rakatani, Oda Sioni, Geua Nioki s svojim možem Henijem Henijem, ki je pred 16 leti dobil literaturo od posadke z jadrnice Lightbearer. Kmalu so bili tam, kjer je živel Heni Heni, organizirani redni shodi, na katere je prihajalo okoli 30 zainteresiranih. »Moški in ženske so sedeli vsak na svoji strani sobe,« se spominja Oda Sioni, ki je bil takrat majhen deček. »Ženske so nosile slamnata krila, zgoraj pa niso imele ničesar. Svoje otroke so prenašale v barvitih mrežastih vrečah. Te vreče so obesile na tramove v sobi. Potem ko so otroke podojile, so jih položile v vreče in jih z nežnim zibanjem uspavale.«

 Tom Kitto je vodil te shode s pomočjo tolmača. Razumljivo je, da ni vedno vse teklo gladko. »Na nekem shodu je bil tolmač Badu Heni, ki je bil brat Henija Henija,« pripoveduje Don Fielder, ki je prišel tja leta 1953. »Na prvi pogled je bilo videti, da vse poteka dobro – Badu je tolmačil Tomove besede in celo posnemal njegove geste. Šele kasneje je Badu priznal, da ni razumel niti besedice, ki jo je izrekel Tom. Enostavno je govoril resnice, ki jih je poznal od prej, in posnemal Tomove geste, zato da je bil govor videti, kot je treba.« Kljub takšnim izzivom je skupina hitro rasla in ni bilo dolgo, ko so ustanovili novo skupino, ki se je pričela zbirati na domu Raha Rakatanija, prav tako v vasi Hanuabada.

»PRIDI IN POUČI MOJE LJUDSTVO«

Na začetku leta 1952 je k Heniju Heniju prišel na obisk eden njegovih wantokov (pripadnik istega plemena). To je bil Bobogi Naiori, ki je bil poglavar plemena Koiari in ugleden vrač. Bobogi se je tudi udeležil shoda na domu Henija Henija. To, kar je videl in slišal, je nanj naredilo vtis, tako da je kasneje pristopil k Tomu Kittoju in ga prosil: »Pridi in pouči moje ljudstvo o resnici!«

Kmalu zatem sta se Tom in Rowena peljala s svojim starim poltovornjakom kakih 25 kilometrov severno od Port Moresbyja po razmočenih kolovozih do Bobogijevega doma v vasici, imenovani Haima. Tom je oznanjeval zbranim vaščanom, Bobogi pa je tolmačil njegove besede. Tako je približno 30 ljudi pričelo preučevati Sveto pismo.

 Kasneje tistega meseca je skupina v Haimi postavila majhno dvorano, v kateri so potem imeli krščanske shode. »Dvorana je imela preprosto leseno ogrodje, slamnato streho in do pasu visoke stene, spletene iz bambusa,« se spominja Elsie Horsburgh, ki je kasneje tam obiskovala shode. »Notranjo opremo so dopolnjevali leseni stoli, petrolejka in majhna šolska tabla.« Ta skromni objekt je bil prva kraljestvena dvorana v Papui Novi Gvineji.

Bobogi je želel, da se z dobro novico seznanijo tudi njegovi wantoki z bližnjih gora. Zato sta se s Tomom odpravila po strmi gorski poti do planote Sogeri. Ni minilo dolgo, ko sta v tamkajšnjih treh vaseh preučevala Sveto pismo z več kot 90 posamezniki.

Naša oznanjevalska dejavnost ni ušla očesu oblasti. V Ioadabuju je vladni uslužbenec vkorakal v prostor, kjer so se shajali Jehovove priče, in zahteval, da povedo, kdo jim je dovolil poučevati vaščane. Poleg tega je policija zaslišala nekaj zainteresiranih posameznikov glede narave našega dela. Nekateri vaški pastorji in lastniki plantaž so bratom celo grozili z nasiljem.

Zaradi takšnega pritiska je pri nekaterih zanimanje za resnico ugasnilo. Toda nekaj jih je ostalo trdnih.  Leta 1954 so bili v Papui Novi Gvineji krščeni prvi Priče. V reki Laloki pri Haimi se je krstilo 13 biblijskih učencev. Eden od njih je bil Bobogi, ki je dejal: »Tudi če vsi iz plemena Koiari odpadejo, jaz ne bom, ker vem, da je to resnica.« Bobogi je, tako kot je rekel, ostal značajen in je  vse do svoje smrti leta 1974 zvesto služil kot starešina v občini Haima.

NEPOZABNA SREČANJA

Julija 1955 je Port Moresby prvič obiskal okrajni nadzornik. To je bil John Cutforth, kanadski misijonar, ki je služil v Avstraliji. John je takoj vzljubil trope, življenje v teh krajih in preproste ljudi. Niti sanjalo se mu ni, da bo v Papui Novi Gvineji služil več kot 35 let.

John je s seboj prinesel dokumentarni film The New World Society in Action (Novosvetna družba v akciji), ki je osvetlil organizacijo Jehovovih prič in njihova zborovanja. Ta film je med svojim tritedenskim obiskom predvajal 14-krat. Na predvajanjih je bilo od nekaj sto ljudi do skoraj 2000. Dokumentarec je na domačine, med katerimi večina še nikoli ni videla nobenega filma, naredil izreden vtis.

Vrhunec Johnovega obiska je bil enodnevni okrajni zbor v Haimi. »Ko so bili kandidati za krst naprošeni, naj vstanejo, jih je vstalo [. . .] sedemdeset!« se spominja Tom Kitto. »Naša srca so prekipevala od hvaležnosti, ko smo videli vzdolž džungelske reke stati štirideset bratov in trideset sester, pripravljenih, da simbolizirajo svojo posvetitev Jehovu.«

 Bratje so naslednje leto sklenili, da bodo drugi okrajni zbor prav tako organizirali v Haimi. Bobogi, ki je bil vaški poglavar, je imel nalogo, da zgradi vse potrebno in pripravi hrano za tiste, ki naj bi prišli. Tri dni pred zborom se je John (Ted) Sewell, novi okrajni nadzornik iz Avstralije, sestal z Bobogijem, da bi se pogovoril o tem, kako potekajo priprave.

»Kaj ste zgradili dozdaj?« je brez ovinkarjenja vprašal Ted.

»Še nič,« je odgovoril Bobogi.

»Toda danes je četrtek, Bobogi, v nedeljo pa imamo že zbor!« je vzkliknil Ted.

»Noben problem, brat,« je odgovoril Bobogi. »V soboto bomo vse naredili.«

Ted je bil zaprepaden in v Port Moresby se je vrnil prepričan, da bo organizacija zbora popolna polomija.

Tisto nedeljo se je ves zaskrbljen odpeljal v Haimo, da bi videl, kaj se je zgodilo. Kakšna sprememba! Pod košatim drevesom je stal stabilen lesen oder, ki je bil obrnjen proti veliki očiščeni površini. Nekoliko naprej so bile v zemljo izkopane jame, v katerih so se na razgretih kamnih pekli prašiči, valabiji, golobi, ribe, jam in sladki krompir. Nad ognjiščem je v čajnih kotličkih vrela voda. Množica ljudi se je veselo družila v jedilnici, zgrajeni iz krajevnih materialov. In tam sredi vsega živžava je povsem miren stal Bobogi. Ted ni mogel verjeti svojim očem!

»Bobogi, kje si se naučil narediti vse to?« je komaj izdavil.

»O, to sem videl v filmu, ki nam ga je John Cutforth predvajal lani,« je odvrnil Bobogi.

 Zbor je obiskalo več kot 400 ljudi iz osmih etničnih skupin, krstilo pa se je 73 posameznikov. V poznejših letih je ta zbor postal znan kot Bobogijev zbor.

OZNANJEVANJE S SLIKAMI

Leta 1957 se je John Cutforth za stalno preselil v Papuo Novo Gvinejo in tam pričel služiti kot potujoči nadzornik. Že od svojega prvega obiska je veliko premišljeval o tem, kako bi bilo najboljše oznanjevati domačinom, ki so bili po večini nepismeni. Zdaj pa je bil pripravljen, da svoje zamisli uporabi v praksi.

John je, ko je nagovarjal občino ali oddaljeno skupino, najprej na tablo napisal svoje ime, nato pa še ime svojega tolmača. Nato je pokazal proti nebu in vprašal zbrane: »Bog, kako ime?« Na vrhu table je napisal njihov odgovor »Jehova«, zraven pa še »Psalm 83:18«. Spodaj, na levo stran, je napisal naslov »Stari svet« in narisal preprosto risbo dveh moških, ki se tepeta, človeka, ki joka, grob in »Rimljanom 5:12«. Na desno stran je napisal naslov »Novi svet« in narisal dva moška, ki se rokujeta, nasmejan obraz, prečrtan grob in »Razodetje 21:4«. Zatem je v živahnem govoru pojasnil pomen risb. Nato je koga od navzočih povabil, naj pride k tabli in ponovi njegovo predstavitev. Ko so doumeli to, kar jih je želel naučiti, jih je povabil, naj slike prerišejo na papir in si z njimi pomagajo na oznanjevanju.

»Prva slikovna pridiga«, kot se je imenovalo to, kar  je pripravil, je močno vplivala na oznanjevanje v Papui Novi Gvineji. Kmalu so sledile še druge slikovne pridige. »Pozneje sva [z možem] porabila nešteto ur, da sva te risbe prerisovala v šolske zvezke. Vsak biblijski učenec je dobil svoj zvezek, s katerim si je pomagal, ko je oznanjeval drugim,« pravi Lena Davison, ki je v tej državi služila 47 let. Otroci so naredili svoje slikanice in jih z velikim veseljem pobarvali.

Podobno se je poučevalo tudi na občinskih shodih. »Na javnem shodu in preučevanju Stražnega stolpa so se na veliko uporabljale risbe, narisane na tablo, kar je zelo pomagalo tistim, ki niso znali brati,« pojasnjuje Joyce Willis, pionirka iz Kanade, ki je več kot 40 let služila v Papui Novi Gvineji. Na zborih so si govorniki pri poučevanju prav tako pomagali s slikovnimi pridigami, naslikanimi na platno. »Te velike slike so bile zelo priljubljene in so poslušalcem pomagale, da so si v spomin vtisnili glavne točke programa,« pravi Mike Fisher, ki je služil tam kot okrajni nadzornik. »Marsikatera slika je končala obešena v domovih oznanjevalcev z odročnih  področij, ki so si z njimi ponosno pomagali pri oznanjevanju obiskovalcem.«

Desetletja pozneje, ko se je več ljudi naučilo brati in pisati ter je že bila na voljo literatura z ilustracijami, so se slikovne pridige nehale uporabljati.

ŠIRITEV OZNANJEVALSKEGA DELA

Proti koncu 1950-ih so se v Papuo Novo Gvinejo pričeli zgrinjati goreči Avstralci, ki so bili željni oznanjevati dobro novico. Poleg tega se je mnogo ljudi, ki so spoznali resnico v Port Moresbyju, vrnilo v svoje vasi s kraljestvenim sporočilom. Tako se je dobra novica hitro širila po deželi.

Leta 1957 je 26-letni Avstralec David Walker iz Port Moresbyja slišal, da se ljudje v sosednji vasi Manu Manu in na področju Gabadi zanimajo za resnico. Pustil je službo, postal posebni pionir in eno leto oznanjeval na tem področju, pri tem pa je bil ves čas sam. Drugi so nadaljevali njegovo delo, in zdaj je v vasi Manu Manu občina in kraljestvena dvorana.

Medtem je Don Fielder, ko je oznanjeval na tržnici Koki v Port Moresbyju, srečal nekaj ribičev, ki jih je zanimala resnica. Ti možje so bili iz obalne vasi Hula, ki je bila kakih 100 kilometrov proti vzhodu. Don je, da bi pomagal njim in njihovim družinam, skupaj z Atholom (Dapom) Robsonom in še nekaj zainteresiranimi iz ljudstva  Hula odplul proti tej vasi v svojem novem 8-metrskem kanuju z dvojnim trupom. V Huli so ostali tri dni in tam ustanovili majhno preučevalno skupino.

Kmalu zatem se je Don preselil v Hulo kot posebni pionir, s seboj pa je vzel tudi svojo ženo Shirley in njuno dveletno hčerkico Debbie. »Postavila sva si majhno kolibo in pričela oznanjevati v petih vaseh na tistem področju,« pripoveduje Don. »To je pomenilo, da sva vsak dan prepešačila približno 12 kilometrov. V telesnem pogledu je bilo resda naporno, toda v duhovnem je bilo poživljajoče, saj sva vzpostavila veliko biblijskih poukov, in kmalu se nama je osem najinih učencev pridružilo pri oznanjevanju.«

Don in Shirley sta s svojim oznanjevanjem razjezila krajevnega pastorja Združene cerkve, zato je začel pritiskati na lastnika zemljišča, na katerem sta si postavila kolibo, naj ju prežene. »Ko so ljudje iz bližnje vasi slišali za to, so bili zelo jezni, saj niso hoteli, da gremo,« pravi Don. »Približno 20 vaščanov nama je pomagalo preseliti  kolibo s temelji vred na novo zemljišče, ki je bilo v lasti njihove vasi.«

Razjarjeni pastor pa nikakor ni odnehal. Pri oblasteh v Port Moresbyju je skušal doseči, da bi Fielderjevima prepovedale postaviti si kolibo kjer koli v tistem okrožju. »Nisva zapustila svoje dodelitve,« pravi Don, »ampak sva prosila Alfa Greena, ki je bil spreten tesar, naj uporabi les iz naše kolibe in naj na našem kanuju z dvojnim trupom zgradi sobico. Kanu sva potem zasidrala v mangrovnem močvirju ob ustju bližnje reke. Tam sredi rojev komarjev in prežečih krokodilov smo živeli naslednji dve leti in pol, medtem pa sva pionirala.« Ko se je rodila njuna druga hči, Vicki, so se vsi skupaj preselili v Port Moresby. Kasneje je Don služil kot potujoči nadzornik, postal pa je tudi član podružničnega odbora.

DOBRA NOVICA PRIDE ŠE DO DRUGIH

V Port Moresbyju sta Lance in Daphne Gosson pričela preučevati z nekaj mladeniči iz obalne vasi Kerema, ki leži kakih 225 kilometrov zahodno od Port Moresbyja. Ko so se mladeniči vrnili domov na dopust, sta se Lance Gosson in Jim Chambliss odločila, da bosta šla k njim na obisk za dva tedna in tako ponesla dobro novico v Keremo.

»Cela vas se je zbrala, da bi nama prisluhnila,« piše Lance. »Med najino predstavitvijo je privihral pastor Londonske misijonske družbe in napadel najinega tolmača. Nekajkrat ga je udaril, preden so posredovali drugi vaščani. Vztrajno je zatrjeval, da naju domačini nočejo tam, in nama ukazal, naj zapustiva ‚njegovo‘ področje. Odgovorila sva, da naju lahko tisti, ki bi nama radi prisluhnili, spremljajo na drugo stran vasi, ostali pa lahko ostanejo pri njem. Za nama je šla cela vas.

 Naslednje jutro sva se odpravila k okrožnemu komisarju, da bi mu povedala, kaj se je zgodilo. Na poti sva srečala žensko, ki je bila zelo bolna. Ponudila sva ji prevoz v bližnjo bolnišnico, vendar se je bala iti. Potrebno je bilo veliko prepričevanja, da je naposled le privolila. Potem ko sva jo pustila pri zdravniku, sva se napotila k okrožnemu komisarju. Ta več kot očitno ni bil vesel najinega obiska. Pravzaprav nas je besno obtožil, da ljudi odvračamo od tega, da bi sprejeli zdravstveno pomoč! Ravno v tistem trenutku je prišel zdravnik iz bolnišnice in slišal komisarjevo obtoževanje. Komisarju je povedal, da sva malo prej prepričala bolno žensko, naj gre v bolnišnico na zdravljenje. Komisar se je, kar je bilo pohvalno, takoj opravičil. Povedal nama je, da ga je ravnokar obiskal krajevni katoliški duhovnik in napačno predstavil naše verovanje. Potem je določil dva oborožena policista, naj naju spremljata in varujeta pred morebitnimi težavami. Bilo je prav nenavadno, ko sta bila skupaj z nama na biblijskih poukih še policista s puškama!«

Nedolgo zatem sta bila v Keremo kot posebna pionirja dodeljena dva mlada Avstralca, Jim Smith in Lionel Dingle. Takoj sta se lotila učenja krajevnega jezika, imenovanega tairuma. »Po vsaki besedi, ki sva jo izrekla v motuju, so najini biblijski učenci povedali ustrezno besedo v tairumi, ki sva si jo potem zapisala,« pojasnjuje Jim. »Tako sva osvojila osnovno besedišče in se naučila preprosto biblijsko predstavitev. Domačini so bili začudeni, ko so naju slišali govoriti v njihovem jeziku, saj tega jezika ni govoril noben drug belec v okrožju. Po treh mesecih sva vodila tedenske shode v tairumi na obeh straneh Keremskega zaliva.«

Kasneje je v Keremo prišel Glenn Finlay, neki drug mlad pionir iz Avstralije, in nadaljeval Jimovo in Lionelovo delo. V tej vasi je sam oznanjeval 18 mesecev. »Ni mi  bilo lahko,« pravi Glenn, »in včasih sem se spraševal, če ni morda moje delo zaman. Potem pa se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem se močno zamislil.

