Vrhunci preteklega leta

PRAV vznemirljivo je videti, kaj Jehova po vsem svetu dosega po svojem ljudstvu. Ta Letopis poroča o napredku na področju znakovnega jezika ter razlaga, kako poteka raziskovanje v našem spisnem oddelku. Brali boste lahko o mednarodnih zborovanjih in spoznali zanimive podrobnosti glede naše nove pesmarice. Izvedeli pa boste tudi marsikaj o dogajanju na pravnem področju po svetu, potresu na Haitiju in nedavnih posvetitvah podružničnih prostorov. Prepričani smo, da boste pri branju uživali in boste ob tem spodbujeni.

 BOG ŽELI, DA GA GLUHI SPOZNAJO

Poglejmo, kaj se dogaja na področju znakovnega jezika. Salvatore je gluh moški v Združenih državah Amerike. Njegova žena je že dlje časa Jehovova priča. Z biblijsko resnico je bil v stiku že veliko let, vendar ni duhovno napredoval. Žena mu je predlagala, naj eno leto vsak dan bere Biblijo. Toda Salvatore je po neuspešnem prizadevanju, da bi razumel to, kar bere, izgubil ves pogum. »Nikoli ne bom mogel vzljubiti Jehova,« je potožil.

Njegovo življenje se je pričelo spreminjati, ko je izvedel, da je izšel del Svetega pisma – prevod novi svet na DVD-ju v ameriškem znakovnem jeziku. Potem ko je ves prevzet spremljal prevod Božje Besede v znakovnem jeziku, je vzkliknil: »Vedel sem, da Bog želi, da ga spoznam!« Salvatore je začel preučevati Biblijo in sedaj radostno služi Jehovu kot krščen Pričevalec.

Podobno kakor Salvatore so tudi drugi gluhi po vsem svetu občutili, da jih ima Jehova rad in se zanje zelo zanima, ko so dobili Biblijo in drugo literaturo v znakovnem jeziku na DVD-ju, pa tudi možnost, da si lahko vse te publikacije prenesejo z interneta. To gradivo je na voljo že v 46 znakovnih jezikih, kmalu pa bo še v nadaljnjih 13-ih. Stražni stolp je mogoče dobiti v devetih znakovnih jezikih, dele Prevoda novi svet pa v ameriškem, brazilskem, italijanskem, kolumbijskem, mehiškem in ruskem znakovnem jeziku.

Vedno znova smo ganjeni, ko vidimo, kako se publikacije v znakovnem jeziku dotaknejo src novozainteresiranih. »Prvič sem preučevala leta 1981, in to s pomočjo tiskanih publikacij v japonščini,« pravi gluha Japonka Natsue. »Ker nisem mogla razumeti tega, kar sem se učila, moja družina pa mi je pričela  nasprotovati, sem odnehala.

Aprila 2007 mi je oznanjevalka pokazala DVD Lahko ste Božji prijatelj! v japonskem znakovnem jeziku. To je bilo 26 let po tem, ko sem prvič preučevala. Znova sem pričela preučevati in tokrat sem čutila, da je to tisto, kar lahko poteši moje duhovne potrebe. Krstila sem se novembra 2008.«

Danes je po svetu več kot 16.000 gluhih oznanjevalcev. Z rokami in obrazno mimiko hvalijo Jehova v znakovnem jeziku. V pomoč jim je 30 različnih publikacij (knjig, brošur, videoposnetkov in biblijskih dram), prevedenih v različne znakovne jezike. Z vsem tem jim Jehova zagotavlja, da jih ima srčno rad in da ceni njihovo zvestovdano službo.

V 54 podružnicah, kjer prevajajo publikacije v znakovni jezik, so prejeli veliko pisem, v katerih so bratje in sestre ter zainteresirani posamezniki izrazili svoje cenjenje. Njihove besede pričajo o tem, kako so gluhi navdušeni, ko v svojem jeziku spoznavajo globoke duhovne resnice. Eno takšnih pisem je denimo napisala Emi z Japonske, ki ima gluhe starše.

»Moja gluha starša sta se krstila veliko let pred menoj,« pravi, »vendar jima je bilo težko razumeti natisnjene japonske publikacije. Kadar česa nista razumela, sta me prosila za pojasnilo. Sedaj lahko samozavestno  razpravljata o resnici. Mama je rekla: ‚Biblijske podrobnosti sem pričela razumeti šele po tem, ko so izšle publikacije v znakovnem jeziku.‘ To ju je še bolj zbližalo z Jehovom in tudi naši medsebojni odnosi v družini so boljši kot kdaj prej.«

VSE NATANČNO RAZIŠČEJO

Jezus je rekel, da bo zvesti suženj preudarno dajal služabnikom »hrano« ob pravem času. Kristus je s tem nakazal, da bodo tisti, ki bodo vernike oskrbovali z duhovno hrano, pri svojem delu vestni, oprezni in sprevidevni. (Mat. 24:45–47)

V naših dneh nas Kristusovi maziljeni bratje oskrbujejo z duhovno hrano v obliki revij, brošur, knjig ter drugega tiskanega in elektronskega gradiva po spisnem oddelku, ki je v Brooklynu (New York). Tudi duhovna hrana mora biti tako kakor telesna skrbno pripravljena. Celo biblijski pisci, ki jih je pri pisanju vodil sveti duh, so se morali prepričati, da je bilo to, kar so napisali, temeljito raziskano in točno. Luka je denimo osebno govoril z mnogimi očividci in »vse od začetka natančno raziskal«. (Luk. 1:1–4)

Podobno si tudi danes spisni oddelek prizadeva vse »natančno raziska[ti]«. Kje pa lahko dobi zanesljive informacije? Res je, da je internet hiter in priročen vir ogromne količine podatkov, toda naši raziskovalci se ne zanašajo na bloge oziroma pomanjkljivo podprte spletne vnose neznanih ali nestrokovnih avtorjev. Spletna enciklopedija Wikipedia denimo opozarja: »Seveda se moramo zavedati, da je vpisana vsebina morda napačna.« Dodaja še, da gre včasih tudi za prikrito vandaliziranje. Zato spisni oddelek raje uporablja informacije iz standardnih priročnikov,  člankov, ki so jih napisali priznani strokovnjaki, in iz knjig, ki so jih izdali spoštovani izdajatelji.

