Ruanda

RUANDA, poznana tudi kot dežela tisočerih gričev, je ena najmanjših afriških držav. Poleg tega je ena najlepših. V tej deželi gora, gozdov, jezer in slapov najdemo navidez neskončno raznolik rastlinski in živalski svet. Na meji z Demokratično republiko Kongo * na zahodu in Ugando na severu kraljuje veličastno gorovje Virunga. Najvišji vrh v tej gorski verigi je Karisimbi, ugasli vulkan, visok približno 4480 metrov, ki je pogosto pokrit z belo kapo iz sodre in toče. Nižja pobočja so bogato porasla z bambusovimi in deževnimi gozdovi, v katerih zamorske mačke (ogrožena vrsta opice), lahkotno švigajo z veje na vejo, z ovijalke na ovijalko. In v tem bujnem tropskem rastju se skriva eden največjih ruandskih zakladov – gorska gorila.

Eksotične rastline in bujna vegetacija segata vse do obrežja jezera Kivu in gozda Nyungwe. V tem gozdu živijo šimpanzi, črno-bele gvereze (vrsta opice) in več  kot 70 drugih vrst sesalcev. Tu lahko najdemo kakih 270 vrst dreves in skoraj 300 vrst ptic. Lepoto tega zaščitenega področja pa izjemno poudarja nešteto metuljev in orhidej.

Iz osrčja gozda Nyungwe žubori potoček, ki teče proti vzhodu. Na poti se združi z drugimi potoki in rekami, nato pa se zlije v Viktorijino jezero. Od tam naprej se voda hitro spušča ter si pridobi zagon in moč za nadaljnjo dolgo pot proti severu prek Etiopije in Sudana v Egipt, kjer se zatem izlije v Sredozemsko morje. Čeprav ima ta reka, Nil, zelo skromen začetek v srednjeafriškem z gozdom poraslem višavju, pa navsezadnje opravi skoraj 7000 kilometrov dolgo pot, zaradi česar velja za eno od najdaljših rek na zemlji.

TEŽKI ČASI

Na žalost je ta mala država, Ruanda, postala prizorišče nepredstavljivega nasilja. Več stotisoč moških, žensk in otrok je bilo brutalno pomorjenih v enem najhujših genocidov sodobnega časa. Strašni prizori skrajnega nasilja so krožili po vsem svetu, in mnogi ljudje so bili zgroženi nad človekovo nečlovečnostjo. (Prid. 8:9)

 Kako je bilo v tem strašnem obdobju in letih zatem z Jehovovimi zvestimi služabniki? Prav kakor navidez neznaten potoček, ki se vije iz gozda Nyungwe, premaguje na svoji poti vse ovire in ne usahne niti v hudi vročini afriškega sonca, temveč postane mogočna reka, tako tudi Jehovove služabnike v Ruandi nič ne ustavi pri služenju Bogu. Tamkajšnji Priče so prestali močno preganjanje in velike težave ter postali vir moči in spodbud za brate in sestre po vsem svetu. Zgodba o Ruandi se bo dotaknila vašega srca, saj je polna ganljivih pripovedi o ljubezni, veri in zvestovdanosti. Upamo, da vas bo spodbudila, da boste še bolj vneto čuvali svoj odnos z Jehovom in še bolj cenili svojo krščansko bratovščino.

V DRŽAVO POSIJE SVETLOBA BIBLIJSKE RESNICE

Prvo poročilo o oznanjevanju dobre novice v Ruandi lahko zasledimo v Letopisu Jehovovih prič 1971. Tam piše: »Marca tega leta [1970] so omogočili vstop v Ruando zakonskemu paru posebnih pionirjev in pričela sta oznanjevati v glavnem mestu Kigali. Ljudje so do njiju prijazni in se dobro odzivajo na sporočilo o Kraljestvu. Neki moški, ki se je pričel zanimati za resnico, je že postal oznanjevalec. Pionirja sta pričela deset biblijskih poukov z ljudmi, ki govorijo svahili, čeprav je v državi malo takšnih, ki govorijo ta jezik. Sedaj si zelo prizadevata, da bi se naučila kinjaruandščine, tako da bi lahko pričevala še drugim.«

Tu omenjena posebna pionirja sta bila Oden Mwaisoba in njegova žena Enea. Bila sta iz Tanzanije. Ker še nista znala kinjaruandščine, ki jo govorijo v Ruandi, sta pričela oznanjevati tistim, ki so znali svahili in so bili večinoma iz Konga ali Tanzanije. Februarja  1971 so oddali poročilo oznanjevanja štirje oznanjevalci, toda v državi ni bilo na voljo nobene naše publikacije v kinjaruandščini, in ker oznanjevalci še niso znali tega jezika, je le malo domačinov spoznalo resnico.

Leta 1974 je Ruando prvič obiskal okrajni nadzornik, pogumni Stanley Makumba, ki je sicer služil v Keniji. Takole se spominja: »Z ugandsko-ruandskega mejnega prehoda je proti Ruhengeriju v Ruandi vozilo le malo avtobusov. Moral sem se povzpeti na tovornjak in na njem vso pot stati. Ker je bil tako poln, nisem mogel premikati nog. Moja žena je sedela na sprednjem sedežu poleg voznika. Ko sva prišla na cilj, me je komaj prepoznala, saj sem bil po obrazu in laseh ves prašen. Zaradi potovanja me je tako bolel hrbet, da sem moral pri govorih, ki sem jih imel v naslednjem tednu, sedeti in enako je bilo na manjšem okrajnem zboru konec tistega tedna. Poleg tega bratom nisem mogel sporočiti, kdaj bom prišel in jih obiskal, saj z ženo nisva vedela, kdaj bova dobila prevoz do njihovega kraja!«

VRNITEV DOMAČINA

V tistih dneh je Gaspard Rwakabubu, po rodu iz Ruande, vzdrževal stroje v kongovskih rudnikih  bakra. Sam pripoveduje: »Leta 1974 sem se v Kolweziju udeležil Kraljestvene strežbene šole. Eden od učiteljev, Michael Pottage, je rekel, da podružnični urad v Kinšasi išče kakega starešina, ki je po rodu iz Ruande in bi se bil pripravljen vrniti v svojo domovino, da bi tam pomagal pri oznanjevanju. Vprašal me je, ali bi bil pripravljen oditi. Odgovoril sem mu, da bi se rad o tem pogovoril z ženo Melanie.