Eden mojih biblijskih učencev je bil ostareli vaški pek po imenu Hevoko. Bil je povsem nepismen in po nekaj mesecih si je uspel zapomniti le nekaj osnovnih resnic. Spraševal sem se, ali je sploh vredno preučevati z njim. Potem pa sem nekega dopoldneva, ko sem se bližal njegovi hiši, slišal neki glas in se ustavil, da bi prisluhnil. Bil je Hevoko, ki je na glas molil k Jehovu. Iskreno se mu je zahvaljeval za to, da lahko spoznava resnico o Njegovem imenu in o Kraljestvu. Njegova iskrena molitev me je spomnila, da je Jehovu pomembno človekovo srce, ne pa pamet. Dobro pozna tiste, ki ga ljubijo.« (Jan. 6:44)

OZNANJEVANJE PRIPADNIKOM KULTA TOVORA

Leta 1960 sta se posebna pionirja iz Avstralije, Stephen Blundy in Allen Hosking, preselila v vas Savaiviri, ki leži kakih 50 kilometrov vzhodno od Kereme. Stephen in Allen sta tri mesece živela v šotoru, potem pa sta se preselila v majhno hišo na plantaži kokosovih palm, ki jo je obdajalo prostrano močvirje.

 Vas Savaiviri je bila znana po kultu tovora. Kako se je pričel ta kult? Med drugo svetovno vojno so se domačini čudili velikemu bogastvu oziroma tovoru, ki so ga imeli tuji vojaki. Ko se je vojna končala, so vojaki pospravili svoje stvari in odšli. Nekateri domačini so sklepali – glede na to, da je tovor prihajal izza obzorja, iz smeri duhovnega sveta – da so jim ga gotovo pošiljali pokojni predniki, vendar pa so ga vojaki prestrezali. Ljudje so skušali opozoriti duhove na svoje potrebe, zato so oponašali vojaške vaje in zgradili trdne pomole, tako da bi bili pripravljeni na veličastni dan, ko bo prišla nova pošiljka tovora.

Ni minilo dolgo, ko sta Stephen in Allen preučevala že s kakimi 250 pripadniki kulta tovora, med drugim tudi z njihovim vodjem in nekaterimi od njegovih »dvanajsterih apostolov«. »Mnogi od njih so prišli v resnico,« pripoveduje Stephen. »Pravzaprav nama je predstavnik krajevne oblasti povedal, da je najino oznanjevanje imelo ključno vlogo pri tem, da je v Savaiviriju razpadel kult tovora.«

PRIPRAVA BIBLIJSKE LITERATURE

Pionirji, ki so prvi prišli v deželo, so kaj kmalu spoznali, kako pomembno  je prevajati biblijsko literaturo v krajevne jezike. Toda kako bi jim lahko uspelo priskrbeti literaturo 820 jezikovnim skupinam, ki so na področju Papue Nove Gvineje?

Prvi se je tega dela lotil Tom Kitto leta 1954. Poskrbel je, da so krajevni bratje prevedli poglavje iz knjige “Let God Be True” * (»Naj se Bog izkaže resničnega«) v motu, jezik, ki se govori v Port Moresbyju. Razdelili so več kot dvesto izvodov poglavja z naslovom »Nova zemlja«, ki so ga v obliki brošure natisnili na šapirograf. Mnogi motujsko govoreči domačini so bili navdušeni.

Ko se je pričelo oznanjevati na novih področjih, so si pionirji na vso moč prizadevali prevajati literaturo še v druge krajevne jezike. Jim Smith pripoveduje: »Zapisal sem vsako novo besedo in nov izraz ter tako ob velikem naprezanju uspel sestaviti tairumski slovar in opisati njihovo slovnico, s čimer sem si potem pomagal pri prevajanju preučevalnih člankov iz Stražnega stolpa. Prevedene članke sem pogosto pretipkaval pozno v noč, zato da bi jih lahko razdelil ljudem, ki so hodili na shode. Kasneje sem v tairumo prevedel en traktat in brošuro. Te prve publikacije so mnogim iz ljudstva Kerema pomagale, da so spoznali resnico.«

Druge publikacije so bile pripravljene v jeziku hula in v toaripijščini. Zdelo se je nemogoče natisniti publikacije v vsakem od jezikov, ki so se govorili v Papui Novi Gvineji, zato so se bratje kasneje posvetili predvsem hiri motuju in tok pisinu, ki se uporabljata pri trgovanju. Hiri motu, poenostavljeno obliko motuja, je govorila večina ljudi ob papuanski obali. »Zelo smo se trudili izboljšati pisno obliko tega jezika,« pravi Don Fielder. »Pravzaprav so Stražni stolp in druge naše  publikacije v hiri motuju močno prispevale k temu, da se je jezik razvil do današnje celovite oblike.« Tok pisin – mešanica angleščine, nemščine, kuanue in drugih jezikov – je zelo razširjen po višavju, v obalnih predelih in na otokih v severni Papui Novi Gvineji. Kako pa se je pričelo oznanjevalsko delo na tem raznolikem področju?

DOBRA NOVICA SI UTRE POT NA SEVER

Prvi Jehovovi priči na otoku Nova Irska, ki spada v Bismarckov arhipelag v severovzhodnem delu Papue Nove Gvineje, sta bila nedavno poročena pionirja Ken in Rosina Frame, ki sta se tja preselila junija 1956. Ken, ki je bil računovodja, je delal za veliko trgovsko podjetje v Kaviengu, glavnem mestu na tem otoku. »Preden sva odšla iz Sydneyja,« pripoveduje Ken, »so nama svetovali, naj malo počakava, da se ljudje navadijo na naju, preden jim pričneva javno oznanjevati. Rosina je bila dobra šivilja in kmalu je imela veliko strank. Pričevala sva jim neformalno, in ni bilo dolgo, ko se je začela pri naju doma enkrat tedensko sestajati majhna skupina zainteresiranih.

Osemnajst mesecev pozneje nas je obiskal okrajni nadzornik, John Cutforth, in vprašal, ali bi lahko predvajal film The Happiness of the New World Society (Veselje novosvetne družbe).  Govoril sem z lastnikom krajevnega kinematografa in privolil je, da bo zastonj predvajal naš brezplačni ‚misijonski‘ film. Njegovi zaposleni so gotovo razširili novico o našem filmu. Ko smo prišli v kino, se je pri vhodu trlo ljudi, zato smo potrebovali pomoč policije, da smo se prebili noter. Če ne štejemo tistih, ki so kukali skozi odprta okna, si je predvajanje ogledalo več kot 230 ljudi. Po tem dogodku smo oznanjevali bolj neposredno.«

Na otoku Nova Britanija je bila julija 1957 v Rabaulu, v prijetnem pristaniškem mestecu, ujetem med dva aktivna ognjenika, ustanovljena občina. Tamkajšnja občina se je sestajala na dvorišču hiše, ki so jo najeli posebni pionirji. »Vsak večer je prišlo tja več kot sto ljudi, da bi preučevali Biblijo,« pravi pionir Norman (Norm) Sharein. »Razdelili smo jih v skupine po približno 20 ljudi in jih pod drevesi poučevali v soju svetilk.«

Prvič, ko je občina gostila okrajni zbor, se je na bližnji plaži krstilo sedem posameznikov. Pet od njih se je kmalu odločilo za pioniranje. Toda kje bi bili najbolj koristni? Avstralski podružnični urad je priskrbel odgovor – v Madangu.

V Madangu, mestu na severovzhodni obali Nove Gvineje, so bila »polja« zrela za žetev. (Jan. 4:35) Pravzaprav je bilo v tem mestu toliko ljudi, ki so se zanimali za resnico, da je mala skupina oznanjevalcev komaj uspela pomagati vsem. Ko se je Matthew Pope, pionir iz Kanade, priselil tja skupaj s svojo družino, je kupil hišo, ki je imela zadaj na dvorišču nekaj kolib. Tako je bilo možno v ta kraj poslati še več pionirjev.

Osem pionirjev, ki je prišlo iz Rabaula, se je naselilo po raznih krajih v madanškem okrožju. Eden od  njih, Tamul Marung, si je priskrbel kolo in s priobalnim čolnom odplul do Baskena, svoje rodne vasi, ki je bila kakih 50 kilometrov severno od Madanga. Po oznanjevanju v Baskenu se je s kolesom odpeljal nazaj v Madang in spotoma še oznanjeval. Kasneje se je vrnil v Basken, tam ustanovil občino in naslednjih 25 let pioniral. V teh letih se je poročil in si ustvaril družino. Njegova hči in nečakova hči sta kasneje služili v Betelu.

Medtem sta John in Lena Davison v Madangu spoznala Kalipa Kanaija, šolskega učitelja iz Talidiga, vasice, ki leži med Baskenom in Madangom. Ni trajalo dolgo, ko sta John in Lena redno potovala v Talidig, da bi preučevala s Kalipom in njegovimi sorodniki. To je spravilo v bes šolskega inšpektorja, ki je bil katoličan. Ukazal je, naj policija nasilno prežene Kalipa in njegove sorodnike z njihovega doma. Biblijskih učencev v Talidigu to ni ustavilo, ampak so se preselili v sosednjo vas, v Bagildig, in tam je iz skupine zrasla cvetoča občina. Kasneje so zgradili veliko kraljestveno dvorano, ki se je uporabljala tudi za zbore in zborovanja. V madanškem okrožju je zdaj sedem občin in dve skupini.

Medtem ko je delo v Madangu dobivalo zagon, so Jim Baird ter John in  Magdalen Endor bili uspešni v Laeju, velikem obalnem mestu, ki leži kakih 210 kilometrov jugovzhodno. »Pri nas doma smo skoraj vsak večer preučevali z večjimi skupinami ljudi. V šestih mesecih se nam je pri oznanjevanju pridružilo deset biblijskih učencev,« se spominja John. Kasneje tega leta si je v laejskem kinu več kot 1200 ljudi ogledalo predvajanje filma The New World Society in Action. Med občinstvom je bilo veliko pogodbenih delavcev, ki so dobro novico kasneje ponesli v svoje odročne gorske vasi.

Jugozahodno od Laeja, v notranjosti otoka, so živeli odločni oznanjevalci, ki so prav tako dosegali lepe rezultate. V Wauju je Jack Arifeae, velik in močan moški okroglega obraza, ki je bil zelo vnet za služenje Jehovu, ustanovil cvetočo občino in ta se je zbirala pri njem doma. Resnica je  pritegnila tudi pripadnike plemena Kukukuku, za katero je bilo znano, da so bili nekoč ljudožerci, in so se jih drugi zelo bali. Tako je približno 30 pripadnikov tega plemena preučevalo Sveto pismo in duhovno lepo napredovalo.

Medtem sta si Wally in Joy Busbridge v sosednji vasi, imenovani Bulolo, s svojim gorečim oznanjevanjem nakopala jezo misijona New Tribes Mission, ki je menil, da je področje tiste vasi izključno njegovo. Misijon je pritiskal na Wallyjevega delodajalca, zato mu je ta dal ultimat: »Pusti svojo vero ali pa si poišči novo službo.« Wally in Joy sta se preselila v Lae in še naprej oznanjevala. Kasneje sta postala polnočasna služabnika in sta vrsto let opravljala potujočo službo.

V Popondetto, majhno mesto jugovzhodno od Laeja, sta dobro novico prinesla Jerome in Lavinia Hotota, ki sta se tja, v domačo provinco, vrnila iz Port Moresbyja. Jerome je bil kot človek zelo zagnan in je znal prepričljivo razlagati Sveto pismo, Lavinia pa je bila dobrosrčna ženska, ki se je iskreno zanimala za druge. Kot je bilo pričakovati, je kmalu po tem, ko sta pričela oznanjevati, k njima domov prišel anglikanski škof z večjim številom svojih pristašev. Zahtevali so, naj odnehata, toda Jerome in Lavinia se nista pustila ustrahovati. Še naprej sta oznanjevala in ustanovila majhno, vendar gorečo občino.

Leta 1963 je dobra novica prispela v Wewak, mesto na severni, odročni obali Papue Nove Gvineje. Nemca, Karl Teynor in Otto Eberhardt, sta čez dan delala na gradbišču wewaške bolnišnice, ob večerih in koncih tedna pa sta preučevala Sveto pismo z več kot 100 zainteresiranimi.  S svojim oznanjevanjem sta si nakopala jezo tamkajšnjega katoliškega duhovnika. Ta je zbral drhal in skupaj so v morje vrgli njuni motorni kolesi. Sin enega od duhovnikovih pomagačev, uglednega vaškega poglavarja, je kasneje postal Priča. Ko je poglavar videl, kakšne spremembe je njegov sin naredil v življenju, se je omehčal in dovolil Pričam, da oznanjujejo v njegovih vaseh.

ODPRTJE PODRUŽNIČNEGA URADA

Medtem ko se je duhovščina hotela rešiti Prič, so se bratje lotili »pravnega utrjevanja dobre novice« pri najvišjih državnih organih. (Fil. 1:7) Tako je bila 25. maja 1960 pri vladi uradno registrirana pravna družba International Bible Students Association (IBSA), ki jo uporabljajo Jehovove priče v številnih državah. To je omogočilo bratom, da so od oblasti dobili zemljo, na kateri so lahko zgradili kraljestvene dvorane in druge stavbe, ki so prispevale k širjenju dela v prid Kraljestva.

Kasneje istega leta je bila v Papui Novi Gvineji ustanovljena tudi podružnica družbe Watch Tower Society. John Cutforth je bil postavljen za slugo dežele. Toda glede na to, da ni bilo veliko prostorov, ki bi se dajali v najem, se je postavljalo vprašanje, kje najti prostor za podružnični urad.

Ko sta se priselila Jim in Florence Dobbins, je prišel tudi odgovor. Jim je bil med drugo svetovno vojno v ameriški mornarici in je služil v Papui Novi Gvineji. Kasneje sta z ženo Florence spoznala resnico in sta si zastavila cilj, da bosta povečala svojo oznanjevalsko dejavnost. »Leta 1958 nas je doma v Ohiu obiskal brat iz Port Moresbyja in nam pokazal nekaj diapozitivov iz Papue Nove Gvineje,« pripoveduje Jim. »Kasneje smo našli diapozitiv, ki ga je izgubil pri nas. Na njem je bil eden  najlepših prizorov, kar smo jih kdaj videli. Žena je rekla: ‚Pošljimo mu ga po pošti.‘ Jaz pa sem odvrnil: ‚Ne, odnesimo mu ga.‘«

Leto pozneje sta se Jim in Florence skupaj s hčerkama Sherry in Deborah preselila v manjšo zidano hišo v predmestju Port Moresbyja, imenovanem Six Mile. Kmalu zatem se je Jim pričel dogovarjati z Johnom Cutforthom o lokaciji podružničnega urada.

»Vsepovsod po Port Moresbyju sem iskal lokacijo za podružnični urad, toda na voljo ni nič primernega,« je potožil John.

»Kaj pa naša hiša?« mu je odvrnil Jim. »Uporabite lahko sprednje tri sobe, jaz in moja družina pa bomo živeli v zadnjem delu hiše.«

Kmalu je bilo vse urejeno, in 1. septembra 1960 je Dobbinsov dom uradno postal prvi sedež podružničnega urada v Papui Novi Gvineji.

POIZKUSI, DA BI PREPOVEDALI DELOVANJE PRIČ

Našim nasprotnikom je ta napredek šel v nos. Cerkve tako imenovanega krščanstva, organizacija za veterane in vojaško osebje pri avstralskih obrambnih silah in lokalni mediji so od leta 1960 naprej z združenimi močmi vodili kampanjo, s katero so hoteli očrniti Jehovove priče in prepovedati njihovo delovanje.

Do vrhunca je prišlo, ko so bratje nekaterim zdravnikom, duhovnikom in vladnim uslužbencem dali brošurico o našem stališču do krvnih transfuzij. Kot je bilo pričakovati, se je duhovščina tako imenovanega krščanstva odzvala prva. V časniku South Pacific Post, 30. avgust 1960, je bilo objavljeno »Cerkve besne zaradi vprašanja krvi«. V članku s tem naslovom so cerkveni voditelji obtožili Jehovove priče, da so »antikrist [in] sovražnik Cerkve«.