Spisni oddelek ima lastno obsežno knjižnico z več tisoč knjigami. Poleg tega so našim raziskovalcem na voljo bližnje javne in univerzitetne knjižnice. Do strokovnega gradiva pa lahko pridejo tudi z medknjižnično izposojo. Neka velika univerzitetna knjižnica, ki je dober vir informacij, ima denimo kakih pet milijonov knjig, 58.000 redno izhajajočih časopisov in revij, 5,4 milijona del v mikro obliki in več tisoč elektronskih baz podatkov. Spisni oddelek pa ima tudi velik arhiv časopisnih izrezkov, doživljajev in zgodovinskih informacij, ki ga nenehno izpopolnjuje z novicami oziroma podatki iz krajevnih virov ter podružnic drugod po svetu.

Seveda velja naslednja resnica, o kateri govori Pridigar 12:12: »Pisanju mnogih knjig ni konca.« Celo ugledni viri lahko vsebujejo napačne informacije. Kako torej preverjamo kakovost, točnost in verodostojnost informacij?

Poglejmo si denimo stavek iz brošure Ali je bilo življenje ustvarjeno?, ki govori o tem, da je pajkova nit eden najčvrstejših materialov, ki obstajajo na zemlji: »Če bi mrežo iz teh vlečnih niti, ki bi bile debele po en centimeter in prekrižane tako, da bi bile po štiri centimetre narazen, povečali na velikost nogometnega igrišča, bi lahko ustavila jumbo jet v letu!« Izjava je bila sicer vzeta iz ugledne znanstvene revije, vendar ta ni bila prvotni vir informacije, prvotni vir pa je bil nekoliko dvoumen. Zato je bilo treba priti v stik z raziskovalcem, ki je dal prvotno izjavo, in preveriti, kako je on prišel do tega sklepa. Naši raziskovalci so morali izvedeti formulo in potrebne podatke, da so lahko  sami izračunali, kaj bi se zgodilo, če bi jumbo jet priletel v pajkovo mrežo, veliko kot nogometno igrišče. Po dolgih urah raziskovanja in natančnega izračunavanja so nazadnje potrdili, da je ta presenetljivi podatek točen.

Včasih pa se lahko zgodi, da celo na videz spoštovani vir vsebuje informacije, ki niso podprte z zadovoljivimi dokazi. Na primer, objavljeno je bilo, da je Gandi v svojem ašramu (verskem zatočišču) rekel lordu Irwinu: »Ko se bosta najini državi znali sporazumeti v duhu naukov, ki jih je v [. . .] govoru na gori postavil Kristus, ne bomo rešili le težav, ki tarejo naši državi, ampak tudi težave vsega sveta.« Vendar je temeljita preiskav pokazala, da ni nobenega dokaza, da bi lord Irwin kdaj obiskal Gandija v njegovem ašramu.  Zaradi tega so se pojavila vprašanja, kje, kdaj oziroma ali je Gandi sploh izrekel te besede. Zato tega citata ne navajamo več v naših publikacijah.

Podobno smo lahko brali o tem, kaj naj bi sir Isaac Newton rekel glede modela sončnega sistema. Pravijo, da naj bi Newtona neki ateist, ki je bil takrat pri njem na obisku, vprašal: »Kdo je to naredil?« Ko naj bi mu Newton na to odgovoril »Nihče!«, naj bi mu ateist odvrnil: »Verjetno misliš, da sem neumen!« Newton naj bi mu zatem rekel, da ta slabi ponaredek mnogo veličastnejšega sončnega sistema dokazuje, da mora obstajati tudi nekdo, ki je ta sistem naredil. Naj nam je ta zgodba še tako pri srcu, pa zgodovinski viri, kakor tudi učenjaki in življenjepisci, ki so pisali o Newtonu, tega dogodka ne potrjujejo. Zanimivo je, da najzgodnejši viri, ki pričajo o tem dogodku, segajo v prva leta 19. stoletja, vendar ne omenjajo Newtona, temveč nemškega učenjaka Athanasiusa Kircherja. Zato naš spisni oddelek tudi tega primera ne uporablja več.

Včasih je treba dodatno raziskovati in ugotoviti zanesljivost celo nekaterih na videz nepomembnih izjav. Na primer, brat lahko v svoji življenjski zgodbi navede, da se je rodil leta 1915 na Češkoslovaškem. Toda Češkoslovaška je pričela obstajati šele leta 1918. Kje se je torej rodil? Zato da bi našli odgovor na to vprašanje, je morda treba pregledati stare zemljevide oziroma zgodovinska poročila.

Neki drug brat pa lahko denimo reče, da se je krstil v San Franciscu določenega datuma. Toda po natančni preiskavi morda ugotovimo, da tega dne ni bilo v tem mestu nobenega zborovanja ali zbora. Kako se da to protislovje rešiti? Upoštevati moramo,  da je naš spomin lahko včasih tudi nekoliko nezanesljiv. Brat se verjetno ni zmotil glede tega, kje se je krstil, morda pa se ne spomni natančno, kdaj je to bilo. To, koliko točna je neka podrobnost, se da navadno ugotoviti tako, da se podatek preveri v različnih virih informacij.

Skratka, spisni oddelek si prizadeva, da uporablja samo gradivo, ki je točno in resnično, pa četudi gre za navidez nepomembne podrobnosti. Zato lahko »zvesti in preudarni suženj« stalno daje duhovno hrano, ki je v čast Jehovu, »Bogu resnice«. (Ps. 31:5)

POMOČ, DA BI OSTALI »BUDNI«

Na milijone Jehovovih prič po vsem svetu je bilo iz srca hvaležnih za praktične in času primerne informacije, ki so bile v letu 2009 predstavljene na mnogih območnih zborovanjih »Bodite budni!«. Več kot 200.000 delegatov iz 136 dežel je bilo navzočih na 37 mednarodnih zborovanjih. Ta zborovanja so bila v Avstriji, Čilu, Franciji, Gani, Italiji, Južnoafriški republiki, Keniji, Koreji, Mehiki, Mjanmaru, Nemčiji, Peruju, Poljski, Slonokoščeni obali, Trinidadu in  Tobagu ter v Združenih državah Amerike. Teh mednarodnih zborovanj se je udeležilo vsega skupaj 1,495.045 ljudi, 15.730 pa se jih je krstilo.