Malo predtem sem dobil od svojega delodajalca ponudbo, da bi šel na izpopolnjevanje v Nemčijo. Pri delu v tem rudarskem podjetju sem bil uspešen in tudi moja plača je bila vse večja. Z ženo sva za odločitev potrebovala le nekaj dni. Bratu Pottagu sem rekel, da sva se pripravljena vrniti v Ruando. Moj nadrejeni tega nikakor ni mogel razumeti. ‚Zakaj ne morete biti Jehovova priča tukaj?‘ je vprašal. ‚Zakaj se morate ravno vrniti v Ruando?‘ Od najine odločitve so me skušali odvrniti celo nekateri dobronamerni bratje. Rekli so mi: ‚Imaš štiri otroke. Preberi si Luka 14:28–30, se usedi in vse skupaj še enkrat dobro  premisli.‘ Vendar naju to ni omajalo.

Moj delodajalec je poravnal vse naše stroške potovanja v Ruando z letalom. Ko smo maja 1975 prispeli v Kigali, smo najeli hišo iz opek, narejenih iz blata, in s tlemi iz blata, kar je bilo zelo drugače od dobro opremljene hiše, v kateri smo živeli, ko sem delal za rudarsko podjetje. Vendar smo bili na to vnaprej pripravljeni in odločeni, da nam bo uspelo.«

Ker so se posebni pionirji iz drugih držav pogovarjali z ljudmi v svahilščini, so mnogi mislili, da so ti pionirji prišli poučevat ta jezik. Toda po prihodu Gasparda in njegove družine se je to spremenilo, saj so ti lahkopoučevali ljudi o kraljestveni resnici s pomočjo Biblije v kinjaruandščini.

Poleg tega je brat Rwakabubu prevedel v kinjaruandščino brošurico z 32 stranmi z naslovom “This Good News of the Kingdom” (»Ta dobra novica o kraljestvu«). Izšla je leta 1976 in pritegnila veliko pozornosti. Ljudje so jo brali na avtobusih in ulicah. Ker je bilo v brošurici omenjeno Božje ime Jehova, je to vodilo v številne pogovore.

RUANDCI SPREJMEJO BIBLIJSKO RESNICO

Takrat je bilo v vsej državi samo kakih 11 oznanjevalcev in večina ni bila ruandskih državljanov. Med prvimi Ruandci, ki so spoznali resnico, je bil Justin Rwagatore. Z njim sta začela preučevati posebna  pionirja iz Tanzanije v svahilščini, saj nista znala govoriti ne francosko ne kinjaruandsko. Ta odprti in prijazni človek, ki se je krstil leta 1976, je živel v Savu, kraju, v katerem je ruandski kralj prvič dovolil katoliškim misijonarjem, da so leta 1900 ustanovili misijon. Justin se spominja, da je ljudi zanimalo, kaj Biblija v resnici uči. Toda duhovniki so bili proti Jehovovim pričam sovražno nastrojeni in so ljudem prepovedali, da bi Priče poslušali ali sprejeli njihovo literaturo.

Ferdinand Mugarura, zelo vztrajen brat, je bil prav tako med prvimi ruandskimi državljani, ki so sprejeli resnico. Leta 1969 je med bivanjem na vzhodu Konga dobil knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja v svahilščini. Ko je pozneje izvedel, kje so najbližji Jehovove priče, se je vsak petek skupaj s svojima tovarišema peš odpravil v 80 kilometrov oddaljen kraj na shod in biblijski pouk, ob ponedeljkih pa so se vračali domov. Na pot so se odpravili ob treh zjutraj, prispeli pa ob sedmih zvečer. Tam so ostali en dan, naslednjega dne pa so se vrnili domov. Ferdinand se je krstil leta 1975 in istega dne se je krstil tudi eden od njegovih biblijskih učencev. Leta 1977 je bil postavljen za posebnega  pionirja v Ruandi. Spominja se, da so imeli po pripovedovanju bratov leto predtem v Rwakabubujevi dnevni sobi okrajni zbor, ki se ga je udeležilo 34 ljudi, trije pa so se krstili.

MISIJONARJEM PREPREČIJO VSTOP V DRŽAVO

Vodstveni organ, ki bdi nad potrebami svetovnega področja, je že predtem dodelil misijonarje v Ruando. Leta 1969 so dobili povabilo za služenje v tej deželi štirje diplomanti 47. razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead.

Nicholas Fone se spominja: »V drugi polovici januarja nam je brat Knorr povedal, kam smo dodeljeni. Slišali smo, da je Paulu in Marilyn Evans rekel, da sta dodeljena v Ruando. Zatem pa je moji ženi in meni rekel: ‚In vidva gresta z njima!‘ Bila sva navdušena in po tem sestanku sva odhitela v gileadsko knjižnico po velik atlas, da bi v njem poiskala Ruando. Vendar smo pozneje prejeli pismo, s katerim so nas bratje obvestili, da niso mogli dobiti dovoljenja za naš vstop  v državo. Bila sva razočarana, vendar sva se sprijaznila s tem, da skupaj s Paulom in Marilyn odideva v Kongo.«

Leta 1976 sta bila v Ruando dodeljena dva druga para, ki sta diplomirala v 60. razredu šole Gilead. Ti misijonarji so lahko vstopili v državo, najeli hišo, pričeli pogumno oznanjevati in se učiti kinjaruandščine. Toda ko jim je viza po treh mesecih potekla, je ruandski oddelek za imigracijo ni hotel podaljšati, tako da so bili dodeljeni v Bukavu na vzhodu Konga.

»TRDO SO DELALI«

Sredi 1970-ih so posebni pionirji iz Tanzanije in Konga pričeli iz različnih razlogov zapuščati Ruando. Vendar so v istem času začeli pionirati ruandski bratje in sestre ter ponesli resnico v vse dele države. Leta 1978 so v kinjaruandščino prevedli dva traktata in knjigo Resnica. Poleg tega je začel mesečno izhajati Stražni stolp. Te publikacije so močno prispevale k napredku dela za Kraljestvo. Misijonar Manfred Tonak je ruandske pionirje tistih dni opisal z besedami: »Trdo so delali in oznanjevanju posvetili veliko časa. Novi pa so jih posnemali.«

Gaspard Niyongira se spominja, kako so takrat oznanjevali dobro novico. Takole pravi: »Krstil sem  se leta 1978. V tistem času je duhovščino postajalo strah, ko so videli, da toliko ljudi sprejema resnico. Naših zborovanj se je udeleževalo na stotine ljudi. Ko smo šli na oznanjevanje, smo bili podobni roju kobilic! Pogosto se je kakih 20 oznanjevalcev odpravilo peš iz centra Kigalija. Oznanjevali so vse do Kanomba, kakih devet kilometrov stran. Po odmoru za kosilo so krenili proti Masaki, zvečer pa so se od tam z avtobusom vrnili v Kigali. Podobno so ravnale skupine oznanjevalcev drugod po državi. Nič presenetljivega ni, da so ljudje zaradi tako intenzivnega oznanjevanja dobili vtis, da je Jehovovih prič na tisoče. Zato so se zoper nas pričele širiti obtožbe, ki so vplivale na oblast, da nas ni hotela pravno priznati.«

