Norveška

MLAD moški je na ladijski palubi poln pričakovanja zrl proti norveški obali. To je bil Knud Pederson Hammer, nekdanji baptistični duhovnik iz Severne Dakote (ZDA). Leto dni pred tem je postal eden od Preučevalcev Biblije (danes znani pod imenom Jehovove priče). Pisalo se je leto 1892 in Knud se je vračal v rodno deželo, da bi oznanjeval svojim prijateljem in sorodnikom.

Večina norveškega prebivalstva, ki je takrat štela dva milijona, je pripadala Evangeličansko-luteranski državni cerkvi. Knud si je močno želel pomagati iskrenim Norvežanom, da bi spoznali pravega Boga Jehova in razumeli, da ta ljubeči Bog ne muči grešnikov v ognjenem peklu. Želel jim je tudi povedati o prihajajoči Kristusovi tisočletni vladavini, pod katero bo zemlja postala raj.

Medtem ko se je ladja približevala obali, je Knud pozorno opazoval oblikovanost te čudovite dolge in  ozke dežele z visokimi zasneženimi gorami, mogočnimi fjordi in prostranimi gozdovi. Doumel je, da bo pravi izziv doseči redko poseljena področja, do katerih je vodilo le malo cest in mostov. Čeprav je veliko ljudi živelo v rastočih mestih, pa so drugi prebivali na podeželju, v ribiških vaseh ali pa na stotinah otokih, posejanih vzdolž obale. Poročilo o tem, kar je Knud dosegel z oznanjevanjem, ter o tem, kako se je pravo čaščenje kljub zastrašujočim težavam širilo na Norveškem, Božjim služabnikom po vsem svetu krepi vero in vliva pogum.

KRALJESTVENO SEME OBRODI SADOVE

Nekateri ljudje, ki so živeli v Knudovem domačem mestu Skien in njegovi okolici, so pokazali zanimanje za kraljestveno sporočilo. Toda Knud ni mogel ostati z njimi, ampak se je moral vrniti k svoji družini v Združene države Amerike. Vseeno pa je leta 1899 na prošnjo Charlesa T. Russlla, ki je takrat nadziral delovanje Preučevalcev Biblije, ponovno odpotoval na Norveško. Brat Russell je želel, da bi Knud na Norveškem ustanovil občino. Knud je prinesel s seboj nekaj izvodov prvih dveh zvezkov serije knjig Millennial Dawn (Zora milenija), ki so bile pozneje preimenovane v Studies in the Scriptures (Svetopisemske študije). Te  publikacije so bile v danski norveščini. (V tistem času je bila pisana norveščina podobna danščini, tako da so publikacije lahko brali na Danskem in Norveškem.) Knud je oznanjeval veliko ljudem in oddal nekaj knjig, toda čez čas se je moral ponovno vrniti v Ameriko.

Naslednje leto je Ingebretu Andersenu, ki je živel nedaleč stran od Skiena, prišla v roke knjiga The Plan of the Ages (Časovni načrt). Verjetno je šlo za enega od izvodov, ki jih je Knud prinesel na Norveško. Ingebreta je že dlje časa zanimal »drugi Kristusov prihod« in oba z ženo, Berthe, je to, kar sta prebrala, povsem prevzelo. Ingebret je kmalu začel oznanjevati drugim. Šel je celo na verske shode, da bi vernikom povedal za Kristusovo tisočletno vladavino. Kasneje je obiskal vse, ki so pokazali  zanimanje. Tako je v Skienu kmalu nastala dejavna občina z najmanj desetimi Preučevalci Biblije.

Knud je od nekega sorodnika izvedel za malo občino v Skienu, zato se je leta 1904 vrnil na Norveško, da bi poiskal Ingebreta. Na ulici je ustavil nekega moškega in ga vprašal: »Mi lahko prosim poveste, ali v bližini živi Ingebret Andersen?« »Da,« mu je odvrnil moški, »to sem jaz.« Knud je bil tako navdušen, da je kar sredi ulice odprl torbo in mu pokazal knjige, ki jih je imel s seboj. Tudi Ingebret je bil zelo vesel, da je spoznal Knuda in videl tako veliko literature.

Knud je, preden se je vrnil k družini, ki je takrat živela v Kanadi, sovernikom iz Norveške vneto pripovedoval o organizaciji in oznanjevanju. Tako so bili Preučevalci v Skienu zelo spodbujeni za nadaljnje delo.

OZNANJEVANJE DRUGOD PO NORVEŠKI

Oznanjevalsko delo na Norveškem je leta 1903 dobilo dodaten zagon s prihodom treh gorečih kolporterjev (polnočasnih oznanjevalcev) – Fritiofa Lindkvista, Viktorja Feldta in E. R. Gundersna. Fritiof se je nastanil v glavnem mestu, Kristianii (današnjem Oslu). Leta 1904 je njegov dom postal urad Watch Tower Society, kjer so skrbeli za naročila literature in naročnino na Sionski stražni stolp.

Ko je brat Gundersen konec leta 1903 oznanjeval v Trondheimu v osrednji Norveški, je pričeval tudi Lotte  Holm in ji dal nekaj literature. Lotte se je čez čas vrnila domov v kraj blizu Narvika, nad severnim tečajnikom, in postala prva oznanjevalka v severni Norveški. Nato se je v Narvik preselil Viktor Feldt in pomagal dvema zakonskima paroma postati Preučevalci Biblije. Prišli so v stik z Lotte in kmalu se je ta mala skupina začela redno shajati, da bi preučevala Biblijo. Resnico je sprejela tudi Lottina sestra Hallgerd in kasneje sta skupaj goreče pionirali v različnih delih Norveške.

Še posebej dober odziv na oznanjevanju sta imela brata Feldt in Gundersen, ko sta leta 1904 in 1905 pričevala v Bergnu. V Sionskem stražnem stolpu, 1. marec 1905, je pisalo: »Ugledni pastor [bergenske] Neodvisne svobodne cerkve je sprejel jasno luč in sedaj svojim pozornim poslušalcem, ki jih je vedno veliko, pridiga celoten in pravi evangelij.«

 Ta pastor je bil Theodor Simonsen. Ker je učil čudovite nove resnice, ki jih je spoznal iz naših publikacij, so ga izobčili iz Neodvisne svobodne cerkve. Toda to, kar je bilo za cerkev izguba, je bilo za Preučevalce Biblije pridobitev. Preučevalci so imeli Theodora zelo radi kot brata in dobrega govornika. Čez čas se je preselil v Kristianio, kjer je bila rastoča občina Preučevalcev Biblije.

NEKATERI OD PRVIH PIONIRJEV

Okrog leta 1905 so bile občine Preučevalcev Biblije v štirih mestih: Skienu, Kristianii, Bergnu in Narviku. Kmalu je nekaj zagnanih oznanjevalcev začelo pionirati in poneslo dobro novico med ljudi v različne dele države. Ti prvi pionirji so imeli prav zanimivo preteklost.

Prva pionirka na Norveškem je bila Helga Hess. Bila je sirota, ki je živela v Bergnu. Pri 17-ih je ob nedeljah začela poučevati verouk. Ko je v Neodvisni svobodni cerkvi slišala Theodora Simonsna govoriti o tem, kar je izvedel iz ene izmed knjig Preučevalcev Biblije, ji je to zbudilo zanimanje in je tudi sama začela brati to literaturo. Odločila se je, da ne bo več poučevala verouka, in leta 1905, ko ji je bilo 19 let, začela oznanjati dobro novico v Hamru in Gjøviku.

Nekega dne leta 1908 je Andreas Øiseth na družinski kmetiji blizu Kongsvingra sekal drva, ko ga je obiskal neki pionir in mu pustil knjigo The Divine Plan of the Ages (Božji časovni načrt). Andreasu, ki je bil v zgodnjih 20-ih, je bilo to, kar je prebral, všeč in naročil je še več literature. Po nekaj mesecih je kmetijo predal enemu od mlajših bratov in začel pionirati. V naslednjih osmih letih je oznanjeval po skoraj vsej državi. Najprej je po notranjosti dežele potoval proti severu.  Poleti se je odpravil na pot s kolesom, pozimi pa s potisnimi sanmi. Ko je prišel do mesta Tromsø, se je obrnil proti jugu in oznanjeval na obalnih področjih vse do Kristianie.

Ena izmed prvih pionirk je bila tudi Anna Andersen iz Rygga, blizu Mossa. Več let je bila častnica Vojske odrešitve in predano pomagala ljudem v stiski. Približno leta 1907 je prebrala nekaj naših publikacij in prepoznala zven resnice. V Kristiansundu je prišla v stik z neko drugo častnico Vojske odrešitve, Huldo Andersen (kasneje Øiseth), ki je prav tako pokazala zanimanje za Biblijo. Kmalu sta se s parnikom, ki je plul vzdolž obale, odpravili na dolgo pot proti severu in potovali vse do Kirkenesa blizu ruske meje. V vsakem pristanišču sta se izkrcali in ljudem razdeljevali literaturo. Anna je pričela pionirati okoli leta 1912. Več desetletij je z ladjo in kolesom potovala po vsej  državi in tako ponesla biblijsko literaturo v skoraj vsako norveško mesto. Nekoliko dlje se je zadržala na jugu Kristiansanda, kjer je bila v dragoceno podporo rastoči občini.

Karl Gunberg je bil častnik vojne mornarice, preden je postal Preučevalec Biblije. Okoli leta 1911, ko je bil sredi 30-ih, je začel pionirati, preživljal pa se je z inštrukcijami plovbe. Čeprav je bil strogega videza, so ga poznali kot prijaznega človeka, ki se je rad šalil. Še potem, ko je bil že krepko v letih, je oznanjeval po vsej Norveški. Z znanjem, ki si ga je pridobil kot mornariški častnik in inštruktor plovbe, je bil v veliko pomoč pri širjenju dobre novice, kot bomo to videli kasneje.

KREPILNE SPODBUDE ZA BRATOVŠČINO

Oktobra leta 1905 so se bratje in sestre zelo razveselili prvega zbora v Kristianii. Bilo je približno 15 navzočih in trije so se krstili. Leta 1906 so imeli zbor v Bergnu, od leta 1909 pa so zbore organizirali vsako leto. Govorniki so prihajali z Danske, Finske in Švedske. Nekateri od teh bratov so tudi obiskovali občine kot romarji, predhodniki današnjih potujočih nadzornikov.

V tistih letih so bili še zlasti nekaj posebnega obiski brata Russlla. Brat Russell je obiskal tako Bergen kot Kristianio. Bratje in sestre so bili zelo veseli, da so ga lahko spoznali in poslušali njegove govore. Ko je Russell leta 1911 drugič obiskal Norveško, so o tem veliko poročala sredstva javnega obveščanja. Enainšestdeset bratov in sester je bilo navdušenih, da je bilo na javnem govoru brata Russlla kakih 1200 navzočih!

Brat Russell je čez tri leta določil Henryja Bjørnestada, da je redno obiskoval bratovščino na Norveškem in Švedskem kot prvi norveški potujoči nadzornik.

 POSPEŠENO DELOVANJE PRED LETOM 1914

Od leta 1910 je bil bratom in sestram na voljo koristen oznanjevalski pripomoček, in sicer mesečni traktat Peoples Pulpit (Ljudska prižnica). Z njim je lahko več Preučevalcev Biblije dejavno sodelovalo v oznanjevanju. Razdelili so na tisoče brezplačnih izvodov tega traktata, pogosto so ga kar priložili časopisom, ter tako goreče razgaljali verske zmote in pojasnjevali svetopisemske resnice.

Preučevalci Biblije so nestrpno pričakovali, kaj se bo zgodilo leta 1914. V knjigi The Time Is at Hand (Čas se je približal), drugem zvezku serije Millennial Dawn, je bilo pojasnjeno, da se bodo časi poganov končali 1914. leta in da bo to zaznamovano s težavami in anarhijo, zatem pa bo oblast prevzelo Božje kraljestvo. Preučevalci Biblije so poleg tega pričakovali, da bodo Kristusovi sodediči nato prejeli nebeško nagrado.

O tej temi so se pogosto pogovarjali. Tako je na primer Karl Kristiansen nekega julijskega večera leta 1914 igral v skienskem mestnem orkestru. Med odmorom je nekaterim, ki so bili okrog njega, rekel: »Čez nekaj tednov bo prišlo do spremembe. Najprej bo prišlo do vojne, nato revolucije, nato anarhije, zatem pa bo prišlo Božje kraljestvo.« Ko je kmalu potem izbruhnila prva svetovna vojna, so prišli h Karlu in želeli izvedeti več.

Daleč na jugu, v obalnem mestu Arendal, je bila leta 1914 samo ena Preučevalka Biblije.  Nekega dne je ta sestra prišla na ulici v stik z Mio Apesland in ji povedala, da bo, glede na to, kar piše v Bibliji, jeseni 1914 prišlo do vojne. »Če pa se bo to zgodilo,« je rekla Mia, »bom začela verjeti.« Ko je Mia kmalu zatem videla, da se je to, kar ji je povedala sestra, res zgodilo, je izpolnila obljubo in postala prava vernica. Mia, sestra, ki je z njo govorila, in še nekateri drugi so postali jedro arendalske občine.

NAPREDEK, NATO PA TEŽAVE

Sčasoma pa je postalo očitno, da se niso izpolnila vsa pričakovanja Preučevalcev Biblije za leto 1914. Vendar so kljub temu še naprej goreče oznanjevali. Od decembra 1914 pa nekje do srede 1915 so z uprizoritvijo impresivnih diapozitivov in filma »Fotodrame stvarjenja« čudovito pričevali velikemu občinstvu v Kristianii, Bergnu, Trondheimu, Skienu, Arendalu in Kristiansandu.

Toda kaj kmalu so nastopile težave. Fritiof Lindkvist, ki je kakih deset let vodil delo na Norveškem, je začel poudarjati lastne zamisli in leta 1916 zapustil organizacijo. Tako so v naslednjih nekaj letih delo nadzorovali odgovorni bratje na Švedskem in Danskem. Leta 1921 pa je bil za nadziranje dela na Norveškem postavljen Enok Öman in to je počel vse do leta 1945.

Poleg tega so bili mnogi vznemirjeni, ko je leta 1916 umrl C. T. Russell in ga je nasledil J. F. Rutherford. Zaradi neizpolnjenih pričakovanj glede leta 1914 in organizacijskih sprememb jih je veliko zapustilo organizacijo. Še zlasti hudo je bilo v Bergnu, saj je leta 1918 v občini ostalo samo osem Preučevalcev – en brat in sedem sester. Tudi v Trondheimu jih je veliko zapustilo občino, skupina v Kristianii pa je razpadla. Toda  tiste, ki so zvestovdano podpirali organizacijo, je Jehova kmalu bogato blagoslovil.