Zakaj pa se sploh organizira mednarodna zborovanja? Vodstveni organ jih načrtuje vsakih nekaj let v premišljeno izbranih krajih – včasih v državah, kjer je bilo delovanje Jehovovih prič v preteklosti prepovedano. Njihov namen je okrepiti bratovščino in dati nov zagon oznanjevanju dobre novice v teh deželah.

Ta zborovanja so tudi edinstvena priložnost, da bratje in sestre na lastni koži občutijo posebno »popolno vez«, ki povezuje našo mednarodno bratovščino.  (Kol. 3:14) Kako čudovito je opazovati ljubezen, mir in enotnost, ki vladajo na teh zborovanjih in premoščajo vse narodnostne, kulturne in jezikovne pregrade! Prava ljubezen je očitna, ko se člani različnih etničnih skupin med odmori pomešajo med seboj ter skupaj jedo, si izmenjujejo preprosta darilca in naslove, se fotografirajo ter v srčni bratski naklonjenosti objemajo drug drugega. Mnogi delegati in krajevni Priče so oblečeni v tradicionalna oblačila.

Poseben del programa na mednarodnih zborovanjih so »Poročila iz drugih držav«, ki so na sporedu vse štiri dni. Neki potujoči nadzornik iz Italije je pripomnil, da se zaradi teh poročil vsi navzoči »počutijo del prave mednarodne bratovščine, ki si prizadeva opravljati isto nalogo: oznanjevati Kraljestvo«. Kako navdušujoče je bilo poslušati spodbudna doživetja misijonarjev in drugih polnočasnih služabnikov, ki služijo v tujini in so bili trenutno na obisku v domači deželi! S svojim odličnim zgledom so tako mlajšim kot tudi starejšim velik vir spodbud!

In v kakšno veselje je bilo na mednarodnih zborovanjih prisluhniti članom Vodstvenega organa, ki so nam priskrbeli času potrebne duhovne smernice in nas ljubeče okrepili! Njihove govore kot tudi »Poročila iz drugih držav« se je simultano prevajalo, tako da so imeli od tega korist pripadniki vseh navzočih jezikovnih skupin. Na drugem mednarodnem zborovanju v  Honoluluju na Havajih je denimo Stephen Lett iz Vodstvenega organa imel štiri govore v angleščini, ki so jih simultano prevajali v ilokanščino, japonščino, mandarinščino, marshallovščino, samoanščino in trukščino.

Vodstveni organ pri načrtovanju mednarodnih zborovanj upošteva velikost objektov, ki so na voljo, število krajevnih Prič kot tudi to, koliko Prič bo verjetno prišlo iz drugih držav, ter število razpoložljivih prenočišč. Zatem si odgovorni bratje v vsakem mestu, v katerem bo zborovanje, priskrbijo dovoljenje krajevnih oblasti in sklenejo pogodbo z upravitelji objektov.

Ker za zborovanja pogosto najamejo velike športne stadione, morajo veliko načrtovati in postoriti, preden ti objekti postanejo primerni prostori za čaščenje Jehova. V Peruju denimo je bila malo pred zborovanjem na stadionu nogometna tekma, zato so lahko bratje prišli ta kraj očistit in ga pripravit za zborovanje šele na večer pred pričetkom programa. Za pomoč so zaprosili kakih 3000 prostovoljcev, a je ob 18. uri prišlo več kot 7000 bratov in sester, in vsi so neutrudno delali vso noč.

Po mednarodnem zborovanju v Long Beachu (Kalifornija, ZDA) so trije vzdrževalci stadiona dejali: »Na tem kraju smo videli že mnogo verskih skupin, vendar to, kar uspe vam, ne uspe nikomur. To je preprosto neverjetno!« Eden med njimi je priznal, da je ponavadi, ko so na njegova vrata potrkali Jehovove priče, sam pri sebi rekel: »Vi kar trkajte, jaz vam ne bom odprl.« Sedaj pa je sklenil, da jim bo naslednjič, ko bodo potrkali na njegova vrata, odprl in prisluhnil.  Drugi vzdrževalec je celo dejal: »Nikoli nisem bil član nobene vere, toda tej bi rad pripadal.«

V vseh zborovalnih mestih je bilo poskrbljeno za odmevno pričevanje v slavo Jehovu! In kako hvaležni smo Jehovu, da nam priskrbuje takšna zborovanja, ki nam krepijo vero in pomagajo, da še naprej bedimo! (Mat. 24:42)

POJMO HVALNICE JEHOVU

Petje pesmi v hvalo Jehovu je sestavni del našega čaščenja. Zato so se Božji služabniki v letu 2009 srčno razveselili, ko so na zborovanjih izvedeli, da bo izšla nova pesmarica Pel bom Jehovu. Zakaj pa je bila nova pesmarica sploh potrebna?

Doslej smo našo pesmarico večkrat revidirali, da bi bila vsebina v skladu z vse močnejšo lučjo. (Preg. 4:18) Priprava nove pesmarice je sedaj omogočila, da popravimo besedilo naših pesmi. Nova besedila so sestavljena tako, da pri petju lažje dojamemo pomen pesmi in si besedilo hitreje zapomnimo. Slednje nam je lažje tudi zato, ker so mnoge pesmi sedaj skrajšane. Kjer je bilo primerno, smo poleg tega dodali pripeve, da bi poudarili ključne misli. Trudili smo se tudi, da bi vsaka nota obsegala samo en zlog besede, ne pa dveh ali več.

Po skrbnem pregledu prejšnje pesmarice (Pojmo hvalnice Jehovu) smo ugotovili, da bi bilo dobro nekoliko popraviti tudi melodije nekaterih pesmi, tako da bi jih  lažje zapeli. Zato smo nekatere pesmi tonsko znižali in sedaj lažje zapojemo tudi višje note. Poleg tega doslej nismo peli vseh pesmi natanko tako, kot je bilo to določeno v pesmarici. Zato smo melodijo nekaterih pesmi tako prilagodili, da jih sedaj lahko zapojemo, kot je bolj naravno za naše brate in sestre v različnih delih sveta.

Skrbno pozornost pa smo posvetili tudi takšnim podrobnostim, kot je zapis pesmi. Čeprav nekatere daljše pesmi obsegajo dve strani (tako je dovolj prostora tudi za daljše prevodno besedilo), pa so tako natisnjene, da pri nobeni med petjem ni več treba obrniti lista. Nobena pesem ni daljša od treh kitic.

