Vsesvetovno oznanjevanje in poučevanje

UČENCE v prvem stoletju so Jezusove besede gotovo nekoliko zbegale. Napovedal je, da jih bodo sovražili vsi narodi – pobijali jih bodo in izročali stiski. Poleg tega bodo mnogi odpadli od vere in drug drugega izdajali. Zatem pa je Jezus rekel, da se bo dobra novica oznanjala po vsej zemlji. (Mat. 24:9–14) Ali bo oznanjevanje uspešno kljub nasprotovanju, ki ga bodo Jezusovi sledilci doživljali povsod po svetu? Na naslednjih straneh si lahko preberete odgovor na to nadvse zanimivo vprašanje.

 Skupno poročilo za leto 2009

Podružnice Jehovovih prič: 116

Število dežel: 236

Število občin: 107.210

Navzočih na spominski slovesnosti: 18,706.895

Število tistih, ki so vzeli simbole: 11.202

Najvišje število oznanjevalcev: 7,508.050

Povprečno oznanjevalcev vsak mesec: 7,224.930

Porast v primerjavi z letom 2009: 2,5

Število krščenih: 294.368

Povprečno pomožnih pionirjev vsak mesec: 287.960

Povprečno pionirjev vsak mesec: 844.901

Skupno število ur na oznanjevanju: 1.604,764.248

Povprečno biblijskih poukov vsak mesec: 8,058.359

Jehovove priče so v službenem letu 2010 porabili več kot 155 milijonov ameriških dolarjev za vzdrževanje posebnih pionirjev, misijonarjev in potujočih nadzornikov pri njihovih terenskoslužbenih nalogah.

▪ V podružničnih uradih po vsem svetu služi 20.062 posvečenih služabnikov. Vsi so člani Svetovnega reda posebnih polnočasnih služabnikov Jehovovih prič.

 AFRIKA

ŠTEVILO DEŽEL: 57

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 888,219.101

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,222.352

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 2,596.614

SKUPINA LJUDI IŠČE RESNICO. V neki vasici na Madagaskarju se je 80 ljudi odločilo, da bodo zapustili državno Protestantsko cerkev. Zgradili so si svojo cerkev in začeli iskati pravo vero. V ta namen so preučili vsako krajevno vero, in sicer eno za drugo. Ugotovili so, da katoličani ne preučujejo Svetega pisma, znotraj Evangeličanske cerkve pa vladajo huda nesoglasja. Prišli so še do zaključka, da binkoštniki ne učijo resnice in da imajo adventisti sedmega dne veliko tabujev. Nato so se obrnili na enega od naših bratov in ga prosili, ali bi  jih lahko poučil o Svetem pismu. Brat se je z veseljem strinjal.

Nekaj oznanjevalcev se je pripravilo in obiskalo raziskovalce. Bratje so se v cerkvi, ki jo je postavila ta skupina, sestali s 26 zainteresiranimi ljudmi. Z veseljem so prisluhnili svetopisemskemu sporočilu. S pomočjo 15. poglavja knjige Biblija uči so bratje pojasnili, kako lahko najdemo vero, ki jo Bog odobrava. Poslušalci so bili z razlago zadovoljni. Ko so se bratje vrnili, so se sestali s 73 njihovimi člani. Na tretjem obisku pa je bilo kar 142 navzočih!

SMS JE PRIŠEL NA NAPAČEN NASLOV. Menen iz Etiopije je želela spodbuditi biblijsko učenko, zato ji je po SMS-u napisala letni stavek za leto 2009. Vendar je v mobilni telefon vtipkala napačno številko, in tako je sporočilo zašlo k drugemu telefonskemu naročniku. Ženska, ki je dobila sporočilo, je kar nekajkrat prebrala: »‚Temeljito oznanim[o] dobro novico.‘ (Apd. 20:24, NW)« Ker je verna, se je strinjala z vsebino sporočila, vendar ni vedela, kako naj to stori. Begal jo je tudi skrivnostni »NW« [New World Translation] na koncu sporočila. Tedni so minevali, ona pa je še vedno razmišljala o svetopisemski vrstici. Nazadnje je telefonirala pošiljateljici SMS-a. Takrat je sestra presenečeno ugotovila, kaj se je zgodilo s poslanim sporočilom. Izkoristila je priložnost in ženski odgovorila na njeno iskreno vprašanje. To je vodilo do biblijskega pouka, ki poteka dvakrat tedensko.