Ruandski bratje in sestre so polni navdušenja za resnico želeli okusiti radost druženja z bratovščino iz drugih držav. Zato se je decembra 1978 kakih 37 Prič iz Ruande, med katerimi so bili tudi otroci, odpravilo na več kot 1200 kilometrov dolgo pot prek Ugande v Nairobi (Kenija), da bi se udeležilo mednarodnega zborovanja »Zmagoslavna vera«. Potovanje nikakor ni bilo lahko. Na javni prevoz se ni bilo mogoče zanesti in rado se je dogajalo, da so prevozna sredstva zatajila. Poleg tega je Uganda doživljala politično nestabilne čase. Ko so delegati končno prispeli do meje s Kenijo, so jih cariniki obtožili vohunjenja, jih aretirali in odpeljali na sedež vojske v Kampali (Uganda). Tam jih je osebno zaslišal takratni predsednik Ugande Idi Amin. Zadovoljen z odgovori, ki so mu jih dali, je ukazal, naj jih izpustijo. Čeprav so zamudili prvi dan zborovanja v Nairobiju, so se veselili tega, da so lahko videli na tisoče bratov in sester iz mnogih držav, ki so se med seboj mirno družili.

 PRIZADEVANJA ZA PRAVNO PRIZNANJE

Vsi ljudje niso bili veseli tega, da Priče poučujejo o biblijskih resnicah in visokih moralnih merilih. Še posebej ogroženi so se počutili duhovniki, ko so videli, kako veliko ljudi se dobro odziva na oznanjevanje. Brat Rwakabubu se spominja: »Mnogi, ki so bili v preteklosti dejavni katoličani, protestanti ali adventisti, so poslali svoji cerkvi izstopno izjavo. Neki brat je rekel, da je bilo oznanjevanje kakor ogenj, ki je povzročal opustošenje med uveljavljenimi religijami. Na shode v občini Kigali je kmalu pričelo prihajati po več kot 200 ljudi. Sprva se duhovniki niso menili za nas, ker nas je bilo zelo malo. Vendar se je to sčasoma spremenilo, zato so nas nekateri obtožili, da predstavljamo nevarnost za državo. Naj omenim, da je približno v tem času nadškof Katoliške cerkve v Ruandi Vincent Nsengiyumva postal član centralnega komiteja vladajoče politične stranke.

Ker smo številčno naglo rasli, smo potrebovali pravno priznanje, če smo želeli graditi kraljestvene dvorane, organizirati velika zborovanja in v državo sprejeti misijonarje. Kenijski podružnični urad je zaprosil Ernesta Heusa iz Belgije, da bi prišel v stik z ministri in zaprosil za registracijo Prič v Ruandi, vendar so ga zavrnili. Pozneje, leta 1982, nam je kenijska podružnica svetovala, naj pisno zaprosimo za pravno priznanje pravosodnega ministra in ministra za notranje zadeve. Poleg mene sta to prošnjo podpisala še dva posebna pionirja. Toda odgovora ni bilo.«

Nasprotovanje se je medtem še okrepilo. Antoine Rugwiza, tih dostojanstven brat, se spominja, da je predsednik po državni radijski postaji objavil, da ne  bo prenašal ljudi, ki žalijo »ruandsko vero«. Vsem je bilo jasno, da se to nanaša na Jehovove priče. Nedolgo zatem so prepovedali naše shode. Povsod se je govorilo, da se bodo kmalu pričele aretacije. Brata Rwakabubuja so dvakrat pozvali na zaslišanje na urad državne varnostne službe.

Zatem je bil novembra 1982 iz Nairobija poslan brat Kiala Mwango s svojo ženo Elaine, da bi nadzoroval okrajne zbore v mestih Butare, Gisenyi in Kigali. Predsedujoči na teh zborih je bil brat Rwakabubu. Ravno ko se je končalo zborovanje v Kigaliju, so ga tretjič poklicali na urad državne varnostne službe. Vendar se tokrat ni vrnil. V naslednjih štirih dneh so aretirali še posebna pionirja, ki sta podpisala prošnjo za pravno priznanje. Vse tri so zaprli brez sodne obravnave ali katere druge zakonite možnosti, da bi se lahko branili. Sledile so nadaljnje aretacije. Kraljestveno dvorano so zaprli in onemogočili vstop vanjo. Pravosodni minister je prefekturam poslal pismo, s katerim so prepovedali Jehovove priče.

Oktobra 1983 je navsezadnje le potekalo sojenje trem bratom, ki so podpisali prošnjo za registracijo Prič v državi. Sodišče jih je obsodilo, da goljufajo in zavajajo ljudi, kar so bile povsem neutemeljene obtožbe. Med sodno obravnavo ni tega potrdila niti ena sama priča niti noben dokument. Toda vseeno so bili obsojeni na dve leti zapora. V času, ko so bili z državnim programom pomilostitve zaprti obsojeni morilci izpuščeni na svobodo, ni bila našim zvestim bratom izkazana nobena milost. V mestu Gisenyi so pet Prič zaprli za dve leti brez vsakršnega sojenja ali pravnomočnega sodnega naloga.

 ŽIVLJENJE V ZAPORU

V zaporu je bilo življenje težko. Zaporniki so na dan dobili samo en obrok, pripravljen iz kasave in fižola. Meso so jedli le približno enkrat na mesec. Ležišča so bila polna stenic in zaradi prenatrpanosti zapora so mnogi morali spati kar na tleh. Vode za umivanje je primanjkovalo. Bratje so si delili celice z obsojenimi in nasilnimi kriminalci. Zaporniški pazniki so bili pogosto neprizanesljivi, toda eden med njimi, Jean Fataki, je bil do naših bratov prijazen. Sprejel je biblijski pouk, sčasoma postal krščen Pričevalec in še danes zvesto pionira.

Brat Rwakabubu se spominja: »Ko smo bili v zaporu, je imel nadškof tam mašo. Zapornike je posvaril, naj se pazijo Jehovovih prič. Zatem so nas nekateri od tistih, ki so ga poslušali, vprašali, zakaj je nadškof to rekel, saj so lahko na lastne oči videli, da Jehovove priče nismo nevarni.«

V tistem času sta prispela v Kigali Roger in Noella Poels iz Belgije. Roger je namreč imel sklenjeno delovno pogodbo. Ker so bili trije bratje še vedno v zaporu, je vse navzoče, med katerimi je bil tudi pravosodni minister, zaprosil, naj mu dovolijo pojasniti naše verovanje, in ministra vljudno vprašal, kaj ima vlada proti Jehovovim pričam. Minister ga je prekinil z besedami: »Gospod Poels, dovolj vas imam! Z naslednjim letalom letite nazaj v Bruselj. Izgnani ste iz države!«

Ker so ti trije bratje v zaporu ostali neomajni in se niso pustili prestrašiti, so morali dveletno zaporno kazen prestati do konca, s tem da so jih drugo leto le premestili v zapor z veliko boljšimi razmerami. Izpustili so jih novembra 1984.