PONOVNI ZAGON

Leta 1918 je brat Rutherford predstavil zanimivi govor »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«. Od leta 1920 pa do 1925 so ta navdušujoči govor lahko slišali po vsem svetu. S svetovnega središča v New Yorku je prišel A. H. Macmillan, da bi imel ta govor v številnih norveških mestih. V Kristianii so bili vsi sedeži univerzitetne predavalnice zasedeni, tako da so mnogi, ki so ostali pred vrati, začeli odhajati. Toda brat Öman je stopil na zaboj ob vhodu in glasno rekel: »Če se boste vrnili čez eno uro in pol, bo Macmillan govor ponovil!« In res, dvorana se je še enkrat napolnila in ljudje so lahko spet prisluhnili bratu Macmillanu. V letih, ki so sledila, so norveški bratje imeli ta govor še po drugih delih države. Tisoče navzočih je z navdušenjem prisluhnilo prepričljivim svetopisemskim dokazom, da bodo mnogi preživeli harmagedon in dobili večno življenje na rajski zemlji. Veliko se jih je s tem sporočilom seznanilo tudi po brošurici Millions Now Living Will Never Die! (Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli!).

Preučevalci Biblije so med letoma 1922 in 1928 razdelili stotisoče traktatov z resolucijami, ki so jih sprejeli na zborovanjih, kot na primer A Challenge to World Leaders (Poziv svetovnim voditeljem), A Warning to All Christians (Svarilo vsem kristjanom) in Ecclesiastics Indicted (Obtožnica proti duhovščini). Mnogi Preučevalci so začeli oznanjevati prav z razdeljevanjem teh traktatov.

Toda rast je bila še vedno nekoliko počasna. Čeprav so pionirji in goreči oznanjevalci vztrajno oznanjevali, pa so drugi potrebovali pomoč, da bi bili bolj  dejavni. Poleg tega so publikacije še vedno izhajale predvsem v danščini, danski norveščini ali švedščini, ne pa v norveščini. Kaj bi se dalo storiti, da bi delo dobilo dodaten zagon?

V aprilski številki norveškega Biltena (zdaj Naša kraljestvena strežba) leta 1925 je bila naslednja vznemirljiva objava: »Pošiljamo vam prvo številko Zlatega veka v norveščini. Nanjo se lahko tudi naročite.« Šlo je za marčevsko številko (1925) Zlatega veka (danes znan kot Prebudite se!). Norveški Zlati vek je kmalu postal zelo razširjen, pa ne samo na Norveškem, temveč tudi na Danskem. Leta 1936, ko so mu ime spremenili v Ny Verden (Novi svet), je bilo nanj naročenih že 6190 bralcev.

BOLJŠA ORGANIZACIJA IN NOVI PROSTORI

Maja leta 1925 se je več kot 500 Preučevalcev Biblije iz različnih delov Skandinavije zbralo za zborovanje v Örebru na Švedskem. Na zborovanju je brat Rutherford objavil, da se bo v Kopenhagnu na Danskem odprla podružnica za severno Evropo. Iz Londona naj bi prišel William Dey, da bi nadzoroval delovanje Božjega naroda na Danskem, Norveškem, Švedskem, Finskem in v baltskih državah. Toda vsaka država naj bi imela svojega nadzornika in tako je Enok Öman še naprej nadziral delo na Norveškem.

William Dey, po rodu iz Škotske, je bil energičen brat, ki si je zelo prizadeval pospešiti oznanjevanje.  Poleg tega, da je bil sposoben organizator, je brate in sestre spodbujal tudi s svojo prijaznostjo in lepim zgledom v oznanjevanju. Septembra in oktobra leta 1925 je potoval po vsej Norveški in organiziral občinske dejavnosti v skladu z navodili svetovnega središča. Pri tem je govoril angleško, brat pa ga je prevajal. Brat Dey je služil kot nadzornik podružnice za severno Evropo vse do druge svetovne vojne.

Bratje so že nekaj časa iskali primernejši prostor za norveški urad. Leta 1925 je brat, ki je podedoval nekaj denarja, kupil dvonadstropno zgradbo v Oslu in jo prodal organizaciji za približno polovično ceno. To se ne bi moglo zgoditi ob primernejšem času! V tej zgradbi so bili vse do leta 1983.

ORGANIZACIJA DEJAVNIH PRIČ

Leto 1931 je pomembna prelomnica v zgodovini Božjih služabnikov po vsem svetu. Tega leta so sprejeli novo ime – Jehovove priče. Brat Öman je napisal: »Ko smo sprejeli novo ime, smo vsi skočili na noge in z velikim navdušenjem vzkliknili: ‚Ja!‘« Bratje in sestre so bili zelo veseli svetopisemskega imena. Odločeni so bili, da bodo v skladu s tem imenom tudi živeli.

Bilo je povsem očitno, da Jehova blagoslavlja živahno oznanjevalsko delo na Norveškem. Medtem ko je leta 1918 delovalo povprečno 15 oznanjevalcev, pa jih je bilo leta 1938 v povprečju že 328. Jehovovi služabniki niso bili samo Preučevalci Biblije, ampak dejavni pričevalci.

Poglejmo si primer Evna Gundersruda, ki se je krstil leta 1917 in je bil povezan z občino v Skienu. Njegova žena mu je sprva skušala preprečiti, da bi obiskoval shode, s tem da mu je skrivala čevlje. Toda to ga ni  ustavilo – na shode je hodil kar bos! Ko ga je nekoč zaklenila v spalnico, mu je iz hiše uspelo priti tako, da je skočil skozi okno. Žena mu z ničimer ni mogla preprečiti, da ne bi hodil na shode. Ves ta čas pa je bil Even z njo še naprej prijazen. Sčasoma jo je postalo sram, ker je njen mož hodil v mesto bos. Želela je ugotoviti, zakaj so Evnu shodi tako pomembni, zato ga je začela nanje spremljati. Navsezadnje je tudi sama postala Jehovova priča.

Navdušenje, ki je vladalo v skienski občini, je bilo nekaj običajnega za občine v tistih dneh. Bratje in sestre so temeljito oznanjevali v bližnjih mestih, vaseh in na podeželju. Ob koncu tedna so se pogosto odpravili na pot z odprtimi tovornjaki ali barkami, da bi oznanjevali in organizirali shode. Kaj kmalu so na tem področju nastale nove skupine in občine. Druge občine so bile prav tako živahna središča teokratičnih dejavnosti.

LEP NAPREDEK V BERGNU

Eden izmed dejavnih oznanjevalcev na bergenskem področju je bil Torkel Ringereide. Leta 1918 je našel brošuro, ki so jo natisnili Preučevalci Biblije. Začel je iskati brata Dahla, edinega brata v takratni bergenski občini. Brat Dahl je na svojem domu vodil shode, na katerih je bilo navzočih sedem sester. Med njimi je bila prej omenjena  Helga Hess, ki se je vrnila v Bergen. Torkel se je pridružil tej mali občini in leta 1919 sta se s Helgo poročila.

Torkel je bil pogumen moški z mogočnim glasom. Kar nekaj let je bil edini javni govornik v občini. Običajno je vsako nedeljo imel govor, v katerem je brez obotavljanja razgaljal hinavščino duhovščine in lažne verske nauke. Govore so velikokrat oglaševali v časopisih in na shode je prihajalo veliko več zainteresiranih ljudi, kakor je bilo Preučevalcev Biblije na tistem področju.

Torkel je poslušalce spodbujal, naj o resnici spregovorijo z drugimi. Med temi poslušalci je bil leta 1932 tudi Nils Raae. Nils je poznal resnico že leto dni, vendar se je obotavljal oznanjevati. V občini so se pripravljali na obsežno kampanjo z brošurico The Kingdom, the Hope of the World (Kraljestvo, upanje sveta) in Torkel je v govoru poudaril, kako pomembno je sodelovati  pri oznanjevanju. »To je bil sijajen govor,« je rekel Nils, »in kar zasrbele so me pete.« Na koncu govora je Torkel citiral Jehovove besede, zapisane v Izaiju 6:8: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Zatem pa je rekel: »Da bi se le vsi odzvali tako, kakor se je Izaija: ‚Tukaj sem, pošlji mene!‘« Ravno takšno spodbudo sta potrebovala Nils in njegova žena. Brez nadaljnjega odlašanja sta začela oznanjevati.

Bratje in sestre so radi zahajali k Torklu in Helgi. Pogovori so se vedno vrteli okrog resnice, kar je bilo novim in mladim oznanjevalcem v veliko spodbudo. Pričevalci v Bergnu so se z barko ali tovornjakom pogosto odpravili oznanjevat v bližnje kraje. Zatem pa so se dobili, si pripovedovali doživetja in uživali v dobri družbi.

GOREČI OZNANJEVALCI V OSLU

V 1920-ih in 1930-ih letih je oznanjevanje lepo napredovalo tudi v Oslu. Eden tamkajšnjih oznanjevalcev je bil Olaf Skau, ki se je krstil leta 1923. Leta 1927 je bil postavljen za vodja službe v občini in več desetletij je služil kot energičen in ljubeč nadzornik, ki je z veseljem vodil v oznanjevanju. Organiziral je oznanjevanje v Oslu ter oznanjevalske izlete ob koncu tedna z avtobusom ali tovornjakom okoli glavnega mesta. Pogosto je ostajal buden še pozno v noč, ko je risal  zemljevide in načrtoval oznanjevalske odprave.

Priče v Oslu so oznanjevali po mestih in podeželju vse od Haldna in Fredrikstada na jugu Osla pa do Hamra na severu ter od Kongsvingra na vzhodu pa do Drammna in Hønefossa na zahodu. Na področje so prišli okrog 9. ure in oznanjevali po hišah ves dan. Tam, kjer so delovali, so pogosto poskrbeli tudi za javne shode. Tako so pomagali položiti temelj novim skupinam in občinam, za kar jim je bila peščica bratov in sester na tistih področjih zelo hvaležna. Leta 1935 je med neko devetdnevno kampanjo v Oslu 76 oznanjevalcev razdelilo 13.313 brošuric, kar je več kot 175 brošuric na oznanjevalca!

Olafova žena Esther je imela artritis in je bila zato priklenjena na invalidski voziček. Vseeno pa je bil njun dom vedno poln bratov in sester, ki so ju zelo radi obiskovali. Olaf je ponavadi kuhal. Največkrat je pripravil okusne perutničke, po katerih je bil dobro poznan. Toda mnogi starejši Priče se obiskov pri Skausovih spominjajo po duhovno izgrajujočih zbiranjih, navdušujočih svetopisemskih razpravah in biblijskih kvizih. »Iz Skausovega doma smo se vedno vračali s srcem, polnim veselja,« je povedala Ragnhild Simonsen.

 »PRAV NARAVNANI ZA DOSEGO VEČNEGA ŽIVLJENJA«

Ljudje so bili nekoč bolj verni in so bolj poznali Sveto pismo kakor danes. Mnogi so se radi pogovarjali o svetopisemskih temah in podobno kot v prvem stoletju so tisti, ki so bili »prav naravnani za dosego večnega življenja«, začeli verovati. (Apd. 13:48)

Zgled tega je Durdei Hamre. Nekega dne leta 1924 je prejela brošurico, jo še v istem večeru začela brati in jo ponoči tudi prebrala. »Ko sem šla zvečer v posteljo, sem bila še binkoštnica,« je kasneje povedala, »zjutraj pa sem se zbudila kot Jehovova priča.«

Sredi 1920-ih se je eden od osmih bratov Fjelltvedt udeležil javnega govora o peklenskem ognju in prejel brošurico, ki je obravnavala to temo. To, kar je prebral, ga je prepričalo, da je nauk o peklenskem ognju lažen. Kmalu zatem, ko se je vsa družina zbrala na farmi, je svojim sedmim bratom in trem sestram ves navdušen pripovedoval, kar je izvedel. Brošurico so skupaj pregledovali do poznih nočnih ur. Kaj kmalu so vsi njegovi bratje in sestre ter nekateri njihovi zakonci postali Preučevalci Biblije. Kasneje so mnogi od njihovih otrok in vnukov postali goreči oznanjevalci in nekateri so resnico ponesli tudi v druge kraje.

Ko je leta 1936 M. A. Howlett (s svetovnega središča v New Yorku) obiskal zborovanji v Bergnu in Oslu, se je jasno videlo, da se ljudje zelo zanimajo za duhovne reči. V Bergnu se je zbralo 125 Prič, javnemu govoru pa je prisluhnilo kar 810 ljudi, med njimi tudi nekaj  duhovnikov in en škof. V Oslu se je zbralo 140 Prič, na javnem govoru pa je bilo 1014 navzočih!

»ŽE PRIHAJAJO!«

Jehovove priče so se leta 1935 zelo razveselili razlage o tem, kdo je »velika množica«, omenjena v Razodetju 7:9–17. Božji narod je bil navdušen, ko je izvedel, da se lahko častilci, ki upajo, da bodo živeli na rajski zemlji, pridružijo maziljenemu ostanku kot posvečeni Jehovovi služabniki. Od tega leta naprej so se pri oznanjevanju osredotočili na zbiranje velike množice, ki bo preživela »veliko stisko« – na največjo žetev pravih častilcev v človeški zgodovini.

Leta 1935 je nekaj pionirjev, ki je upalo na življenje v nebesih, oznanjevalo na podeželskem področju blizu Lillehammerja. Desetletni John Johansen je željno poslušal, ko so ti pionirji njegovi družini govorili o tem, da bo Bog spremenil zemljo v raj. Ko je bil John star 13 let, si je tako močno želel s tem radostnim upanjem seznaniti še druge, da si je sposodil očetovo torbo in se odpravil oznanjevat sosedom, in to čisto sam! Danes, po več kot 70 letih, skupaj z ženo Edith še vedno goreče oznanjuje in je zelo vesel, da je lahko skozi vsa ta leta tudi sam prispeval k velikemu porastu učencev.

Nekega dne leta 1937 sta se Olaf Rød in neki brat na Olafovem domu pogovarjala o veliki množici. Bila sta edina Pričevalca v Haugesundu in se spraševala, kako bo prišlo do te velike žetve. Tedaj pa je nekdo potrkal. Olaf je odprl vrata in tam je stal Alfred Trengereid. Alfred je našel izvod Stražnega stolpa, ga prebral in vsebina mu je bila všeč. Zato je brez obotavljanja skočil v svoj čoln in odveslal v  Haugesund, da bi dobil nekaj literature od moža, za katerega je vedel, da je Priča – Olafa. Olaf je bil presenečen. »Glej, že prihajajo!« je pomislil. In res so prišli, čeprav ne vsi naenkrat in na enak način. Alfred je postal brat in podobno kot on so se še mnogi s tistega področja ugodno odzvali na dobro novico o Kraljestvu.