MLADI »PIONIRKI«. Persis, ki živi v Kamerunu, je s šestimi leti postala nekrščena oznanjevalka. V njenem prvem poročilu o službi oznanjevanja je pisalo, da je vodila deset biblijskih poukov. Občinski tajnik je mislil, da je prišlo do napake. Toda Persis mu je pojasnila, da res preučuje z desetimi učenci. Brata je še zanimalo:  »Kako veš, koliko časa oznanjuješ, ko pa nimaš ure?« Odgovorila mu je, da pot od doma do šole traja eno uro. Oznanjevati prične na začetku poti, konča pa ob zvonjenju šolskega zvonca. S svojim pogumnim oznanjevanjem je spodbudila mamo in sestrično, ki sta nato tudi sami postali nekrščeni oznanjevalki. Persis ima sedaj deset let, je krščena, in čeprav hodi v šolo, pomožno pionira. Njena osemletna prijateljica Aasy je že postala nekrščena oznanjevalka. Neka biblijska učenka je glede njiju pripomnila takole: »Na shodih mi je v veselje opazovati, kako deklici, preden se usedeta k svojim staršem, vse pozdravita, še zlasti starejše. Kaj takega nisem nikoli videla v svoji cerkvi. Otroci, ki jih danes tako vzgajajo, bodo jutri boljši člani družbe.«

 SEVERNA, SREDNJA IN JUŽNA AMERIKA

ŠTEVILO DEŽEL: 55

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 918,834.998

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 3,673.750

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 3,967.184

NI POTRKALA NA VRATA. Miriam, ki živi v Boliviji, je ves teden molila k Bogu. Molila je nekako takole: »Pomagaj mi, prosim, da te spoznam, vendar ne želim, da bi k meni prišli Jehovove priče. Nočem, da potrkajo na moja vrata.«

Čez nekoliko dni je pri Miriam zazvonil telefon. Klicala je posebna pionirka Candy in ji ponudila, da ji v eni uri prinese naše revije. Miriam je privolila. Candy je čez približno kako uro stala na pragu njenega doma. Miriam je sunkovito odprla vrata in naši sestri odsekano rekla, naj vstopi ter sede. Bila je videti zelo razburjena. Začela je hoditi po sobi gor in dol in zmajevala z glavo. Candy jo je vprašala, kaj je narobe. »Ne morem verjeti!« ji je odvrnila. »Več kot teden dni sem molila k Bogu za vodstvo. Vendar sem bila v molitvah zelo določna, da ne želim pomoči Jehovovih prič, ki nenehno trkajo na moja vrata! Nato pa ste se pojavili vi, niste potrkali na vrata, ampak ste telefonirali! Po tem, ko ste pred eno uro klicali, sem prosila Boga, da ne bi prišli k meni. A ste vseeno prišli! Ne morem verjeti! Več kot očitno je, da Bog hoče, da mi pomagajo Jehovove priče.« Takoj sta začeli preučevati.

Mislili so, da je mrtev. Pasensi je bil v Surinamu priljubljen vaški poglavar ali kapiten in tesen zaveznik  granmana, plemenskega poglavarja oziroma kralja celotnega rečnega predela v notranjosti dežele. Ponosno je branil krajevne običaje. Jehovovim pričam pa je nasprotoval, ker je menil, da predstavljajo nevarnost tem običajem.

V tistem času je neki mlad moški pričel trditi, da ima posebno sposobnost, da prepozna ljudi, ki se ukvarjajo s čarovništvom. S svojimi številnimi privrženci se je v kanuju vozil po reki, pretepal ljudi, ki jih je obtožil čarovništva, in jim pobral vse imetje. Če je obtoženi želel, da ga »očisti« domnevnega zlega duha, mu je moral izplačati velikansko vsoto denarja. Med mnogimi njegovimi žrtvami je bil tudi Pasensi. Pretepli so ga in pustili ležati na tleh, saj so mislili, da je mrtev. Na pomoč mu ni priskočil niti njegov prijatelj granman. Ni hotel tvegati lastnega življenja in ugleda, s tem da bi pomagal nekomu, ki je bil obtožen čarovništva. Prijateljem in sorodnikom je bilo prepovedano, da bi mu pomagali. Vseeno pa se je Pasensijev  zet opogumil in ga odpeljal v vas, v kateri povečini prebivajo Jehovove priče. Bratje so se pogovorili in se kljub tveganju odločili, da bodo zanj poskrbeli. Pasensija so s kanujem odpeljali v bližnjo vas do našega brata, ki je odgovoren za vzletno-pristajalno stezo. Od tam so tega nekdanjega nasprotnika z letalom prepeljali v mesto in uredili, da je prejel potrebno zdravstveno oskrbo.