Kako smo izpeljali ta velikanski projekt, novo pesmarico? Avgusta 2007 je Vodstveni organ povabil k sodelovanju ekipo izkušenih skladateljev in piscev pesmi. Vse pesmi iz prejšnje pesmarice so temeljito pretehtali, da bi odkrili težave, povezane bodisi z nauki, besedilnim poudarkom ali pa melodijo. Očitno je bilo, da je melodija nekaterih starejših pesmi sicer dobra, vendar potrebujejo novo besedilo. Drugim pesmim, ki so potrebovale le nekaj popravkov v besedilu, je bilo treba bistveno spremeniti melodijo. Zatem je učni odbor Vodstvenega organa odobril seznam tem za pesmi, ki jih pojemo na krščanskih shodih, zborih, zborovanjih in ob posvetitvah prostorov za čaščenje.

Poleg tega so si skladatelji vzeli čas, da so ponovno pretehtali stil glasbe na naših shodih. Da bi nove pesmi izražale globoko spoštovanje, primerno hvalnicam Bogu, obenem pa bile privlačne, so se ogibali glasbenih stilov, ki spominjajo na hvalnice v cerkvah  tako imenovanega krščanstva. Hkrati pa so pazili, da se hvalnice Jehovu ne bi nagibale k stilom, ki so postali priljubljeni v številnih karizmatičnih cerkvah.

Vodstveni organ je skrbno nadzoroval nastajanje glasbe in besedila vsake pesmi. Nove pesmi, ki jih ni poznal, so pevci posneli, tako da jih je lahko poslušal in po potrebi spremenil. Takoj ko jih je odobril, so jih poslali v prevajanje podružnicam po vsem svetu, da bi prevedene pesmarice izšle sočasno z angleško.

Poleg tega je Vodstveni organ leta 2007 ustanovil zbor pevcev, da bi pesmi posneli in tako pomagali bratom in sestram, da bi se jih lažje naučili. Orkester, ki ga sestavljajo prostovoljci iz 14 držav, se že veliko let zbere približno dvakrat letno v Pattersonu (New York) in snema glasbo za izobraževalne programe Jehovovih prič – za drame, video posnetke, glasbeno  spremljavo za zborovanja in zbore ter drugo. Ti predani bratje in sestre, od katerih mnogi služijo polnočasno, žrtvujejo svoj čas in sredstva za potovanja in snemanje glasbe, ki razveseljuje mednarodno bratovščino. Vsi so izkušeni glasbeniki. Nastale glasbene posnetke se zatem pošlje podružnicam po svetu, da jih lahko uporabijo za glasbeno spremljavo na zborovanjih in za pripravo vokalnih izvedb v domačih jezikih. Precej vokalnih izvedb, ki so jih posnele podružnice, je sedaj mogoče prenesti s spletne strani www.pr418.com.

Kako so se bratje in sestre odzvali na novo pesmarico Pel bom Jehovu? Naslednje besede, ki jih je napisala neka sestra, izražajo podobne občutke, kot vejejo  iz na stotine pisem cenjenja, ki smo jih prejeli: »Dovolite mi, prosim, da se vam v tem pismu najprej zahvalim za prekrasne nove pesmi v naši novi pesmarici. So ganljive, tolažilne in prav okrepijo vero – so čudovito Jehovovo darilo.«

Želimo si, da bi bila pesmarica Pel bom Jehovu naši svetovni bratovščini vir tolažbe in spodbud. Naj smo sami ali v družbi sočastilcev, izrazimo s petjem teh pesmi svojo ljubezen do našega nebeškega Očeta Jehova!

»PRED DEŽELNIMI UPRAVITELJI IN KRALJI [. . .] V PRIČEVANJE«

Jezus je svojim učencem rekel, da jih bodo izročali »sodiščem« ter »deželnim upraviteljem in kraljem«. Toda to bo »njim in narodom v pričevanje«. (Mat. 10:17, 18) V preteklem letu so Jehovove priče doživljali točno to, kar je Jezus napovedal. A prav zato, ker so z njimi grdo ravnali, so dobili odlične priložnosti za pričevanje, kakor je rekel njihov Gospodar.

Armenija:

Vahan Bayatyan, ki je Jehovova priča, je bil zato, ker mu vest ne dopušča opravljati vojaške službe, obsojen na dve leti in pol zapora. Potem ko so mu na armenskih sodiščih zavrnili pritožbe, je leta 2003 vložil prošnjo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Nazadnje je ESČP 27. oktobra 2009 razsodilo v prid Armenije zaradi več kot 50-letne tradicije armenskega pravosodja. Toda eden od sodnikov, ki se s to razsodbo ni strinjal, je dejal, da ta odločitev »ni združljiva s trenutnimi evropskimi standardi glede vprašanja ugovora vesti«.

Evropsko sodišče se je zaradi pomembnosti zadeve strinjalo, da primer preda velikemu senatu. Za  datum sodne obravnave v Strasbourgu (Francija) so določili 24. november 2010. V času nastajanja tega poročila odločitev velikega senata še ni bila znana.

Azerbajdžan:

Jehovove priče imajo še naprej težave z uvozom literature. Oblasti sicer dopuščajo uvoz nekaterih verskih publikacij, druge pa zavračajo, ker pravijo, da njihova »vsebina poudarja ekskluzivnost verovanja Jehovovih prič in je žaljiva za pripadnike drugih krščanskih ver«. Zato so predstavniki oblasti vdrli v dom nekaterih bratov in sester ter jim zaplenili osebne izvode biblijske literature.

Petindvajsetega aprila 2010 se je kakih 250 Jehovovih prič v petih velikih avtobusih in kombiju vračalo z zbora v Gruziji. Policija jim je na meji v mestu Kazah zaplenila biblijsko literaturo, tudi 33 biblij. Mnogi Priče, celo starejši in bolni, so na meji morali čakati do osem ur, preden so jim dovolili nadaljevati pot. Da bi preprečili takšne incidente in bratovščini v Azerbajdžanu omogočili neovirano prejemanje duhovne hrane, smo njihov primer predložili Evropskemu sodišču za človekove pravice.