 V kasnejših člankih so bile objavljene lažne obtožbe, da so Jehovove priče prevratniki in da s svojimi nauki spodbujajo k izostajanju od pouka, neplačevanju davkov, kultom tovora in celo k slabi higieni. V drugih člankih so jih po krivem obtoževali, da bližnji sončni mrk izrabljajo za to, da bi širili strah in da bi »dobili nadzor nad umom primitivnih domorodcev«. V nekem uvodniku so Priče celo pograjali zato, ker »živijo, jejo in delajo skupaj z vaščani«. South Pacific Post je kritiziral njihov nauk, da so »vsi ljudje enaki«, in trdil, da so »Jehovove priče večja grožnja od komunizma«.

Naposled je 25. marca 1962 organizacija za veterane in vojaško osebje pozvala kolonialne oblasti, naj prepovedo Jehovove priče. Toda avstralska vlada je njihovo prošnjo javno zavrnila. »Ta odločitev je imela pozitiven učinek po vsej državi,« pravi Don Fielder. »Tisti, ki niso imeli predsodkov, so lahko videli, da trditve naših nasprotnikov preprosto niso resnične.«

 DOBRA NOVICA DOSEŽE VIŠAVJE

Tega istega meseca sta se Tom in Rowena Kitto odpravila iz Port Moresbyja na naporno potovanje, ki je trajalo nekaj tednov. Dobro novico sta želela ponesti na do tedaj nedotaknjeno področje – na razgibano Osrednje gorovje.

Ko so 30 let prej v višavje prišli avstralski zlatosledci, so tam naleteli na civilizacijo, veliko približno milijon ljudi, ki je bila povsem odrezana od zunanjega sveta. Osupli domačini so mislili, da so belci duhovi prednikov, ki so se vrnili od mrtvih.

Iskalcem zlata so sledili misijonarji tako imenovanega krščanstva. »Ko so misijonarji izvedeli, da prihajava, so vaščanom naročili, naj naju ne poslušajo,« pripoveduje Rowena. »Toda njihovo svarilo se je izkazalo za dobro reklamo. Ljudje, ki živijo v višavju, so po naravi radovedni, zato so željno pričakovali najin prihod.«

Tom in Rowena sta odprla majhno trgovino v Wabagu, ki je kakih 80 kilometrov severozahodno od mesta Mount Hagen. »Duhovniki so naročili svojim čredam, naj ne kupujejo od naju, naj nama ne prodajajo svojega  blaga in naj ne govorijo z nama. Poleg tega so celo pritiskali nanje, naj prekličejo najino pogodbo za najem zemljišča,« pravi Tom. »Vaščani pa so sčasoma opazili, da sva drugačna od drugih belcev, ki so jih poznali. Najbolj opazno je bilo to, da sva bila prijazna do njih. Najina prijaznost jim je pogosto izvabila solze iz oči. Rekli so, da hočejo, da ostaneva pri njih!«

POTRPEŽLJIVOST JE POPLAČANA

Od leta 1963 se je v višavje preselilo veliko Prič iz tujine, zato da bi pomagali širiti dobro novico. Bratje in sestre so počasi, od vzhoda proti zahodu, obdelali celotno področje – marsikje so ustanovili skupine in občine.

V Goroki v provinci Vzhodno gorovje se je tamkajšnja majhna občina sprva sestajala na nekem domu. Kasneje so zgradili skromen prostor za shajanje iz krajevnih materialov. Nato pa so leta 1967 postavili prijetno kraljestveno dvorano s 40 stoli. »V šali sem rekel, da nam bo do harmagedona morda uspelo dvorano napolniti,« se spominja George Coxsen, ki je na tem področju služil deset let. »Kako zelo sem se motil! V naslednjih 12 mesecih je na shode pričelo prihajati toliko ljudi, da smo morali ustanoviti novo občino!«

Dlje proti vzhodu, blizu Kainantuja, je Norm Sharein preučeval Biblijo z več kot 50 vaščani, ki so vsak dan prišli v njegovo kolibo. Kasneje sta za to skupino dve leti in pol skrbela pionirja Berndt in Erna Andersson. »Ljudje so se redko umivali, bili so bolj malo oblečeni, povsem nepismeni in močno vpleteni v demonizem,« pripoveduje Erna. »Toda s potrpežljivostjo in ljubečo pomočjo so nekateri od njih kmalu znali na pamet povedati in pojasniti kakih 150 biblijskih stavkov.«

Berndt in Erna sta s svojo skupino spletla tesne vezi. »Ko sva bila dodeljena v Kavieng, so se okoli  mene zbrale ženske in jokale, bolje rečeno, ihtele!« pravi Erna. »Izmenjaje so me gladile po rokah in obrazu, medtem pa so jim po licih tekle solze. Večkrat sem se umaknila v najino kolibo, da bi jokala, medtem ko jih je Berndt skušal potolažiti, vendar so bile neutolažljive. Ko sva se končno odpeljala, je cela množica ljudi tekla za nama navzdol po pobočju, ženske pa so vso pot ihtele. Še vedno mi je težko opisati, kako se mi je tisti dan trgalo srce. Kako zelo hrepeniva po dnevu, ko bova te drage prijatelje videla v novem svetu!« Berndtovo in Ernino delo so nadaljevali drugi pionirji, in v Kainantuju je bila ustanovljena prijetna občina.

POSEJANO KRALJESTVENO SEME OBRODI SADOVE

V začetku 1970-ih se je v mestu Mount Hagen, približno 130 kilometrov zahodno od Goroke, začela zbirati majhna skupina Prič. To mesto je bilo znano po tem, da so imeli vsak teden organiziran velik sejem, ki je pritegnil na tisoče vaščanov iz bližnjih in daljnih krajev. »Na sejmu smo oddali na stotine publikacij,« pravi Dorothy Wright, neustrašna pionirka. Ko so se ljudje vrnili v svoje vasi, so s tem kraljestveno sporočilo ponesli v odročne predele, do katerih oznanjevalci takrat niso mogli priti.

 Kasneje sta bila Dorothyjin sin Jim Wright in njegov pionirski partner Kerry Kay-Smith dodeljena v okrožje Banz, kjer gojijo čajevec in kavovec in ki leži vzhodno od Mount Hagena v slikoviti dolini Wahgi. Tukaj sta doživela silovito nasprotovanje. Cerkveni misijoni so nahujskali otroke, naj vanju mečejo kamne in ju odženejo iz njihovih vasi. Kerry je nato dobil drugo dodelitev, Jim pa je ostal v Banzu in naprej pioniral sam. Spominja se: »Ponoči sem pogosto ležal buden v svoji mali slamnati kolibi in molil: ‚Jehova, zakaj sem tukaj?‘ Na to vprašanje sem dobil odgovor šele čez veliko let.«

Jim nadaljuje: »Leta 2007 sem iz Avstralije odpotoval na območno zborovanje v Banz. Tam blizu, kjer je nekoč stala moja stara slamnata koliba, je bila zdaj lepa nova kraljestvena dvorana, ki se jo po potrebi da razširiti v zborsko dvorano s 1000 sedeži. Ko sem vstopil v dvorano, je k meni prihitel neki brat, me objel in pričel jokati na moji rami. Ko se je končno zbral, mi je pojasnil, da sem pred 36 leti preučeval z njegovim očetom. Paul Tai, kot je bilo ime bratu, je kasneje prebral knjige, s katerimi je preučeval njegov oče, in sprejel resnico. Povedal mi je, da služi kot starešina.

Na zborovanju sem bil intervjuvan na odru in opisal sem, kakšno preganjanje smo doživljali v Banzu v tistih  prvih letih. Med navzočimi le malokdo ni imel solznih oči. Po koncu programa je več bratov pristopilo k meni, me objelo in se mi s solzami v očeh opravičevalo. Kot dečki so za mano metali kamne in me obkladali z žaljivkami, zato da bi me pregnali iz svojih vasi. Še bolj zanimivo je to, da je eden od njih, Mange Samgar, ki je zdaj starešina, bil prej evangeličanski pastor, ki jih je hujskal! Kakšno čudovito ponovno snidenje je bilo to zborovanje!«

SEME VZKLIJE V ODROČNIH PREDELIH

Mnogi v Papui Novi Gvineji so resnico spoznali neposredno od Prič, drugi pa so zanjo izvedeli od drugih ljudi, ki so jo ponesli v odročne predele. (Prid. 11:6) Na primer, okoli leta 1970 je podružnični urad pričel redno dobivati poročila o službi oznanjevanja od neznanca iz neobstoječe občine v neznani vasi ob odročni reki Sepik. Podružnični urad je zaprosil Mika Fisherja, okrajnega nadzornika, naj stvar razišče.

 »Do vasi sem deset ur potoval z motornim kanujem po ozkih rečnih kanalih in skozi džunglo, polno komarjev,« pripoveduje Mike. »Ko sem pozno popoldan naposled prispel, sem spoznal našega skrivnostnega dopisnika. To je bil moški, ki je bil pred leti, ko je še živel na drugem področju, izobčen. Vrnil se je v svojo rodno vas, se pokesal za grehe in pričel oznanjevati drugim. V vasi je bilo več kot 30 odraslih, ki so zase rekli, da so Jehovove priče. Med njimi je bilo nekaj takih, ki so ustrezali pogojem za krst. Skesani moški je bil kmalu zatem sprejet nazaj, podružnični urad pa je skupino v tem kraju uradno priznal.«

Leta 1992 je Daryl Bryon, neki drug okrajni nadzornik, izvedel, da se v odročni vasi v notranjosti otoka ljudje domnevno zanimajo za resnico. »Da bi prišel do vasi, sem se najprej 80 kilometrov peljal z avtom proti notranjosti otoka, nato sem eno uro in pol pešačil skozi gosto džunglo, na koncu pa še eno uro veslal v kanuju navzgor po reki,« pojasnjuje Daryl. »Kako presenečen sem bil, ko je na rečnem obrežju, obdanem z mogočnimi gorami, stala čisto nova stavba, na kateri je bil napis ‚Kraljestvena dvorana Jehovovih prič‘.

Približno 25 zainteresiranih se je vsako nedeljo sestalo v dvorani, da bi preučevali knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Glede na to, da so trdili, da so Priče, sem jih vprašal, ali žvečijo betelov orešček. ‚Ne, ne,‘ so mi odvrnili. ‚To smo opustili pred enim letom, ko smo spoznali resnico.‘ Ni treba reči, da sem bil zelo vesel, ko je podružnični urad dodal to skupino seznamu občin in skupin, ki naj bi jih obiskoval.«

RAZCVET MISIJONARSKEGA DELA

V 1980-ih in 1990-ih je oznanjevalsko dejavnost v Papui Novi Gvineji pospešil prihod na desetine  misijonarjev, izšolanih na Gileadu, diplomantov Strežnospopolnjevalne šole in posebnih pionirjev iz Anglije, Avstralije, Filipinov, Finske, Japonske, Kanade, Nemčije, Nove Zelandije, Švedske, Združenih držav Amerike in od drugod. To je bil pogosto dvojen blagoslov, saj so se nekateri od njih kasneje poročili in so se jim pridružili prav tako goreči zakonci.

Večina teh, ki so se priselili v Papuo Novo Gvinejo, se je udeležila dvo- oziroma trimesečnega tečaja tok pisina ali pa hiri motuja. Vsak dopoldan so imeli jezikovni tečaj, popoldan pa so naučeno uporabljali na oznanjevanju. Ta tečaj je mnogim od njih omogočil, da so v nekaj mesecih že lahko vodili smiselne biblijske pouke in imeli govore.

Učenje novega jezika jim je prav tako pomagalo, da so bili potrpežljivi in sočutni, ko so poučevali ljudi, ki  niso znali brati ali pisati. Tako so nešteto zainteresiranim pomagali, da so osvojili osnove branja in pisanja, ki so jih potrebovali za branje Božje Besede. (Iza. 50:4) To je prispevalo k temu, da je število oznanjevalcev naraslo z 2000 v letu 1989 na okoli 3000 leta 1998, kar je 50-odstotni porast v zgolj devetih letih!

Mnogi od teh evangelizatorjev so kasneje zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov morali oditi iz Papue Nove Gvineje, vendar je njihova zapuščina trajna. Spomin na zvestobo in ljubezen teh dragih bratov in sester še vedno ogreje srce. (Heb. 6:10)

GRADNJA PRISPEVA K NAPREDKU

Z rastjo števila oznanjevalcev se je povečala potreba po kraljestvenih in zborskih dvoranah ter po širitvi podružničnih prostorov. Kako je bilo poskrbljeno za to?

Pred letom 1975 je državni katastrski urad redno namenil nekaj zemljišč za versko dejavnost. Zainteresirane cerkve so vložile prošnjo za parcelo in predstavile svoje načrte pred komisijo za dodeljevanje zemljišč, katere člane je določila vlada. Komur je bila odobrena prošnja za parcelo, je dobil zemljo zastonj, vendar je moral v razumnem času na njej nekaj zgraditi.

Leta 1963 je družba International Bible Students Association kljub ostremu nasprotovanju duhovščine dobila prvovrstno zemljišče v Port Moresbyju. S parcele, ki je bila na pobočju, je bil čudovit razgled na tržnico Koki in azurno modro Koralno morje. Na tej parceli so kasneje zgradili enonadstropni podružnični urad in kraljestveno dvorano. Na kasneje pridobljenih zemljiščih v Port Moresbyju so zgradili kraljestvene dvorane še v Sabami, Hoholi, Gerehuju in Gordonu.

Parcela v Gordonu, ki je bila na zelo dobri lokaciji blizu mestnega središča, je bila prvotno rezervirana  za anglikansko katedralo. »Toda na javni obravnavi je predsednik komisije za dodeljevanje zemljišč povedal anglikanskemu duhovniku, da komisija ni zadovoljna s tem, kako si cerkev kopiči zemljišča in jih pogosto zlorablja v komercialne namene,« pojasnjuje Ron Fynn, ki je v Papui Novi Gvineji služil 25 let. »Predsednik je dodal, da anglikanci ne bodo dobili nobene parcele več, dokler ne bo komisija videla, da parcele, ki jih imajo trenutno v lasti, uporabljajo za tisto, za kar so bile namenjene.

Po teh besedah se je predsednik komisije obrnil k meni in me vprašal, katero zemljišče želimo mi. Povedal sem mu, da je prva na našem seznamu parcela v Gordonu, kjer naj bi bila katedrala. Anglikanski duhovnik je skočil pokonci in hotel ugovarjati, toda predsednik mu je odločno dejal, naj se usede. Potem ko sem končal svojo predstavitev, je na presenečenje vseh navzočih komisija dodelila parcelo naši občini.«

Na tem zemljišču so zgradili kraljestveno dvorano in trinadstropni podružnični urad. Novi podružnični prostori so bili posvečeni 12. decembra 1987. Parcela v Kokiju pa je bila prodana. Med leti 2005 in 2010 so na tem zemljišču zgradili še trinadstropno stanovanjsko zgradbo, kraljestveno dvorano in stavbo s pisarnami za prevajalski oddelek. Ti prostori so bili posvečeni 29. maja 2010.

Danes se Jehovove priče v Papui Novi Gvineji shajajo v 89 kraljestvenih dvoranah in drugih prostorih. Na podeželju se pri gradnji prostorov za shode še vedno uporabljajo krajevni materiali, v večjih mestih pa sodobni materiali. Mnoge od teh novejših dvoran so bile zgrajene v sklopu programa za dežele z omejenimi viri, ki deluje v Papui Novi Gvineji vse od leta 1999.

 VZTRAJAJO KLJUB IZZIVOM

Med različnimi verskimi skupnostmi v Papui Novi Gvineji je veljal neformalen dogovor glede tega, kje lahko vsak misijon deluje. Vsaka cerkvena skupina je imela svoje področje in je pričakovala, da bodo druge skupine pustile njeno področje pri miru. Jehovove priče pa se seveda o dobri novici pogovarjajo z vsemi, ki želijo prisluhniti, ne glede na to, kje kdo živi. Takšno ravnanje in pozitiven odziv mnogih, ki so prisluhnili resnici, je razjezil duhovščino.

»Potem ko sem se preselil na majhen otok Kurmalak (provinca Zahodna Nova Britanija), je bil eden prvih, ki se je oglasil pri meni, anglikanski duhovnik,« se spominja Norm Sharein. »‚V moji župniji nimate pravice oznanjevati,‘ je dejal duhovnik. ‚Ljudje so tu že kristjani!‘

Kasneje sem videl enega od svojih biblijskih učencev v drevaku, kako v hudem nalivu in po razburkanem morju divje vesla proti obali. Dejansko je tvegal svoje življenje, da se je v takšnem vremenu odpravil na morje. Drevak je potegnil na obalo in mi ves zasopel povedal, da prihaja poln čoln katoličanov, ki jih vodi katehet, in da me nameravajo pretepsti. Zbežati nisem mogel nikamor, zato sem Jehova prosil za modrost in moč.