Pasensi si je opomogel. Ljubezen ljudi, ki jim je nekdaj nasprotoval, ga je tako zelo ganila, da je začel preučevati Biblijo in se decembra 2009 krstil. Sedaj goreče oznanjuje dobro novico. Kljub svojim 80 letom je aprila 2010 pomožno pioniral.

MISLIL JE, DA POZNA SVETO PISMO. V Združenih državah Amerike je neki bradat moški, po imenu Eric, prišel na občinski shod s Svetim pismom v roki. Naš brat ga je pozdravil in Eric ga je začel spraševati glede našega verovanja. Ni hotel sprejeti knjige Biblija uči, odgovore je želel dobiti samo iz Svetega pisma. Imel je navado, da ga je redno bral, in sicer 20 strani na dan. Prebral ga je večkrat, kot se lahko spomni. Po shodu se je z bratom pogovarjal še več kot tri ure. Na koncu je Eric rekel: »Slabo mi je.« Naš brat ga je vprašal, zakaj. Odgovoril mu je: »Prepričan sem bil, da kar dobro poznam Sveto pismo. Danes pa sem ugotovil, da ga sploh ne poznam.« Nato je sprejel knjigo Biblija uči.

Naslednji dan sta začela preučevati. Eric je vso noč pred tem prebedel in prebral prvih deset poglavij iz knjige Biblija uči. In kaj je sklenil? »Končno sem našel resnico!« Z bratom je preučeval petkrat na teden, tri do štiri ure na dan. Začel se je tudi pripravljati na shode in jih z vso družino obiskovati. V prvem tednu je trem Cerkvam poslal izstopno izjavo, si obril brado in se  odločil, da ne bo več obhajal praznikov. V drugem tednu se je vpisal v Teokratično strežbeno šolo, v četrtem pa je postal nekrščeni oznanjevalec. Krstil se je aprila 2010, samo šest mesecev po tem, ko je prvič prišel v stik z Jehovovimi pričami!

KRSTILA SE JE PRI SEDMIH LETIH. Paola, ki živi v zahodni Mehiki, odrašča pri starih starših. Ko je bila stara pet let, je njena babica začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Paola je spremljala pouk in resnica je v njenem mladem srcu pognala korenine. Čeprav njena babica ni napredovala, je sama začela obiskovati shode. Stare starše je prosila, da so ji pomagali obleči se za shod in prečkati ulico na poti v kraljestveno dvorano.

Takoj ko se je naučila brati in pisati, se je vpisala v Teokratično strežbeno šolo in postala oznanjevalka. Iz ljubezni do Jehova se je krstila že pri sedmih letih. Paola  je zdaj stara deset let. Ko so jo vprašali, zakaj obiskuje shode in tako goreče oznanjuje, čeprav je družina pri tem ne podpira, je odgovorila takole: »Zelo rada imam govore, ker me spodbujajo k preučevanju Biblije in me svarijo pred tem, da bi se zapletla v težave. Oznanjujem pa zato, ker bi rada ljudi seznanila s tem, kar bo Jehova storil zanje v prihodnosti, in ker jim Biblija lahko že danes pomaga do sreče.«

OZNANJEVALA JE LJUDEM, KI SO VTIPKALI NAPAČNO TELEFONSKO ŠTEVILKO. Neko sestro v Dominikanski republiki so pri delu večkrat zmotili ljudje, ki so pomotoma vtipkali njeno telefonsko številko. Čez čas je pomislila: »Morda pa bi lahko te nadležne klice izkoristila za oznanjevanje.« Kako ji je to uspelo? Ko je ugotovila, da se je človek na drugi strani zmotil, je pojasnila, da je žal vtipkal napačno številko, nato je še dodala: »Ali lahko izkoristim to priložnost, da vas nekaj vprašam: Ste morda danes brali Sveto pismo?« Nekateri se niso želeli pogovarjati in so odložili slušalko, kar nekaj pa jih je odgovorilo, da ga niso brali. Zatem je sestra vprašala: »Ali veste, zakaj je to tako pomembno?« V odgovor jim je prebrala vrstice iz Psalma 1:1–3. Z nekim vladnim uradnikom je imela dolg pogovor. Povedal ji je, da nima Biblije. Sestra je poskrbela, da jo je dobil skupaj z nekaj biblijske literature. Čez dva tedna jo je poklical in se ji zahvalil za pozornost in literaturo.