PRI ZBIRANJU VELIKE MNOŽICE SO BILE V POMOČ BARKE

Ko je bilo oznanjevanje na Norveškem še v povojih, je bila misel na to, da bo treba z dobro novico doseči prebivalce neštetih osamljenih otokov in oddaljenih obalnih področij, kar malce zastrašujoča. Tako je podružnica leta 1928 kupila motorno barko, ki je bila dovolj prostorna, da so se lahko v njej nastanili dva ali  trije pionirji, in dovolj zdržljiva, da je bilo z njo mogoče pluti ob nazobčani norveški obali. Kdo pa je bil usposobljen za vodenje takšne barke? Za to se je javil izkušeni pionir Karl Gunberg. Izkušnje, ki si jih je pridobil v vojaški mornarici in kot inštruktor plovbe, so se izkazale za zelo dragocene. Prva barka Elihu je krenila iz Osla in plula proti jugu. Ustavljala se je v pristaniščih vzdolž obale. Toda nekega nevihtnega zimskega večera leta 1929 se je razbila nedaleč stran od Stavangra. K sreči so se vsi njeni potniki rešili na kopno.

Leta 1931 so si bratje priskrbeli drugo barko in jo poimenovali Ester. Karl se je skupaj z drugima dvema bratoma spet odpravil na pot. Naslednjih sedem let je Ester plula vzdolž zahodne in severne Norveške.  Leta 1932 je Karl menil, da postaja »prestar za nove dogodivščine«. Zato se je izkrcal in naprej pioniral v vzhodni Norveški, krmarjenje pa je prepustil Johannesu Kårstadu. Leta 1938 so Ester nadomestili z barko Ruth in z njo pluli vse do leta 1940, ko je druga svetovna vojna ustavila pomorsko oznanjevalsko dejavnost. Pionirji so z barkami obdelali obsežna področja in oddali veliko literature. Leta 1939 sta brata Andreas Hope in Magnus Randal, ki sta bila na barki Ruth, poročala, da sta samo v enem letu oddala več kot 16.000 knjig, brošuric in revij ter z gramofonskimi ploščami predvajala 1072 govorov, ki jim je prisluhnilo 2531 ljudi.

Brate, ki so potovali z barkami, so poleg mnogih čudovitih oznanjevalskih izkušenj razveseljevali tudi izjemni prizori, ki so jih lahko videli na poti. Andreas Hope je povedal: »Dan za dnem smo se pomikali proti severu, v fjorde in iz njih ter okoli visokih rtov. Narava je bila impresivna, veličastna in divja.« Pozimi jim je nad severnim tečajnikom jemala sapo »lesketajoča se igra polarnega sija [aurore borealis]«. Poleti pa so bili očarani nad »lepoto polnočnega sonca«.

 GOREČA PIONIRKA

Število pionirjev je v 1930-ih naglo naraslo. Čeprav v gmotnem pogledu niso imeli veliko, so potovali po obsežnih področjih, oznanjevali dobro novico in razdeljevali biblijsko literaturo. S svojo vztrajno gorečnostjo so položili trden temelj nadaljnji rasti.

Solveig Løvås (kasneje Stormyr) iz Osla je denimo iskala resnico in se udeležila različnih verskih shodov. Nekega dne je obiskala shod Jehovovih prič in ugotovila, da je našla biblijsko resnico. Krstila se je leta 1933 in dve leti kasneje odpotovala na sever Norveške, da bi tam pionirala. Čeprav je zaradi prebolele otroške paralize nekoliko šepala, je v šestih letih z dobro novico dosegla ljudi v večini večjih in manjših mest, ribiških vaseh ter manjše skupnosti od juga mesta Bodø pa vse do Kirkenesa.  Na tisoče jih je sprejelo biblijsko literaturo. Solveig je v samo enem letu pridobila več kot 1100 naročnikov na naše revije!

Eden teh, ki so se zelo zanimali za Solveigino sporočilo, je bil tesar Dag Jensen iz vasi Hennes v Vesterålnu. Nekaj let je že dobival našo literaturo od drugih zainteresiranih ljudi. Ko je Solveig prišla v stik z Dagom, mu je priskrbela naročnino na revijo, nato pa odšla pričevat naprej na drugo področje. Dag je pričel kar sam oznanjevati in zainteresiranim posameznikom posojati literaturo – pač tistih nekaj izvodov, ki jih je imel.

Solveig je na otoku Andøya ogovorila skupino krepkih ribičev v njihovi brunarici. Pogumno jim je pričevala, predvajala govore po gramofonu in ponudila naročnino na revije. Mlad ribič, Frits Madsen, je pokazal zanimanje in se naročil na naše revije. Ko je Solveig obdelala področje, je odpotovala naprej. Takšen je bil takratni vzorec – pionirji so oznanjevali, našli zainteresirane posameznike, razdelili literaturo, pridobili naročnike, nato pa odpotovali na drugo področje. Toda kako bi lahko pomagali tistim, ki so pokazali zanimanje?

DUHOVNO PASTIRJEVANJE

Januarja 1939 so bile uvedene spremembe v zvezi z delom potujočih nadzornikov. Norveška je bila razdeljena  na štiri cone oziroma okraje. Okrajni nadzorniki (takrat so jih imenovali conski služabniki) so odslej v posameznem kraju preživeli več časa. Bolj so se osredotočili na to, da podpirajo in ustanavljajo občine ter pomagajo zainteresiranim, da začnejo oznanjevati. Andreas Kvinge je bil postavljen za okrajnega nadzornika v okraju 4, ki se je raztezal vse od mesta Florø pa do Kirkenesa, to je kakih 2600 kilometrov. Na tem širokem pasu so bile samo tri občine, in sicer v Trondheimu, Namsosu in Narviku. Toda obiskati je moral tudi oznanjevalce in skupine na odročnih področjih ter številne naročnike.

Andreas je s svojo ženo Sigrid potoval proti severu, večinoma s kolesom, ter skušal oznanjevalcem in zainteresiranim ljudem pomagati, da bi napredovali v resnici. Od pionirjev, kot je bila na primer Solveig Løvås, je dobil dodatne informacije o tistih, ki so se zanimali za resnico in so potrebovali duhovno pomoč. Solveig mu je denimo povedala za Daga Jensena v Hennesu in Fritsa Madsena z otoka Andøya.

Andreas se je prvič srečal z Dagom leta 1940. »Ravno se je bril in je imel obraz poln milnice,« se spominja Andreas. »Nikoli ne bom pozabil tistih iskrivih oči, ki so me gledale iz pene. Na britje je popolnoma pozabil.« Andreas je pomagal Dagu, da je duhovno napredoval. Dag je  bil zelo navdušen in kmalu je še svoji ženi Anni ter mnogim prijateljem in sorodnikom pomagal, da so spoznali resnico.

Andreas je v vasi Bleik na otoku Andøya poiskal mladega ribiča Fritsa Madsena. Frits in njegova žena sta z njegovo pomočjo postala temelj občine, ki je bila kasneje ustanovljena v tistem kraju. Tudi v mnogih drugih krajih je Andreas skupaj s svojo ženo obiskal posameznike, s katerimi so prišli v stik Solveig in drugi pridni pionirji. Andreas in drugi okrajni nadzorniki so organizirali shode in ustanavljali občine. Podobno kot je veljalo za krščansko občino v prvem stoletju, so tudi na Norveškem nekateri sejali, drugi pa zalivali, toda Bog je na mogočen način »dajal, da je raslo«. (1. Kor. 3:6)

NORVEŠKO PRETRESE DRUGA SVETOVNA VOJNA

Aprila 1940 so na Norveško vdrle nemške čete, in država se je pogreznila v drugo svetovno vojno. Po samo 62 dneh bojevanja so si nemški nacisti podredili celotno državo. Do takrat so nekatera mesta močno bombardirali. Nekaj dni po vdoru nacistov je gestapo aretiral podružničnega nadzornika Enoka Ömana in ga za teden dni zaprl. Po kratkem zaslišanju so ga izpustili. Čez nekaj tednov pa so ga spet prijeli in ponovno zaslišali.

Priče so se bali, da jih bodo nacisti poslali v koncentracijska taborišča, kakor so to počeli v Nemčiji. Toda kaj takega se ni zgodilo, bratje in sestre pa so še naprej odločno in goreče oznanjevali. Pravzaprav je bilo videti, da so ljudje zaradi vojne še bolj dovzetni za dobro novico. Tako so Priče začeli veliko biblijskih poukov (takrat so jim rekli vzorčni pouki). Z Danske so  še vedno dobivali Stražni stolp v danščini, Ny Verden (predhodnik Prebudite se!) pa je tako kot dotlej izhajal v norveščini. Še naprej so se redno shajali na shodih in zborih, število oznanjevalcev pa je presenetljivo raslo.

ZAPLEMBE, ARETACIJE IN PREPOVED

Toda na obzorju so se že kazale težave. Nemški policisti so spet prišli v podružnico, spraševali po literaturi in zaslišali brata Ömana. Konec leta 1940 so zaplenili knjigo Enemies (Sovražniki) zaradi tega, kar je v njej pisalo o fašizmu in nacizmu. Na začetku 1941. leta je policija aretirala in zaslišala nekaj pionirjev. Nemški in norveški nacisti so včasih prišli na shode, da bi vohunili v občinah. Nato pa je nacistična oblast naši podružnici zaplenila vso zalogo knjig Fascism or Freedom (Fašizem ali svoboda) in Government and Peace (Vlada in mir).

Julija 1941 si je gestapo po vsej državi začel prizadevati, da bi ustavil naše oznanjevanje. V Betel je prišlo pet nemških policistov. Zasegli so vso literaturo, ki je še preostala, in celotno betelsko družino odvedli na sedež policije na zaslišanje. Brat Öman se je moral naslednjih 12 tednov vsak dan javiti državni policiji.

V temeljito načrtovani akciji je gestapo vdiral v domove odgovornih bratov in zasegal vso literaturo, ki jo je izdala Watch Tower Society. Pričam so zagrozili, da jih bodo poslali v koncentracijska taborišča, če ne bodo nehali oznanjevati. Gestapo je aretiral nekaj bratov in sester ter nekatere priprl za nekaj dni.

V mestu Moss je policija prišla na dom Sigurda Roosa in mu zaplenila literaturo. Sigurda, njegovo  ženo in še nekega drugega brata je aretirala. Od njih je zahtevala, da nehajo oznanjevati in da ne uporabljajo več Božjega imena. Odvrnili so, da ne bodo nikoli nehali oznanjevati o Jehovu in njegovem Kraljestvu. Nazadnje so policisti priznali: »No, vere vam ne moremo vzeti.« Čez nekaj ur so te neomajne oznanjevalce izpustili.

Nacisti so prišli tudi na dom Olafa Skaua v Oslu. Temeljito so preiskali hišo in mu zaplenili Biblije, literaturo in gramofone. Poleg tega so mu zapečatili knjižno omaro. Policisti niso mogli najti kartic oznanjevalcev, ki jih je skril v pečico. Čez nekaj časa so se nacisti s tovornjakom vrnili po knjige. Klaus Grossmann je bil esesovski nižji jurišno-četni vodja, ki so se ga vsi bali. Ko je Olaf vprašal Grossmanna, kaj bodo storili z biblijsko literaturo, mu je ta rekel, da bodo iz nje naredili papirno kašo.

»Pa se nič ne bojite Jehova?« ga je vprašal brat Skau.

»Naj se raje Jehova pazi!« mu je arogantno odvrnil nacist. Ko so se čez štiri leta nacisti predali, je Grossmann naredil samomor.

Julija 1941 je gestapo aretiral Andreasa Kvinga v mestu Bodø. Policisti so ga spraševali, kje vse so Priče v severni Norveški. »Ne vem, kje so danes,« je po pravici povedal Andreas. Samo zamislite si, kako se je počutil med zasliševanjem, ko so policisti stresli iz njegove torbe na tla vse, kar je bilo v njej – papirje, na katerih so bila zapisana imena in naslovi občin, občinskih služabnikov in zainteresiranih  posameznikov. Na njegovo veliko olajšanje se nikomur ni ljubilo ukvarjati s temi papirji. Gestapu je bilo bolj do tega, da Andreas podpiše izjavo, s katero bi priznal, da je prepovedano oznanjevati in biti Jehovova priča.

»Vemo, da je naše delovanje sedaj prepovedano,« je odgovoril Andreas, »torej lahko podpišem, da se tega zavedam. Toda čeprav je prepovedano imeti shode in razdeljevati revije in knjige, bomo še naprej uporabljali Biblijo in ljudem govorili o Božjem kraljestvu.« Ko je bilo gestapu jasno, da Andreas ne bo naredil kompromisa, ga je izpustil.

Nacistične oblasti so nazadnje zasegle hišo, ki so jo naši bratje uporabljali za podružnični urad. Bratu in sestri Öman so dovolili, da sta ostala, drugi člani betelske družine pa so morali oditi.

ZBIRANJE S SOVERNIKI POD PREPOVEDJO

Ko so nacisti skušali zatreti Jehovove priče, so ti začeli opravljati teokratične dejavnosti ilegalno. Nekaj bratov je obiskovalo brate in sestre, da bi jih spodbudili. Tako je Søren Lauridsen, ki je nekaj časa služil v Betelu, potoval po južni Norveški. V severni Norveški pa je Andreas Kvinge še naprej obiskoval Priče v svojem okraju – velikokrat je sprejel priložnostna dela, da ne bi vzbujal suma. Leta 1943 je Magnus Randal, ki je nekoč služil na pionirski barki Ruth, od brata Ömana dobil naslove in se s kolesom odpravil na 1200 kilometrov dolgo pot proti severu v Bodø, da bi spodbudil tamkajšnje brate in sestre.

Čeprav so oblasti prepovedale shode, so se bratje in sestre še naprej zbirali po majhnih skupinah, da bi se med seboj spodbujali. Običajno so se shajali po  zasebnih domovih, včasih pa se je na skrivaj zbralo večje število Prič. Kako veseli so bili, ko se je leta 1942 v Oslu za spominsko slovesnost na dveh mestih zbralo 280 ljudi, 90 pa jih je vzelo simbola!

Pričam je uspelo tudi organizirati skrivna zborovanja na oddaljenih kmetijah v gozdu. Največje takšno zborovanje je bilo leta 1943 v gozdu zunaj vasi Ski. Zbralo se je približno 180 bratov in sester s področja okoli fjorda Oslo. Med enim od odmorov, ko so delegati ravno malicali, so se nenadoma pojavili trije nemški vojaki na konjih. Kaj so storili bratje in sestre?

Bratje, ki so znali nemško, so ogovorili vojake in izvedeli, da so želeli na kopanje, vendar so se izgubili. Bratje so jim seveda z veseljem pokazali pravo pot.

»Kaj menita, za kakšno srečanje gre?« je vojak vprašal druga dva, medtem ko so odhajali.

»Verjetno so kakšni zborovski pevci,« mu je odgovoril sovojak. Priče niso niti pomislili na to, da bi  jih popravili, ampak so se oddahnili, ko so vojaki zginili v gozdu.

V ILEGALI

Mnogi oznanjevalci so skrivali publikacije na neobičajnih mestih. Beseda »podtalen«, kakor so pogosto imenovali ilegalno početje, je dobila nov pomen, ko so bratje zakopavali literaturo v zemljo, nato pa jo odkopavali, ko so jo potrebovali. Brat Skau, ki je bil električar, je skril škatlo knjig za transformator na svojem delovnem mestu. Brat Øiseth je skril literaturo kar v čebelji panj, brat Kvinge pa je imel zalogo literature v zaboju s krompirjem.