Ko je čoln prispel, se je izkrcalo 15 moških z rdeče pobarvanimi obrazi, kar je bil jasen znak, da imajo slabe namene. Nisem čakal, da oni pridejo do mene, ampak sem jim sam šel naproti. Malo prej me je bilo še strah, sedaj pa nič več. Ko sem se jim približal, so me začeli obkladati z žaljivkami. Upali so namreč, da bom rekel ali storil kaj, kar jim bo dalo povod za to, da fizično obračunajo z menoj, vendar sem ostal miren.

 Poleg tega je bil na kraju dogodka še en moj biblijski učenec, neki starejši moški, ki je bil pravzaprav lastnik otoka. Z najboljšim namenom jim je rekel: ‚Jehovove priče se ne pretepajo. Kar udarite ga! Boste videli!‘

Spraševal sem se: Na čigavi strani pa sploh je? Želel sem si, da bi bil tiho.

Po nekajminutnem pogovoru sem možem predlagal, naj odidejo, in v znak dobre volje njihovemu vodji ponudil desnico. Presenečen je pogledal druge, oni pa njega. Nato mi je segel v roko. Napetost je popustila, in z vsemi sem se rokoval. Zatem so na moje veliko olajšanje odšli. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na besede, ki jih je Pavel izrekel Timoteju: ‚Gospodovemu sužnju pa se ni treba bojevati, ampak mora biti do vseh blag, [. . .] v hudem se mora obvladovati.‘« (2. Tim. 2:24)

Berndt Andersson se spominja, kako so v neki gorski vasi evangeličanski pastor in približno 70 moških, ki so bili iz druge vasi, skušali pregnati Priče in uničiti njihovo kraljestveno dvorano. Moški so bili presenečeni, ko je Berndt prišel iz vasi, da bi se srečal z njimi. Pristopil je k pastorju in ga vprašal, zakaj v evangeličanskem misijonu učijo, da je Bogu ime Anutu (to je ime tamkajšnjega boga in privzeli so ga tudi nekateri misijonarji tako imenovanega krščanstva). Pastor je rekel, da je to ime zapisano v Bibliji, Berndt pa ga je vprašal, kje. Pastor je odprl svojo Biblijo in ko je bilo očitno, da ne more najti vrstice, v kateri naj bi bilo to ime, ga je Berndt povabil, da prebere Psalm 83:18. Z njegovo pomočjo je našel knjigo Psalmov in pričel brati na glas. Ko je prišel do imena Jehova, je zaprl Biblijo in zavpil: »To je laž!« Spoznal je, da je ravnokar obsodil svojo lastno Biblijo, a je bilo že prepozno. Po tem dogodku so mnogi njegovi sledilci začeli drugače gledati na Priče.

 Včasih se je zgodilo, da so verski nasprotniki požgali preproste lesene kraljestvene dvorane. Tako je bilo tudi v vasi Agi, v provinci Milne Bay, le da je v tem primeru eden od požigalcev, ki je bil pijan, zelo obžaloval svoje dejanje. Kasneje je celo pristopil k bratom, sprejel biblijski pouk in postal pionir. Pa ne samo to, bratje so mu predlagali, da lahko živi v pionirskem domu, ki je bil zraven na novo postavljene kraljestvene dvorane. Tako je sedaj postal skrbnik objekta, ki je stal prav na tistem mestu, na katerem je nekoč zagrešil kaznivo dejanje!

Danes verskega preganjanja skorajda ni več. »Vstopili smo v obdobje miru,« pravi Craig Speegle. »Toda pojavil se je drug problem: nasilje, ki ga pogosto povzročajo razbojniki in tatovi, znani kot raskoli. Zato bratje in sestre na nevarnih področjih oznanjujejo v  skupinah, in to tako, da imajo drug drugega na očeh.«

»Dobro je biti znan kot Priča,« pravita misijonarja Adrian in Andrea Reilly. »Ne glede na to, ali nakupuješ ali oznanjuješ, je pametno imeti s seboj literaturo,« pravi Adrian. »Seveda ti to morda še ne zagotavlja varnosti, lahko pa pomaga, ker te označuje za Jehovovega služabnika. Nekoč se mi je v nevarnem predelu Laeja pokvaril avto. Bil sem sam in ni minilo dolgo, ko me je obstopila tolpa mladeničev z grozečimi pogledi. K sreči sem z dvema od njih pred kratkim razpravljal o Svetem pismu. Prepoznala sta me in se potegnila zame. Zato mi ni nobeden ničesar ukradel oziroma mi kakor koli škodoval, ampak so na moje veliko presenečenje in olajšanje vsi prijeli za moj pokvarjeni avto in ga potiskali kar kakih štiristo metrov, vse do misijonarskega doma.«

V drugem primeru je bila neka sestra v trgovini, ko so ji raskoli, oboroženi z noži, šepetaje ukazali: »Daj torbico!« Nemudoma jim jo je izročila, nato pa so zbežali. Nekaj minut pozneje so se vrnili, se opravičili in ji torbico vrnili z vsem, kar je bilo v njej. Kako to? Ko so torbico odprli in zagledali Biblijo in knjigo Dopovedovanje, so se zaradi tega, kar so storili, počutili krive.

RAZLIČNE METODE OZNANJEVANJA

»Oznanjevali smo, kjer koli smo našli ljudi,« se spominja Elsie Thew, ki je skupaj z možem Billom služila v Papui Novi Gvineji med letoma 1958 in 1966. »Z ljudmi smo se pogovarjali v njihovih vaseh, na domovih, vrtovih, tržnicah in gozdnih poteh. Na plažah in bregovih rek smo govorili z ribiči. V tistih prvih dneh smo s seboj nosili tudi zemljevid sveta, da smo lahko ljudem  v odročnih krajih pokazali, od kod prihajamo. To je bilo pomembno, saj smo včasih prispeli z letalom in so vaščani, ki niso poznali zunanjega sveta, mislili, da smo padli z neba! Pokazali smo jim lahko, da prihajamo z istega sveta, le da z drugega dela.«

Do številnih vasi, posejanih vzdolž dolge obale Papue Nove Gvineje in po neštetih bregovih rek, je mogoče priti le s čolnom ali kanujem. Steve Blundy se spominja: »V vasi Hanuabada blizu Port Moresbyja je živel starejši brat Daera Guba, ki je imel mnogo izkušenj z upravljanjem morskih plovil. Pod svojo hišo je imel dva drevaka, jaz in moj pionirski tovariš pa sva mu pomagala priskrbeti les, ki ga je še potreboval za izdelavo puapua (tamkajšnja vrsta katamarana). Jadra so bila iz platna. Z Daerom kot kapitanom in posadko dveh ali treh drugih bratov iz Hanuabade smo v okolici Port Moresbyja opravili kar nekaj potovanj do obalnih vasi.«

 Berndt Andersson je skupaj z ženo v poznih 60-ih letih prejšnjega stoletja služil na prelepem otoku Nova Irska, ki leži kakih 650 kilometrov severovzhodno od otoka Nova Gvineja. Berndt piše: »Ljudje iz bližnjih manjših otokov so prišli in prosili, naj jih obiščeva. Da bi to lahko storila, pa sva potrebovala čoln. Toda zdelo se je, da lahko o njem glede na najino skromno mesečno žepnino le sanjava. Resda sva v lopi imela nekaj desk, vendar jih niti približno ni bilo dovolj za čoln. Zato sva to stvar v molitvi omenila Jehovu. Nato pa nama je neki brat iz Laeja kar na lepem poslal denar v vrednosti 138 evrov, da bi lahko obiskala bolj oddaljene otoke. Ta sredstva so zadostovala, da sva lahko izdelala čoln, ki sva ga poimenovala Pioneer (Pionir). Toda manjkal mu je še motor. Isti dragi brat nama je znova priskrbel potreben denar, tokrat za nakup majhnega zunajkrmnega motorja. In sedaj  sva se lahko odzvala na prošnjo, da obiščeva te slikovite otoke.«

Okoli leta 1990 je okrajni nadzornik, Jim Davies, skupaj s tremi drugimi brati načrtoval oznanjevanje v begunskem taborišču, ki je bilo ob zgornjem toku reke Fly, nedaleč od meje z Indonezijo. Bratje so poskrbeli za prenočišče pri neki ženski, ki se je zanimala za resnico, njen mož pa je bil v taborišču po položaju takoj za nadzornikom. »Navzgor po reki Fly smo z motornim kanujem pluli skoraj dve uri,« pravi Jim. »Približno ob devetih zjutraj smo pripluli do jase v džungli in zagledali gozdno cesto, ki je vodila do tega oddaljenega taborišča. Tam smo počakali na prevoz.

Ob petih popoldan se je končno prikazalo vozilo. Naložili smo prtljago in sedli vanj. Prevozili smo komaj kakih sto metrov, ko se je pokvaril krmilni mehanizem. Voznik je mirno poiskal okvaro, našel nekaj žice, zlezel pod vozilo in povezal dela, ki sta šla narazen. Mislil sem, da to ne bo držalo dolgo, vendar sem se motil. Žica je zdržala celih pet ur vožnje, kljub temu da je bil zaradi slabe ceste ves čas vklopljen pogon na vsa štiri kolesa. Z vozilom smo velikokrat obtičali v blatu in ga morali vleči ven. Na cilj smo utrujeni in blatni prispeli ob desetih zvečer.

V taborišču, ki se je raztezalo po precejšnjem delu džungle, smo oznanjevali tri dni in oddali vso literaturo. Srečali smo tudi nekega izobčenega moškega, ki je izrazil željo, da bi se vrnil k Jehovu. Čez čas smo izvedeli, da se je res vrnil, in tega smo se zelo razveselili. Sedaj so tudi njegova žena in nekaj njegovih otrok Jehovove priče. Resnico pa sta sprejela tudi prej omenjena zainteresirana ženska in njen mož, ki sta bila tako prijazna, da sta nam ponudila prenočišče.«

 OKRAJNA SLUŽBA OB REKI SEPIK

Več kot 1100 kilometrov dolga reka Sepik se kakor velika rjava kača iz visokogorja vije proti morju. Ponekod je tako široka, da se z enega brega komajda vidi nasprotni breg. Ta reka je kot velika avtocesta, ki jo redno uporabljajo tako bratje kot tudi potujoči nadzorniki in njihove žene. Pa se pridružimo okrajnemu nadzorniku in njegovi ženi, ko bosta obiskovala občine ob tej mogočni vodni poti.

Warren Reynolds piše: »Zgodaj zjutraj se z ženo Leann usedeva v najin avtomobil, ki ima na strešnem prtljažniku že privezan tri metre in pol dolg aluminijast čoln, in se odpeljeva iz mesta Wewak. Po treh urah vožnje, večinoma na štirikolesni pogon, pustiva avto za nekaj dni ob reki in se s čolnom odpraviva po reki navzgor, da bi obiskala približno 30 oznanjevalcev, ki živijo v štirih vaseh ob pritokih reke Sepik.

Najin čoln z ravnim dnom natovoriva z vsem, kar potrebujeva, zaženeva zunajkrmni motor s 25 konjskimi močmi in odrineva po reki navzgor. Kakšno uro kasneje zavijeva na reko Yuat, ki je pritok Sepika, in plujeva še dve uri, dokler ne prispeva do vasi Biwat. Tu naju prisrčno sprejmejo bratje in sestre ter biblijski učenci. Nekaj pridnih rok potegne najin čoln na obrežje, nesejo ga do doma enega od njih in ga tam pustijo. Ko pojemo jed iz moknatih banan in kokosovega mleka, vsi krenemo na dveurni pohod skozi močvirnato džunglo. Oznanjevalci hodijo spredaj in nama pomagajo nositi prtljago. Nazadnje prispemo v vasico Dimiri. S kokosovim mlekom si pogasimo žejo, nato pa v eni od lesenih hiš na kolih razpneva mrežo proti komarjem in si pripraviva ležišče. Za večerjo pojeva kuhan jam in greva končno spat.

 Na tem področju v treh vaseh živi štirinajst oznanjevalcev. V naslednjih nekaj dneh oznanjujemo v vsaki od teh vasi in najdemo veliko ljudi, ki se zanimajo za biblijsko resnico. Poleg tega sva vesela, ko vidiva, da dva biblijska učenca uradno potrdita svojo zakonsko zvezo in tako lahko postaneta kraljestvena oznanjevalca. Drugi oznanjevalci pa iz jama, saga, nekaj užitnih listov in dveh piščancev pripravijo preprosto poročno kosilo.

V nedeljo smo presrečni, ko na javnem govoru vidimo 93 vaščanov! Po shodu se v opoldanski vročini s polnimi nahrbtniki vrneva v Biwat. Pri nekem biblijskem učencu pustiva prtljago in greva oznanjevat. Več ljudi sprejme literaturo in nekateri tudi biblijski pouk.  Tisti večer se na domu nekega biblijskega učenca posedemo tesno drug ob drugem okoli ognja in jemo, dim pa odganja roje komarjev.

Zgodaj naslednji dan se vrneva k najinemu čolnu, ga spraviva nazaj v reko in v jutranji megli vsa očarana nad raznolikimi pticami in nad ribami, ki igrivo plavajo naokrog, kreneva na pot. Mimo naju v nasprotno smer tiho brzijo bambusovi splavi z družinami, ki na tamkajšnjo tržnico peljejo blago, namenjeno prodaji.

Ko se vrneva k najinemu avtomobilu, napolniva rezervoar na čolnu ter se oskrbiva s pitno vodo in drugimi potrebščinami. Nato se spet odpraviva po reki, da bi obiskala 14 oznanjevalcev v Kambotu. Prispeva čez dve uri, vsa premočena zaradi tropskega naliva.  V Kambotu se nama pridružijo še drugi bratje in sestre. Tako čoln, ki je zdaj poln oznanjevalcev, zapluje po reki navzgor do velike vasi, ki leži na obeh bregovih reke. Tamkajšnjim hvaležnim ljudem oznanjujemo do poznega popoldneva. Na poti nazaj pa oznanjujemo tistim, ki stojijo na svojih plavajočih bambusovih pomolih. Zjutraj so nas videli, ko smo šli po reki navzgor, in potem čakali, da se vrnemo. Ker v teh odmaknjenih vaseh ljudje nimajo denarja, nam iz hvaležnosti za naš obisk in traktate dajo hrano: kokosove orehe, buče, dimljene ribe in banane. Ob sončnem zahodu se vrnemo v Kambot in si iz teh reči pripravimo večerjo.

Hiša, v kateri se bratje in sestre v Kambotu shajajo, stoji na kolih, podobno kakor druge hiše na tem področju. V deževnem obdobju, ko je celotno področje poplavljeno, ljudje na svojih kanujih priveslajo prav do stopnic hiše, v kateri je shod. Naš obisk se konča z javnim govorom. Na njem je navzočih 72 ljudi in nekateri od njih so morali do sem pešačiti pet ur.

Ko se vrneva do vozila, ki ga uporabljava v okrajni službi, na prtljažnik priveževa čoln in pred nama je še tri ure vožnje do doma. Med potjo obujava spomine na naše drage brate in sestre, ki živijo ob reki Sepik. Razmišljava pa tudi o tem, kako rad jih ima Jehova, saj se to vidi iz vsega, kar njegova organizacija dela, da so dobro duhovno nahranjeni. Biti del takšne čudovite družine je res velika čast!«

BOJ S HUDOBNIMI DUHOVI

Velik odstotek Papuancev se sicer izpoveduje za kristjane, vendar se mnogi oklepajo tudi tradicionalnih običajev, med katere spadata čaščenje prednikov  in strah pred zlimi duhovi. V nekem turističnem vodniku piše, da v zadnjih letih »črna magija in vražarstvo ponovno doživljata močan razcvet«. Zato ljudje bolezen in smrt pogosto pripisujejo vračem ali duhovom prednikov.

V takšnem okolju biblijska resnica zares osvobaja. Celo nekateri vrači so spoznali, da ima Božja Beseda moč, opustili so svoje navade in se oprijeli pravega čaščenja. Poglejmo naslednja dva zgleda:

Soare Maiga je živel v neki vasi, ki je približno 50 kilometrov oddaljena od Port Moresbyja, in je bil zaradi svojih spiritističnih moči strah in trepet vse okolice. Postal je radoveden, kaj verujejo Jehovove priče, zato je začel obiskovati skupino za preučevanje Svetega pisma. Kmalu zatem je sprejel resnico in opustil prejšnji način življenja. Toda vsakič, ko se je skušal znebiti svojih spiritističnih predmetov, so se ti na skrivnosten način vrnili! Soare je bil kljub temu odločen upoštevati biblijski nasvet »Hudiču pa se uprite«, zato je nekega dne vse te predmete spravil v vrečo, jo obtežil s kamnom in pri Port Moresbyju vrgel  v morje. (Jak. 4:7) Tokrat se predmeti niso vrnili. Zatem je ta pogumni mož postal goreč Priča pravega Boga Jehova.