Ob nekem drugem zgrešenem klicu je mlada ženska na drugi strani vprašala: »Ali ste Jehovova priča?« Ko ji je sestra pritrdila, je ženska pričela jokati in pojasnila, da je nedejavna oznanjevalka. Sestra jo je spodbudila in uredila, da so ji bratje duhovno pomagali. Sedaj je spet dejavna oznanjevalka.

 AZIJA

ŠTEVILO DEŽEL: 47

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 4.587,021.833

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 652.251

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 601.306

»SAMARIJANKA.« Bil je vroč poletni dan v Kazahstanu. Pionirja, brat in sestra, sta bila na oznanjevanju in opazila neko žensko, ki je iz vodnjaka zajemala vodo. Brat jo je prosil za malo vode, in medtem ko je pil, je sestra pričevala ženski. Ženska je pokazala zanimanje in pionirja povabila k sebi domov, da bi lahko zvedela več o tem, kar sta ji govorila. Nekaj časa so se pogovarjali, nato pa sta ji pustila biblijsko literaturo. Sestra ji je obljubila, da se bo oglasila čez dva dni.

Sestra je izpolnila obljubo in se vrnila skupaj s svojo mamo, ki je prav tako Priča. Ženska ju je že čakala pred svojim domom z literaturo, ki jo je zadnjič dobila. Vrnila jo je sestri in rekla: »To je od Jehovovih prič! Vi imate rusko vero!«

Nato je sestrina mama žensko vprašala, ali ji lahko prebere svetopisemsko vrstico, preden odideta. Želela ji je pokazati zapis Božjega imena v Svetem pismu, zato ji je prebrala 2. Mojzesovo 3:15: »Jehova, Bog vaših praočetov, Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba, me je poslal k vam.« Na sestrino presenečenje ju je ženska povabila v hišo. Zakaj si je  naenkrat premislila? Njeni predniki so se imenovali Abraham, Izak in Jakob. Če je Jehova Bog njenih prednikov, je razmišljala, potem ne sme kar odsloviti njegovih Prič. Na naslednjem obisku je privolila v biblijski pouk. Tako rada se je učila o resnici, da je preučevala dvakrat tedensko. Kljub nasprotovanju sinov je duhovno napredovala in sedaj je nekrščena oznanjevalka. Tudi njena snaha in snahina mama preučujeta Biblijo in redno obiskujeta shode. Ker so z žensko prišli v stik podobno, kot je opisano v pripovedi iz Janeza 4:3–15, je v občini poznana kot »Samarijanka«.

»RAD BI VAM POSTAVIL NEKAJ VPRAŠANJ.« Ostarela pionirka s Cipra je napisala: »Neke srede zjutraj se nisem najbolje počutila. Toda nisem ostala doma, ker sem si zelo želela pričevati na ulici. Zato sem molila k Jehovu in ga prosila, naj mi pošlje koga, ki bi imel čas in prisedel k meni na klop ter bi z njim začela biblijski pouk. Kmalu se je približal neki mlad moški iz Nepala. V rokah sem držala reviji in še preden sem utegnila odpreti usta, me je vprašal, o čem govorita. Ko sem mu povedala, da sta napisani na temelju Biblije, mi je rekel: ‚Imam čas, gospa, ali lahko prisedem? Rad bi vam postavil nekaj vprašanj glede Biblije.‘

Seveda sem se strinjala, saj sem ravno to prosila Jehova! Moški je nadaljeval: ‚Moje prvo vprašanje je: Kaj Biblija v resnici uči?‘ Bila sem tako presenečena, da sem komaj odgovorila! Iz torbe sem potegnila knjigo Kaj Biblija v resnici uči? in mu jo pokazala. Pogledal je knjigo, nato še mene in vprašal: ‚Ali  ni naslov knjige popolnoma enak mojemu vprašanju?‘ Tako sem začela biblijski pouk ravno na klopi v parku! Ta moški sedaj redno preučuje Biblijo in obiskuje shode, izrazil pa je tudi željo, da bi se vpisal v Teokratično strežbeno šolo. Dobro se zavedam, kako pomembno je, da se v krščanski službi povsem zanesem na Jehovovo moč in vodstvo, četudi sem kdaj telesno utrujena.«

STARI OČE PREUČUJE Z MORILCEM SVOJEGA VNUKA. Miguelov vnuk je bil pred nekaj leti umorjen. Morilca, Esmeralda, so prijeli, toda na sodni obravnavi zločina ni hotel priznati. Vseeno so ga na podlagi dokazov obsodili na zaporno kazen.