Lotte Holm je skrbelo, da bi odkrili skladišče literature v Harstadu, zato se je odločila, da bo od tam odnesla vse škatle z literaturo. Vkrcala se je na ladjo, previdno zložila škatle na krov in se usedla nanje. Ko je ladja izplula, je Lotte stisnilo od strahu, ko je videla, da je na krovu veliko nemških vojakov. Zaskrbljeno je premišljevala, kako bo literaturo čim bolj neopazno spravila z ladje. Toda skrb je bila odveč. Ko je ladja priplula v pristanišče, se je vojakom zasmilila ta starejša gospa, ki je imela veliko težkih škatel, zato so ji pomagali znositi vse škatle na obalo in jih celo odnesli do njenega doma. Ti vljudni vojaki se sploh niso zavedali, kako zelo so takratnim Pričam pomagali s svojo prijaznostjo.

Bratje so kljub prepovedi še naprej v Norveško tihotapili najnovejše izvode Stražnega stolpa iz Švedske in Danske. Preučevalne članke so prevajali v norveščino in pretipkane izvode razdeljevali po vsej državi. Dobro organizirani kurirji so potovali z vlakom, kolesom ali ladjo, da bi pravim častilcem na Norveškem priskrbeli času primerno duhovno hrano.

 NISO ODNEHALI OZNANJEVATI

Razmere so se med vojno še zaostrile, kar je preizkusilo vero bratov in sester na Norveškem. Ko so julija 1941 prepovedali naše delovanje, je bilo Pričam svetovano, naj pazijo, da ne bi izzivali nacističnih oblasti. Tako so mnogi neformalno pričevali prijateljem in sorodnikom ali obiskovali ljudi, s katerimi so se nekdaj pogovarjali o resnici. Nekateri bratje in sestre pa so menili, da je takšno oznanjevanje preveč pasivno in da ne morejo ničesar izgubiti, če oznanjujejo po hišah, pri tem pa uporabljajo samo Biblijo. Čeprav se ti skupini nista povsem strinjali glede tega, kako naj bi oznanjevali, sta si obe iz vsega srca želeli zvesto služiti Jehovu, in to kljub nasprotovanju.

Le kaj bi lahko bratje in sestre storili v takšnih razmerah? Zaradi vojne niso mogli komunicirati s svetovnim sedežem v New Yorku in tako ni bilo videti, da bi se zadeva lahko hitro rešila. Ali so Priče dovolili, da bi jim različni pogledi oslabili vero? Ali pa so še naprej po svojih najboljših močeh oznanjevali ter čakali na Jehova in njegovo organizacijo, da bo uredila stvari?

Bilo je očitno, da je Jehova blagoslavljal njihovo zvesto službo, saj je imela organizacija med vojno enak porast kakor v petih letih pred vojno. Kljub vojni, prepovedi in različnim načinom oznanjevanja je najvišje število oznanjevalcev naraslo s 462 v letu 1940 na 689 v letu 1945. To je bil zares dober razlog za veselje!

SPET ENOTNI V SLUŽENJU JEHOVU

Po koncu vojne leta 1945 je julija in avgusta istega leta na Norveško prispel William Dey, da bi bratom pomagal reorganizirati njihovo dejavnost. Brat Dey je organiziral shode v Oslu, Skienu in Bergnu ter  pozval vse brate in sestre, naj združijo svoje moči. Opozoril jih je na to, da jih je Jehova blagoslavljal, da so priče porastu in da lahko gredo naprej z zaupanjem, da jih Jehova vodi.

Septembra leta 1945 je Nathan H. Knorr s svetovnega središča govoril z Marvinom F. Andersonom, 28-letnim bratom iz Amerike danskega porekla, ki je služil kot okrajni nadzornik v Združenih državah Amerike, pred tem pa je delal v newyorškem Betelu. Brat Knorr je vprašal brata Andersona, ali bi bil pripravljen odpotovati na Norveško, da bi poskrbel za določene zadeve in ostal tam več let. Brat Anderson se je strinjal, vendar je minilo še nekaj mesecev, preden je lahko dejansko odpotoval na Norveško.

Medtem sta decembra 1945 Norveško obiskala brata Knorr in Henschel. S svojimi ljubečimi napotki sta pomagala sokristjanom utrditi vez ljubezni in enotnosti. Brat Knorr je obenem tudi objavil, da bo brata Ömana kot nadzornika podružnice nadomestil brat Dey. Mesec dni kasneje je na Norveško pripotoval brat Anderson in februarja je bil postavljen za nadzornika podružnice. Zdaj ko je bilo druge svetovne vojne konec, so se Jehovovi služabniki po vsej Norveški z obnovljenimi močmi lotili oznanjevanja, prepričani, da jih bo Jehova še naprej blagoslavljal.

JEHOVOVA ORGANIZACIJA NAPREDUJE

V času, ko je Marvin Anderson prispel na Norveško, je bilo v podružnici zelo živahno, saj so imeli polne roke dela. Tako so septembra 1945 oznanjevalci dobili eno brošurico v norveščini in štiri v švedščini. Naslednji mesec, 1. oktobra 1945, je v norveščini pričel izhajati Stražni stolp in sčasoma so v tem jeziku sledile še druge publikacije.

To, kako dobro je, da tudi Norvežani prejemajo literaturo v svojem jeziku, se vidi iz smešne situacije, v kateri so se znašli oznanjevalci. Neka brošurica v švedščini je imela naslov Hopp, kar v tem jeziku pomeni »upanje«. Toda v norveščini ta beseda označuje »poskok«. Oznanjevalci so morali ljudem pojasnjevati, da njihovo sporočilo upanja od bralcev ne zahteva, da morajo poskočiti!

Ko je brat Anderson leta 1946 postal nadzornik podružnice, je bilo v podružničnem uradu tako malo prostora, da je v sobi bival še s petimi brati. V zgradbi pa so od časa nacizma živeli še drugi ljudje, ki niso bili Priče, zato so morali bratje, če so želeli pridobiti prostor za naraščajočo betelsko družino, te stanovalce preseliti drugam.

Brat Anderson se je vneto lotil nove naloge. Podružnični urad so renovirali ter si priskrbeli novo opremo, tudi tiskarski stroj na nožni pogon. Leta 1946 so bili Priče zelo navdušeni, ko je bila  uvedena Teokratična strežbena šola. Končno se je lahko več bratov usposobilo za to, da pripravijo in podajo govore, in kmalu so mnogi postali javni govorniki.

Prva zborovanja po vojni so bila septembra in oktobra leta 1946 v Oslu, Bergnu in Trondheimu. V teh mestih je javnemu govoru »Knez miru« prisluhnilo skupaj 3011 ljudi, krstilo pa se jih je 52, kar je presenetljiv podatek, saj je bilo takrat na Norveškem samo 766 oznanjevalcev.

Decembra 1946 se je po več kot petih letih prekinitve ponovno vpeljalo okrajno delo. Za okrajne nadzornike (takrat so se imenovali služabniki bratovščine) je bilo postavljenih precej mladih bratov, od katerih jih je prej nekaj služilo v Betelu. Eden njihovih glavnih ciljev je bil poučiti oznanjevalce, da bi lahko pričevali po hišah, in v vsaki občini so si prizadevali sodelovati s čim več oznanjevalci. Gunnar Marcussen, ki je bil takrat mlad okrajni nadzornik, se spominja, da je v tistih dneh v nekaterih občinah  med enotedenskim obiskom sodeloval s 50 do 70 oznanjevalci. Tako so Priče sčasoma postali bolj vešči v oznanjevanju kraljestvenega sporočila in so prenehali uporabljati pričevalske kartice in gramofone, s katerimi so oznanjevali od 30-ih let 20. stoletja. Poleg tega so namenili več pozornosti opravljanju ponovnih obiskov in vodenju biblijskih poukov.

SPODBUDE K PIONIRANJU

Po vojni se je oznanjevalce spodbujalo, naj se pridružijo vrstam pionirjev in tako pomagajo naraščajočemu številu tistih, ki so pokazali zanimanje za kraljestveno sporočilo. Zato je kar nekaj oznanjevalcev, ki so nehali pionirati, potem ko je bilo naše delo leta 1941 prepovedano, ponovno stopilo v polnočasno službo. Pred koncem leta 1946 je tako kljub težavnim gospodarskim razmeram pričelo pionirati 47 bratov in sester.

Med temi je bila Svanhild Neraal. Ta sestra se je leta 1946 odpravila oznanjevat na sever, v provinco Finnmark. Leta 1941 je tam oznanjevala skupaj s Solveig Løvås in doživela bombardiranje mest Kirkenes in Vardø. Svanhild ni mogla pozabiti zainteresiranih ljudi, ki sta jih s Solveig spoznali v teh mestih, zato se je vrnila v Kirkenes, ki je bil sedaj opustošen zaradi vojne. Domačini so menili, da je  gotovo ob pamet, saj je prišla, ne da bi vedela, kje bo stanovala.

Toda Svanhild je zaupala Jehovu in prvo zimo spala na kuhinjskih tleh v majhni hiši, kjer je živelo še pet ljudi. Povojne razmere so bile skrajno težavne, zato je prestala marsikaj hudega. Pogosto je v snegu in ledenem dežju čakala na ladje, ki niso prišle ob uri, določeni v voznem redu, ali pa jih sploh ni bilo.

Svanhild je imela pri oznanjevanju Samijem (ki jih poznamo tudi pod imenom Laponci) mnoga zanimiva doživetja. Če teh oddaljenih skupnosti ni mogla doseči z avtobusom, se je k njim odpravila s kolesom ali po reki s čolnom. Gostoljubni Samiji so jo pogosto povabili v svoje šotore, narejene iz kože severnih jelenov, in jo pozorno poslušali, ko jim je oznanjevala s pomočjo prevajalcev. V času kosila so jo povabili, naj skupaj z njimi zaužije jed, pripravljeno iz jelenjega mesa. Nekateri, ki so od nje slišali za dobro novico, so pozneje postali Priče.

Kjell Husby, ki je takrat služil v Betelu, je dejal, da so v podružnici vedno vedeli, kje je Svanhild, in to po naslovih za naročnino, ki jih je pošiljala. V treh letih, kolikor jih je preživela v Finnmarku, je pridobila 2000 naročnin na Stražni stolp in razdelila 2500 knjig!

RIBIČI LJUDI

Drugi občinski oznanjevalci so po vojni prav tako vneto sodelovali v oznanjevanju in se veselili čudovitih rezultatov. Dag Jensen, ki smo ga že omenili, je med vojno oznanjeval prijateljem in sorodnikom v vasici Hennes na otočju Vesterålen. Mnogi so pokazali zanimanje za resnico in začeli preučevati Sveto pismo s pomočjo naše literature. Po koncu vojne leta 1945 se  je Dag krstil. Ko je bila naslednje leto v Hennesu ustanovljena občina, se je na njegovem domu krstilo 16 ljudi. Pet let pozneje je bilo tam že 50 oznanjevalcev, leta 1971 pa je Dag sporočil, da je več kot 20 članov občine pričelo pionirati.

Dagova ljubezen do Jehova in gorečnost za oznanjevanje sta bili nalezljivi. »Ko je Dag vstopil v hišo,« se spominja sestra Åshild Rønning, ki je odrasla v tej občini, »enostavno nisi mogel spregledati njegovega veselja in navdušenja. Bilo je, kakor da je v dom posijalo sonce.« Za otroke je bil vedno spodbuden, kot denimo takrat, ko so dobili nalogo v Teokratični strežbeni šoli. »Dajal nam je občutek, da je to, kar počnemo, zares pomembno,« pravi Åshild. S pomočjo takšnih prijaznih spodbud je ta sestra leta 1962 pričela pionirati in tako še danes okuša veselje, ki izhaja iz tega, da z drugimi deli »veličastno dobro novico srečnega Boga«, Jehova. (1. Tim. 1:11)

Zakaj je toliko ljudi v tem kraju pričelo goreče služiti Jehovu? Resda večina iz te majhne skupnosti ni hodila v cerkev, vendar je verjela v Boga in Biblijo. Poleg tega so bili mnogi Priče v skupnosti poznani kot dobri družinski poglavarji, ki so jih podpirale zvestovdane žene. Eden od njih je bil Arnulf Jensen, Dagov nečak, ki se je krstil leta 1947. Med tednom je služil kruh tako, da je z ribiško barko odplul na morje in tam ostal tudi po več dni. Toda vsak petek zvečer se je vrnil domov, pa četudi je bil ulov rib  dober in so drugi ribiči ostali na morju, ker so želeli več zaslužiti. Arnulf je vedno poskrbel za to, da je bil konec tedna doma ter skupaj z ženo in osmimi otroki obiskal shod in sodeloval v oznanjevanju. Vsi njuni otroci so se trdno postavili na stran resnice. Ob sobotah in nedeljah so bratje in sestre izpolnjevali nalogo, naj bodo ribiči ljudi, in se do prebivalcev oddaljenih skupnosti pogosto odpravili z Arnulfovo barko. (Mar. 1:16–18)

»OPRAVLJAMO POMEMBNO DELO«

Za bratovščino na Norveškem so se izkazali zelo koristni tudi misijonarji, ki so se izšolali na Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead v New Yorku. Hans Peter Hemstad in Gunnar Marcussen, ki sta na Gileadu diplomirala leta 1948, sta bila prva misijonarja iz teh krajev. Dodelili so ju na Norveško, da sta služila v potujočem delu in v Betelu, sprva kot samska, zatem pa vsak s svojo ženo. Med letoma 1948 in 2010 je na šoli Gilead diplomiralo kakih 45 Prič iz Norveške. Več kot polovica je bila dodeljenih v svojo deželo, kjer služijo kot polnočasni oznanjevalci, potujoči nadzorniki ali člani betelske družine.

Med nekaterimi prvimi misijonarji, ki so se preselili na Norveško, sta bila Andreas Hansen z Danske in Kalevi Korttila s Finske. Leta 1951 sta bila poslana na vzhod Finnmarka ter oznanjevala po področju, na katerem sta prepotovala velike razdalje s čolnom, kolesom in na smučeh. Pogosto sta gradila na duhovnih temeljih, ki jih je nekaj let predtem položila Svanhild Neraal. Zato se je v samo enem letu število oznanjevalcev na njunem področju povečalo s 3 na 15!

Kjell Martinsen iz Hennesa v Vesterålnu je diplomiral na Gileadu leta 1953 in bil dodeljen na Norveško.  Ta 22-letni brat je pričel potujoče delo v Vestfoldu in Telemarku. Čeprav ga je bilo strah, ker je bil tako mlad postavljen za potujočega nadzornika, ima danes veliko radostnih spominov na to, kako prisrčno so ga sprejeli bolj izkušeni bratje in kako zvestovdano so z njim sodelovali. Kjell je bil v potujočem delu do leta 2001, ko se je skupaj z ženo Jorunn ustalil v Svolværu v Lofotenu, kjer je pričel služiti kot pionir.