Kora Leke si je pri zdravljenju bolnih pomagal z magijo in zelišči. Toda ko je začel preučevati Biblijo, se ni in ni mogel osvoboditi duha, ki mu je dajal magične moči. Podobno kot Soare je bil odločen, da se ne bo več pečal z demoni, in z Jehovovo pomočjo mu je to nazadnje le uspelo. Kasneje je služil kot redni in nato še kot posebni pionir. Ta zvesti brat je tudi v svoji starosti, ko v nogah ni imel več moči, še naprej oznanjeval dobro novico sosedom.

Kako pa je Kora prišel do mesta, na katerem je najraje oznanjeval? Bratje so ga tja pripeljali na samokolnici, najbolj praktičnem prevoznem sredstvu, ki je bilo pri roki. Pozneje je neki iznajdljivi brat, ki dela v podružničnem uradu, bil tako dober, da je zanj izdelal invalidski voziček, pri čemer je uporabil kovinski okvir običajnega stola, kolesi od kolesa in platno za sedež. Kora je bil z novim prevoznim sredstvom bolj neodvisen in ga je res dodobra izkoristil! Zgledi takšnih starejših ljudi so nadvse spodbudni in Jehovu gotovo zelo ogrejejo srce! (Preg. 27:11)

UČENJE BRANJA IN PISANJA

»Vse namreč, kar je bilo prej napisano, je bilo napisano nam v pouk,« piše v Rimljanom 15:4. Očitno Bog želi, da bi bilo njegovo ljudstvo pismeno.  Zato si Jehovove priče v Papui Novi Gvineji, kot smo že omenili, zelo prizadevajo, da bi ljudi naučili brati in pisati.

Naučiti se brati in pisati je vsekakor lahko zahtevna naloga, še zlasti za starejšega človeka. Toda če ima učenec voljno srce, je pri tem običajno uspešen. Zares, tudi na najbolj preprostega in nepismenega človeka lahko Božja Beseda močno vpliva.

Razmislimo o mladem Saveju Nanpenu, ki živi blizu izvira reke Sepik. Ko se je Save preselil v mesto Lae in prvič videl nekatere značilnosti načina življenja zahodnega sveta, je doživel kulturni šok. Srečal pa je tudi Jehovove priče, in ti so se z njim pogovarjali o kraljestvenem upanju. Kar je slišal, se je dotaknilo njegovega srca. Pričel je obiskovati krščanske shode in kmalu zatem izpolnil pogoje za nekrščenega oznanjevalca. Ni pa želel storiti naslednjega koraka, namreč da bi se krstil. Zakaj ne? Jehovu je obljubil, da se ne bo krstil, dokler ne bo sam znal brati Svetega pisma. Zato se je marljivo lotil učenja in dosegel svoje duhovne cilje.

Nepismenost je še vedno nekaj običajnega, zato se na številnih področjih ustanavljajo posvetne šole, ki jih obiskujejo tudi otroci Prič. Pravzaprav so naši mladi pogosto zgled, kar se tiče pismenosti, in to večinoma zaradi dobre starševske vzgoje in pouka, ki so ga deležni na občinskih shodih, kot je Teokratična strežbena šola.

BIBLIJSKA RESNICA SPREMINJA ŽIVLJENJA

Apostol Pavel je napisal: »Ne vojskujemo se namreč z mesenim orožjem, temveč s takšnim, ki ima od Boga moč, da podre to, kar je močno utrjeno.« (2. Kor. 10:4) Včasih lahko že ena sama svetopisemska vrstica zelo vpliva na posameznika. Tako je bilo tudi pri Elfredi.  Potem ko so ji v njeni Bibliji v vedavščini pokazali Božje ime, je pogledala v enciklopedijo, in ta je potrjevala to, kar o Božjem imenu govori Biblija. Pomislila je: Jehovove priče učijo resnico. Vendar njen mož Armitage ni hotel imeti nobenega opravka s Pričami. Bil je slabega značaja, pijanec, žvečil je betelove oreščke in kadil tobak.

Armitage se je po upokojitvi skupaj z Elfredo iz Laeja preselil v Alotau (provinca Milne Bay), kjer ni bilo Prič. Elfreda se je naročila na Stražni stolp in Prebudite se!, pionirka Kaylene Nilsen pa je z njo preučevala po pismih. »Elfreda je bila zelo vestna in mi je vsak teden pošiljala napisane odgovore,« pravi Kaylene.

Kasneje sta bila v Milne Bay dodeljena diplomanta šole Gilead, Geordie in Joanne Ryle. Obiskala sta Elfredo, da bi jo spodbudila in z njo sodelovala v terenski službi. »Armitage me je prosil, da bi z njim preučeval Biblijo,« se spominja Geordie. »Ker je bil na slabem glasu, sem se spraševal, kakšen je pravzaprav njegov motiv. Toda po mesecu preučevanja sem videl, da je iskren. Čez čas se je krstil in kasneje postal strežni služabnik.« Danes služi Jehovu že tretja generacija njegove družine, vnuk Kegawale Biyama, omenjen v enem od okvirjev, pa je član podružničnega odbora v Port Moresbyju.

Don in Shirley Fielder sta med pioniranjem v Huli vzpostavila biblijski pouk z Alogi in Renagi Pala. »Alogi je bil tat in se je kar naprej pretepal,« piše Don. »Bolehal je za neko tropsko boleznijo, zaradi česar je bila njegova koža grda, del ust pa mu je razjedel tropski ulkus. Poleg tega sta oba z ženo žvečila betelove oreščke, tako da sta imela med počrnelimi zobmi pogosto vse krvavo rdeče. Nihče si ne bi mislil, da bi Alogija lahko pritegnila resnica. Vseeno pa sta se oba začela zanimati  za resnico in obiskovati naše shode, na katerih sta tiho sedela zadaj.«

Don se spominja: »Pri Alogiju je v šestih mesecih prišlo do popolne preobrazbe, kar smo lahko videli na lastne oči. Nehal je krasti ter se ni več pretepal in prepiral. Oba z Renagi sta začela skrbeti za svojo telesno čistočo in sodelovati na shodih. Poleg tega sta se z drugimi pričela pogovarjati o dobri novici. Pravzaprav sta skupaj s peščico drugih sovernikov bila med prvimi oznanjevalci na področju Hule.«

Na otoku Nova Irska je živel Abel Warak. Bil je gobav ter v rokah in nogah ni imel občutka. Ko je prišel v stik z resnico, je komaj še hodil in ni imel nobenega veselja do življenja. Resnica pa je povsem spremenila njegov pogled na življenje ter tudi mišljenje in vedenje, zaradi česar je bil spet vesel in živahen. Čez čas je celo postal pionir. Da bi si obogatil prehrano, je lovil ribe. Ker pa zaradi čedalje bolj otrplih nog ni mogel več hoditi po ostrih čereh, so mu bratje kupili visoke gumijaste škornje. Naučil se je še voziti kolo, da bi lahko na širšem področju oznanjeval dobro novico. Včasih je prevozil po 100 kilometrov, da je lahko ponovno obiskal ljudi, ki so se zanimali za resnico. Nekoč je prekolesaril kar 145 kilometrov v eno smer, da je nekega moškega povabil na spominsko slovesnost.

Tu in tam »spoznanje o Jehovu« pomaga celo takšnim, ki imajo živalske lastnosti, da v svojem  življenju naredijo velike spremembe. (Iza. 11:6, 9) Leta 1986 je na primer iz dveh gorskih vasi blizu kraja Banz na območno zborovanje v Lae prišlo okoli 60 ljudi, in so skupaj sedeli v prvih vrstah. Prej so bili že po tradiciji sovražniki in so se pogosto bojevali med seboj. Vendar so se po tem, ko so jim posebni pionirji oznanili dobro novico, odločili, da bodo drug z drugim živeli v miru. Takšna doživetja prikličejo v spomin besede iz Zaharija 4:6, kjer piše: »‚Ne z močjo, ampak z mojim duhom,‘ govori Jehova nad vojskami.« Poleg tega ta isti duh mnoge iskrene ljudi navede, da svoje življenje prilagodijo biblijskim moralnim merilom.

SPOŠTOVANJE DO BOŽJEGA DARILA – ZAKONSKE ZVEZE

Za mnoge dežele je značilno, da krajevni običaji in tudi cerkve tako imenovanega krščanstva ne upoštevajo svetopisemskega pogleda na zakonsko zvezo. (Mat. 19:5; Rim. 13:1) In nič drugače ni v Papui Novi Gvineji. Zato mnogi ljudje, ki živijo skupaj neporočeni oziroma v poligamnih zvezah, naredijo, da bi ugajali Jehovu, precejšnje spremembe v svojem življenju. Za zgled si vzemimo Francisa in njegovo ženo Christine.

Ko je Francis pustil službo v vojski, sta se z ženo razšla. Christine je z njunima hčerkama odšla v svojo domačo vas na otoku Goodenough (provinca Milne Bay), sam pa se je vrnil v Mount Hagen. Francis je kasneje začel živeti z drugo žensko in njenimi otroki. Hodili so v cerkev Zbor Božje cerkve. Čez čas je Francisova partnerica prišla v stik s Pričami in začela preučevati Biblijo. Pozneje se je začel zanimati tudi Francis in kmalu sta oba obiskovala krščanske shode.

Francis je želel postati kraljestveni oznanjevalec, kar je pomenilo, da je moral urediti svoje zakonsko  življenje. O tem je najprej razmislil in molil, nato pa se je pogovoril s svojo partnerico. Ta se je potem z otroki preselila v drugo hišo, Francis pa je šel h Christine, s katero že šest let nista živela skupaj. Christine in njeni sorodniki so bili seveda zelo presenečeni, ko so ga zagledali. S Svetim pismom je vsem prijazno pojasnil, da želi storiti, kar je prav v Jehovovih očeh. Nato pa je ženo vprašal, ali bi se s hčerkama vrnila k njemu v Mount Hagen, da bi bili spet družina. Vsi so bili začudeni nad tem, kako se je spremenil. Christine je sprejela njegovo povabilo, on pa je njenim sorodnikom povrnil finančne stroške, ki so jih v preteklih šestih letih imeli z njegovo družino.

Ko je Christine prišla v Mount Hagen, je še ona začela preučevati Biblijo, kar je zanjo tudi pomenilo naučiti se brati. Poleg tega je nehala žvečiti betelove oreščke in kaditi tobak. Zdaj sta ta zakonca posvečena Jehovova služabnika.

OTROCI, KI SLAVIJO SVOJEGA STVARNIKA

Mnogi otroci v Papui Novi Gvineji pogumno ravnajo po svoji biblijsko šolani vesti in s tem lepo pričujejo drugim. Na začetku leta 1966 je na primer neki osnovnošolski učitelj sedmim otrokom tamkajšnjih Prič povedal, da bodo morali na slovesnostih, ki naj bi bile naslednji teden, pozdraviti zastavo. Ko je ta čas nastopil, teh sedem otrok v navzočnosti kakih 300 učencev ni hotelo pozdraviti zastave. Zaradi tega so bili izključeni iz šole, čeprav so njihovi starši pismeno zaprosili, da njihovim otrokom ne bi bilo treba biti na slovesnosti. Eden od starešin v krajevni občini je zadevo predložil vladnim uradnikom v Papui Novi Gvineji in Avstraliji.

Avstralski administrativni upravitelj v Papui Novi Gvineji je 23. marca telefoniral vpletenim šolam, naj  otroke takoj sprejmejo nazaj v šolo. Pravo čaščenje je tako izbojevalo majhno pravno zmago. Vlada Papue Nove Gvineje še vedno spoštuje pravico otrok, da zaradi svoje vesti zavrnejo pozdravljanje zastave.

»Otročiči in dojenčki« pa lahko hvalijo Jehova še drugače. (Mat. 21:16) Poglejmo zgled Naomi iz nekega gorskega kraja. Njena starša Joe in Helen nista bila v resnici. Ko je bila stara kake tri leta, je približno eno leto živela v Laeju pri mamini sestri, goreči Pričevalki. Teta jo je redno jemala s seboj na oznanjevanje, pri čemer jo je pogosto nosila v torbi, ki si jo je oprtala na ramo. Tako je Naomi upanje na Kraljestvo postajalo vse bolj domače, k temu pa je pripomoglo tudi to, da je njena teta dobro izkoristila ilustracije v knjigi Moja knjiga biblijskih zgodb.

Ko se je Naomi vrnila k staršema, je nekega dne v roke vzela eno od publikacij Prič, se postavila pred vrata hiše in glasno potrkala. Starša sta zaklicala: »Pridi nazaj noter!« Deklica je vstopila in rekla: »Dober dan. Sem Jehovova priča in prišla sem, da bi se z vama pogovarjala o Svetem pismu.« Joe in Helen sta jo debelo pogledala, ona pa je nadaljevala: »V Svetem pismu piše, da bo ta dežela postala raj in da bomo imeli enega kralja, Jezusa. Vse, kar vidimo okoli sebe, je naredil Jehova.«

Joe in Helen sta bila vsa iz sebe. »Le kaj si bodo mislili sosedje!« je Joe vzkliknil svoji ženi. »Bolje, da je jutri ne spustiš iz hiše.«

Naslednji dan, ko sta starša sedela pred hišo, je Naomi močno potrkala na steno svoje sobe. »Pridi ven,« je rekel Joe. Naomi je prišla ven in začela naslednjo predstavitev: »Dober dan. Sem Jehovova priča in prišla sem vama oznanjevat. Dobri ljudje bodo večno živeli  na zemlji. Jeznih ljudi, ki delajo slabe stvari, pa v raju ne bo.« Helen je vsa zbegana planila v jok, Joe pa je šel naravnost v posteljo.

Tisto noč je Joeja premagala radovednost. Začel je listati po svoji stari King Jamesovi Bibliji in naletel na ime Jehova. Naslednje jutro ni šel na delo, ampak je napisal pismo Pričam, se nato odpeljal 40 kilometrov daleč v Mount Hagen in ga pustil pri kraljestveni dvorani.

Priče so Joeja in Helen obiskali na domu in se z njima dogovorili za redni biblijski pouk. Poleg tega so Helen naučili brati. Nazadnje sta se oba, Joe in Helen, krstila. Helen je zatem lahko pomagala biblijskim  učencem, da so se naučili brati. Vse to se je zgodilo samo zato, ker je majhna deklica iz vsega srca hvalila Jehova!

OBISKOVANJE KRŠČANSKIH SHODOV JE IZZIV

Ponekod se morajo bratje in sestre, da lahko pridejo na krščanske shode in zborovanja, voziti po avtocestah v gostem prometu in smogu ali pa v prenatrpanih podzemnih železnicah. V Papui Novi Gvineji pa je pogosto težava v tem, da ni dobrih cest in transportnih povezav. Zato morajo mnoge družine vsaj del poti opraviti peš oziroma s kanujem ali pa je potovanje kombinacija obojega. Tako na primer oznanjevalci skupaj s svojimi otroki, da bi bili navzoči na vsakoletnem območnem zborovanju v Port Moresbyju, prehodijo več kot 160 kilometrov čez spolzko, nazobčano gorovje. Naporno potovanje, ki traja teden dni, jih vodi po svetovno znani pohodniški poti Kokoda, prizorišču številnih hudih bitk med drugo svetovno vojno. S seboj nosijo hrano, pribor za kuhanje, oblačila in druge stvari, ki jih potrebujejo na zborovanju.