 PREGANJANJE SE ŠE OKREPI

Nasprotovanje se je nadaljevalo. Po radiu so opozarjali, da so Jehovove priče slabi ljudje in da so skrajneži. Do marca 1986 so postale aretacije po vsej državi nekaj običajnega. Med aretiranimi je bil tudi Augustin Murayi, ki so ga zaradi krščanske nevtralnosti odstavili s položaja generalnega direktorja na Ministrstvu za osnovno- in srednješolsko izobraževanje. Napadali so ga po časopisih, še bolj pa po radiu.

Po vsej državi so sledile aretacije bratov in sester, tudi nosečih sester z majhnimi otroki. Proti koncu leta 1986 so jih premestili v osrednji zapor v Kigaliju in tam so čakali na sojenje. Ker niso hoteli peti domoljubnih pesmi, nositi značke predsednika niti kupiti strankarske izkaznice, so ljudje zmotno sklepali, da Jehovove priče nasprotujejo vladi in jo hočejo strmoglaviti.

Phocas Hakizumwami se z nasmeškom na obrazu spominja: »Člani občine v Nyabisindu so bili med prvimi, ki so jih aretirali. Ker smo ostali pričakovali, da bodo prej ali slej prijeli tudi nas, nam je bilo jasno, da naše oznanjevalsko področje kmalu ne bo več zunaj zapora, temveč znotraj zaporniških zidov. Zato smo se odločili, da do takrat z obširno oznanjevalsko kampanjo obdelamo celotno področje. Odšli smo na trge ter razdelili veliko revij in knjig. Molili smo k Jehovu, da bi nam pri tem pomagal.  Jehova nas je uslišal, saj smo področje uspeli obdelati do 1. oktobra 1985. Sedem dni pozneje so nas zaprli.«

Naslednje leto so agenti državne varnostne službe aretirali Palatina Nsanzurwima in njegovo ženo Fatumo. Osem ur so ju zasliševali, temeljito preiskali njuno hišo, nato pa so skupaj z njima in njunimi tremi otroki odšli proti zaporu. Na poti je Palatinov mlajši brat, ki jim je sledil, vzel k sebi njunega petletnega sina in štiriletno hčerko. Palatina in Fatumo so zaprli skupaj z njunim 14 mesečnim dojenčkom. Ženo so pozneje premestili v drug zapor, v katerem je bila zaprta še devet mesecev.

V tistem obdobju so štiri otroke Jeana Tshiteya izključili iz šole. Ko se je nedolgo zatem vrnil domov, je videl, da je bilo v njegovi hiši vse premetano, ženo so aretirali, otroke pa so pustili kar same doma. Kmalu so prijeli tudi njega in ga zaprli v mestu Butare, kjer so bili že njegova žena ter drugi bratje in sestre. Nato so  vse Priče, zaprte v Butarah, premestili v osrednji zapor v Kigaliju. V tem času so za otroke brata Tshiteya poskrbeli bratje in sestre v Kigaliju.

Brat Tshiteya se spominja: »Ko so brate in sestre iz drugih zaporov pripeljali v osrednji zapor v Kigaliju, so se ti imeli navado pozdraviti s ‚Komera!‘, kar pomeni ‚Le pogum!‘. Eden od zaporniških paznikov, ki je to slišal, jim je zabrusil: ‚Vi ste popolnoma nori! Le kako je lahko kdo pogumen v zaporu?‘«

Te aretacije pa iskrenih ljudi niso odvrnile od resnice in preganjanje je pogosto prineslo pozitivne rezultate. Med mnogimi, ki so jih takrat prijeli, je bila tudi Odette Mukandekezi, energična in družabna sestra. Takole pripoveduje: »V tistem obdobju so Pričevalce aretirali in jih pretepali. Nekega dne smo srečali deklico Josephine, ki je pasla živino. Imela je Biblijo in iz nje izvedela, da so prve kristjane obrekovali, preganjali, bičali in zapirali v ječe. Ker je vedela, da so Priče preganjani, je sklenila, da morajo imeti pravo vero, zato jih je zaprosila za biblijski pouk. Sedaj je krščena sestra.«

Med prepovedjo je Gaspard Niyongira delal kot voznik tovornjaka in tako je pogosto šel v Nairobi (Kenija). V Ruando je tihotapil naše publikacije v posebnem zaboju, pritrjenem na tovornjaku. V zaboj je lahko  spravil šest škatel literature. Takrat je revije redno tihotapil čez mejo tudi Henry Ssenyonga iz zahodne Ugande, ki jih je prevažal na svojem motorju.

Občine so se morale shajati v majhnih skupinah. Če so oblasti posumile, da se v kakem domu shajajo Jehovove priče, so izvedle preiskavo. Brat Niyongira se spominja: »Moja hiša je imela prizidek, v katerem smo se lahko skrivaj shajali. Literaturo smo ovili v plastične vrečke, te zakopali v zemljo in pokrili z ogljem.«

Ko se je pričel val aretacij, se je komaj krščeni Jean-Marie Mutezintare nekako uspel udeležiti posebnega mednarodnega zborovanja »Ostanimo neoporečni«, ki je bil decembra 1985 v Nairobiju. Med vračanjem v Ruando je skupaj z Isaiem Sibomanom zbiral revije bratov in sester, ki so živeli na zahodu Ugande. Toda na meji so te revije odkrili, ju aretirali, uklenili in odpeljali na zaslišanje. Noč sta preživela v mrzli zaporniški celici. Brata sta kmalu pristala v osrednjem zaporu v Kigaliju. Tam sta se pridružila 140 bratom in sestram, ki so bili navdušeni, da so lahko iz prve roke slišali poročilo iz zborovanja v Nairobiju. Jasno je, da je bilo to, kar sta jim povedala, spodbudno in je vse zelo okrepilo!

 Bratje in sestre so imeli v zaporu shode, organizirali pa so tudi oznanjevalsko dejavnost. Poleg oznanjevanja so še učili nekatere zapornike brati in pisati. S tistimi, ki jih je zanimala resnica, so preučevali Sveto pismo in številnim novim oznanjevalcem pomagali, da so se usposobili za krst. Nekateri od teh so preučevali že prej, preden so prišli v zapor, drugi pa so spoznali resnico v zaporu.