Karen Christensen je prišla leta 1950 iz Danske, da bi pionirala v Egersundu in Kongsvingru, kjer takrat ni bilo nobene občine. S svojim kolesom je prečesala celotno področje. Po tem, ko je leta 1954 diplomirala na Gileadu, je bila poslana v Kongsberg. Leta 1956 se je poročila z Marvinom Andersonom in odtlej skupaj služita v Betelu. Karen polnočasno služi že več  kot 60 let. »Nismo pomembni ljudje,« priznava Karen, »vendar opravljamo pomembno delo.«

PRAVNI MEJNIKI

Med letoma 1948 in 1951 je bil porast še posebej velik. Leta 1951 se je povprečno število oznanjevalcev povečalo za 29 odstotkov, tako da so dosegli novo najvišje število oznanjevalcev – 2066. Takrat pa so se morali Jehovovi služabniki v tej državi spoprijeti z nekaterimi pravnimi izzivi.

Največ pozornosti je pritegnil primer, povezan z oznanjevanjem na ulici z revijo Stražni stolp. Novembra 1949 je policija v Oslu nekaj oznanjevalcev, ki so pričevali na ulici, odvedla na policijsko postajo, zatem pa jih čez nekaj ur izpustila. Priče se niso prestrašili, temveč so naslednji konec tedna spet oznanjevali na ulici. Nato pa je 6. decembra istega leta policija aretirala vse oznanjevalce, ki so v Oslu tako oznanjevali. Rekli so jim, da na ulici ni dovoljeno ponujati revij brez policijskega dovoljenja. Trdili so, da bi lahko Priče s svojim delovanjem povzročali gnečo, nemir in ovirali promet. Sedem oznanjevalcev so zaslišali in jih privedli pred sodišče. To je razsodilo, da morajo plačati majhno globo, sicer jih bodo za tri dni zaprli.

Ker ni šlo samo za to, da bi pridobili dovoljenje policije, temveč je bila zadeva povezana s pravico do svobodnega izražanja vere, so bratje vložili pritožbo na norveško vrhovno sodišče. Tiskovni predstavnik Jehovovih prič John Roos je za časopis Dagbladet poudaril, da niso Priče z oznanjevanjem na ulici nikoli povzročili nobenega nemira. »Ali je za versko delovanje na ulici, ki ne kali miru, niti ne ovira prometa, niti ne povzroča gneče, res treba imeti dovoljenje policije?« je  vprašal. Rekel je še: »Ali ne zagotavlja te pravice vsakemu državljanu verska svoboda?« Medtem ko so Priče čakali na odločitev vrhovnega sodišča, so še naprej oznanjevali na ulici, čeprav jih je policija znova in znova prijela, globe pa so bile vse večje. Nekateri oznanjevalci so bili aretirani tudi desetkrat.

Sedemnajstega junija 1950 je vrhovno sodišče razveljavilo odločitev mestnega sodišča in oznanjevalci so bili oproščeni vseh obtožb. Ta in druge ugodne sodne odločitve so potrdile, da imajo Jehovove priče na Norveškem zakonsko pravico, da ponujajo biblijsko literaturo tako na ulicah kot tudi po hišah, ne da bi jim bilo za to treba imeti dovoljenje policije.

NEPOZABNA ZBOROVANJA

V 1950-ih in 1960-ih letih so številna nepozabna zborovanja okrepila organizacijo in Priče še bolj povezala. Med govorniki na zborovanju v Lillehammerju leta 1951 sta bila tudi Nathan H. Knorr in Milton G. Henschel s svetovnega središča Jehovovih prič. Delegati so prišli z vseh delov države. Kako veseli so bili, ko so videli, da se je krstilo 89 ljudi, javnemu govoru pa je prisluhnilo 2391 navzočih! V naslednjih letih so bili številni bratje in sestre iz Norveške navdušeni, da so se lahko udeležili mednarodnih zborovanj v Londonu in New Yorku. Leta 1955 pa se je kakih 2000 norveških Prič udeležilo mednarodnega zborovanja v Stockholmu na Švedskem.

Gotovo pa je bilo nekaj prav posebnega mednarodno zborovanje »Beseda resnice«, ki je bilo leta 1965 v Oslu na stadionu Ullevål. Toda pojavile so se težave. Na večer pred pričetkom programa je tam igrala norveška nogometna reprezentanca proti jugoslovanski  reprezentanci. Pred vhodom pa je že čakala cela vojska Prič, ki so se, potem ko je stadion zapustil še zadnji nogometni navdušenec, zgrnili na stadion, da bi ga pripravili za zborovanje. Trdo so delali vso noč – čistili, odnašali smeti in postavljali šotore za razdeljevanje hrane. Postavili so tudi dva odra, glasbeni paviljon, za dekoracijo pa leseno kaščo in tri kočice s travnato streho. »Čudež, ki se je zgodil čez noč,« je pisalo v časopisu Dagbladet. »Stadion Ullevål se je prelevil v idilično podeželsko pokrajino. [. . .] Neverjetni dosežek Jehovovih prič.«

Gostoljubni norveški bratje in sestre so priskrbeli prenočišče več kot 7000 tujim delegatom, od katerih je bila večina iz Danske. Zunaj mesta so postavili šotorsko naselje. Vse je bilo idealno – dokler je bilo lepo vreme. Toda 6000 delegatov, ki je prenočevalo v šotorih, ne bo tako zlahka pozabilo dežja, zaradi katerega so se tla v prvih dneh zborovanja spremenila v močvirje. Vsi so bili veseli, ko se je v zadnjih dveh dneh vreme izboljšalo. Krajevni in gostujoči delegati so kljub neprijetnim vremenskim razmeram uživali v  veseli krščanski družbi in bili osveženi s času primerno duhovno hrano. Kako radostni so bili, da se je krstilo 199 ljudi in da je javnemu govoru brata Knorra prisluhnilo 12.332 navzočih!

»OZNANJEVANJE NAS OHRANJA ŽIVE«

Mnogi bratje in sestre pa se niso veselili le dobrih rezultatov oznanjevanja po hišah in na ulici, temveč tudi neformalnega pričevanja. Leta 1936 je Konrad Flatøy, ki je delal na ladji kot kurjač, ponudil častniku Paulu Bruunu brošurico. Ta jo je sprejel in prebral še isti večer.

»Takoj mi je bilo jasno, da je to resnica,« je dejal Paul, »in brošurica mi je odprla oči, da sem pričel razlikovati med pravo in krivo vero.« Ko je spoznal več o biblijski resnici, je pričel oznanjevati drugim in še med vojno začel preučevati Biblijo z nekim mornarjem, ki je pokazal zanimanje za resnico. Ta mornar je potem, ko je napredoval v spoznanju, sklenil, da ne bi bilo prav, če bi še naprej upravljal s strelnim orožjem na ladji. Ko so nadrejeni izvedeli za njegovo odločitev, so Paulu ukazali, naj z njim neha preučevati Sveto pismo. Ker tega ni hotel storiti, sta se morala v londonskem pristanišču oba izkrcati. Čez mesec dni se je ladja potopila, ker jo je zadel torpedo. Pozneje se je mornar krstil, Paul pa je bil povabljen v misijonarsko šolo Gilead. Zatem ko je leta 1954 diplomiral, so ga kot misijonarja poslali na Filipine. Kasneje se je vrnil na  Norveško in skupaj z ženo Grethe služil kot okrajni nadzornik.

Leta 1948 se je Holger Abrahamsen preživljal s tem, da je prevažal delavce v narviškem pristanišču do velikanskega plovnega bagra in nazaj. Njegov moto je bil: »Oznanjevanje nas ohranja žive; brez tega smo mrtvi.« Zato ni nikoli izpustil priložnosti, da bi pričeval potnikom. Eden teh potnikov, Olvar Djupvik, je pokazal zanimanje za resnico in je svoji zaročenki Anne Lise govoril o raju, o katerem piše v Svetem pismu. Oba sta se krstila in svoje štiri sinove vzgajala v krščanskem duhu. Vsi so postali Jehovovi služabniki. Eden od njih, Hermann, je skupaj z ženo Lailo odšel misijonarit v Bolivijo. Kasneje sta se vrnila na Norveško in danes sta v potujoči službi.

SKRB ZA JEHOVOVE OVCE

V 1960-ih in 1970-ih letih je v podružničnem uradu in po občinah prišlo do pomembnih organizacijskih sprememb. Za Marvinom Andersonom je postal nadzornik podružnice Roar Hagen. Leta 1969 je to nalogo dobil Thor Samuelsen, leta 1976 pa je bil za nadzor nad uradom postavljen podružnični odbor, v katerem so bili bratje Thor Samuelsen, Kåre Fjelltveit in Niels Petersen. To so bili prvi člani norveškega podružničnega odbora.

Oktobra 1972 so bila za duhovno pastirjevanje v občinah postavljena starešinstva. Zrelim moškim v občini se je pomagalo, da so se usposobili za pastirje in tako skrbeli za številne nove, ki so se odločili za biblijsko resnico. Odtlej Jehova bogato blagoslavlja svoje ljudstvo, ki mu zvestovdano služi pod njegovim ljubečim nadzorom.

 SAMIJI SE POZITIVNO ODZOVEJO NA DOBRO NOVICO

Desetletja so številni pionirji in drugi oznanjevali dobro novico Samijem, med katerimi so bili tudi pastirji severnih jelenov daleč na gorski planoti Finnmarksvidda. Čeprav večina Samijev govori norveško, pa si morajo oznanjevalci včasih pomagati s prevajalci. Eden prvih Prič, ki je veliko oznanjeval v samijščini, je bil Aksel Falsnes, ki je bil delno samijskega porekla in je govoril samijščino, norveščino in finščino. Njegova sestra, ki je živela na jugu Norveške, je spoznala resnico in mu poslala eno naših publikacij. Aksel jo je prebral z velikim zanimanjem. V predelu Tromsa, kjer je živel, ni bilo nobenega Pričevalca, toda leta 1968 ga je obiskalo nekaj pionirjev ter okrajni nadzornik, in ti so mu pomagali, da je duhovno napredoval.

Aksel je postal goreč oznanjevalec. Velikokrat je zgodaj zjutraj postavil kolo v svoj čoln, preveslal fjord, zatem pa se s kolesom odpravil oznanjevat tamkajšnjim skupnostim. Ker je znal samijščino, je lahko dobro pričeval Samijem v oddaljenih krajih Finnmarka.

Aksel je bil zelo zdržljiv in na smučeh prepotoval velike razdalje, da bi prišel do ljudi, ki so živeli v odročnih krajih. Tako se je denimo proti koncu neke zime s smučmi odpravil iz Karasjoka preko gorske planote v Kautokeino in nato v Alto. S seboj je lahko vzel le nahrbtnik z nekaj osebnimi stvarmi in malo literature. Po nekaj tednih je prispel na dom prijateljev v Alti, kar  pomeni, da je na smučeh prepotoval kakih 400 kilometrov!

Na začetku 1970-ih je več Samijev sprejelo resnico. V Hammerfestu sta neka Samijka in njen mož pričela preučevati z Jehovovimi pričami. Kmalu so pokazali zanimanje tudi nekateri od njenih sorodnikov v Alti. S temi iskrenimi ljudmi sta pričela preučevati Arne in Marie Ann Milde, posebna pionirja v Alti. Na pouku je bilo pogosto navzočih od 10 do 12 ljudi. Približno polovica od njih so postali Priče.

»Oznanjevati na samijskem področju je pravi izziv,« pravi Hartvig Mienna, samijski pionir v Alti, ki se k ljudem na oddaljenih področjih odpravi z motornimi sanmi. »Tu so velike razdalje in številni ljudje so vpeti v spone tradicije. Vendar so zelo gostoljubni in lahko smo pričeli več biblijskih poukov.«

LETA ŽELJNEGA PRIČAKOVANJA

Od sredine 1960-ih pa do sredine 1970-ih je število oznanjevalcev v deželi vztrajno naraščalo. Toda pričakovanja glede leta 1975 so postala za nekatere brate  in sestre pravi preizkus vere. Nekateri so, potem ko so videli, da velika stiska ni nastopila leta 1975, zapustili organizacijo in število oznanjevalcev je med letoma 1976 in 1980 nekoliko upadlo. Drugi so se od razočaranja za nekaj časa upočasnili v krščanski službi. Kako pa je večina gledala na svoje služenje Jehovu?

Hans Jakob Lilletvedt je priznal: »Z letom 1975 so bila resda povezana pričakovanja in bili smo nekoliko vzhičeni, vendar moja vera ni bila odvisna od teh pričakovanj.«

»Jehovu se nismo posvetili z določenim datumom v mislih, zato smo živeli naprej, ne da bi se kaj spremenilo,« sta dejala dolgoletna zvesta Pričevalca John in Edith Johansen.

»Odločila sem se, da bom Jehovu služila večno,« je pojasnila Lea Sørensen in dodala: »To, ali bo konec prišel leta 1975 ali kasneje, sploh ni pomembno.«

NOVI PODRUŽNIČNI PROSTORI

Proti koncu sedemdesetih let 20. stoletja se je količina dela v podružnici povečala. Tako so potrebovali več betelskih delavcev ter dodatne bivalne in delovne prostore. Zato je Vodstveni organ leta 1979 odobril načrte za gradnjo novega podružničnega urada zunaj Osla. Bratje so malo pred koncem leta 1980 našli primeren prostor pri vasi Ytre Enebakk, ki je kakih 30 kilometrov stran od centra Osla.

Da bi bili stroški projekta kar najmanjši, so h gradnji povabili prostovoljce. Za brate je bil kar velik izziv priskrbeti hrano in nastanitev za skoraj 100 ljudi, dobiti gradbeno opremo in voditi projekt od samega začetka pa vse do konca gradnje.

 Za delo se je »voljno ponudilo« več kot 2000 bratov in sester iz domačih krajev in tujine. (Ps. 110:3) Mnogi so pomagali pri projektu tako, da so darovali krompir, zelenjavo, sadje, kruh, jajca, ribe, oblačila in orodje. Nekateri so v gozdu sekali drevesa, drugi so na gradbišču z manjšo strojno žago hlode žagali v deske. Nešteto drugih je pomagalo z denarnimi prispevki in brezobrestnimi posojili.

Nekateri vešči delavci so lahko pomagali samo omejen čas in tako so veliko dela morali opraviti neizkušeni prostovoljci. John Johnson, ki je bil odgovoren za električno napeljavo, je omenil, da se je skupaj z drugimi nadzorniki počutil premalo usposobljenega za to delo. »Prostovoljci so se takrat naučili, kako opravljati delo, in opravili so ga izvrstno,« je dejal. »Bilo je prav osupljivo opazovati, kako se problemi rešujejo, in videti, kako se je na koncu vse skupaj izteklo. Očitno je bilo, da gradnjo usmerja Bog Jehova.«

 Zaradi marljivosti prostovoljcev, velikodušnosti bratov in sester ter Jehovovega blagoslova je delo dobro napredovalo. Gradnja se je pričela na začetku leta 1981, 19. maja 1984 pa je bil med obiskom Miltona Henschla iz Vodstvenega organa nov podružnični urad posvečen Jehovu. Gradnja tega objekta je bila vir velikega veselja in je prispevala k temu, da se je bratovščina na Norveškem med seboj zbližala. V letih po gradnji so se mnogi prostovoljni gradbeni delavci prijavili za pomožne ali redne pionirje.