Bratje in sestre na oddaljenem atolu Nukumanu gredo na vsakoletno zborovanje običajno v Rabaul, kraj, ki leži 800 kilometrov proti zahodu. »Da bi lahko pravočasno prispeli,« pravi Jim Davies, »se zaradi nezanesljivih pomorskih prometnih zvez včasih odpravijo na pot že šest tednov prej. Tudi potovanje nazaj je lahko nepredvidljivo. Nekoč se je zgodilo, da je edina barka, ki je peljala na Nukumanu, zaradi popravila zavila proti Avstraliji, nato pa so lastniki imeli težave s kritjem stroškov. Zato so bratje in sestre potrebovali več kot pol leta, da so se vrnili domov! Seveda je bil to izjemen primer, vseeno pa večtedenske zamude niso nič nenavadnega, in oznanjevalci, ki morajo čakati,  so primorani, da se nastanijo pri sovernikih ali sorodnikih.«

DOBER ZGLED MISIJONARJEV

Misijonarji, ki služijo v kaki drugi deželi, v kateri je življenjski standard morda nižji kot v njihovi domači državi, se morajo kar precej prilagoditi. Toda takšne prilagoditve niso nekaj, česar se ne bi dalo narediti, kar so pokazali že mnogi, in domačini to pogosto zelo cenijo. Neka ženska v Papui Novi Gvineji je o dveh misijonarkah, ki sta preučevali z njo, dejala: »Njuna koža je bela, toda njuno srce je kakor naše srce.«

Nekateri misijonarji so v potujoči službi. Da bi lahko obiskovali občine, morajo morda potovati s kakršnim koli prevoznim sredstvom, ki je na voljo. To je izkusil tudi Edgar Mangoma. Služil je v okrajih ob reki Fly in jezeru Murray. »Ko sem služil v dveh občinah ob jezeru, sem se vozil s kanujem, ki je včasih imel motor, včasih pa ne. In če ga ni imel, sem iz ene občine v drugo potoval tudi do osem ur. Ponavadi so me spremljali trije ali štirje bratje. Dobro so vedeli, da bodo morali, ko me bodo odložili, veslati še vso pot nazaj. Bil sem jim zelo hvaležen!«

Misijonarji so s svojim dobrim zgledom, ponižnostjo in ljubeznijo do ljudi odlično pričevali. »Vaščani so bili prijetno presenečeni, ko so me videli, da sem prenočeval pri biblijskih učencih in z njimi jedel,« je napisal neki okrajni nadzornik. »Nekateri domačini so mi celo rekli: ‚Vaše čaščenje Boga je iskreno. Naši pastorji se ne družijo z nami, tako kakor se vi.‘«

 Kako pa se sestre iz drugih dežel prilagajajo življenju v Papui Novi Gvineji? »Prvih nekaj mesecev je bilo zelo težko,« se spominja Ruth Boland, ki je spremljala svojega moža Davida v potujoči službi. »Velikokrat sem mislila kar odnehati. Vendar sem vesela, da tega nisem storila, saj sem tukajšnje brate in sestre vzljubila in jih začela ceniti. Z možem sva vse manj razmišljala o sebi in vse bolj o drugih. Zares, veselja, ki sva ga pričela okušati, se ne da z ničimer primerjati. V gmotnem pogledu nisva imela ničesar, toda bila sva duhovno bogata. Poleg tega sva v mnogočem, kar sva doživela, videla Jehovovo roko, in to ne le v povezavi s širjenjem dobre novice, ampak tudi v najinem življenju. Kadar v gmotnem pogledu nimaš ničesar, takrat se resnično zanašaš na Jehova in vidiš, kako te blagoslavlja.«

DRŽAVLJANSKA VOJNA NA OTOKU BOUGAINVILLE

Leta 1989 je na otoku Bougainville dolgoletna želja po odcepitvi, ki jo je podpihovalo separatistično gibanje, prerasla v vsesplošno državljansko vojno. Med to vojno, ki je trajala dvanajst let, je moralo kakih 60.000 ljudi zapustiti svoje domove, 15.000 pa jih je izgubilo življenje. Med tistimi, ki so zbežali, je bilo tudi mnogo oznanjevalcev in večina od njih se je naselila v drugih predelih Papue Nove Gvineje.

Pionirja Dana Ernesta so, malo preden je odšel z otoka, zajeli vojaki Bougainvillske revolucionarne armade in ga odvedli v neko veliko skladišče. Dan se spominja: »V skladišču je bil general armade, oblečen v uniformo s številnimi odlikovanji, ob strani pa mu je visel meč.

‚Ali ste vi Dan Ernest?‘ me je vprašal.

‚Ja,‘ sem odvrnil.

 ‚Slišal sem, da vohunite za papuanske obrambne sile,‘ je rekel.

Začel sem mu pojasnjevati, da se Jehovove priče v nobeni deželi ne vpletajo v vojne, pa me je prekinil in rekel: ‚To vemo! Opazovali smo vas. Druge vere so podprle tisto stran, za katero je bilo videti, da zmaguje. Le vaša vera je ostala povsem nevtralna.‘ Dodal je še: ‚Naši ljudje so med to vojno že veliko pretrpeli in potrebujejo vaše tolažilno sporočilo. Radi bi, da ostanete na Bougainvillu in še naprej oznanjujete. Toda če že morate oditi, bom poskrbel, da boste lahko vse svoje imetje varno vzeli s seboj.‘ Ko sva z ženo čez dva tedna odhajala na novo pionirsko dodelitev na otok Manus, je general držal svojo besedo.«

Bratje v podružničnem uradu so si zelo prizadevali ohranjati stik z oznanjevalci na področju, na katerem je divjala vojna, in kljub pomorski blokadi jim je uspelo poslati nekaj hrane, zdravil in literature. Okrajni nadzornik, ki je obiskal to področje, je poročal: »Povsod so vidni sledovi vojne, toda bratje in sestre so še vedno zelo zaposleni z oznanjevanjem, imajo shode in vodijo tudi mnogo biblijskih poukov.«

Leta 2001 sta vojskujoči se strani navsezadnje sklenili mirovni sporazum, na podlagi katerega so Bougainville in bližnji otoki dobili avtonomijo. Na Bougainvillu trenutno ni Prič, zato pa je na sosednjem otoku Buka prijetna občina z 39 oznanjevalci.

OGNJENIK POVZROČI RAZDEJANJE V RABAULU

Mesto Rabaul leži ob zalivu, ki je pravzaprav krater pradavnega ognjenika. Septembra 1994 sta manjša dejavna ognjenika, ki se dvigujeta vsak na eni strani tega zaliva, izbruhnila. Razdejala sta Rabaul in  obrnila na glavo življenje v provinci. Kraljestvena dvorana in misijonarski dom ob njej sta bila uničena, vendar nobeden od bratov in sester ni izgubil življenja. V času izbruha pa je med begom umrl neki brat, ki je imel težave s srcem. Vsi bratje in sestre so se skladno z evakuacijskim načrtom, ki je bil že nekaj let pritrjen na oglasni deski v kraljestveni dvorani, umaknili na vnaprej pripravljena mesta, več kilometrov stran.

V podružničnem uradu so takoj ukrepali, da bi pomagali prizadetim in jim priskrbeli nujne potrebščine. Poslali so podarjena oblačila, mreže proti komarjem, zdravila, bencin, dizelsko gorivo in druge stvari, bližnja občina pa je prispevala riž in taro. Pomoč je potekala tako dobro, da so krajevni uradniki in drugi izrekli več pohvalnih besed.

Po vsem tem v Rabaulu ni bilo več občine. Dva dni po izbruhih se je okoli 70 oznanjevalcev in njihovih otrok zbralo v neki zapuščeni poklicni šoli. Ko so prispeli starešine, so oznanjevalci vprašali: »Kdaj se  začne preučevanje knjige?« Da, kljub velikim težavam niso zanemarjali obiskovanja shodov in oznanjevanja. (Heb. 10:24, 25) Večina bratov in sester se je preselila v bližnje skupine, in iz ene od teh skupin je tako nastala občina.

Vlada v tej provinci je vsem verskim skupnostim, ki so izgubile lastnino, obljubila, da bo vsaka v last dobila parcelo v mestu Kokopo, ki je skoraj 25 kilometrov oddaljeno od Rabaula. Druge verske skupnosti so parcelo res dobile, Priče pa ne. Kakih sedem let po izbruhu ognjenikov je neki brat iz Afrike začel delati na mestnem urbanističnem uradu. Ko je videl, kako krivično so ravnali s Pričami, je takoj poiskal primerno parcelo v Kokopu in bratom pomagal sestaviti prošnjo, ki je potem bila odobrena. Prostovoljna gradbena ekipa je pomagala zgraditi kraljestveno dvorano in misijonarski dom. Pravzaprav se je na začetku storjena krivica nazadnje izkazala za blagoslov. V kakšnem smislu pa? Parcele, ki so jih dobile cerkve, so na strmem pobočju hriba. Toda parcela, ki so jo dobili bratje, je na idealni lokaciji v središču mesta.

 NAPREDEK PRI PREVAJANJU

»V deželi z več kot 800 jeziki je nujno imeti enega ali več skupnih sporazumevalnih jezikov, da lahko ljudje med seboj komunicirajo,« pravi Timo Rajalehto, član podružničnega odbora in nadzornik prevajalskega oddelka. »Idealni so preprosti trgovski jeziki, kot sta tok pisin in hiri motu. Sorazmerno lahko se jih da naučiti kot drug jezik in so zelo uporabni za sporazumevanje v vsakodnevnem življenju. Vendar pa je v teh jezikih težko izraziti zapletene misli. Zato so nekateri izrazi našim prevajalcem pogosto trd oreh.

Ugotovili smo, na primer, da v tok pisinu ni izraza, s katerim bi lahko ustrezno prevedli besedo ‚načelo‘. Zato so naši prevajalci združili dve besedi iz tok pisina in tako ustvarili besedo stiatok (usmerjevalni govor), ki izraža pomen besede načelo, namreč ‚usmerjanje‘ ljudi v pravo smer. Ta izraz so privzela tudi javna občila in danes ga uporabljajo mnogi, ki govorijo ta jezik.«

Stražni stolp je v jeziku motu začel izhajati leta 1958, v tok pisinu pa leta 1960. Preučevalne članke so tiskali v Avstraliji v Sydneyju, in sicer na posameznih listih, ki so jih potem speli skupaj in dostavili v Port Moresby. Leta 1970 se je število strani v reviji povečalo na 24, naklada pa je narasla na več kot 3500 izvodov. Januarja 1972 je v tok pisinu izšla prva številka Prebudite se! s 24 stranmi. Danes podružnica pripravlja v tok pisinu polmesečno izdajo Stražnega stolpa in četrtletno izdajo Prebudite se!. V jeziku hiri motu mesečno izhaja preučevalna izdaja Stražnega stolpa in na vsake tri mesece izdaja za javnost.

»Pred kratkim smo prevedli nekaj traktatov v več novih jezikov, med drugim v jezike enga, jivaka, kuanua, melpa in orokaiva,« pove Timo Rajalehto. »Zakaj  smo to storili, ko pa ljudje, ki govorijo te jezike, obvladajo tudi tok pisin ali angleščino oziroma kar oboje? Želeli smo videti, kako se bodo ljudje odzvali, ko bodo sporočilo o Kraljestvu prebrali v svojem maternem jeziku. Ali bo to v njih vzbudilo zanimanje za resnico in ustvarilo pozitivno mnenje o Pričah?

Odgovor je odmeven da! V javnosti je slišati mnoge pozitivne komentarje. Vzpostavljajo se biblijski pouki in celo nekateri nekdanji nasprotniki so spremenili svoje mnenje o Pričah. Ko ljudje v roke dobijo publikacijo v svojem maternem jeziku, ta nanje naredi velik vtis.«

V prevajalskem oddelku trenutno dela 31 bratov in sester. V oddelku sta tudi tima, ki prevajata v hiri motu  in tok pisin. Decembra 2009 so bili vsi zelo veseli, da so se lahko preselili v nove prostore prevajalskega oddelka.

PIONIRSKA ŠOLA KORISTI MNOGIM

Za mnoge Jehovove služabnike je pionirska šola pomemben dogodek v njihovem življenju. Šola pionirjem pomaga duhovno napredovati, hkrati pa se v njej naučijo stvari, ki prispevajo k temu, da postanejo boljši pionirji. Poglejmo, kaj so nekateri povedali po koncu šole.

Lucy Koimb: »Šola mi je pomagala uvideti, da je sodelovati v polnočasni službi nekaj najboljšega, kar lahko naredim v svojem življenju.«

Michael Karap: »Pred šolo sem imel veliko ponovnih obiskov, a nobenega biblijskega pouka. Zdaj pa imam veliko poukov!«

Ben Kuna: »V šoli sem se naučil še bolj razmišljati tako, kakor razmišlja Jehova.«

Siphon Popo: »Še nikoli v življenju se nisem tako pridno učila! Naučila sem se, da med preučevanjem ne smem hiteti.«

Julie Kine: »V šoli sem se naučila pravilno gledati na gmotne reči. V resnici sploh ne potrebujemo toliko, kot drugi pravijo, da potrebujemo.«

Dan Burks, ki je član podružničnega odbora, je opazil: »Ko pionirji postanejo uspešnejši, postanejo tudi srečnejši in bolj goreči. Prepričani smo, da bo Pionirska šola koristila še veliko pionirjem v tej deželi. Seveda pa bodo koristi občutili tudi oznanjevalci in ljudje na področju, ki se zanimajo za resnico.«

SKUPAJ RASTEMO V LJUBEZNI

Jezus Kristus je rekel: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Jan.  13:35) V Papui Novi Gvineji krščanska ljubezen premošča vsakovrstne ovire: jezikovne in rasne razlike, kulturno in ekonomsko neenakost. Ko iskreni ljudje vidijo takšno ljubezen, jih to navede, da rečejo: »Z vami je Bog.«

Do enakega sklepa je prišel že omenjeni Mange Samgar, lastnik avtobusnega prevoznega podjetja in nekdanji evangeličanski pastor iz Banza. In kaj ga je k temu navedlo? Krajevna občina je za obisk območnega zborovanja v Laeju najela enega od njegovih avtobusov. »Ker ga je zanimalo, kakšni so Priče, se jim je pridružil na vožnji,« sta povedala Steve in Kathryn Dawal, ki sta bila na mestu zborovanja, ko je tja prispel avtobus. »Mange je bil močno prevzet nad organiziranostjo in nad tem, kako enotni so Jehovovi služabniki, ne glede na to, kateri rasi ali plemenu pripadajo. Ko se je z avtobusom, polnim Prič, vrnil domov, je bil že prepričan, da je našel resnico. Pozneje sta on in njegov sin postala krščanska starešina.«

Sestra Hoela Forova, mlajša vdova, ki redno pionira in skrbi za svojo ovdovelo mamo, je obupno potrebovala nov dom. Ob dveh priložnostih je nekemu sorodniku dala nekaj denarja, ki ga je s težavo zbrala skupaj, da bi ji z njim kupil stavbni les, vendar je na koncu ostala praznih rok. Krajevni Priče so videli njeno stisko in ji v samo treh dneh na novo postavili hišo. Hoela tri dni ni mogla ustaviti solz, saj je bila popolnoma prevzeta nad ljubeznijo bratov. Bratje so s tem dobrim delom drugim ljudem odlično pričevali. Diakon tamkajšnje cerkve je vzkliknil: »Le kako je mogoče, da lahko ljudje, ki ne prosijo za denar, in samo hodijo naokoli s torbami in knjigami, v treh dneh zgradijo hišo!«

 Apostol Janez je napisal: »Otročiči, ne ljubimo v besedi, tudi ne z jezikom, temveč v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:18) Zaradi takšne ljubezni, izražene na mnoge načine, delo v Papui Novi Gvineji napreduje. To se vidi iz tega, da 3672 oznanjevalcev vodi 4908 biblijskih poukov in da je leta 2010 slovesnost v spomin na Kristusovo smrt obiskalo 25.875 ljudi. Vse to je močan dokaz Jehovovega blagoslova! (1. Kor. 3:6)

Pred kakimi 70 leti je bila peščica bratov in sester dovolj pogumna, da si je upala vstopiti v to prelepo in skrivnostno deželo ter prinesla s seboj resnico, ki ljudi osvobaja. (Jan. 8:32) V nadaljnjih desetletjih pa se jim je pri delu pridružilo še mnogo drugih Prič, tujih in domačih. Premagovati so morali navidez nepremostljive ovire, kot denimo: težko prehodne džungle, močvirja, kjer je pustošila malarija, slabe ceste, če so sploh bile, revščina, medplemensko nasilje, vse bolj razširjen spiritizem ter včasih tudi nasprotovanje duhovščine tako imenovanega krščanstva in njihovih privržencev. Prav tako so se morali spoprijemati z nepismenostjo in s tem, kako oznanjevati nekaj tisoč plemenskim skupnostim, ki govorijo več kot 800 jezikov. Nesebični prispevek teh prvih bratov in sester k oznanjevanju Kraljestva zelo cenijo tisti, ki so prišli za njimi in nadaljevali njihovo delo.

Z mnogimi od teh izzivov se morajo Jehovovi služabniki v Papui Novi Gvineji še vedno spoprijemati. Toda pri Bogu je mogoče vse. (Mar. 10:27) Zato bratje in sestre v tej raznoliki deželi povsem zaupajo Jehovu in so prepričani, da bo še mnogim prav naravnanim ljudem naklonil »čist jezik, da bodo vsi klicali Jehovovo ime in mu služili z ramo ob rami«. (Zef. 3:9)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 88]

»Bobogi, kje si se naučil narediti vse to?«

[Poudarjeno besedilo na strani 100]

Privolil je, da bo zastonj predvajal naš film.

[Poudarjeno besedilo na strani 104]

»Pusti svojo vero ali pa si poišči novo službo.«

[Poudarjeno besedilo na strani 124]

Ko so videli, kaj je v torbici, so se zaradi tega, kar so storili, počutili krive.