OKRAJNI NADZORNIK »OBIŠČE« ZAPOR

Eden od bratov je takole opisal razmere v kigalijskem zaporu leta 1986: »Tam je bilo veliko Prič. Nekoč smo se sestali, da bi razmislili o tem, kako bi lahko pomagali bratom in sestram zunaj zapora. Odločili smo se, da jim napišemo spodbudno pismo. Zatrdili smo jim, da se bomo po tem, ko bomo izpolnili svojo oznanjevalsko nalogo v zaporu, vrnili domov. Oznanjevali smo od postelje do postelje in vodili biblijske pouke. Ko smo pozneje slišali, da okrajni nadzornik obiskuje občine zunaj zapora, smo si želeli, da bi obiskal tudi nas, zato smo glede tega molili k Jehovu. Kmalu potem so brata Rwakabubuja, ki je bil okrajni nadzornik, že drugič zaprli. Kar se nas tiče, se je to zgodilo zato, da nas je lahko obiskal.«

Med preganjanjem je naredil kompromis samo en brat. Ko si je nadel politično značko, so ga drugi zaporniki, ki niso bili Priče, pričeli tepsti, brcati in zmerjati s strahopetnežem. Njegova žena, ki je preučevala Biblijo, ga je vprašala, zakaj ni ostal zvest. Kasneje je napisal pismo sodnikom, v katerem je dejal, da je naredil napako in da je še vedno Jehovova priča. Pisal je celo podružnici v Keniji in se opravičil za svoje ravnanje. Danes spet zvesto služi Jehovu.

 OZNANJEVANJE ZUNAJ ZAPORNIŠKIH ZIDOV

Bratje in sestre, ki jih niso prijeli, so še naprej oznanjevali z nezmanjšano gorečnostjo, in sicer povprečno 20 ur na mesec. Alfred Semali, ki je bil med temi, ki so ostali na svobodi, se spominja: »Čeprav me niso nikoli zaprli, sem pričakoval, da me nekega dne bodo, in na to sem bil tudi pripravljen. Ker so kraljestveno dvorano zaprli, smo se shajali v manjših skupinah in še naprej oznanjevali. Revije sem spravil v ovojnico rumenkasto rjave barve, šel v mesto, se pretvarjal, da iščem delo, ter iskal priložnosti, da ponudim revije in se pogovarjam na temelju Svetega pisma.

Leta 1986 so zaprli veliko naših bratov, sester in zainteresiranih ljudi, celo takšne, ki so šele pričeli preučevati Biblijo. Krščeni Priče, pa tudi novi so se z občudovanja vrednim pogumom postavili na stran resnice. V tem času so Priče v mnogih državah pisali protestna pisma ruandskemu predsedniku, v katerih so izrazili zgroženost nad krivičnim ravnanjem z njihovimi ruandskimi brati in sestrami. Po radijskih poročilih so povedali, da je predsednik vsak dan prejel na stotine pisem. To je obrodilo dobre rezultate. Naslednje leto so s predsednikovim odlokom izpustili vse naše brate, sestre in zainteresirane ljudi. Naša srca so bila polna radosti.« Takoj ko so bili na svobodi, so starešine organizirali krst v Kigaliju. Krstilo se je 36 ljudi in 34 od njih se je nemudoma prijavilo za pomožno pionirsko službo!

Na vrhuncu preganjanja, leta 1986, je oznanjevanje poročalo povprečno 435 Prič; od tega je bilo kakih 140 bratov in sester v zaporu. Ti so bili steber Jehovove organizacije v Ruandi. Njihova vera je bila preizkušena. (Jak. 1:3)

 Po viharnih 1980-ih letih je za občine v Ruandi končno nastopilo obdobje sorazmernega miru in rasti. Toda kaj so jim prinesla nadaljnja leta? Resnico je sprejelo še več ljudi. Ali so se tudi ti izkazali za učence, zgrajene iz negorljivih materialov? (1. Kor. 3:10–15) Ali je bila njihova vera kos preizkušnjam, ki so jih še čakale? To je lahko pokazal samo čas.

VOJNA IN POLITIČNI NEMIRI

Okoli leta 1990 je bilo v Ruandi skoraj 1000 dejavnih oznanjevalcev. Toda politične razmere so postajale vse bolj negotove in oktobra je iz sosednje Ugande v severni del države vdrla Ruandska patriotska fronta (RPF).

Ob napadu je Ferdinand Mugarura, pogumen brat, ki je bil zaradi svoje vere že dvakrat v zaporu, živel v Ruhengeriju. Takole se spominja: »Med ljudmi sta naraščala sovraštvo in tribalizem. Toda Jehovove priče so ostali nevtralni, niso se opredelili za nobeno politično stranko niti niso popustili nikakršnim etničnim predsodkom. Nekateri so morali zaradi nevtralnosti zbežati od doma oziroma so izgubili službo.«

Neka sestra, ki je bila učiteljica in vdova s tremi otroki, ni hotela prispevati za vojsko. Ravnatelj jo je naznanil vojaškim oblastem in tako se je že drugič znašla v zaporu (prvič so jo zaprli v 1980-ih). Ko so invazijske sile dosegle mesto, v katerem je bila zaprta, so vdrle v zapor in vsi zaporniki so zbežali. Toda naša sestra ni zbežala, temveč je ostala v zaporu. Ko so se invazijske sile umaknile, so jo ponovno aretirali in premestili v osrednji zapor v Kigaliju. Tam je molila,  da bi izvedela, kateri dan bo spominska slovesnost, saj je ni želela zamuditi. Na njeno veliko presenečenje so jo izpustili prav na ta dan, na dan spominske slovesnosti! Zaradi nevtralnosti je izgubila svojo hišo in delovno mesto učiteljice, toda postala je goreča pionirka.

Po mednarodni intervenciji se je napad sil iz Ugande začasno ustavil. Leta 1991 so si pričeli prizadevati za vzpostavitev večstrankarskega sistema. Ustanovili so nekaj večjih pa tudi mnogo manjših strank, kar je le še razpihovalo regionalistične in tribalistične težnje. Nekatere stranke so imele razumnejše cilje, toda druge so bile bojevite in ekstremistične. Ljudje so prvič pričeli gledati na nevtralnost Jehovovih prič v pozitivni luči. Ker se Priče niso opredelili za nobeno politično stranko niti niso gojili predsodkov do nobenega plemena, so vlada in ljudje na splošno nehali gledati nanje kot na svoje sovražnike.