POSPEŠENA GRADNJA KRALJESTVENIH DVORAN

Bilo je davnega leta 1928, ko so štirje bratje Fjelltvedt zgradili prvo dvorano za Jehovove častilce v predmestju Bergna. Do začetka 1980-ih je še nekaj občin zgradilo ali kupilo stavbo za lastno kraljestveno dvorano. Toda številne občine so se morale še vedno shajati v najetih dvoranah, ki niso bile primerne za čaščenje Jehova. Med gradnjo podružnice  je nekaj bratov razpravljalo o tem, kako bi se lahko pospešilo gradnjo kraljestvenih dvoran. Vedeli so, da so v Združenih državah Amerike in Kanadi ekipe Prič gradile kraljestvene dvorane po metodi hitre gradnje, zato so razmišljali: »Če to z Jehovovo pomočjo uspeva tamkajšnjim bratom, zakaj ne bi tudi nam?«

Nekaj bratov je pripravilo načrte in določilo podrobnosti. Najprej so 1983. leta v Askimu izvedli poskusni projekt, nato pa leta 1984 po metodi hitre gradnje zgradili tri kraljestvene dvorane – v Rørviku, Steinkjeru in Alti. Kako jim je to uspelo? Na kratko povedano tako, da so vnaprej položili temelje, nato pa so delo prostovoljcev (izkušenih in neizkušenih) razdelili v več faz in delo natančno koordinirali, tako da so lahko vse opravili v samo nekaj dneh.

V naslednjih desetih letih so na Norveškem po metodi hitre gradnje postavili kakih 80 kraljestvenih dvoran. Kasneje so Priče iz Norveške odpotovali v Islandijo in tam pomagali zgraditi tri kraljestvene dvorane. Danes ima večina občin na Norveškem svojo kraljestveno dvorano, vendar je na tem področju še vedno veliko dela. Obnoviti je treba stare dvorane, nekatere razširiti, nekaj pa jih je treba še zgraditi.

»BRATSKE VEZI SO SE OKREPILE«

Bratovščina gradi po programu za gradnjo kraljestvenih dvoran praktične in lepe prostore za čaščenje, obenem pa s tem tudi dobro pričuje domačinom. Leta 1987 so se denimo v Fredrikstadu trije bratje sestali z mestnimi uradniki, da bi se dogovorili glede gradnje kraljestvene dvorane. Ko so jim bratje rekli, da nameravajo zgraditi dvorano v treh dneh, so se jim uradniki samo smejali. Vendar jim je bilo že v petek, prvega  dne, jasno, da bo Pričam uspelo končati delo, kot so načrtovali. V soboto je eden od njih v opravičilo za svojo nejevero pripeljal na gradbišče godbo na pihala, ki je zatem zaigrala tamkajšnjim prostovoljnim delavcem. »Prav neverjetno je, da lahko Priče gradite tako hitro,« je rekla neka ženska, ki je opazovala gradnjo kraljestvene dvorane v Arendalu leta 1990, »še bolj presenetljivo pa je videti vse te nasmejane in vesele obraze.«

Danes gradnjo kraljestvenih dvoran na Norveškem nadzorujeta dva regionalna gradbena odbora. Bratje in sestre se prostovoljno dajejo na razpolago tudi za večje in zahtevnejše gradbene projekte. V letih 1991 in 1992 so denimo razširili podružnični urad. Leta 1994 pa so zgradili čudovito zborsko dvorano v Oslu. Leta 2003 je gradbena ekipa zgradila veliko kraljestveno dvorano v Bergnu, ki jo lahko uporabljajo za občinske shode in zbore.

 Takšni projekti spodbujajo sodelovanje in enotnost, kar na Jehovove služabnike dobro vpliva. »Občine so postale še bolj povezane,« pravi brat, ki pomaga pri gradnji kraljestvenih dvoran že od leta 1983. »Bratske vezi so se okrepile – nastala so nova trdna prijateljstva in izboljšali smo se v medsebojnem sodelovanju.«

POVEČANA DEJAVNOST V BETELU

Ko so bili novi podružnični prostori dokončani, so lahko bratje povečali število betelskih delavcev in zaradi tega naredili več v prid dela za Kraljestvo na Norveškem. Na primer, v norveščino so lahko prevedli več literature. Pravi mejnik pa je bil dosežen, ko je leta 1996 izšlo celotno Sveto pismo – prevod novi svet v norveščini. (Krščanski grški spisi – prevod novi svet je izšel že leta 1991.) Danes je v norveščini na voljo tako rekoč vsa literatura Jehovovih prič, tudi priročnik Insight on the Scriptures.

V novih podružničnih prostorih je tudi snemalni studio, ki so ga zelo potrebovali. Od začetka 60-ih let 20. stoletja so drame za zborovanja snemali v kraljestvenih dvoranah oziroma na podstrešju ali v kleti prejšnjega podružničnega objekta. Razmere za snemanje niso bile najbolj primerne in pogosto so morali zaradi prometnega hrupa prekiniti snemanje. Toda snemalni studio v novih prostorih omogoča hitrejše snemanje dram, videoposnetkov in vokalnih izvedb naših kraljestvenih pesmi. V podružnici izdelujejo tudi avdioposnetke Stražnega stolpa in Prebudite se! v norveščini, poleg tega so posneli še celotno Sveto pismo in nekaj drugih knjig, kar je na voljo na CD-jih in na spletni strani www.pr418.com.

 SLUŽIJO TAM, KJER JE VEČJA POTREBA

Čeprav večina članov občine oznanjuje v svojih soseskah, pa so številni drugi oznanjevalci in pionirji odpotovali drugam, da bi obdelovali nedodeljena področja. Nekateri so se preselili celo tako daleč na sever, kot je vas Longyearbyen na otočju Svalbard. Številni bratje in sestre so se preselili v oddaljene kraje zato, da bi oznanjali dobro novico in tam, kjer bi to bilo mogoče, ustanavljali občine.

Ko sta se Finn in Tordis Jenssen leta 1950 poročila, sta vedela, da je velika potreba po oznanjevalcih v enem najsevernejših mest na svetu, v Hammerfestu. Denarja nista imela veliko, imela pa sta moč in odločenost – ter kolesi. Zato sta se s kolesi odpravila iz mesta Bodø proti Hammerfestu, kakih 900 kilometrov daleč. Na približno polovici poti jima je nekaj prijateljev prijazno finančno pomagalo, tako da sta lahko nadaljevala pot z ladjo. V Hammerfestu sta se vneto lotila oznanjevanja in marljivo vabila ljudi na javne govore, ki jih je Finn imel vsak konec tedna. Jehova je blagoslovil njun trud, tako da sta lahko v tem mestu kmalu ustanovila majhno občino.

Leta 1957 je eden od govornikov na območnem zborovanju v Trondheimu spodbudil oznanjevalce, naj razmislijo o možnosti, da bi se preselili na področje, kjer je večja potreba po oznanjevalcih. Viggo in Karen Markussen, ki sta živela v Stavangru, sta pozorno poslušala in Viggo je s komolcem nežno dregnil Karen. Takoj je doumela možev namig. »Našemu bivanju v Stavangru so šteti dnevi,« je pomislila. Kaj pa so si o tem, da bi se preselili, mislile njune tri hčere, ki so bile že oznanjevalke, stare od 11 do 14 let?

 Ko so se po programu kot družina pogovorili o tem govoru, so se vsi strinjali, da se lahko dajo na razpolago in gredo na takšno področje. Glede tega so napisali pismo in podružnični urad jih je zaprosil, naj se preselijo v Brumunddal, kjer ni bilo še nobene občine. Tako sta Viggo in Karen leta 1958 prodala svojo moderno hišo, Viggo je prodal svojo prodajalno pohištva in družina se je preselila v preprosto leseno kočo blizu Brumunddala. Jehova je blagoslovil njihovo požrtvovalnost in v naslednjih letih so mnogi od tistih, s katerimi so preučevali, sprejeli resnico. Ko so dekleta odšla zdoma, starša pa sta bila postavljena v okrajno delo, je bila v Brumunddalu že majhna goreča občina s kakimi 40 oznanjevalci.

V kraje, kjer ni bilo nobene občine, so se bili pripravljeni preseliti tudi mladi samski bratje, ki so s tem zelo prispevali k delu v prid Kraljestva. Leta 1992 se je skupina samskih pionirjev, ki so bili večinoma stari okoli 19 let, preselila v Måløy v Nordfjordu, da bi pomagali ljudem, ki so pokazali zanimanje za resnico. Tamkajšnjim prebivalcem so pričeli goreče oznanjevati in takoj organizirali shode v svoji najeti hiši. Neka ženska, s katero so začeli preučevati Biblijo, je bila zelo gostoljubna in je mladim bratom postala kakor mati. Pozneje se je v to mesto priselil še neki starešina z ženo in ustanovili so občino. Mladi bratje so na svoji dodelitvi zelo uživali, vodili veliko biblijskih poukov, imeli številne občinske naloge in krepili novo živahno občino. »To je bila prava pustolovščina v delu za Kraljestvo in edinstvena priložnost za duhovno rast,« je rekel eden od njih. Zaradi marljivega dela teh in drugih Prič je danes v občini Nordfjord kakih 30 oznanjevalcev, ki vodijo od 50 do 60 biblijskih poukov.

 OZNANJEVANJE V DRUGIH JEZIKIH

Približno zadnjih 20 let na Norveškem vztrajno narašča število priseljencev. Občine si zato močno prizadevajo, da bi jim oznanjevali v njihovem jeziku oziroma v jeziku, ki ga razumejo. Prvo tujejezično občino v tej državi, ki je bila ustanovljena v Oslu leta 1986, so imenovali latinska občina, ker so jo sestavljali špansko in portugalsko govoreči posamezniki, ki so bili večinoma iz Latinske Amerike. V približno istem času so nekateri oznanjevalci pričeli organizirati oznanjevanje angleško govorečim ljudem na področju Osla. Spoznali so veliko ljudi, ki jih je zanimala resnica, in so bili večinoma iz Afrike in Azije. Z nekaterimi so prišli v stik pri pouličnem oznanjevanju, z drugimi pa v begunskih sprejemnih centrih. Da bi našli ljudi s tujim priimkom, ki morda govorijo angleško, so si pomagali tudi s telefonskim imenikom. Začeli so veliko biblijskih poukov in leta 1990 je bila v Oslu ustanovljena angleška občina.

Odtlej si mnogi norveški oznanjevalci prizadevajo, da bi se naučili še kak drug jezik. Domači oznanjevalci so skupaj z oznanjevalci tujega porekla zelo pripomogli k temu, da so nastale tujejezične skupine ali občine: angleška, arabska, kitajska, pandžabska, perzijska, poljska, ruska, srbohrvaška, španska, tagaloška, tamilska in tigrinjska.

Lep porast je tudi na področju znakovnega jezika. Norveški znakovni jezik govori več tisoč gluhih in organizacija si močno prizadeva, da bi jim pomagala. V 1970-ih letih so bratje in sestre pričeli prevajati v ta jezik nekatere shode, zbore in zborovanja in odtlej se je znakovni jezik naučilo precej oznanjevalcev. V nekaterih občinah so bile ustanovljene skupine v tem jeziku,  leta 2008 pa je bila v Oslu ustanovljena prva občina v znakovnem jeziku. Po vsej državi je približno 25 gluhih oznanjevalcev, ki s pridom uporabljajo publikacije, prevedene v norveški znakovni jezik in so na voljo na DVD-jih.

ODBORI ZA STIKE Z BOLNIŠNICAMI

Ker Jehovove priče ne sprejemamo transfuzij krvi, včasih težko dobimo ustrezno zdravljenje, ki smo ga pripravljeni sprejeti. Da bi pomagali Pričam, ki se znajdejo v takšnih okoliščinah, in jim priskrbeli informacije glede alternativnega zdravljenja, je organizacija leta 1990 na Norveškem ustanovila odbore za stike z bolnišnicami (OSB). Med letoma 1990 in 2010 so se bratje iz oselskega OSB kakih 70-krat sestali z bolnišničnim osebjem na področju Osla in pomagali v več kot 500 primerih. Njihov trud je obrodil sadove. Našli so številne zdravnike, ki so pripravljeni sodelovati, poleg tega so zdravstvene informacije, ki jih priskrbujejo ti bratje, spodbudile kar nekaj zdravnikov k uporabi alternativnih metod zdravljenja. Pacienti Priče in njihove družine zelo cenijo tudi podporo skupin za obiskovanje pacientov.