Čez nekaj časa je starešina povabil Miguela, da bi skupaj oznanjevala v zaporu na Filipinih, kjer je bil zaprt Esmeraldo. Miguel se je obotavljal, saj je vedel, da je tam morilec njegovega vnuka. Vseeno je šel skupaj z bratom in se mu pridružil pri poučevanju  jetnikov, ki so preučevali Biblijo. Med poukom je dvignil pogled in zagledal Esmeralda, ki se mu je približeval. Da ne bi prišlo do hudega izbruha jeze, mu je Miguel blago rekel: »Esmer, nisem prišel, da bi se prepiral, ampak da bi izkazal ljubezen ljudem, kakršen si ti. Poglej, s tem moškim se pogovarjam o Bibliji. To, kar se ti je zgodilo, se ti ne bi, če bi poznal Božjo Besedo. Prosim, pridruži se nama pri preučevanju.« Na Miguelovo presenečenje je Esmeraldo ostal do konca pouka. To, kar je slišal, ga je ganilo in Miguelu je odkrito priznal, da je res on tisti, ki je ubil njegovega vnuka. Nato ga je prosil, naj mu odpusti.

Starešinu, ki ni slišal njunega pogovora, se je zdelo, kakor da sta se prijateljsko pogovarjala, in zato je Miguela prosil, da bi preučeval z Esmeraldom. Miguela je bilo sprva strah, saj je vedel, da Esmeraldo ni ubil samo njegovega vnuka, a je vseeno privolil. Esmeraldu se ni bilo enostavno prilagoditi Božjim merilom in za to si je moral močno prizadevati dlje časa. Toda njegov vztrajni trud se je izplačal. Prvega februarja 2010 se je krstil v znak svoje posvetitve Jehovu. Miguel, ki je kot kristjan Esmeraldu odpustil za to, kar je storil, si sedaj prizadeva, da bi mu zmanjšali zaporno kazen. Tako bi lahko Esmeraldo drugim še bolj neovirano govoril o biblijski resnici.

 EVROPA

ŠTEVILO DEŽEL: 47

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 739,193.855

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,575.094

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 830.888

NJENI VELIKI ŽELJI STA SE IZPOLNILI. Nelena, ki je stara 19 let in živi v Bolgariji, je imela dve želji – da bi se krstila in pomožno pionirala. Vendar ima dedno motorično in senzorično nevropatijo, ki je zaenkrat neozdravljiva. Diha s pomočjo aparata, in to ji onemogoča, da bi se prosto gibala. Tako ni bilo enostavno izpolniti njene prve želje, da bi se krstila, saj zaradi svojega stanja ni mogla zapustiti doma, da bi bila navzoča na zboru. Zato so, ko ji je bilo 18 let, uredili, da so imeli pri njej doma svetopisemski govor, zatem pa so jo krstili v kadi.

Kaj pa želja, da bi pomožno pionirala? Ko je obdobje lepega vremena, lahko včasih za kako uro diha brez aparata. Takrat izpolni prošnjo za pomožno pionirsko službo in oznanjevalec ji pomaga tako, da jo v invalidskem vozičku vozi od vrat do vrat. Poleg tega Nelena preučuje z ljudmi, ki se zanimajo za Biblijo, po  internetnem telefonskem omrežju. Včasih sestre iz občine vodijo biblijske pouke kar pri njej doma, da lahko tudi ona sodeluje. Tako je lahko Nelena v preteklem letu trikrat pomožno pionirala. Sama pravi: »Vesela sem, da sta se mi ti veliki želji izpolnili. S tem sem se še bolj zbližala s svojim ljubečim stvarnikom Jehovom.«