Septembra 1991 je mednarodna delegacija naših bratov z dvema bratoma iz Ruande (Gaspardom Rwakabubujem in Tharcissom Seminegom) obiskala pomembne vladne ministre v Kigaliju. Govorili so z novim ministrom za pravosodje in ta jim je naklonjeno prisluhnil. Zahvalili so se mu za pozitivne ukrepe, ki jih je država že storila, in ga spodbudili, naj Pričam pomaga še tako, da jim omogoči popolno versko svobodo.

Januarja 1992, malo preden je bila skupnost Jehovovih prič v Ruandi pravno priznana, so bratje organizirali območno zborovanje v Kigaliju. Godfrey in Jennie Bint se tega še dobro spominjata. Takole pripovedujeta: »Takrat sva služila v Ugandi. Na najino  presenečenje sva iz kenijske podružnice dobila pismo, v katerem so naju prosili, naj greva za tri tedne v Ruando ter pomagava pri pripravah za zborovanje in pri predvajanju drame. Tamkajšnji bratje in sestre so bili nadvse gostoljubni in vsak dan sva jedla pri drugi družini. Za zborovanje so najeli zasebni nogometni stadion. Ko sva prišla, so bile priprave že v polnem teku. Bratje so že sami načrtovali, kako bodo predvajali dramo, in kljub pomanjkljivi opremi je vse gladko potekalo. Čeprav mnogo bratov in sester na severu države ni moglo dobiti potrebnega dovoljenja za potovanje in so bile meje z Burundijem ter Ugando zaprte, je bilo v nedeljo 2079 navzočih, 75 pa se jih je krstilo.«

KONČNO PRAVNO PRIZNANI!

Nekaj mesecev pozneje, 13. aprila 1992, je bilo delovanje Jehovovih prič v Ruandi navsezadnje – in prvič v zgodovini te države – pravno priznano. Končno so lahko oznanjevali dobro novico svobodno, ne da bi jim pretilo žaljivo ravnanje in zaporne kazni. Bratje in sestre so lahko pogumno zrli naprej, proti novemu obdobju teokratične rasti in širitve.

Vodstveni organ ni izgubljal časa, temveč je v državo takoj dodelil nekaj misijonarjev. Tako so prvo bivalno vizo dobili Henk van Bussel, ki je služil že v Srednjeafriški republiki in Čadu, ter Godfrey in Jennie Bint, ki  sta služila že v Zairu (danes Demokratična republika Kongo) in Ugandi. Za nadzorovanje oznanjevalskega dela je bil postavljen deželni odbor.

Brat Bint se spominja, kako je bilo, ko je skupaj s svojo ženo in Henkom van Busslom prispel v državo: »Kmalu smo našli hišo, ki je bila primerna za misijonarski dom, in je bila zelo blizu kraljestvene dvorane. Takoj smo se lotili učenja kinjaruandščine in podobno kakor prvi posebni pionirji leta 1970 smo tudi mi ugotovili, da je to pravi izziv. V enem od učbenikov je bil napisan nasvet: ‚Kadar sta črki C in W skupaj, ju izgovarjamo ČVU!‘ Spominjamo se tudi, da nam je sestra, ki nas je učila, rekla: ‚Črk »shy« v besedni zvezi »isi nshya« [nova zemlja] ne boste nikoli prav izgovorili, če se ne boste pri tem nasmehnili!‘«

Pozneje istega leta so v državi poročali novo najvišje število oznanjevalcev, in sicer 1665. Januarja 1993 so imeli v Kigaliju drugo območno zborovanje. Tokrat je bilo 4498 navzočih, krstilo pa se je 182 ljudi. V Ruando je prišel tudi predstavnik kenijske podružnice Kiala Mwango. Nihče ni niti posumil, da bo na zemljišču, ki je bilo le čez cesto nasproti stadiona, na katerem je bilo zborovanje, leta 2006 zgrajen podružnični urad.

Čeprav so s severa spet pričeli vdirati pripadniki Ruandske patriotske fronte, se oznanjevanje ni upočasnilo. Leta 1993 se je invazijska vojska približala Kigaliju in se ustavila le nekaj kilometrov proč od njega. Meja z Ugando je bila še naprej zaprta in izza hribov blizu glavnega mesta je odmevalo močno streljanje. S severa države je zbežalo približno milijon ljudi. Med njimi je bilo tudi 381 bratov in sester. Zanje  so poskrbeli soverniki v Kigaliju in njegovi okolici. V Arushi (Tanzanija) so potekala mirovna pogajanja, ustanovili so nevtralno območje in vlada je pristala, da bodo na vladnih položajih tudi pripadniki Ruandske patriotske fronte ter člani številnih večjih in manjših političnih strank.

ZELO POSEBEN DAN POSEBNEGA ZBORA!

Tisto leto so načrtovali, da bo na kigalijskem regionalnem stadionu potekal dan posebnega zbora. Toda uprava stadiona se je za isti dan dogovorila še za en dogodek: nogometno tekmo ob 15. uri. Bratje in sestre so poslušali dopoldanski program, zatem pa so še pred pričetkom popoldanskega programa pričeli na stadion prihajati nogometni navijači in policija jih ni mogla ustaviti. Upravnik stadiona je dejal, da se bo tekma končala šele ob 18. uri. Zato so Priče zapustili stadion in se vrnili ob 18. uri, da bi slišali še ostali del programa.

 Bratovščina je bila zaradi tega nekoliko zaskrbljena, ker je bilo treba upoštevati policijsko uro. Po 18. uri je bil prepovedan promet za vsa vozila, po 21. uri pa ni smelo biti nikogar več zunaj. Toda ob približno 19. uri so po radiu obvestili, da so policijsko uro premaknili na 23. uro. Nadaljnja težava pa je bila nezanesljiva oskrba z elektriko za razsvetljavo. Ker uprava stadiona ni spoštovala pogojev za najem stadiona, je župan Kigalija poskrbel za razsvetljavo. Pa ne le to. Poskrbel je tudi za brezplačen prevoz Prič po zborovanju. Tako so lahko bili bratje in sestre navzoči na celotnem zborovalnem programu. Samo zamislite si, kako presenečeni so bili, ko so prišli iz stadiona in zagledali ogromno avtobusov, ki so čakali nanje!