To, kako dobrodošla je pomoč članov OSB, dobro kaže primer mlade pionirke Helen. Leta 2007 je hudo zbolela, in morala je v krajevno bolnišnico. Njena krvna slika se je naglo slabšala, zato je zdravstveno osebje pritiskalo nanjo, naj sprejme transfuzijo krvi, češ da ji edino to lahko reši življenje. S pomočjo člana OSB so se dogovorili, da jo bodo premestili v večjo in bolje opremljeno bolnišnico. Ko sta Helen in njena mama prispeli v to bolnišnico, ju je tam pričakal brat iz OSB, ju spodbudil in pomagal Helen, da je dobila ustrezno zdravljenje. Bolnišnično osebje se  je strinjalo, da bo našo sestro zdravilo z zdravili, ki v telesu pospešujejo nastajanje rdečih krvničk. V nekaj dneh se je njena krvna slika izboljšala in kmalu njeno življenje ni bilo več v nevarnosti. Danes je Helen spet zdrava. Veliko ji je pomenilo to, da je bila bolnišnica pripravljena spoštovati njeno globoko ukoreninjeno prepričanje. Skupaj z mamo sta povedali: »To, da sva videli, kako deluje Jehovova organizacija, in občutili podporo bratov in sester, ki so za naju tudi molili, je nekaj, za kar bova vedno hvaležni in česar ne bova nikoli pozabili.«

ODZIV NA ZLONAMERNE NAPADE PO JAVNIH OBČILIH

Jehovove priče na Norveškem pa so še posebej med letoma 1989 in 1992 postali tarča obrekovanja in obširne negativne publicitete po časopisih, revijah, pa tudi po radiu in televiziji. Eden glavnih razlogov za nasprotovanje je bilo to, da upoštevamo, kar Biblija pravi glede ravnanja z izobčenimi. (1. Kor. 5:9–13; 2. Jan. 10) Zaradi negativnih poročil po sredstvih javnega obveščanja so morali naši bratje in sestre pogoltniti marsikatero grenko na oznanjevanju, delovnem mestu, v šoli in tudi od lastnih družinskih članov. Čeprav Jezusove sledilce ne preseneča, da jih ljudje sramotijo, pa se jim s tem vendarle ni bilo lahko spoprijeti. (Mat. 5:11, 12)

»To je bilo težavno obdobje,« pojasnjuje neki brat, »vendar je prineslo tudi nekaj dobrega. Zaradi obtožb sem s pomočjo Svetega pisma ponovno pretehtal svoje prepričanje. Ko sem premišljeval o dobri duhovni hrani, s katero nas oskrbuje zvesti in preudarni suženj, mi je to močno utrdilo vero. Mislim, da nas je takšno ravnanje okrepilo, da smo se s preizkušnjami vere lahko spoprijeli.«

 »Prav spodbudno je bilo videti, kako pogumni so se v tistem obdobju izkazali naši bratje in sestre,« se spominja okrajni nadzornik. »Vsem nam je bilo jasno, da lahko na nasprotovanje najbolje odgovorimo tako, da še več časa posvetimo terenski službi, tudi oznanjevanju na ulici. Na srečo je bilo veliko Prič, ki so tako ravnali.«

Kako pa je neki moški, ki je bil v preteklosti izobčen, povsem drugače gledal na ta ukrep kakor sredstva javnega obveščanja, ki so spodbujala nesvetopisemske poglede? »Ko sem bil pri svojih 20 letih izobčen,« pravi Fred, »sem začel resno razmišljati o svojem življenju. Čeprav mi ni bilo lahko, je ta ukrep name dobro vplival. Počutil sem se, kakor da mi Jehova govori: ‚Fant, čas je, da se spraviš v red! Če se ne boš popravil, se ti slabo piše.‘ To sem potreboval, da sem opustil grešno ravnanje. Nehal sem se osredinjati na zabave in iskati vznemirjenje ter pričel bolj resno gledati na resnico. Tudi nekaj mojih prijateljev je pričelo trezneje gledati na stvari.« Fred se je pokesal, spremenil svoje ravnanje in bil sprejet nazaj v občino. Danes služi kot starešina.

PRIPRAVLJENI NA JEHOVOV DAN

Jehovovi služabniki ne dovolijo, da bi jih pridobitništvo, ki je v tem svetu tako zelo razširjeno, in vse večja ravnodušnost ljudi na področju odvrnila od tega, da dajejo prednost duhovnim dejavnostim, ki krepijo vero, kot sta dnevno branje Biblije in obiskovanje občinskih shodov. Vse več oznanjevalcev povečuje svoj delež v oznanjevanju, tako da stopajo v vrste rednih  pionirjev. Neki brat je izrazil pogled mnogih, ko je rekel: »Če nisem že danes pripravljen na Jehovov dan, potem ne bom nikoli. Moramo samo naprej. Nekega dne bo zagotovo prišel.« Takšno razmišljanje nedvomno prispeva k nenehnemu porastu, ki ga lahko vidimo po letu 2001.

Na občine deluje resnično poživljajoče Strežnospopolnjevalna šola (danes Biblijska šola za samske brate), v kateri si mnogi bratje pridobivajo izvrstno teokratično izobrazbo. Neki učenec se spominja: »Ker sem dobil priložnost, da sem osem tednov zelo intenzivno preučeval Biblijo, sem lahko resnico okusil tako kot nikoli prej. Vse v Bibliji mi je postalo veliko bolj živo in stvarno!« V zadnjih dveh desetletjih več kot 60 diplomantov te šole pomaga krepiti občine in jih spodbujati k vse večji dejavnosti.

OTROCI JEHOVOVIH PRIČ

Mnogi Jehovove priče so spoznali biblijske resnice od svojih staršev. Nekateri norveški oznanjevalci so tretja, četrta ali peta generacija Prič. »Velikokrat razmišljam o tem, kakšno srečo imam, da sem se rodil v družini, ki je v življenju dajala prednost služenju Jehovu,« pravi Ivan Gåsodden, pravnuk Ingebreta Andersena, prvega Preučevalca Biblije v Skienu. »Ker sem redno bral Biblijo, jo preučeval in imel dobre prijatelje, ki so imeli enake cilje kakor jaz, sem se lažje postavil na stran resnice.« Ivanova sinova André in Richard prav tako cenita svojo duhovno dediščino. Zanju je to nekaj najdragocenejšega, kar imata.

»Zelo sem vesela, da sem dobila takšno družinsko popotnico,« pravi pionirka Bente Bu, vnukinja Magnusa Randala, ki je služil na pionirski barki Ruth. »Zaradi tega mi je bilo prihranjeno veliko problemov. Svoje  življenje bi rada uporabila tako, da bi pomagala drugim.«

Nekateri, ki so bili v mladosti duhovno šibki, so sčasoma kljub temu odrasli v goreče Priče za Jehova. Thomasa in Serine Fauskanger iz Bergna so denimo vzgajali krščanski starši, vendar sta v mladosti komajda kaj duhovno napredovala. Kaj jima je pomagalo, da sta spremenila svoj pogled na čaščenje Jehova?

»Leta 2002 je v našo občino prišel mlad brat, ki je bil v Strežnospopolnjevalni šoli,« se spominja Thomas. »Pomagal mi je, da sem duhovno zaživel in si pričel prizadevati za duhovne cilje.«

Ko je bil Thomas star 25 let, se je poročil s Serine, in leta 2007 sta se preselila v Båtsfjord v Finnmarku, da bi pomagala zakonskemu paru pionirjev skrbeti  za duhovno blaginjo ljudi, ki so pokazali zanimanje za resnico. Kmalu sta tudi Thomas in Serine postala pionirja. Leta 2009 sta tri mesece delovala na nedodeljenem področju v ribiški vasi Kjøllefjord in skupaj z nekaterimi drugimi oznanjevalci, ki so prišli z njima, pričela več kot 30 biblijskih poukov. Thomas in Serine sta se zatem preselila bliže tej vasi, da bi lahko nadalje pomagala zainteresiranim ljudem. Sedaj se redno vozita k njim po kake tri ure in pol v eno smer. Njuno življenje je izpolnjeno in Serine pravi: »Danes je moje življenje preprosto in srečno. Resda imava malo stvari, a tudi malo problemov.«

ZRETI V PRIHODNOST Z VERO V JEHOVA

Življenje na Norveškem se je precej spremenilo, odkar so Preučevalec Biblije Knud P. Hammer in drugi  pričeli oznanjevati. Na začetku so Jehovovi služabniki izstopali po tem, da so poučevali biblijske resnice v verni družbi, v kateri so dominirale cerkve, ki so imele na ljudi močan vpliv in učile lažne nauke. V desetletjih, ki so sledila, je bilo nešteto iskrenih ljudi veselih, da so se lahko poučili o Bibliji, in se brez obotavljanja postavilo na stran pravega čaščenja.

Danes pa je religiozno ozračje na Norveškem drugačno. V Boga verjame manj ljudi in na splošno velja prepričanje, da je prevzetno trditi, da je samo ena vera prava. Tisti, ki jih zanima resnica, morajo posvetiti veliko časa in truda temu, da spoznajo, kaj uči Sveto pismo, ter da si pridobijo vero v Boga in njegovo Besedo. Pogosto potrebujejo tudi več časa za to, da se naučijo živeti po biblijskih merilih. Toda Jehova vztrajno »vleče« k sebi iskrene posameznike, pa naj živijo v oddaljenih ribiških vaseh ali sodobnih večnadstropnih stanovanjskih zgradbah v prenatrpanih mestih. (Jan. 6:44)

Kakor povsod po svetu tudi Jehovove priče na Norveškem cenijo prednost, da lahko neustrašno opravljajo sveto službo Vrhovnemu gospodu Jehovu. (Luk. 1:74) Pri temeljitem obdelovanju svojega velikanskega področja, pri katerem si prizadevajo najti prav naravnane ljudi, so nagrajeni tudi z bežnim vpogledom v strahospoštovanje vzbujajočo rajsko lepoto in spokojnost, ki jo je naš Stvarnik namenil za celotno zemljo. Jehovovi častilci na Norveškem skupaj s svojimi zvestovdanimi brati in sestrami po vsem svetu željno pričakujejo dan, ko bo Božje kraljestvo poskrbelo, da se bo pričela goditi Božja volja v vsakem kotičku našega edinstvenega planeta. (Dan. 2:44; Mat. 6:10)

[Poudarjeno besedilo na strani 106]

To ga ni ustavilo – na shode je hodil kar bos!

[Poudarjeno besedilo na strani 111]

»Ko sem šla zvečer v posteljo, sem bila še binkoštnica, zjutraj pa sem se zbudila kot Jehovova priča.«

[Poudarjeno besedilo na strani 122]

»No, vere vam ne moremo vzeti.«

[Poudarjeno besedilo na strani 157]

»Fant, čas je, da se spraviš v red! Če se ne boš popravil, se ti slabo piše.«

 [Okvir/slika na strani 90]

Splošni podatki o Norveški

Zemljepisni podatki:

Norveška je poznana po veličastnih fjordih, osupljivih gorah in tisočerih otokih. Če odštejemo otočje Svalbard, ki leži med celino in severnim tečajem, je država le malce večja od Italije. Na Norveškem je lahko izredno mrzlo, še zlasti na arktičnem severu, toda zaradi toplih atlantskih tokov in vetrov večina dežele uživa milejše podnebje od drugih držav na podobni zemljepisni širini.

Prebivalstvo:

Večina prebivalstva, ki šteje pet milijonov, je Norvežanov, kakih 10 odstotkov pa je priseljencev. Mnogi Samiji (znani tudi kot Laponci) se še vedno preživljajo z ribolovom, lovom in lovom s pastmi ter vzrejo severnih jelenov.

Jezik:

Uradni jezik, norveščina, ima dve pisni obliki – bokmål (knjižni jezik), ki ga uporablja večina in ima veliko skupnega z danščino, ter nynorsk (novonorveščina).

Gospodarstvo:

Nafta, zemeljski plin ter proizvodna in predelovalna industrija so v državi najpomembnejši vir dohodka. Ribe so glavno izvozno blago. Dežela ima samo tri odstotke obdelovalne površine.

Prehrana:

Norvežani uživajo predvsem ribe, meso, krompir, kruh in mlečne izdelke. Zelo znana tradicionalna jed je fårikål, ki je pripravljena iz ovčjega mesa in zelja. V zadnjih letih pa je zaradi številnih priseljencev kuhinja postala bolj mednarodna.

 [Okvir/slika na strani 95]

Povsem se je razdajal za Jehova

THEODOR SIMONSEN

ROJEN: 1864

PREUČEVALEC BIBLIJE POSTAL: 1905

KRATKA BIOGRAFIJA: Nekdaj je bil pastor Neodvisne svobodne cerkve, kasneje pa je služil kot potujoči nadzornik.

▪ KO JE Theodor iz naših publikacij izvedel, da je nauk o peklu v nasprotju z Biblijo, je začel v svojih pridigah v Neodvisni svobodni cerkvi ta krivi nauk spodbijati, kar je bilo mnogim od navzočih všeč. Toda nekega dne je po koncu svoje pridige dobil v roke listič, na katerem je pisalo: »To je bil tvoj zadnji govor pri nas!«

Theodor je imel svoj zadnji govor v Neodvisni svobodni cerkvi leta 1905 in še istega leta je postal Preučevalec Biblije. Zatem je imel številne govore pred stotinami hvaležnih Preučevalcev Biblije. Svojo družino je preživljal s pleskanjem hiš, med vikendi pa se je posvečal oznanjevanju in poučevanju. Theodor se je z odličnim poznavanjem Biblije ter umirjenim in logičnim izražanjem izkazal za učinkovitega učitelja. Poleg tega je znal lepo peti in ponavadi je svoje govore začel in končal tako, da je zaigral na citre in zapel kakšno pesem.

Leta 1919 je zaradi spremenjenih družinskih razmer lahko začel služiti kot potujoči nadzornik. To je počel do leta 1935 in pri tem obiskoval občine na Norveškem, Danskem in Švedskem. Pri tem ni le spodbujal občin in oddaljenih skupin, ampak je imel tudi govore v krajih, v katerih  ni bilo Preučevalcev Biblije, zato je bilo to delo precej naporno. Na primer: na 12-mesečnem potovanju je moral obiskati 190 krajev med mestoma Kristiansand na jugu in Tromsø na severu. V tistih dneh so se potujoči nadzorniki v večini krajev zadržali le dan ali dva, nato pa so odpotovali naprej s katerim koli prevoznim sredstvom, ki je bilo pač na voljo.

Le v redkih krajih, ki jih je obiskal, so bili Preučevalci Biblije, toda njegove javne govore so prišli poslušat številni ljudje. Ko je denimo leta 1922 obiskal Bodø, sta skupaj z Anno Andersen, pionirko, ki je bila takrat v tem kraju, oznanjevala in vabila ljudi na javni govor. Dva od tistih, ki so ga prišli poslušat, Johan in Olea Berntsen, je biblijska resnica še posebej zanimala. Po koncu govora sta Theodorja in Anno povabila k sebi domov, da bi odgovorila na njuna biblijska vprašanja. Nazadnje sta postala prva Preučevalca Biblije v mestu Bodø.

Večina govorov v norveščini, ki so jih v 30. letih prejšnjega stoletja posneli na gramofonske plošče, je bila prav Theodorjevih. Jehovu je zvesto služil vse do leta 1955, ko je končal svojo zemeljsko pot.

 [Okvir/slika na strani 102]

Hodil je z Bogom

ENOK ÖMAN

ROJEN: 1880

KRŠČEN: 1911

KRATKA BIOGRAFIJA: Od leta 1921 do 1945 je služil kot nadzornik podružnice.

▪ ENOK je v mladih letih, ko je živel na Švedskem, prebral biblijsko pripoved o Enohu, ki je »hodil s pravim Bogom«, in ta je nanj naredila močan vtis. (1. Mojz. 5:22) Enok je želel posnemati svojega biblijskega soimenjaka. Vendar se mu je ta želja uresničila šele pri 31 letih, ko je dobil v roke prvo knjigo Studies in the Scriptures. Iz nje je izvedel več o tem, kaj pomeni hoditi z Bogom. Krstil se je kot Preučevalec Biblije in začel pionirati. Kasneje je služil v švedskem podružničnem uradu.

Leta 1917 so ga s Švedske poslali na Norveško, da bi služil v podružničnem uradu. Leta 1921 pa je dobil nalogo, da nadzira delo na Norveškem. Takrat je bil urad Watch Tower Society v eni od sob zgradbe, v kateri je imela sestra Maria Dreyer stanovanje in pedikerski salon. Potem ko se je Enok leta 1922 poročil z Mario, sta celotno stanovanje uporabljala za podružnični urad. V Betelu sta skupaj delala vse do Marijine smrti leta 1944. Enok se je leta 1953 drugič poročil in znova začel pionirati. Svoj nebeški klic je imel vedno pred očmi in je zvesto hodil z Bogom vse do leta 1975, ko je umrl.