SEDAJ NOSI KRAVATO. Naši sestri v Armeniji so se na delovnem mestu posmehovali, ker je Jehovova priča. Neki sodelavec jo je imel navado zbadati, češ da so jo »moški, ki nosijo kravate,« premamili, da je sprejela njihovo vero. Ko se je večkrat skušala z njim razumno pogovoriti, a brez uspeha, se je odločila, da bo preslišala njegove komentarje, in je posnemala Jezusa Kristusa, tako da mu »ni odgovarjal[a]«. (Mat. 27:12) Nazadnje so tega delavca odpustili zaradi slabega vedenja in zato, ker je naši sestri povzročal težave. Čez nekaj mesecev je sestro na delovnem mestu iskal neki moški. Bil je bivši sodelavec, ki ji je prizadejal toliko bolečin. Presenetil jo je s svojim videzom. Pred njo je stal s kravato in torbo v roki, čeprav se je nekdaj posmehoval Pričam, ker nosijo kravato. Rekel ji je: »Opravičujem se ti za vse, s čimer sem te prizadel. Sedaj vem, da sem našel resnico.« Moški je začel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami in se kljub nasprotovanju svoje družine krstil. Zdaj služi kot redni pionir.

»ALI POZNATE GOSPO NADIO?« Nadia v severni Italiji služi v občini kot pionirka. Septembra 2009 je po domofonu pričela pogovor z moškim, ki pa jo je takoj prekinil in povedal, da mu je pred kratkim umrla žena, zato se ni želel pogovarjati. Nadia ga je ponovno obiskala naslednjo nedeljo, da bi mu izrazila sožalje in  ga seznanila z biblijskim upanjem na vstajenje, toda moški jo je zopet zavrnil. Tisto popoldne je bil na preučevanju Stražnega stolpa omenjen doživljaj sestre, ki je napisala pismo osebi, ki ji je umrl nekdo od ljubljenih. Ob tem se je Nadia spomnila na moškega, s katerim se je pogovarjala po domofonu. Odločila se je, da mu bo napisala sožalno pismo in mu v njem opisala vstajenjsko upanje. Dva dni kasneje mu je pismo pustila v poštnem nabiralniku.

Čez nekaj dni je Nadia pričevala na ulici. Ustavila je moškega, starega nekaj čez 70 let, da bi mu prebrala biblijsko vrstico. Vprašal jo je, ali je Jehovova priča, in Nadia mu je pritrdila. Moški je pojasnil, da ga je obiskala Jehovova priča in mu pustila čudovito pismo, ki ga je močno ganilo. Nato jo je vprašal: »Ali poznate gospo Nadio?« Na veliko presenečenje obeh se mu je Nadia predstavila in se dogovorila, da ga bo skupaj z možem obiskala. Moški je začel preučevati Biblijo in je poleg tega tudi reden na shodih.

NE MOREJO PREUČEVATI Z VSEMI. V Bujanovcu na jugu Srbije živijo štirje krščeni Pričevalci. Ti kraljestveni oznanjevalci so bili presrečni, ko je leta 2010 na spominsko slovesnost prišlo kar 460 ljudi! Starešine iz  sosednje občine so v Bujanovcu najeli prostor in organizirali redne shode. Ponavadi je na shodih navzočih več kot 50 ljudi, od katerih je večina romskega porekla. Tamkajšnji prebivalci se s tolikšnim navdušenjem odzivajo na kraljestveno sporočilo, da posebni pionirji, ki so bili tja dodeljeni, ne morejo preučevati z vsemi, ki pokažejo zanimanje. Zato preučujejo samo s tistimi, ki redno obiskujejo vse shode in so nanje dobro pripravljeni.

IMA VEČ KOT STO LET! Elin je najstarejša oznanjevalka na Švedskem. Stara je 110 let, toliko kolikor jih je dosegel Jozue. (Joz. 24:29) Živi v domu za ostarele in vsako priložnost izkoristi za to, da se pogovarja z obiskovalci in drugimi, ki jih tam sreča. Odda veliko knjig. Ko je neki starešina s svojo hčerko v soseski oznanjeval po hišah, je srečal mlado žensko, ki je povedala, da ji je že Elin oznanjevala in ji dala knjigo. Tako je stekel prijeten pogovor. *