Belorusija:

Dmitryju Smyku, ki je Jehovova priča, so 6. novembra 2009 naložili globo 3,500.000 rubljev (okoli 900 evrov), ker je zavrnil opravljanje vojaške dolžnosti. »Prizadevam si biti zvest Bibliji  v vseh vidikih svojega življenja,« je dejal brat Smyk, »zato živim po njenih naukih. Tako med drugim verjamem, da se človek ne bi smel uriti za vojno oziroma v njej sodelovati.« (Iza. 2:1–4)

Čeprav beloruska ustava zagotavlja pravico do nadomestnega civilnega služenja, pa zakon ne vsebuje nobenega določila, ki bi to v resnici omogočal. »Na papirju je videti, kakor da imam pravico do civilne službe,« je pojasnil brat Smyk, »v resnici pa te pravice ne morem uveljavljati.«

Da bi popravili to pomanjkljivost v zakonodaji, je 18. februarja 2010 beloruski predsednik sklical komisijo, da je sestavila zakon o nadomestnem služenju. Kmalu zatem je sodišče spoznalo brata Smyka za nedolžnega in preklicalo veliko denarno kazen. Ker pa se z isto težavo spoprijemajo še drugi mladi Priče v Belorusiji, ki se prav tako nočejo učiti vojskovanja, upamo, da bo vlada kmalu poskrbela za nadomestno civilno služenje.

Belgija:

Do leta 1993 je bil Betel v Bruslju oproščen davka kakor vsi drugi verski objekti v Belgiji, tega leta pa se je to spremenilo. Davčna uprava ni več hotela našega urada popolnoma oprostiti davka. Pri tem je trdila, da delo v Betelu ni namenjeno izrecno verskim namenom, temveč da je delno dobičkonosno. Zatrjevala je še, da betelski delavci niso polnočasno zaposleni z verskimi dejavnostmi. Primer so končno obravnavali na prvostopenjskem sodišču leta 2008, toda sodnik je razsodil v prid davčne uprave. Bratje so vložili pritožbo in 4. maja 2010 je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča. V pisni razsodbi treh sodnikov beremo: »Življenje Prič  v Betelu je povezano z globoko versko prepričanostjo, ki zahteva popolno predanost Božji službi. [. . .] Vsi so člani Svetovnega reda posebnih polnočasnih služabnikov in skupaj živijo, molijo, pojejo ter preučujejo Sveto pismo. Poleg tega sodelujejo pri jutranjem čaščenju, ki poteka v njihovi ustanovi.«

Eritreja:

Jehovove priče v Eritreji se morajo še naprej spoprijemati s preganjanjem, ker si prizadevajo zvesto služiti Bogu. Trenutno je v zaporu 58 Prič, med katerimi so tudi ženske in majhni otroci. Zaradi krutih vladnih omejitev in stalne nevarnosti aretacij je težko izvedeti kar koli o zaprtih Pričah. Jehovove priče že več let skušajo olajšati trpljenje eritrejskih sočastilcev po diplomatski poti. Pritožili so se ameriškemu ministrstvu za zunanje zadeve, Evropski uniji in različnim veleposlaništvom. Poleg tega so se sestali s številnimi predstavniki oblasti v Afriškem rogu, kot denimo s predstavniki Afriške unije. Nedavno so 18-im eritrejskim veleposlaništvom po svetu poslali pismo s seznamom zapornikov, ki niso primerne starosti za služenje v vojski. V tem pismu so predsednika Afewerkija zaprosili za izpust vseh zapornikov, ki niso primerne starosti za služenje v vojski, kot so otroci in ostareli. Toda vlada še do danes ni odgovorila.

Grčija:

Petnajstega januarja 2010 je grško vrhovno sodišče, državni svet, Evangelosu Delisu, ki je Jehovova priča, priznalo pravico, da odkloni služenje v vojski kot rezervist. Brat Delis je služil v vojski, preden je postal Priča, toda sedaj, ko so ga vpoklicali na obvezne vaje vojaških rezervistov, je zaradi biblijsko šolane vesti to zavrnil. Tamkajšnja uprava ni hotela ugoditi njegovi prošnji, da bi ga obravnavali kot ugovornika  vesti, toda državni svet je z navajanjem členov iz Evropske konvencije o človekovih pravicah podprl pravico posameznika, da spremeni svojo vero tudi po tem, ko je služil v vojski, in zaradi novega verskega prepričanja uveljavlja status ugovornika vesti. Ta ugodna odločitev grškega vrhovnega sodišča bo nedvomno koristila ugovornikom vesti v Grčiji in drugih državah, kot so Armenija, Azerbajdžan, Južna Koreja in Turčija.

Portugalska:

Ministrstvo za pravosodje je 25. septembra 2009 Jehovove priče soglasno priznalo za versko skupnost z dolgoletno tradicijo v državi. Jehovovim pričam na Portugalskem so sedaj priznali najvišji pravni in verski status, kar jim bo pomagalo pri nadaljnjem služenju. Novi pravni položaj bo Jehovovemu ljudstvu koristil v marsičem. Med drugim bodo lahko imeli svoje od države pooblaščene predstavnike  za sklepanje zakonskih zvez v kraljestvenih dvoranah kot tudi predstavnike, ki bodo nudili duhovno pomoč posameznikom v bolnišnicah in zaporih, če bodo za to zaprosili.

Portoriko:

Vrhovno sodišče v Portoriku je v prelomni sodni odločitvi 27. januarja 2010 podprlo pravico odraslega pacienta, da zavrne določeno zdravljenje. Pacientu je tudi priznalo pravico, da uporablja dokument, v katerem je pisno izrazil svojo voljo, in da ga lahko, ko je v nezavesti, zastopa od njega izbrani pooblaščenec. Victor Hernandez, ki je Jehovova priča, je pred odhodom v bolnišnico pripravil vnaprejšnje medicinsko napotilo. Prvostopenjsko sodišče ni hotelo podpreti odločitve brata Hernandeza glede načina zdravljenja, ki jo je izrazil v medicinskem napotilu in jo je zastopal njegov pooblaščenec. Vrhovno sodišče pa je razveljavilo negativno odločitev prvostopenjskega sodišča in podprlo »temeljno človekovo pravico, da je nedotakljivost človeškega telesa neodtujljiva pravica vseh ljudi«. Ta zmaga ne bo koristila le več kot 25.000 Jehovovim pričam v Portoriku, temveč tudi vsem drugim pacientom na tem otoku.