Günter Reschke se spominja, da je obiskal Ruando konec septembra 1993. Takole pravi: »Kenijska podružnica me je poslala v Kigali, da bi skupaj z bratom Rwakabubujem poučeval v Kraljestveni strežbeni šoli. Takrat je bilo v vsej Ruandi samo 63 starešin, oznanjevalcev pa je bilo kar 1881. V državi je že vladala velika napetost in širile so se govorice o bojih na severu. Seveda ni nihče pričakoval česa tako strašnega, do česar je prišlo kasneje, toda ta šola je bila za brate nedvomno hrana ob pravem času. Starešine je okrepila v veri in jih opremila za pastirjevanje, ki je bilo v teh časih, ko so se nad deželo zgrinjali temni oblaki vojne, tako zelo potrebno.«

NAČRTI ZA GRADNJO PODRUŽNIČNE PISARNE

Na koncu marca 1994 sta iz Nairobija prišla Leonard Ellis in njegova žena Nancy, da bi se udeležila dnevov posebnega zbora in pomagala prevajalski  pisarni. Podružnica v Nairobiju je predlagala, da bi v Ruandi združili prevajalsko pisarno z misijonarskim domom. V ponedeljek, 4. aprila, so bili na preučevanju Stražnega stolpa navzoči povečan prevajalski tim, deželni odbor, misijonarji ter brat in sestra Ellis. To je bil vznemirljiv čas, čas, ki je napovedoval še večje širjenje.

Ko sta brat in sestra Ellis opravila svoje delo, sta zapustila državo s potniškim letalom, za katero se je izkazalo, da je bilo za več mesecev zadnje, ki je letelo iz Kigalija. Naslednjega popoldneva je brat Rwakabubu telefoniral v misijonarski dom in sporočil, da je rusko veleposlaništvo odstopilo od svoje namere, da kupi zemljišče, za katero smo se potegovali tudi mi, da bi na njem zgradili deželni urad. Ker smo bili naslednji potencialni kupec, smo se dogovorili, da se  bomo glede tega sestali z uradniki naslednje jutro, v četrtek, 7. aprila. Vendar je nekaj prekrižalo naše načrte.

ZAČNE SE GENOCID!

V sredo zvečer, 6. aprila, so blizu Kigalija sestrelili letalo, ki so ga nato pogoltnili plameni. Na letalu sta bila predsednika Ruande in Burundija. Nihče ni preživel. Za nesrečo je tisti večer vedelo le malo ljudi, saj državna radijska postaja o tem ni poročala.

Trije misijonarji, Bintova in Henk, ne bodo nikoli pozabili naslednjih dni. Brat Bint pojasnjuje: »Zgodaj zjutraj, 7. aprila, nas je zbudilo streljanje in eksplozije ročnih granat. To ni bilo nenavadno, saj so zadnje mesece politične razmere v državi postale skrajno nestabilne. Med pripravljanjem zajtrka pa je zazvonil telefon. Emmanuel Ngirente, ki je bil v prevajalski pisarni, nam je rekel, da je krajevna radijska  postaja objavila smrt predsednikov zaradi strmoglavljenja letala. Ministrstvo za obrambo je vse prebivalce Kigalija posvarilo, naj ne zapuščajo svojih domov.

Približno ob devetih dopoldan smo slišali, kako so plenilci vdrli v sosednjo hišo. Ukradli so jim avto in ubili mamo.

Kmalu so vojaki in plenilci prišli k naši hiši, glasno tolkli po kovinskih vratih in pritiskali na zvonec. Bili smo tiho in jim nismo odprli. Iz neznanega razloga niso skušali vdreti v hišo, temveč so šli naprej k drugim hišam. Vse naokoli se je razlegalo streljanje avtomatskega orožja in eksplozije, zato pobeg ni bil mogoč. Ker je bilo streljanje glasno in ga je bilo slišati zelo blizu, smo stekli na hodnik med sobami, ki je sredi hiše, da bi se zaščitili pred zablodelimi kroglami. Postalo nam je jasno, da se situacija ne bo tako hitro umirila, zato smo se odločili omejiti porabo hrane, tako da bomo pripravili samo en obrok na dan, ki ga bomo skupaj pojedli. Naslednjega dne, ko smo ravno pojedli kosilo in poslušali mednarodne novice po radiu, je Henk zaklical: ‚Plezajo čez našo ograjo!‘

Ni bilo veliko časa za razmišljanje. Stekli smo v kopalnico in se zaklenili. Nato smo v skupni molitvi prosili Jehova, naj nam pomaga zdržati vse, kar bi se lahko zgodilo. Nismo še zmolili do konca, ko smo zaslišali milico in plenilce razbijati okna in vrata. V nekaj minutah so bili v hiši, kričali so in prevračali pohištvo. Bilo je kakih 40 moških, žensk in otrok ter člani milice. Ko so se pričkali glede člankov, ki so jih našli, smo slišali tudi streljanje.

 Po celi večnosti – tako se nam je vsaj zdelo, v resnici pa je bilo le 40 minut – so hoteli odpreti vrata kopalnice. Ker so bila zaklenjena, so jih skušali vlomiti. Doumeli smo, da je sedaj čas, da pridemo ven. Ljudje so bili vsi iz uma in zadrogirani. Grozili so nam z mačetami in noži. Jennie je glasno klicala Jehova. Neki moški je zavihtel mačeto in s topo stranjo udaril Henka v spodnji del vratu. Henk je padel v kopalno kad. Nekako mi je uspelo najti denar in izročil sem ga napadalcem. Ti so se stepli zanj.

Takrat pa smo opazili, da v nas strmi mlad moški. Nismo vedeli, kdo je, toda on nas je prepoznal, morda z oznanjevanja. Zgrabil nas je, potisnil nazaj v kopalnico in nam ukazal, naj zapremo vrata. Rekel je, da nas bo rešil.

Slišali smo, da so po hiši plenili še kake pol ure, nato pa se je vse umirilo. Na koncu se je mlad moški vrnil in rekel, da sedaj lahko pridemo ven. Vztrajal je, naj takoj odidemo, in nas vodil iz hiše. Nismo se ustavljali, da bi kaj vzeli s seboj. Prevzela nas je groza, ko smo videli trupla nekaterih sosedov, ki so jih umorili. Dva člana predsedniške straže sta nas spremljala v hišo vojaškega poveljnika, ki je bila v bližini. Ta nas je zatem pospremil do hotela Mille Collines, kamor se je zateklo še veliko drugih ljudi. Nato pa so nas 11. aprila evakuirali v Kenijo, po mnogih mučnih urah in zelo stresni vojaški operaciji, v kateri so nas iz mesta po stranskih poteh odpeljali na zadnji del letališča. Na recepcijo Betela v Nairobiju smo prišli z razmršenimi lasmi in v pomečkani obleki. Henk, ki ga med evakuacijo ni bilo z nami, je prispel nekaj ur kasneje. Betelska družina nas je sprejela odprtih rok in ljubeče poskrbela za nas.«

 REŠILA JIH JE MOLITEV MAJHNE DEKLICE

Dan po tem, ko je letalo strmoglavilo in sta v nesreči umrla ruandski in burundijski predsednik, se je šest vladnih vojakov odpravilo na dom brata Rwakabubuja. Njihove oči so bile krvave, zaudarjali so po alkoholu, njihovo vedenje pa je odkrivalo, da so bili pod vplivom drog. Zahtevali so orožje. Brat Rwakabubu jim je povedal, da so vsi v družini Jehovove priče in nimajo orožja.