V CERKVI JE NAŠLA KNJIGI. Tatjano, ki živi v Belorusiji, je nekega dne presenetil telefonski klic. Klicala jo je mlada ženska, ki je ni poznala. Želela je dobiti svetopisemske odgovore na svoja vprašanja. Zapletli sta se v živahen pogovor. Kje pa je ženska dobila Tatjanino telefonsko  številko? Pojasnila je, da je v cerkvi pod klopjo našla knjigo Biblija uči in izvod Prevoda novi svet, v obeh knjigah pa je bila napisana Tatjanina telefonska številka. In kako sta knjigi prišli v cerkev? Tja ju je prinesla mama neke deklice, s katero je Tatjana preučevala Sveto pismo. Očitno je želela, da bi ju skupaj z duhovnikom pregledala in ugotovila, ali ju hčerka sme brati ali ne. Iz neznanega razloga sta knjigi ostali pod klopjo. Ženska ju je opazila in vzela domov. Ta telefonski klic je vodil do nadaljnjih biblijskih pogovorov.

IZGUBLJENI PLAŠČ JI JE PONUDIL PRILOŽNOST ZA PRIČEVANJE. Elena, ki je posebna pionirka, je na ulici v Minsku (Belorusija) opazila ležati lep plašč. Bil je čist in ni bilo videti, da bi ga kdo namerno vrgel stran. Pobrala ga je in v žepu našla 933 evrov. Ko se je ozrla po mimoidočih, je hitro prepoznala moškega, ki naj bi po vsej verjetnosti izgubil plašč. Ves razburjen je tekal naokrog, kot da bi nekaj iskal. Elena je morala steči za njim, da ga je dohitela. Moški je bil poslovnež iz Bangladeša, živel pa je v Moskvi. Bil je zelo vesel, ker je dobil nazaj svoj plašč in denar. Želel je vedeti, kaj je sestro navedlo, da mu je vrnila plašč in celo tekla za njim, da ji je uspelo. Sestra mu je pojasnila, da je Jehovova priča. Povedal ji je, da se je pred nekaj dnevi pogovarjal s Pričama. Približno 30 minut se je prerekal z njima in zagovarjal svoje versko prepričanje. Nato je Eleno vprašal, kako se ji lahko zahvali, ker mu je vrnila plašč. Odvrnila je, da ne želi nobenega povračila. Svojo hvaležnost bi lahko najbolje izkazal s tem, da bi z Jehovovimi pričami začel preučevati Biblijo, ko se vrne v Moskvo. Rekel je, da bo to tudi storil.

 OCEANIJA

ŠTEVILO DEŽEL: 30

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 39,384.408

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 101.483

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 62.367

USPEŠNO SE SPOPRIJEMA Z GOVORNO MOTNJO. Brat Hamish, ki živi v Avstraliji je star 23 let. Ima hudo govorno motnjo, zaradi katere se mu dogaja, da besede nerazumljivo izgovarja ali pa jih sploh ne more izgovoriti. Kljub temu se z nezmanjšano vnemo trudi, da ima govore in sodeluje pri oznanjevanju. Za govor na primer, ki ga ima v kraljestveni dvorani, najprej vtipka manuskript v prenosno elektronsko napravo, ki besedilo pretvarja v govor. Ko ima govor, napravo položi na govorniški pult in s tipkovnico izbere odlomek, ki ga želi predvajati. Mikrofon ujame sintetiziran govor in ga predvaja preko ozvočenja. Kadar pri točki sodeluje občinstvo, si z napravo pomaga, da pokliče navzoče in se jim zahvali za komentarje. Na oznanjevanju komunicira na skoraj podoben način. Pomaga si z različnimi vnaprej pripravljenimi stavki, svetopisemskimi vrsticami in hitrim tipkanjem. Tako ima veliko dobrih ponovnih obiskov. Leta 2007 so  Hamisha postavili za strežnega služabnika in od takrat večkrat pomožno pionira.