Rusija:

Vse odkar je razpadla Sovjetska zveza, ni bila v tej deželi dejavnost Jehovovega ljudstva, ki jo vodi Božji duh, še nikoli tako ogrožena. Rusko vrhovno sodišče je 8. decembra 2009 podprlo odločitev nižjega sodišča v Rostovu, zaradi česar so ukinili našo versko organizacijo v Taganrogu. Oblast je zasegla tamkajšnjo kraljestveno dvorano in označila 34 naših publikacij za ekstremistične, med njimi tudi tako splošno brane knjige kot so Kaj Biblija v resnici uči?, Moja knjiga biblijskih zgodb ter »Pridi in hodi za menoj«.

 Nekaj tednov pozneje je vrhovno sodišče v Republiki Altaju (južna Rusija) podobno odločilo glede naše organizacije v mestu Gorno-Altajsk, zaradi česar so na seznam ekstremistične literature uvrstili še nadaljnjih 18 publikacij Prič. Ti sodni odločitvi sta nekaj časa popolnoma onemogočali, da bi v Rusijo uvažali publikacije, navedene na seznamu. Poleg tega sta razsodbi sovražnike Jezusa Kristusa opogumili, da so po različnih mestih pričeli groziti njegovim miroljubnim sledilcem in jih napadati. Po razsodbi, izrečeni 8. decembra, so poročali o več kot 300 primerih policijskih racij, aretacij, hišnih preiskav in drugih prekinitev verskih shodov.

Vodstveni organ se je na vse hujše stanje odzval tako, da je odobril razdeljevanje 12 milijonov izvodov posebnega traktata z naslovom Vprašanje za državljane Rusije: Ali bi se lahko ponovilo?. Traktat je opozoril na to, da obstajajo jasne vzporednice med tem, kar doživljajo Jehovove priče danes, in zatiranjem, ki so ga doživljali pod komunizmom. Priče so razdeljevali ta posebni traktat po vsej Rusiji med 26. in 28. februarjem 2010. Mnoge občine so ostale brez traktatov že po dveh dneh, čeprav so se v tistem času temperature spustile tudi do minus 40 stopinj Celzija.

Zvezna služba za nadzor komunikacij, informacijske tehnologije in množičnih komunikacij (Roskomnadzor) nam je v protinapad odvzela dovoljenje za uvoz revij Stražni stolp in Prebudite se!.

Toda »Jehovova roka ni prekratka, da ne bi mogla rešiti«. (Iza. 59:1) Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je 10. junija 2010 izreklo prelomno sodno  odločitev proti Rusiji in v prid dela za Kraljestvo. V razsodbi primera Jehovove priče v Moskvi proti Rusiji so ukinitev in prepoved delovanja skupnosti Jehovovih prič označili za nezakonito in za kršitev temeljne človekove pravice do svobode mišljenja, vesti in vere. Ta ukinitev in prepoved v Moskvi sta v veljavi vse od 26. marca 2004, zaradi česar so Priče odtlej vse pogosteje žrtve napadov in žaljivega ravnanja. Razsodba ESČP-ja pa jasno določa, da je ruska vlada »po zakonu  dolžna [. . .] prenehati s kršitvami, ki jih je ugotovilo Sodišče, in kolikor je le mogoče, popraviti nastalo škodo«.

Ta daljnosežna odločitev govori v prid devetim sodnim zmagam, ki so jih Jehovove priče izbojevali na Japonskem, v Južnoafriški republiki, Kanadi, Rusiji, Španiji, Veliki Britaniji in Združenih državah, kakor tudi osmim sodnim odločitvam, ki jih je v prid Jehovovim pričam doslej že sprejelo ESČP. Sodniki so s tem potrdili, da so dosedanje razsodbe ESČP-ja po njihovem prepričanju pravilne. Sodišče je s sklicevanjem na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in na prejšnje odločitve razsodilo, da je ruska vlada Jehovove priče povsem neupravičeno obtoževala.

»Vlagatelj, skupnost Jehovovih prič,« je pripomnilo sodišče, »obstaja in zakonito deluje v Moskvi že več kot dvanajst let, od leta 1992 do 2004. Nikoli ni bilo dokazano, da bi starešine ali posamezni člani skupnosti, ki je vlagatelj, v vsem obdobju njenega zakonitega obstoja kdaj zakrivili kakršno koli kaznivo dejanje, upravni prekršek ali civilni delikt.« Zato je sodišče razsodilo, da so bile pravice Jehovovih prič kršene, in dodalo, da je »tožena stranka, država, zakonsko odgovorna [. . .] določiti [. . .] postopke, s katerimi bo uvedla spremembe v domačem pravnem redu, da se bodo končale kršitve, ki jih je ugotovilo Sodišče«.

Devetega septembra 2010 je ruska vlada predložila velikemu senatu ugovor zoper izrečeni sklep, nedvomno zato, da bi odložila odgovornost, ki ji jo nalaga ta razsodba. Bodisi da bo Jehova dovolil, da bo zadevo ponovno obravnaval veliki senat, bodisi da  ne, smo lahko prepričani, da bo vse, kar se bo dogajalo, v veliko pričevanje.

Srbija:

Srbsko ministrstvo za verske zadeve je po skoraj štiriletnem pravnem boju le vpisalo Jehovove priče – krščansko versko skupnost v svoj register cerkva in verskih skupnosti. Dotlej je ministrstvo zavrnilo tri prošnje za registracijo, čeprav so bile skupine Mednarodnih preučevalcev Biblije (kot so se nekdaj imenovali Jehovove priče) na tem področju že v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Toda potem, ko je srbsko vrhovno sodišče dvakrat razsodilo nam v prid, je ministrstvo za verske zadeve odobrilo našo prošnjo za registracijo.

V preteklosti so naši nasprotniki po sredstvih javnega obveščanja pogosto skušali prikazati Jehovove priče kot nevarno sekto. To, da so Priče pridobili status zakonite verske skupnosti, bo iskrenim ljudem v Srbiji nedvomno pomagalo uvideti, da so Jehovove priče dobri državljani, ki spoštujejo zakon in ne predstavljajo nobene nevarnosti za skupnost ali posameznike. Prvi pozitivni rezultat registracije je, da lahko odslej uvažajo biblijsko literaturo in druge reči, povezane s shodi in oznanjevanjem, ne da bi jim bilo za to treba plačati carino ali davek.