[Poudarjeno besedilo na strani 149]

»Njuna koža je bela, toda njuno srce je kakor naše srce.«

 [Okvir/slika na strani 80]

Splošni podatki o Papui Novi Gvineji

Zemljepisni podatki:

Papua Nova Gvineja obsega vzhodno polovico otoka Nova Gvineja. K državi spada tudi 151 manjših otokov. Je malo manjša od Španije. Na celini prevladuje skalnato gorovje, v obalnem pasu pa se razprostirajo bujni deževni gozdovi in močvirnat svet.

Prebivalstvo:

Kar 99 odstotkov celotnega prebivalstva, ki šteje 6,7 milijona, je Papuancev in Melanezijcev. Drugi pa so Polinezijci, Kitajci in ljudje evropskega porekla. Večina prebivalcev se izreka za kristjane.

Jezik:

Papua Nova Gvineja je z 820 jeziki – kar je 12 odstotkov vseh jezikov na svetu – jezikovno najbolj pestra država. Večina ljudi poleg materinščine govori še tok pisin, hiri motu ali angleščino.

Gospodarstvo:

Kakih 85 odstotkov prebivalcev živi tradicionalno – večinoma prebivajo v majhnih vaseh in imajo majhna polja, na katerih gojijo zelenjavo. V višjih predelih gojijo kavo in čaj za prodajo. Ukvarjajo se tudi s prodajo rude, plina, nafte in lesnih izdelkov.

Prehrana:

K osnovni prehrani prebivalcev spadajo sladki krompir, taro, maniok, sago in banane, ki jih jedo surove ali kuhane. Na svojem jedilniku imajo radi tudi zelenjavo, tropsko sadje ter konzervirano meso in ribe. Ob posebnih priložnostih jedo svinjino.

Podnebje:

Izmenjujeta se dve obdobji – vlažno in malo manj vlažno. Ker Papua Nova Gvineja leži blizu ekvatorja, je podnebje ob morju tropsko, v višjih predelih pa hladnejše.

 [Okvir/slika na strani 83]

Premagal je sramežljivost

ODA SIONI

ROJEN: 1939

KRŠČEN: 1956

KRATKA BIOGRAFIJA: Prvi domačin v Papui Novi Gvineji, ki je postal pionir. Sedaj služi kot posebni pionir v motujski občini v Hoholi (Port Moresby).

▪ KO JE moja starejša sestra videla Toma in Roweno Kitto, da po lesenih brveh vasi Hanuabada oznanjujeta stanovalcem, me je prosila, naj obiščem njihove shode in ugotovim, za kaj gre pri tej »novi veri«. Takrat so imeli shode pri Heniju Heniju Niokiju, domačinu, ki je s Pričami preučeval Biblijo.

Star sem bil 13 let in zelo sramežljiv. Šel sem torej na dom Henija Henija, kjer se je zbralo okoli 40 vaščanov, se tiho usedel v zadnjo vrsto in brado naslonil na roke. To, kar sem slišal, mi je bilo všeč, zato sem pričel redno prihajati na shode. Kmalu me je Heni Heni prosil, da bi Toma Kitta prevajal iz angleščine v jezik motu, ki ga je govorila večina navzočih.

Nekaj let kasneje, ko sem se zaposlil v krajevni bolnišnici, da bi se usposobil za zdravnika, me je John Cutforth potegnil malce na stran. Prijazno mi je rekel: »Če boš postal zdravnik, boš ljudem pomagal v telesnem pogledu. Če pa boš ljudi zdravil v duhovnem pogledu, jim boš lahko pomagal do večnega življenja.« Še isti teden sem začel pionirati.

Najprej so me dodelili v mesto Wau. Malo predtem sem bil v tem kraju in ugotovil, da se kar nekaj ljudi zanima za resnico. Neki moški, Jack Arifeae, me je povabil, da bi imel govor  v krajevni evangeličanski cerkvi. Odločil sem se, da bom spregovoril o Božjem zakonu glede krvi. Zbranih je bilo 600 ljudi in vsi so me pozorno poslušali. Mnogi med njimi so namreč verjeli, da se lahko duh drugega človeka, čigar kri zaužijejo, polasti njihovega telesa. Duhovnik je bil besen in je množici zabičal, da ne smejo imeti nobenega opravka z menoj. Toda mnogim je bilo všeč, kar so slišali, in so duhovno napredovali.

Čez kako leto so me dodelili v vas Manu Manu, ki leži približno 50 kilometrov severozahodno od Port Moresbyja. Tam sem stopil v stik s krajevnim poglavarjem, Tomom Suraujem, in povabil me je, naj oznanjujem v njegovi vasi. Vaščani, s katerimi sem začel preučevati, so po treh dneh posekali lesen kip device Marije in ga vrgli v reko.

Ljudje, ki so živeli nižje ob reki, so zbrali ostanke podobe in jih odnesli katoliškemu duhovniku v svoji vasi. Med potjo so vpili: »Ubili so Marijo!« Prišla sta duhovnika, da bi z menoj obračunala. Eden izmed njiju je zakorakal naravnost k meni, me s pestjo udaril v obraz in me pri tem s prstanom zarezal v lice. Ko so prihiteli vaščani, da bi me branili, sta duhovnika pobegnila.

Odpravil sem se v Port Moresby, da so mi zašili rano in da sem duhovnika prijavil policiji. Morala sta plačati globo in nista smela več služiti kot duhovnika. Medtem pa sem se vrnil v vas in ustanovil skupino. Z Jehovovo pomočjo sem premagal sramežljivost.

[Slika]

Shode so sprva imeli v hiši Henija Henija.

[Okvir/slika na strani 86]

Sistem wantok

Izraz wantok v tok pisinu izvira iz angleških besed »one talk« (»isti jezik«). Kaže na močno kulturno vez, ki je med ljudmi določene etnične skupine in govorijo isti jezik. S to vezjo so povezane prednosti in odgovornosti. Od ljudi se na primer pričakuje, da skrbijo za gmotne potrebe svojih ostarelih wantokov (ljudi, ki govorijo njihov jezik) ter za tiste, ki so brezposelni ali pa nezmožni za delo. V državi z omejeno socialno oskrbo je ta sistem v pravo pomoč.

Ta sistem pa ima tudi svojo temno plat. Na primer, ko se biblijski učenci postavijo na stran resnice, se lahko zgodi, da se jim drugi člani družine odrečejo. Če biblijski učenci v takšnih razmerah ostanejo brez službe ali se iz katerega koli drugega razloga znajdejo v materialni stiski, se morajo resnično zanesti na Jehova. (Ps. 27:10; Mat. 6:33) »Zaradi sistema wantok so naši bratje in sestre pod velikim pritiskom, da bi se po nepotrebnem družili s sorodniki, ki niso Jehovove priče ali pa so celo izobčeni,« pravi Kegawale Biyama, član podružničnega odbora. »Poleg tega med političnimi volitvami pogosto pritiskajo na Priče, ki so sorodniki kandidatov, da bi naredili kompromis glede svoje krščanske nevtralnosti.« Seveda pa tega ne storijo.

 [Okvir/slika na strani 91]

Osvojil je srca mnogih

John Cutforth je med misijonarjenjem v Papui Novi Gvineji osvojil srca mnogih. Poglejmo, kaj so o njem rekli nekateri misijonarji in drugi, s katerimi je sodeloval. (Preg. 27:2)

Erna Andersson: »John nam je govoril: ‚Pravi misijonar postane vsem vse. Če ti dajo štor, da bi se usedel, sedi nanj. Dali so ti najboljše, kar imajo. Če ti za spanje ponudijo trdo ležišče, lezi nanj. Želeli so ti izkazati dobroto. Če ti postrežejo nenavadno jed, jo pojej. Pripravili so jo z ljubeznijo.‘ John je bil izreden zgled požrtvovalnega misijonarja.«

Awak Duvun: »Med kolonialno oblastjo John ni le rušil predsodkov med črnci in belci, ampak jih je povsem zmlel v prah! Večkrat je rekel: ‚Črnci ali belci – pa saj ni nobene razlike!‘ Rad je imel vse ljudi.«

Peter Linke: »John je nekega popoldneva po skoraj celodnevnem potovanju prišel k nama v Goroko, ves prašen in utrujen. Vseeno je po večerji rekel ‚Danes nisem še za nikogar naredil nič dobrega‘, in čeprav je bil utrujen, se je v mraku odpravil h kakšni družini, da bi jo spodbudil. Vedno mu je bilo mar za dobro drugih. Vsi smo ga imeli radi.«

Jim Dobbins: »John nam je govoril, naj živimo preprosto in učimo preprosto, tako da kakor Jezus uporabljamo ponazoritve, ki jih bodo ljudje zlahka razumeli. Zato smo se lahko pogovarjali s tistimi, ki niso znali brati in pisati.«

 [Okvir/slika na strani 101]

»Svoji veri se ne bomo nikoli odpovedali!«

KALIP KANAI

ROJEN: 1922

KRŠČEN: 1962

KRATKA BIOGRAFIJA: Bil je eden prvih, ki so na področju Madanga sprejeli resnico. Pripoveduje njegov sin Ulpep Kalip.

▪ MOJ oče je bil ponižen in razmišljujoč človek. Ljudem v težavah je pozorno prisluhnil, pazljivo pretehtal zadevo in šele nato izrazil svoje mnenje.

Pri 15 letih sem moral v bolnišnico v Madang, ker mi je morski pes odgriznil nogo tik pod kolenom. Ko je oče prišel k meni na obisk, je srečal Johna Davisona. John mu je rekel: »V novem svetu bo lahko Jehova vašemu sinu dal novo nogo.« To je vzbudilo očetovo zanimanje. Pričel je vneto preučevati Biblijo in si kmalu pridobil močno vero.

Oče in njegovi sorodniki so zapustili Katoliško cerkev, zato so ljudje nahujskali policijo, da nas je nasilno pregnala iz naših domov. Imeli smo 12 hiš, v katerih smo prebivali manj kot eno leto. Hiše so obdajali bujni cvetoči vrtovi. Policisti so na slamnate strehe vrgli goreče bakle in strehe so takoj zajeli ognjeni zublji. Stekli smo v hiše, da bi rešili nekaj osebnih stvari, toda goreči delci in dim so nas izgnali ven. Ko so se naši domovi spreminjali v pepel, so nam po licih tekle solze.

S težkim srcem smo se odpravili v sosednjo vas Bagildig. Tamkajšnji vaški poglavar nam je prijazno dovolil, da smo se vselili v majhno enosobno kolibo. Takrat nam je oče rekel: »Jezusa so preganjali. Zato lahko pričakujemo, da bodo preganjali tudi nas, toda svoji veri se ne bomo nikoli odpovedali!«

 [Okvir/slika na straneh 107, 108]

Vesel je, da je šel v »napačno« šolo

MICHAEL SAUNGA

ROJEN: 1936

KRŠČEN: 1962

KRATKA BIOGRAFIJA: Septembra 1964 je postal posebni pionir in v tej veji polnočasne službe služi dlje od kogar koli drugega v Papui Novi Gvineji.

▪ LETA 1959 sem se preselil v Rabaul, da bi nadaljeval izobraževanje. Ko sem slišal, da imajo Priče šolo, sem se odpravil na dom »učitelja«, Lancea Gossona, saj sem mislil, da grem v poklicno šolo. Lance me je povabil, naj se pridružim biblijskemu pouku, ki so ga imeli vsako sredo. Čeprav sem ugotovil, da sem se zmotil, sem povabilo vseeno sprejel. To, kar sem se tam naučil, se me je zelo dotaknilo, še posebej dejstvo, da je Bogu ime Jehova in da lahko pričakujemo »nova nebesa in novo zemljo«. (2. Pet. 3:13) Krstil sem se sobotnega dopoldneva, 7. julija 1962, vesel, da sem šel v »napačno« šolo.

Še istega dne sem se udeležil sestanka za vse, ki jih je zanimala pionirska služba. Shod je vodil John Cutforth, ki je služil kot območni nadzornik. Poudaril je, da je potrebno več delavcev, saj so polja zrela za žetev. (Mat. 9:37) Takoj ko je bilo mogoče, sem se prijavil za ferialnega pionirja, kot se je takrat reklo pomožnim pionirjem. Maja 1964 sem postal redni pionir, septembra pa sem stopil v vrste posebnih pionirjev.

Spomnim se dneva, ko sem oznanjeval blizu Rabaula. Neki moški iz plemena Tolai me je prosil, naj mu podam  svoje Sveto pismo, da bi lahko sam prebral vrstico iz njega. Ko sem mu ga izročil, ga je raztrgal na koščke in vrgel na tla. Nisem se razjezil, ampak sem zadevo prijavil policijskemu komandirju. Ta je takoj poslal policista, da je prijel prestopnika. Komandir je moškemu rekel: »Slab človek ste. Kršili ste Božji in tudi državni zakon. Jutri morate gospodu kupiti novo Sveto pismo, sicer vas bomo zaprli.« Komandir mi je nato rekel, naj naslednji dan ob 10. uri pridem na policijsko postajo po denar za Sveto pismo. Ko sem prišel, me je denar že čakal. Od takrat naprej je veliko Tolaijcev sprejelo resnico.

Ob drugi priložnosti sem na nekem področju zahodno od Wewaka s skupino Prič razdeljeval Kraljestveno vest. Oznanjevalci so šli pred menoj in razdeljevali izvode. Ko je poglavar tiste vasi izvedel, kaj se dogaja, je ljudem vzel izvode, ki so jih dobili od Prič. Gotovo je vedel, da prihajam, saj me je z rokami, uprtimi v boke, pričakal sredi ceste z izvodi Kraljestvene vesti. Vprašal sem ga, ali je kaj narobe. Pomolil mi je izvode in rekel: »Za to področje odgovarjam jaz in nočem, da to razdeljujete.«

Vzel sem torej Kraljestvene vesti. Medtem pa so se okrog naju že zbrali vaščani. Pogledal sem jih in vprašal: »Ali potrebujete uradno dovoljenje, če želite vrtnariti ali ribariti?«

»Ne!« je odvrnila neka gospa.

Nato sem jih še vprašal: »Ali bi radi prebrali tole?«

»Da,« so odgovorili. Tako sem, ne da bi mi kdo nasprotoval, razdelil Kraljestvene vesti. Vendar sem se moral kasneje zagovarjati pred zborom kakih 20 vaških poglavarjev. Na srečo so vsi razen dveh glasovali za to, da lahko še naprej oznanjujemo.

 [Okvir/slika na strani 112]

»Sta ti belca pojedla srce?«

AIOKOWAN

ROJENA: 1940

KRŠČENA: 1975

KRATKA BIOGRAFIJA: Ena izmed prvih iz plemena Enga, ki je spoznala resnico.

▪ KO STA Tom in Rowena Kitto prišla v Wabag v provinci Enga, so tamkajšnji člani drugih religij o njiju razširili laži. Trdili so denimo, da izkopavata človeška trupla in jih jesta. Takšne govorice so mi resnično nagnale strah v kosti.

Nekega dne je Tom vprašal mojega očeta, ali ve za kako dekle, ki bi njegovi ženi pomagala pri gospodinjskih opravilih. Oče je pokazal name. Bila sem prestrašena, toda ker je oče tako želel, sem delo sprejela.

Kasneje sta me Tom in Rowena vprašala: »Kaj misliš, kaj se zgodi z ljudmi, ko umrejo?«

»Dobri ljudje grejo v nebesa,« sem odgovorila.

»Ali si to prebrala v Svetem pismu?« sta me zatem še vprašala.

»Sploh ne hodim v šolo, zato ne znam brati,« sem jima odvrnila.

Začela sta me učiti branja in počasi sem vse bolj razumela biblijsko resnico. Ko sem nehala obiskovati katoliško cerkev, me je eden od cerkvenih voditeljev vprašal: »Zakaj te ni več v cerkev? Ali sta ti belca pojedla srce?«

»Da,« sem odvrnila, »moje srce je zdaj z njima, zato ker vem, da me učita resnico.«

 [Okvir/slika na strani 117]

»Daj mi kokoš, pa bo tvoja«

AWAIWA SARE

ROJEN: 1950

KRŠČEN: 1993

KRATKA BIOGRAFIJA: Za resnico je izvedel na odmaknjenem področju. Danes služi kot strežni služabnik v mundipski občini.

▪ KO SEM bil na obisku pri prijatelju, sem pri njem videl knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Prebral sem nekaj poglavij in ga vprašal, ali mi jo lahko da. »Daj mi kokoš, pa bo tvoja,« je odvrnil.

Dal sem mu kokoš, odnesel knjigo domov in jo pozorno prebral. Kmalu sem pričel drugim govoriti o čudovitih rečeh, ki sem jih spoznaval, čeprav so me dvakrat poklicali pred cerkvene voditelje in ti so mi rekli, da moram nehati oznanjevati!