IMELA JE TEŽAVE S TISKALNIKOM. David v Novi Kaledoniji popravlja računalnike. Nekega dne mu je telefonirala ženska, ki je imela težave s tiskalnikom. Ni mogla natisniti dokumenta. David je težavo hitro rešil, vendar je bil presenečen, ko je prebral natisnjeno sporočilo: »NE zvonite. Jezus je že v naši hiši. Ne potrebujemo druge vere.«

David je gospe rekel: »Oprostite, vendar ko sem popravljal vaš tiskalnik, sem prebral natisnjeno sporočilo. Ali vas lahko vprašam, zakaj ste to napisali?«

Pojasnila mu je: »Saj veste, da Jehovove priče prihajajo vsak vikend. Naveličali smo se jih že. Povem vam, nobeden od njih ne bo prestopil našega praga.«

David jo je vprašal: »Ali veste, da ste enega od njih ravnokar povabili v svojo hišo?«

Odvrnila mu je: »Nemogoče. To se ne bo nikoli zgodilo!«

David ji je še rekel: »Jaz sem Jehovova priča! In vi ste me povabili!« Ženska je bila presenečena in malo ji je bilo nerodno. David ji je prijazno pojasnil, zakaj Jehovove priče obiskujemo ljudi na njihovem domu. Pogovarjala sta se dve uri. Čez nekaj dni je David gospo in njenega moža ponovno obiskal. Povedala sta mu, da sta razmišljala o tem, kar se je zgodilo, in prišla do zaključka, da je Davida k njima poslal Bog. Zato nista mogla zavrniti njegovega obiska! Sedaj redno bereta naše revije.

OPREMLJEN S TRAKTATI. Nathan ima 12 let in živi v Avstraliji. V svoji šolski torbi ima traktate z biblijsko vsebino in prijateljem v šoli redno oznanjuje. Nekega  dne je na poti iz šole domov na nekem dvorišču videl starejšo gospo. Gospa se mu je nasmehnila in tudi Nathan se ji je prijazno nasmehnil ter ponudil traktat. Gospa mu je nato povedala, da ji je pred tremi leti umrl mož. Nathan je segel v torbo in potegnil ven traktat Je kakšno upanje za naše umrle?. Gospe so v oči stopile solze, ko ji je povedal o prihajajočem vstajenju in o tem, da bo v raju lahko zopet videla svojega moža. »Kdaj pa bo konec vsega trpljenja?« ga je vprašala. Nathan je nato poiskal drug traktat, in sicer Trpljenja bo kmalu konec!. Gospa ga je vprašala, kaj še veruje. Tako je iz torbe vzel še en traktat, Kaj verujejo Jehovine priče?. Zatem se je Nathan poslovil. Nekaj tednov kasneje je na dvorišču spet videl gospo. Poklicala ga je k sebi in objela. »Nathan, veš, kaj se je zgodilo?« mu je rekla. »Potem ko si mi dal traktate, sta me obiskali Priči in zdaj z njima preučujem Biblijo!«

IMELA STA SAMO ENO VABILO NA SPOMINSKO SLOVESNOST. Michael je pomagal pri gradnji novega podružničnega kompleksa na Salomonovih otokih. Nato se je odločil, da bo oznanjeval ljudem na Mbaniki, samotnem otoku, kjer je živel kot otrok in kjer še vedno živijo njegovi rodni bratje. Na otoku ni bilo nobenega  Pričevalca. Tam tudi nimajo pošte, na voljo jim je le en telefon in nobena ladja ne vozi redno na otok.

Na Mbaniko se je odpravil z mladim pionirjem Hanslyjem. Takoj ob prihodu sta postavila majhno kraljestveno dvorano, pokrito s palmovim listjem, in začela vabiti ljudi na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Ker sta imela le eno natisnjeno vabilo, sta ga ljudem samo pokazala in jim pojasnila pomembnost spominske slovesnosti.

Dan pred slovesnostjo sta brata veslala dve uri na drugo stran otoka, da bi povabila še eno družino. Toda doma sta našla samo otroke. Michael se je odločil, da jim bo pustil edino vabilo, ki ga je imel. Dal ga je starejši hčerki in jo prosil, naj ga izroči očetu.

Ko sta se Michael in Hansly naslednje popoldne pripravljala na spominsko slovesnost, sta zagledala družino, ki se je približevala s kanujem. Oče je prebral vabilo in sklenil, da mora biti spominska slovesnost zelo pomemben dogodek, zato je pripeljal vso družino. Tisti večer je bilo na spominski slovesnosti navzočih 52 ljudi. Michael in Hansly še naprej oznanjujeta in preučujeta Biblijo s tistimi, ki so bili navzoči na slovesnosti.

[Podčrtna opomba]

 [Tabela na strani 40-47]

SVETOVNO POROČILO JEHOVOVIH PRIČ ZA SLUŽBENO LETO 2010

 (Glej publikacijo)

 [Zemljevid na straneh 48-50]

 (Glej publikacijo)