Slovenija:

Sedemindvajsetega novembra 2009 so v register cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga hranijo pri vladi Republike Slovenije, vpisali ime »Jehovove priče – krščanska verska skupnost«. Direktor Urada za verske skupnosti je našim predstavnikom povedal, da smo po novem Zakonu o verski svobodi Jehovove priče registrirani kot osma od 40 verskih organizacij in skupin v Sloveniji. Ta vpis omogoča polnočasnim  služabnikom določene koristi, ki jih vlada zagotavlja tistim, ki jim je verska dejavnost edini poklic.

Turčija:

Jehovove priče v Mersinu so se v svoji kraljestveni dvorani shajali kakih 20 let. Avgusta 2003 pa so jo oblasti zaprle, češ da naj bi Priče kršili zakon, ki določa ustrezne metode gradnje in namembnosti zemljišč. Kljub prizadevanjem bratov, da bi zadevo rešili na pritožbenih sodiščih, je najvišje sodišče v Turčiji 30. decembra 2009 zavrnilo pritožbo v prid guvernerjeve pisarne v Mersinu. Priče so vložili prošnjo na ESČP.

POMOČ LJUBEČE BRATOVŠČINE NA HAITIJU

Dvanajstega januarja 2010 je močan potres opustošil glavno mesto Haitija, Port-au-Prince, z okolico. Pomrlo je več sto tisoč ljudi in še več jih je ostalo brez strehe nad glavo. Domove je izgubilo tudi več tisoč Jehovovih prič, 154 pa jih je umrlo. Mnogi drugi so bili resno poškodovani oziroma so za las ušli smrti.

V času potresa je bil Acloque doma. Stene so se zamajale, bloki so se pričeli rušiti kakor domine in ostal je ujet med stropom, ki se je zrušil nanj, in tlemi. Čeprav je bil ukleščen, ni bil resno poškodovan. V temi je pričel tipati okoli sebe. »Zatipal sem čeber z vodo,« se spominja. »Nisem ga mogel premakniti, lahko pa sem pomočil prste v vodo in jih dal k ustom, da sem tako dobil vsaj nekaj kapljic vode. Poleg tega sem našel kamen in začel z njim udarjati v upanju, da bom pritegnil pozornost koga v bližini.« Pričel je moliti za pomoč, vztrajno udarjal s kamnom in čakal.

»Nisem imel ure in niti sanjalo se mi ni, koliko je ura,« pravi. »Sprva sem jokal in rotil Jehova, naj me reši. Toda z minevanjem časa so se moje molitve  spremenile. ‚Vem, da me boš obudil,‘ sem molil. ‚Vendar sem še mlad! Če ne bom umrl, ti bom lahko naprej služil.‘«

Začel je čutiti, da mu življenje počasi ugaša, in nazadnje ni imel več niti toliko moči, da bi udarjal s kamnom. Zatem je omedlel.

Ko se je zbudil iz nezavesti, je zaslišal, da se reševalci, ki so bili Priče, skušajo prebiti do njega. »Nenadoma je z moje noge padel kos betona,« se spominja. »Takrat me je prešinilo, da bo naslednji udarec pomenil zamah v moje koleno, zato sem v temi z roko segel skozi odprtino in zgrabil reševalca za roko.« Acloque je bil kmalu rešen. Pod ruševinami je ležal štiri dni.

TAKOJŠNJA POMOČ

V 24 urah po potresu je v podružnico v Dominikanski republiki prispel prvi zdravnik, ki je tudi Priča. Za njim so v rednih presledkih prihajali zdravstveni delavci in drugi prostovoljci (oboji prav tako Priče), skupaj z darovanimi materialnimi dobrinami. Na posesti podružnice so hitro postavili začasno bolnišnico, kjer so nato poskrbeli za več kot 1000 Prič in drugih poškodovancev.

Med pacienti sta bili tudi mladi ženski, ki sta izgubili desno roko. »Kakor vsi drugi samski pacienti, ki so izgubili kak ud,« se spominja Mylène, prostovoljka v podružnici, »je tudi njiju skrbelo, da se zaradi tega ne bosta mogli nikoli poročiti oziroma si ustvariti družine.« Zato se je Mylène povezala s sestro v Franciji, ki je v otroštvu v prometni nesreči izgubila roko, in jo zaprosila, da bi kako spodbudila ti mladenki. Sestra v Franciji ji je po elektronski pošti poslala svoje slike z možem in dvema prekrasnima  otrokoma. Ko sta jih videli ti mladi pacientki, ju je to zelo potolažilo. Sedaj se dobro prilagajata svojim novim okoliščinam.

Preživelci so poleg hrane, oblačil in zdravil nujno potrebovali tudi streho nad glavo. Prostovoljci Jehovovih prič iz Haitija in tujine so naredili načrte za gradnjo in zgradili več kot 1700 začasnih bivališč, da bi svojim sovernikom, ki so izgubili dom, priskrbeli zavetje pred dežjem in vsaj nekoliko varnosti. Približno junija so skupine za pomoč pričele postavljati začasne kraljestvene dvorane, julija pa so bratje dobili prva gradbena dovoljenja za gradnjo stalnih kraljestvenih dvoran.

FIZIČNO, ČUSTVENO IN DUHOVNO ZDRAVLJENJE

Priča, ki je kot zdravnik specializiran za zdravljenje posttravmatske stresne motnje, se je marca sestal s starešinami iz 115 občin, ki jih je prizadel potres. Praktično jim je svetoval, kako duhovno podpreti člane občin, ki so doživljali duševne travme. Zatem se je osebno posvetil več kot 100 bratom in sestram, ki so potrebovali posebno skrb.

Kmalu po potresu je na Haiti odpotoval David Splane iz Vodstvenega organa, da bi bratovščino potolažil in spodbudil. Brat Splane, ki zna francosko, je spregovoril bratom in sestram na okrajnem zboru, poleg tega se je sestal z betelsko družino, misijonarji  in okrajnimi nadzorniki. Vsi so zelo cenili njegovo ljubeče zanimanje in nežno skrb Vodstvenega organa.