Nedolgo zatem sem pisal v podružnični urad in vprašal, kako bi lahko prišel v stik s krajevnimi Jehovovimi pričami. Povezali so me z Alfredom de Guzmanom in ta me je povabil na območno zborovanje v Madang.

Na zborovanje sem prišel v zanemarjenih oblačilih, ki sem jih navadno nosil v gozdu, in z dolgo, gosto črno brado. Kljub temu so bili vsi do mene prijazni in spoštljivi. Med programom me je to, kar sem slišal, tako ganilo, da sem pričel jokati. Naslednjega dne sem na zborovanje prišel sveže obrit.

Po zborovanju je Alfredo prišel v našo vas, ki je iz Madanga oddaljena dve uri vožnje, nato pa še pet ur hoje. Moja družina in prijatelji so ga zasuli z vprašanji in vsem je odgovoril z Biblijo.

Danes ima občina v Mundipu 23 oznanjevalcev, na shode pa prihaja več kot 60 ljudi.

 [Okvir/slika na straneh 125, 126]

»Kaj nam lahko poveš v svoj zagovor?«

MAKUI MAREG

ROJENA: 1954

KRŠČENA: 1986

KRATKA BIOGRAFIJA: Veliko let je sama kot edina Priča pionirala na otoku.

▪ LETA 1980 sem v Madangu od pionirja dobila traktat in ga odnesla domov na otok Bagabag, ki je od Madanga oddaljen kakih šest ur vožnje s čolnom. Prebrano mi je bilo všeč, zato sem pisala v podružnični urad za več informacij. Kmalu zatem sem prejela pismo od Badame Duvun, pionirke iz Madanga, v katerem me je povabila na območno zborovanje. Za dva tedna sem šla k njej na obisk in pričeli sva preučevati Biblijo. Obiskala sem tudi shode v kraljestveni dvorani. Po vrnitvi domov sem preučevanje nadaljevala po pismih.

Kmalu sem začela preučevati Biblijo z 12 družinami na otoku Bagabag. Shode smo redno imeli na stričevem domu in pri tem posnemali vzorec za skupinsko preučevanje Biblije, ki sem ga videla v Madangu. To je razjezilo mojega očeta, ki je bil pomemben član Evangeličanske cerkve. »Poznam Jahveja, ne pa Jehova!« je zarohnel. Odprla sem Biblijo v tok pisinu in mu pokazala podčrtno opombo pri 2. Mojzesovi 3:15 glede Božjega imena. Ostal je brez besed.

Trikrat me je poslal pred cerkvene voditelje, da sem morala pred njimi braniti svojo vero. Eno od teh zaslišanj je  bilo v največji cerkvi na otoku. V njej se je zbralo več kot sto ljudi. Vzdušje je bilo napeto. »Kaj nam lahko poveš v svoj zagovor?« me je vprašal moški, ki je vodil razpravo. »Rada bi samo upoštevala to, kar piše v Mateju 6:33, in dala Božje kraljestvo na prvo mesto v svojem življenju,« sem odgovorila in pri tem močno stiskala Biblijo k sebi. Oče je skočil na noge. »Ali nas skušaš učiti?« je zavpil ves besen. Takrat je vstal tudi eden od mojih stricev, da bi me udaril, toda prestregel ga je drug sorodnik in me ubranil. V cerkvi je nastala popolna zmeda. Končno so mi rekli, da lahko grem.

Toda mojih težav še zdaleč ni bilo konec. Ena od žensk, ki je obiskovala naše shode, je žal imela bolnega otroka in ta je kasneje umrl. Nekateri v skupnosti so me krivili za otrokovo smrt. Začeli so govoriti, da se je to zgodilo, ker sem njegovo mamo učila novo vero. Oče me je z železno palico v roki nagnal od doma. S teto Lamit Mareg, ki je prav tako sprejela resnico, sem zbežala v Madang. Kmalu zatem sva se obe krstili.

Pozneje je moj oče hudo zbolel. Vzela sem ga na svoj dom v Madangu in skrbela zanj vse do njegove smrti. Ko sva bila še skupaj, se je njegovo srce omehčalo, tako da mi glede vere ni več nasprotoval. Preden je umrl, me je prosil, naj se vrnem na otok Bagabag in oznanjujem otočanom. To sem storila leta 1987. Sorodniki so mi prijazno zgradili majhno hišo in naslednjih 14 let sem bila edina Priča na otoku. Od tega sem 12 let služila kot redna pionirka.

Potem sem se vrnila v Madang in pionirala skupaj z Lamit. Leta 2009 je k nam v Madang na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt z Bagabaga prišlo šest ljudi. Nikoli se nisem poročila. Vesela sem, da lahko samskost uporabljam za to, da služim Jehovu neovirano in z vsemi svojimi močmi.

 [Okvir/slika na straneh 141, 142]

Jehova me je sprejel

DORAH NINGI

ROJENA: 1977

KRŠČENA: 1998

KRATKA BIOGRAFIJA: Resnico je spoznala v svojih mladih letih, in vsi domači so se ji odrekli. Pozneje je pričela pionirati, danes pa služi v podružničnem uradu.

▪ KO MI je bilo 17 let, sem našla izvod knjige Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Kmalu sem ugotovila, da imam v rokah nekaj prav posebnega. Domnevala sem, da so knjigo izdali Jehovove priče. Ko sem bila namreč stara štiri leta, sta mi dve Priči govorili o Božji obljubi o raju na zemlji.

Nedolgo zatem, ko sem našla knjigo Večno živeti, sta mi moja posvojitelja, pri katerih sem živela, rekla, da se moram vrniti k svoji družini, saj imata že sama pet otrok. Moja rodna starša sta živela v obalnem mestu Wewak. Tako sem se preselila v to mesto in bila najprej nekaj časa pri stricu.

Močno sem si želela priti v stik s Pričami, zato sem poiskala kraljestveno dvorano. Na žalost sem prišla ravno v trenutku, ko je brat že napovedoval sklepno pesem. Toda misijonarka Pam iz Združenih držav se je z menoj dogovorila, da bova preučevali Biblijo. Nad resnicami, ki sem jih spoznavala, sem bila zelo navdušena, a že po treh preučevanjih sem se morala soočiti z jezo svojega strica.

Neke nedelje sem se po shodu vračala domov in zagledala, kako se s stričevega dvorišča pred hišo dviguje dim. Stric je sežigal vse moje imetje, tudi publikacije za  preučevanje Biblije. Takoj ko me je zagledal, je zavpil: »Če boš hodila k Jehovovim pričam, potem naj oni tudi skrbijo zate!« Ker nisem bila več dobrodošla, nisem imela druge izbire, kakor da odidem k rodnim staršem, ki so živeli v vasi kake dve uri vožnje proč od Wewaka.

Ko sem se približevala očetu, sem lahko slišala, da je mojim mlajšim bratom in sestram rekel: »Kdo je to dekle? Ne poznamo je. Dali smo jo stran, ko je imela tri leta.« Razumela sem, da tudi tam nisem zaželjena, zato sem odšla in prebivala pri ljudeh, ki so me bili pripravljeni sprejeti.

Približno dve leti kasneje sta me v vasi mojih staršev srečala posebna pionirja. Rekla sem jima: »Prosim, povejta Pam, da nisem pozabila tega, kar me je učila, vendar enostavno ne vem, kako bi jo lahko spet videla.« Kmalu zatem mi je uspelo priti v stik s Pam v Wewaku in spet sva začeli preučevati. V tem času sem živela pri treh različnih družinah, saj me je vsaka, ko je izvedela, da se družim s Pričami, nagnala. Pam je prijazno poskrbela, da sem odšla živet k družini Prič v Wewak. Leta 1998 sem se krstila, septembra 1999 pa sem postala redna pionirka. Leto zatem so me povabili v Betel in sedaj imam prednost skupaj z drugimi prevajati v jezik tok pisin.

Čeprav se mi je moja družina odrekla – kar me je zelo prizadelo – mi je duhovna družina izgubo več kot nadomestila. Eden mojih najljubših biblijskih stavkov je Psalm 27:10, ki se glasi takole: »Če bi me oče in mati zapustila, Jehova bi me sprejel.«

[Slika]

Publikacije v tok pisinu

 [Okvir/slika na straneh 147, 148]

»Jehova je naš najboljši učitelj«

JOHN TAVOISA

ROJEN: 1964

KRŠČEN: 1979

KRATKA BIOGRAFIJA: Kot otroka so ga učitelji in sošolci kruto preganjali, zato je moral po komaj dveh letih pustiti šolo. Danes služi kot okrajni nadzornik.

▪ RODIL sem se v vasi Govigovi v provinci Milne Bay. Ko sem bil star sedem let, je oče začel preučevati Biblijo. O tem, kar se je učil, je govoril tudi meni.

Približno takrat sem pričel hoditi v državno šolo. Moja učitelja sta bila anglikanca. Ko sta izvedela, da se družim s Pričami, sta me začela preganjati. Podobno so ravnali tudi sošolci in šli celo tako daleč, da so se spravili name s palicami. Zato sem že po dveh letih moral pustiti šolo.

Približno leto dni kasneje sem na krajevni tržnici srečal učitelja. »Ti si bister fant, zato bi bil v šoli zelo uspešen,« je rekel. »Toda zaradi te tvoje vere boš moral služiti svojim sošolcem.« Ko sem očetu povedal, kaj je rekel učitelj, me je potolažil: »Če te ne želi izšolati ta svet, te bo Jehova.«

Oče in neki posebni pionir sta mi pomagala, da sem si pridobil najdragocenejšo izobrazbo, kar jih je – spoznanje, ki vodi v večno življenje. (Jan. 17:3) Moj materni jezik  je dawawa, toda Biblijo sem spoznaval v jeziku hiri motu, zato je ta postal moj drugi jezik, in tok pisinu, ki je postal moj tretji jezik. Krstil sem se pri 15-ih. Dve leti pozneje sem pričel pionirati.

Leta 1998 so me povabili v Strežnospopolnjevalno šolo. Takrat sem bolj slabo govoril angleško. Zato so me bratje iz podružnice na šolo pripravili tako, da so me dodelili v angleško govorečo občino v Port Moresbyju. Tako sem se naučil še četrtega jezika, angleščine.

Ob podelitvi diplom sem bil dodeljen v občino Alotau v provinci Milne Bay. Šest mesecev kasneje so me na moje veliko presenečenje – in navdušenje – postavili za okrajnega nadzornika. Prvi okraj, v katerem sem služil, je zajemal Novo Britanijo, Novo Irsko, otok Manus in druge bližnje otoke. Leta 2006 sem se poročil z mojo drago Judy. Eno leto sva služila kot posebna pionirja, nato pa sva pričela sodelovati v okrajnem delu.

Ko obiščem občine, mladim pogosto rečem: »Jehova je naš najboljši učitelj. Zato mu dovolite, da vas uči, saj vam lahko pomaga, da boste v življenju zares uspešni.« To sem se naučil iz lastnih izkušenj.

[Slika]

Z mojo ženo Judy

 [Shema/graf na straneh 156, 157]

POMEMBNI DOGODKI Papua Nova Gvineja

 1930

1935 Pionirji na krovu dvojamborne jadrnice Lightbearer gredo oznanjevat v Port Moresby.

1940

1950

1951 V Port Moresby prispeta Tom in Rowena Kitto.

1956 Pionirji pridejo na Novo Irsko in Novo Britanijo.

1957 John Cutforth se domisli slikovnih pridig.

1960

1960 Registrirajo International Bible Students Association.

1962 Tom in Rowena Kitto se odpravita v gorati predel Nove Gvineje.

1965 V Kokiju (Port Moresby) zgradijo podružnični urad.

1969 V Haimi (Papua) organizirajo mednarodni zbor »Mir na zemlji«.

1970

1975 Papua in Nova Gvineja se združita v Papuo Novo Gvinejo.

1977–1979 Nasilne drhali uničujejo kraljestvene dvorane v provinci Milne Bay.

1980

1987 Posvetitev novega podružničnega urada.

1989 Na otoku Bougainville izbruhne državljanska vojna.

1990

1991 Stražni stolp v jezikih tok pisin in hiri motu prične izhajati simultano z angleško izdajo.

1994 Prične delovati odbor za stike z bolnišnicami.

1994 Ognjeniški izbruhi uničijo Rabaul na Novi Britaniji.

1999 V podružnici ustanovijo oddelek za gradnjo kraljestvenih dvoran.

2000

2002 V Gerehuju (Port Moresby) zgradijo zborsko dvorano.

2010

2010 Posvetitev dodatno zgrajenih podružničnih prostorov.

2020

[Graf/slika na strani 118]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Število oznanjevalcev

Število pionirjev

3500

2500

1500

500

1955 1965 1975 1985 1995 2005

 [Zemljevid na strani 81]

(Lega besedila – glej publikacijo)

PAPUA NOVA GVINEJA

PORT MORESBY

Wewak

Sepik

Kambot

Dimiri

Biwat

Yuat

Wabag

Mount Hagen

Banz

dolina Wahgi

OSREDNJE GOROVJE

jezero Murray

Fly

Basken

Talidig

Bagildig

Madang

Goroka

Kainantu

Lae

Bulolo

Wau

Kerema

Savaiviri

Papuanski zaliv

Popondetta

pohodniška pot Kokoda

Hula

Agi

Govigovi

Alotau

KORALNO MORJE

otok Manus

Bismarckov arhipelag

BISMARCKOVO MORJE

otok Bagabag

Nova Britanija

Rabaul

Kokopo

otok Kurmalak

Nova Irska

Kavieng

SALOMONOVO MORJE

otok Goodenough

otok Buka

otok Bougainville

atol Nukumanu

ekvator

Haima

Six Mile

Hanuabada

pristanišče Port Moresby

tržnica Koki

planota Sogeri

Ioadabu

 [Slika čez celo 74. stran]

[Slika na strani 77]

Lightbearer

[Slika na strani 78]

Prvi domači oznanjevalci, od leve proti desni: Bobogi Naiori, Heni Heni Nioki, Raho Rakatani in Oda Sioni

[Slika na strani 79]

Vas Hanuabada s poslovnim središčem Port Moresbyja v ozadju

[Slika na strani 82]

Shirley in Don Fielder, tik pred svojim prihodom

[Slika na strani 85]

Prva kraljestvena dvorana v Papui Novi Gvineji (Haima, Port Moresby)

[Slika na strani 87]

John Cutforth

[Slika na strani 89]

Reprodukcija slikovne pridige

[Sliki na strani 90]

Desno: John Cutforth poučuje s slikami; spodaj: brat nosi s seboj tablo s slikami, ko oznanjuje po vaseh.

[Slika na strani 92]

Alf Green, David Walker in Jim Smith

[Sliki na strani 93]

Levo: Shirley, Debbie in Don Fielder; desno: Don in njegov kanu

[Slika na strani 96]

Jim Smith in Glenn Finlay

[Slika na strani 97]

Stephen Blundy na poti čez Keremski zaliv

[Slika na strani 99]

Rosina in Ken Frame

[Slika na strani 102]

Matthew in Doris Pope

[Sliki na strani 103]

Dom Magdalene in Johna Endorja je bil prvi prostor za shajanje v Laeju.

[Slika na strani 109]

Višavje

[Slika na strani 110]

Tom in Rowena Kitto pred svojo majhno trgovino in domom v Wabagu

[Slika na strani 113]

Erna in Berndt Andersson

[Slika na strani 114]

Kerry Kay-Smith in Jim Wright

[Slika na strani 115]

Mike Fisher na reki Sepik

[Sliki na strani 123]

V vasi Agi so požgali kraljestveno dvorano, vendar je bila kasneje zgrajena nova in še večja dvorana.

[Slika na strani 127]

Elsie in Bill Thew

[Slika na strani 128]

Puapua z razpetimi jadri

[Slika na strani 128]

Čoln Pioneer, ki ga je izdelal Berndt Andersson.

[Sliki na strani 131]

Potovanje po reki Sepik

 [Slike na straneh 132, 133]

Levo: okrajni nadzornik Warren Reynolds z ženo Leann med obiskom v vasi Biwat; zgoraj: med njegovim javnim govorom v vasi Dimiri

[Slika na strani 135]

Kora Leke

[Slika na strani 135]

Soare Maiga

[Slika na strani 136]

Save Nanpen

[Slika na strani 139]

Geordie in Joanne Ryle

[Slika na strani 145]

Nekateri od teh otrok so bili izključeni iz šole, ker niso hoteli pozdraviti zastave.

[Sliki na straneh 152, 153]

Levo: Rabaul z ognjenikom Tavurvur v ozadju; spodaj: kraljestvena dvorana v Rabaulu, uničena leta 1994

[Slika na strani 155]

Prevajalski oddelek (2010)

 [Sliki na strani 161]

Podružnica v Papui Novi Gvineji

Podružnični odbor: Dan Burks, Timo Rajalehto, Kegawale Biyama, Craig Speegle