 [Okvir/slika na strani 110]

Bil je kakor žarek sonca

WILHELM UHRE

ROJEN: 1901

KRŠČEN: 1949

KRATKA BIOGRAFIJA: Bil je goreč oznanjevalec kljub izčrpavajočemu mišičnemu obolenju.

▪ WILHELM je imel mišično obolenje, zaradi katerega je bil hrom na obe nogi in je le s težavo govoril. Kljub temu je takoj, ko je sredi 1930-ih slišal za dobro novico, drugim začel govoriti o čudovitih resnicah, ki jih je spoznaval. Na oznanjevanju se je vozil z motornim triciklom in je redno obiskoval zaliv Sortland na otočju Vesterålen, kjer je ljudem predvajal gramofonske posnetke biblijskih govorov in jim razdeljeval literaturo. Zaradi zdravstvenega stanja in odročnosti kraja, v katerem je živel, se je krstil šele leta 1949. Vseeno je bil goreč oznanjevalec. Številni, ki so potovali vzdolž obale, so za resnico izvedeli ravno od njega in nekateri od njih so postali Jehovove priče.

Wilhelm je na stara leta živel v domu za ostarele v mestu Tromsø. Soverniki so mu pomagali, da je bil še naprej dejaven, tako da je oznanjeval po pismih. Zaradi dobrodušnega in prijetnega značaja je bil drugim vir spodbude, tudi zaposlenim v domu. Po njegovi smrti je direktorica zanj dejala: »Vedno smo z veseljem prihajali v njegovo sobo. Zaradi svoje vere je bil kakor žarek sonca.«

 [Okvir/slika na strani 113]

Držal je obljubo

JOHANNES KÅRSTAD

ROJEN: 1903

KRŠČEN: 1931

KRATKA BIOGRAFIJA: Osem let je sodeloval pri oznanjevanju s pionirskimi barkami.

▪ JOHANNES je bil leta 1929 v bolnišnici na zdravljenju tuberkuloze. Tam je začel brati Biblijo. Bogu je prisegel, da mu bo po tem, ko bo ozdravel, pričel služiti.

Tik preden so ga odpustili iz bolnišnice, je z velikim zanimanjem prebral nekaj knjig, ki so jih izdali Preučevalci Biblije. Kasneje mu je pod roke prišlo še več knjig in vsako je prebral štirikrat ali petkrat. Nedolgo zatem je drugim že govoril o novonajdenih resnicah. Takoj ko je popolnoma okreval, je odšel v Bergen in obiskal brata Ringereida. Ta mu je predlagal, naj se loti pioniranja. Čeprav je Johannes takrat šele začel oznanjevati, je brez odlašanja stopil v vrste pionirjev.

Med letoma 1931 in 1938 je sodeloval pri oznanjevanju s pionirsko barko Ester, nato pa še kakšno leto z barko Ruth. Tako je potoval vzdolž celotne obale vse do mesta Tromsø na daljnem severu. Leta 1939 je postal potujoči nadzornik na vzhodu Norveške, poleg tega pa je nekaj časa pomagal tudi pri delu v Betelu. Po drugi svetovni vojni se je poročil s Sigrid in skupaj z njo pioniral. Leta 1995 je Johannes sklenil svojo zemeljsko pot v Fredrikstadu.

 [Okvir/slika na strani 132]

Oznanjevanje na ravnih tleh

RANDI HUSBY

ROJENA: 1922

KRŠČENA: 1946

KRATKA BIOGRAFIJA: V polnočasni službi je vse od leta 1946.

▪ RANDINI starši so se leta 1938 krstili in postali Jehovove priče. Kasneje se je tudi Randi odločila, da bo služila Jehovu. Leta 1946 je sprejela vabilo za služenje v Betelu. Tam je spoznala mladega brata Kjella Husbyja, s katerim je po dvorjenju in poroki začela pionirati. Skupaj sta imela bogato duhovno življenje, saj sta služila v različnih oblikah polnočasne službe, vse dokler ni Kjell leta 2010 umrl.

V zadnjih letih se Randi zaradi težav z nogami ne more več vzpenjati po stopnicah in hoditi po klancih. Toda na ravnih tleh lahko hodi kar dobro in pogosto jo je mogoče videti, kako oznanjuje na ulicah in v trgovinah mesta Trondheim. Da bi lahko dobro novico oznanjevala vsakomur, ki ga sreča, ima s seboj literaturo v najmanj osmih jezikih. Poleg tega jo prijatelji iz občine vozijo k številnim ljudem, ki od nje redno prejemajo najnovejše revije.

Randi ne more več narediti toliko kot nekoč. Vendar jo služenje Bogu iz vse duše še naprej navdaja z veseljem in zadovoljstvom, saj ve, da Jehova ne bo pozabil njenega dela in ljubezni, ki jo je pokazala do njegovega imena. (Heb. 6:10)

 [Okvir/slike na straneh 149, 150]

Božja Beseda mu je spremenila življenje

VIKTOR UGLEBAKKEN

ROJEN: 1953

KRŠČEN: 1981

KRATKA BIOGRAFIJA: Nekdanji kriminalec, ki se je osvobodil demonskega vpliva in nehal zlorabljati droge.

▪ VIKTOR je že v mladosti pričel uživati hašiš in druge droge, zašel pa je tudi na slaba pota kriminala. Od nekdaj se je zanimal za Sveto pismo, in tako se je leta 1979, sit svojega težavnega življenja, spraševal, ali mu Božja Beseda lahko kako pomaga. Toda preiskovanje različnih religij ga je samo potrlo in mu ni prineslo zadovoljstva.

Navsezadnje je bil tako potrt, da je razmišljal o samomoru. Nato je prejel pismo od svoje sestrične iz Bergna, ki je pričela preučevati z Jehovovimi pričami. Viktor je odšel v Bergen in se pridružil preučevanju. Sprva je želel dokazati, da se Priče motijo. Vendar se je, ker je bil zaskrbljen za okolje, razveselil dejstva, da bo Bog pokončal »tiste, ki pokončujejo zemljo«. (Raz. 11:18)

Nemudoma je pričel obiskovati shode skupaj s sestrično. Nanj sta naredili velik vtis prijaznost in gostoljubnost, ki ju je opazil v kraljestveni dvorani in na domovih Prič. Kar je videl in slišal, ga je spodbudilo k temu, da naredi spremembe v svojem življenju in preneha zlorabljati droge. Ker je vztrajno in goreče molil, je občutil, kako sta mu sveti duh in preučevanje Božje Besede pomagala spremeniti življenje. (Luk. 11:9, 13; Heb. 4:12)

Viktorjeva pot do krsta ni bila enostavna. Samo z Jehovovo pomočjo mu je uspelo, da se je osvobodil demonskega  vpliva in se pobral, ko mu je dvakrat spodletelo v prizadevanju, da bi prenehal zlorabljati droge. Pri tem mu je bil v veliko pomoč neki starešina, ki ga je pomiril z besedami, da tako »kakor se oče usmili svojih sinov, tako je Jehova usmiljen do teh, ki se ga bojijo«. (Ps. 103:13) Še naprej je duhovno napredoval in se leta 1981 krstil. Kljub temu je moral prestati zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki ga je zagrešil v preteklosti, toda kmalu po tem, ko je bil izpuščen, je pričel pionirati. Od takrat je še mnogim drugim pomagal, da so pričeli častiti Jehova, kar mu je v veliko veselje. Še zlasti veliko uspeha ima, kadar pričuje v zaporih. Tako sta na primer dva od zapornikov, s katerima je preučeval, postala Pričevalca.

Danes je Viktor zanesljiv družinski poglavar in starešina. Skupaj z ženo, Tone, in njunim sinom vztraja v pionirski službi. »Oznanjevanje je ena od stvari, ki so mi pomagale, da sem se spremenil,« pravi Viktor. »Iz vsega srca sem hvaležen Jehovu, da lahko dragocene duhovne zaklade delim z drugimi.«

 [Okvir/slika na strani 152]

Hotel je početi nekaj boljšega

TOM FRISVOLD

ROJEN: 1962

KRŠČEN: 1983

KRATKA BIOGRAFIJA: Bil je nogometaš, ki je hotel služiti Jehovu.

▪ TOM je imel pri 20-ih letih pred seboj obetavno kariero kot nogometni igralec v enem od najboljših norveških moštev. Njegova mama je že bila Jehovova priča. Nekega dne jo je obiskal neki mlad pionir in Tomu ponudil biblijski pouk. Tom je ponudbo sprejel, vendar je poudaril, da nima nobenega namena postati Priča.

Močno ga je ganilo, kako prisrčno so ga Priče sprejeli, ko je začel obiskovati njihove shode. Opazil je tudi, da so vsi program spremljali s svojo Biblijo. »Prav gotovo je Biblija tista, zaradi katere so ti ljudje tako prijazni,« je razmišljal.

Sčasoma se je Tom prepričal, da je našel resnico, in v njem je zrasla želja, da služi Jehovu. Toda kako bo uspel prepričati člane svojega moštva, da pustijo oditi enemu najbolj obetavnih igralcev? Zatem ko je vodstvu nogometnega moštva pojasnil, da hoče v življenju početi nekaj boljšega, kot igrati nogomet, so mu na njegovo veliko presenečenje dovolili, da odstopi od pogodbe.

Tom se je krstil leta 1983 in dve leti kasneje je začel pionirati. Leta 1987 se je z Viktorjem Uglebakknom preselil v Hammerfest, kjer je bila večja potreba po oznanjevalcih. Kasneje je bil postavljen za okrajnega nadzornika, danes pa s svojo ženo Kristino služi v Betelu.

 [Tabela/slike na straneh 162, 163]

POMEMBNI DOGODKI Norveška

 1890

1892 Na Norveškem začne oznanjevati Knud Pederson Hammer.

1900

1900 Ustanovijo prvo občino.

1904 V Kristianii (Oslo) odprejo urad.

1905 Prvi zbor v Kristianii.

1909 in 1911 C. T. Russell obišče Norveško.

1910

1914 Postavijo prvega potujočega nadzornika.

1914–1915 »Fotodrama stvarjenja« privablja velike množice.

1920

1920–1925 Bratje imajo po vsej državi govor »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«.

1925 V norveščini prične izhajati Zlati vek (Prebudite se!).

1928–1940 Pri oznanjevanju obalnim skupnostim si pomagajo z barkami.

1930

1940

1940–1945 Priče med vojno oznanjujejo kljub nasprotovanju.

1945 V norveščini prične izhajati Stražni stolp.

1948 Prihod prvih misijonarjev z Gileada.

1950

1950 Vrhovno sodišče potrdi pravico Prič, da oznanjujejo z literaturo.

1960

1965 Mednarodno zborovanje v Oslu.

1970

1980

1984 Posvetitev nove podružnice.

1990

1990 Ustanovijo odbore za stike z bolnišnicami.

1994 Posvetitev zborske dvorane v Oslu.

1996 V norveščini izide celotno Sveto pismo – prevod novi svet.

2000

2010

2011 Novo najvišje število rednih in pomožnih pionirjev, oznanjevalcev in navzočih na spominski slovesnosti.

[Graf/slika na strani 159]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Število oznanjevalcev

Število pionirjev

10.000

8000

6000

4000

2000

1920 1935 1950 1965 1980 1995 2010

 [Zemljevidi na strani 91]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ŠVEDSKA

STOCKHOLM

Örebro

Botnijski zaliv

FINSKA

HELSINKI

Finski zaliv

BALTSKO MORJE

DANSKA

KOPENHAGEN

NORVEŠKA

OSLO

Kjøllefjord

Båtsfjord

Vardø

Kirkenes

Karasjok

Hammerfest

Alta

Finnmarksvidda

Kautokeino

Tromsø

Harstad

Narvik

Sortland

Hennes

Svolvær

Bodø

Rørvik

Namsos

Steinkjer

Trondheim

Kristiansund

Måløy

Florø

Bergen

Haugesund

Stavanger

Egersund

Kristiansand

Arendal

Skien

Kongsberg

Drammen

Hønefoss

Gjøvik

Lillehammer

Brumunddal

Hamar

Kongsvinger

Ski

Askim

Moss

Halden

Fredrikstad

fjord Oslo

SEVERNO MORJE

NORVEŠKO MORJE

otok Andøya

Bleik

otočje Svalbard

Longyearbyen

PROVINCE

Finnmark

Troms

Telemark

Vestfold

[Slika na strani 88]

Knud Pederson Hammer

[Slika na straneh 88, 89]

Reine, severna Norveška

[Slika na strani 92]

Občina v Skienu leta 1911 z Ingebretom in Berthe Andersen

[Slika na strani 93]

Viktor Feldt

[Slika na strani 94]

Hallgerd Holm (1), Theodor Simonsen (2) in Lotte Holm (3)

[Slike na strani 98]

Prvi pionirji: (1) Helga Hess, (2) Andreas Øiseth, (3) Karl Gunberg, (4) Hulda Andersen in (5) Anna Andersen

[Slika na strani 100]

Ljudska prižnica

[Slika na strani 104]

Zlati vek v norveščini

[Slika na strani 106]

Even Gundersrud

[Slika na strani 107]

Člani občine v Skienu so se pogosto odpeljali oznanjevat na okoliška področja na odprtem tovornjaku.

[Slika na strani 108]

Torkel Ringereide

[Slika na strani 109]

Olaf Skau

[Slike na strani 114]

Karl Gunberg je bil kapitan barke Elihu.

[Slike na strani 115]

Johannes Kårstad je vodil barko Ester.

[Slike na strani 116]

Andreas Hope in Magnus Randal sta pionirala z barko Ruth.

[Slika na strani 117]

Aurora borealis na severu Norveške

[Slika na strani 118]

Solveig Løvås

[Slika na strani 119]

Andreas in Sigrid Kvinge

[Slika na strani 124]

Skrivno zborovanje v gozdu blizu vasi Ski

[Slika na strani 127]

Marvin Anderson z ženo Karen

 [Slika na strani 128]

Tiskarski stroj na nožni pogon

[Slika na strani 129]

Zborovanje v Bergnu leta 1946

[Slika na strani 130]

Svanhild Neraal, 1961

[Slika na strani 133]

Z Arnulfovo barko so se pogosto odpravili na oznanjevanje.

[Slika na strani 135]

Gunnar Marcussen (1) in Hans Peter Hemstad (2) sta bila prva Norvežana, ki sta diplomirala na Gileadu.

[Slika na strani 138]

Šotorsko naselje za delegate mednarodnega zborovanja »Beseda resnice«

[Slika na strani 139]

Paul Bruun

[Slika na strani 142]

Hartvig Mienna in drugi oznanjevalci na motornih saneh potujejo k Samijem.

[Slika na strani 144]

Začetek gradnje podružnice leta 1981

[Slika na strani 145]

Podružnični urad danes

[Slika na strani 147]

Zborska dvorana v Oslu

[Slika na strani 160]

K temu, da imamo več generacij zvestih Jehovovih služabnikov, je močno prispevalo družinsko preučevanje Biblije.