Kljub na videz nepremostljivim oviram so dokončali, natisnili in dostavili v podružnico Krščanske grške spise – prevod novi svet v haitski kreolščini. Nove biblije so prispele samo nekaj ur pred objavo na območnem zborovanju v juliju. V vsem tem viharnem obdobju, od prve prispele pomoči pa do danes, je lahko vsak, ki je bil tako ali drugače vpleten v dogajanje, videl in občutil nenehno Jehovovo vodstvo in podporo v malih in velikih rečeh. Znova in znova se je dogajalo, da so potrebna pomoč, prevoz kot tudi ljudje prišli ravno ob pravem času in na način, ki je bil preveč popoln, da bi lahko šlo zgolj za naključje. Neki dolgoleten misijonar je to izrazil takole: »Če si vse to videl na lastne oči, ti je postalo povsem jasno, da je bila z nami Jehovova roka.«

POSVETITEV PODRUŽNIC SLAVI BOGA

Za Jehovove priče na Salomonovih otokih je bil 13. februar 2010 nepozaben dan. Stephen Lett, član Vodstvenega organa, je imel govor ob posvetitvi novih podružničnih prostorov. Med 368 navzočimi je bil tudi Clement Fa’abasua, prvi krajevni Priča. Približno mesec predtem so imeli za prebivalce, ki živijo v bližini nove podružnice, dneve odprtih vrat in ogledalo si jo je 273 ljudi. Med njimi je bil tudi neki arhitekt, ki je po ogledu za vodilni časopis v državi napisal: »Objekt si na splošno zasluži pet zvezdic. Je zgled za vse, ki živijo na Salomonovih otokih, saj kaže, kaj se pri nas lahko doseže, pa ne glede na to, kdo bo stavbo uporabljal. Lahko rečemo, da so arhitekt, nadvse  raznolika delovna sila in trenutna uprava ustvarili pravi dragulj v raju.«

Nepozaben posvetitveni program je potekal tudi v estonski podružnici, in sicer v soboto, 3. aprila 2010. V tem programu, ki je zajemal posvetitveni govor Christiana Munteana iz grške podružnice, je zelo uživalo 438 navzočih. Bratje so od krajevnega vodovodnega podjetja odkupili enonadstropno stavbo ob naši podružnici. V prenovljeni zgradbi so prostori za audio in video snemanje ter učilnica za šole, kot denimo Biblijsko šolo za samske brate.

Podružnica v sosednji Latviji je imela svoj posvetitveni program 10. aprila 2010. Potem ko se je v tej deželi prvič oznanjevalo leta 1918, so sledila desetletja hudega nasprotovanja. Toda danes oznanjevanje v Latviji uspešno napreduje. Ko je brat Christian Muntean imel posvetitveni govor, mu je poleg krajevnih bratov in sester prisluhnilo še 248 delegatov iz devetih držav.

 V soboto, 8. maja 2010, se je več kot 2200 bratov in sester veselilo posvetitvenega govora, ki ga je v paragvajski podružnici imel član Vodstvenega organa Gerrit Lösch. Zgradili so novo stanovanjsko poslopje z 32 sobami in nov kompleks pisarn ter prenovili staro stanovanjsko zgradbo. Poleg tega so naredili podzemni vodni zbiralnik, ki lahko drži 40.000 litrov vode. Krajevne oblasti so bile že od samega začetka zelo zadovoljne s kvaliteto dela mednarodnih in krajevnih prostovoljcev. Neki uradnik je  pripomnil, da so imeli z drugimi verskimi objekti veliko težav, toda Jehovove priče slovijo po tem, da naredijo vse po predpisih. Zato jim ni bilo nikoli težko dobiti gradbenih dovoljenj, potrebnih za gradnjo podružnice.

V soboto, 29. maja 2010, se je v podružnici v Papui Novi Gvineji zbralo skoraj 500 bratov in sester iz 12 držav, da bi slišali posvetitveni govor Winstona Payna iz avstralske podružnice. Danes podružnica zajema trinadstropno zgradbo s stanovanjskimi prostori, jedilnico, kuhinjo in pralnico, storitveni objekt s kraljestveno dvorano in večje prostore za prevajalski oddelek. Med navzočimi je bila tudi skupina Prič, ki so morali pešačiti šest dni preko skalnatih gorskih grebenov, da so se lahko udeležili dogodka. Ti bratje in sestre so se oblekli v tradicionalna oblačila plemena Orokaiva in prisrčno pozdravili druge obiskovalce s plesom in pesmijo. Neka dolgoletna sestra je s solzami v očeh izrazila občutke mnogih, ko je rekla: »Danes se počutim, kakor da sem že v raju!«

ROJEVAJMO VELIKO SADU

Nobenega dvoma ni, da je enotno prizadevanje Jehovovih prič v slavo Bogu. »Moj Oče je oslavljen s tem, da rojevate veliko sadu in dokažete, da ste moji učenci,« je rekel Jezus. (Jan. 15:8) Z Jehovovim blagoslovom in ljubečim vodstvom se bomo še naprej trudili »žive[ti] vredno Jehova in mu v vsem ugaja[ti]. Zato še naprej rojevaj[mo] sad v vsakem dobrem delu in rasti[mo] v točnem spoznanju o Bogu, okrepljeni z Božjo veličastno močjo, kolikor je pač potrebuje[mo], da bi vse zdržali in bili potrpežljivi z veseljem.« (Kol. 1:10, 11)

[Slika na strani 8]

Natsue je pričela ponovno preučevati Sveto pismo.

[Slike na strani 11]

Raziskovalci skrbno preverjajo informacije.

[Slika na strani 13]

Koreja

[Slika na strani 14]

Mehika

[Slike na strani 14]

Južnoafriška republika

[Slika na strani 15]

Stephen Lett na enem od mednarodnih zborovanj na Havajih

[Slika na strani 22]

Dmitry Smyk

[Slika na strani 25]

Evangelos Delis

[Slika na strani 25]

Certifikat, ki ga je izdalo ministrstvo za pravosodje.

 [Slika na strani 33]

Priče, ki so zdravstveni delavci, so prispeli kmalu po potresu.

[Slika na strani 33]

Priče prostovoljci iz Haitija in tujine so naredili načrte in zgradili več kot 1700 začasnih bivališč.

[Slika na strani 34]

V haitski kreolščini izidejo Krščanski grški spisi – prevod novi svet.

[Slika na strani 36]

Novi podružnični prostori v Estoniji

[Slika na strani 37]

Paragvajska podružnica

[Slike na strani 37]

Winston Payne je imel posvetitveni govor za podružnico v Papui Novi Gvineji.