Vojaki so vedeli, da so Jehovove priče nevtralni in zato niso hoteli izrekati podpore vladi niti prispevati denarja za vojsko. To jih je spravilo v bes. Gaspard in Melanie Rwakabubu sicer nista Tutsija, toda hutujska milica interahamwe, ni pobijala samo Tutsijev, ampak tudi zmerne Hutuje, še zlasti tiste, za katere je sumila, da so naklonjeni Tutsijem ali Ruandski patriotski fronti.

Vojaki so Gasparda in Melanie pretepli s palicami in ju skupaj z njunimi petimi otroki odvedli v spalnico. S postelje so potegnili rjuhe in družino začeli ovijati vanje. Nekateri so imeli v roki granate, zato je bilo jasno, kaj nameravajo. Gaspard je vprašal: »Ali lahko, prosim, molimo?«

Neki vojak je zaničljivo zavrnil njihovo prošnjo. Nekaj časa so razpravljali, nato pa so jim nejevoljno le dovolili. »V redu,« so jim rekli, »za molitev vam damo dve minuti.«

Začeli so tiho moliti, Deborah Rwakabubu, ki je bila takrat stara šest let, pa je molila na glas: »Jehova, hočejo nas ubiti. Kako bom lahko ponovno obiskala ljudi, ki sva jim z očijem oznanjevala in sem jim dala pet revij? Oni naju čakajo, da jih obiščeva. Morajo  spoznati resnico. Če nas boš rešil, ti obljubim, da bom postala oznanjevalka, se krstila in začela pionirati! Jehova, reši nas!«

Ko so vojaki to slišali, so bili povsem osupli. Navsezadnje je eden od njih rekel: »Zaradi molitve te male deklice, vas ne bomo ubili. Če pridejo drugi, jim povejte, da smo že bili tukaj.« *

RAZMERE SE ŠE POSLABŠAJO

Vojne razmere so se še poslabšale, ko je invazijska vojska (Ruandska patriotska fronta) prodirala proti glavnemu mestu Kigali. To je besne člane milice interahamwe podžgalo k nadaljnjemu pobijanju.

 Vojaki, oboroženi člani milice interahamwe in krajani so po vsem mestu in na vseh križiščih postavili cestne zapore. Vse krepke moške so prisilili, da so skupaj z milico interahamwe noč in dan stražili pri cestnih zaporah. Bili so na preži za Tutsiji, da bi jih pobili.

Po vsej državi se je nadaljevalo pobijanje in stotisoče Ruandcev je zapustilo svoj dom. Mnogi od njih, tudi Jehovove priče, so se zatekli v bližnji državi Kongo in Tanzanijo.

SPOPRIJELI SO SE Z VOJNO IN SMRTJO

V nadaljevanju lahko preberemo, kaj so doživljali nekateri naši bratje in sestre, ko se je svet okoli njih sesuval v prah. Ne pozabimo, da so Jehovove priče v Ruandi že v 1980-ih prestajali ognjene preizkušnje, preizkušnje, ki so okrepile in prečistile njihovo vero in pogum. Zaradi vere niso postali del sveta in so vztrajno zavračali sodelovanje s krajevnimi obrambnimi silami, prav tako niso sodelovali v volitvah in drugih političnih zadevah. (Jan. 15:19) Zato so bili žrtve posmehovanja, zapornih kazni, preganjanja in smrti. Toda pogum jim je pomagal, da so se spoprijeli z vsem tem. Jehovovim pričam je takšna preskušenost, skupaj z ljubeznijo do Boga in bližnjega, pomagala, da niso sodelovali pri genocidu, ampak so celo tvegali svoje življenje, da bi zaščitili drug drugega.

Veliko zgodb pa ni zapisanih. Bratje in sestre želijo pozabiti srhljive podrobnosti, saj se nočejo maščevati. Upamo, da bo zgodba o njihovi veri spodbudila vse nas, da bomo še bolj izkazovali ljubezen, po kateri je mogoče prepoznati prave učence Jezusa Kristusa. (Jan. 13:34, 35)

 JEANOVA IN CHANTALINA ZGODBA

Jean de Dieu Mugabo, ki je po naravi veder in ljubeč človek, je začel preučevati z Jehovovimi pričami leta 1982. Preden se je leta 1984 krstil, so ga trikrat zaprli in to zato, ker je želel podobno kot Jehovove priče tudi sam ostati nevtralen. Leta 1987 se je poročil s Chantal, ki se je krstila istega leta kot on. Ko se je pričel genocid, sta imela tri otroke, same deklice. Starejši hčerki sta bili pri starih starših zunaj mesta, samo šestmesečna dojenčica je ostala z Jeanom in Chantal.

Prvi dan genocida, 17. aprila 1994, so vojaki in člani interahamwe začeli napadati domove vseh Tutsijev. Jeana so aretirali in pretepli s palicami, vendar mu je nekako uspelo zbežati. Skupaj z nekim bratom se je zatekel v bližnjo kraljestveno dvorano. Medtem pa je Chantal, ki ni vedela, kaj se je zgodilo njenemu možu, vsa iz sebe skušala z najmlajšo hčerko pobegniti iz mesta, da bi šla po druga dva otroka.

Jean pove, kaj se mu je zgodilo: »Kraljestvena dvorana je bila prej pekarna, zato je imela širok dimnik. En teden sva se skrivala v dvorani, neka sestra, ki je bila po narodnosti Hutujka, pa nama je, kadar je bilo varno, prinašala hrano. Kasneje sva se morala skriti pod streho, in sicer med pločevinasto streho in stropom, kjer je bilo podnevi zaradi pripekajočega sonca  neznosno vroče. Obupno sva si želela najti boljše skrivališče, zato sva z dimnika odstranila nekaj opek. Splazila sva se vanj in v njem sedela s pokrčenimi nogami. Tako sva se skrivala več kot mesec dni.

Tik ob dvorani je bila cestna zapora in člani milice interahamwe so se v kraljestveni dvorani večkrat pogovarjali ali pa se zatekli vanjo pred dežjem. Lahko sva slišala, kaj so se spodaj pogovarjali. Sestra nama je še vedno prinašala hrano, ko je bilo to le mogoče. Včasih sem mislil, da ne bom mogel zdržati niti trenutka več, toda molila sva za vztrajnost. Končno naju  je 16. maja sestra obvestila, da je Ruandska patriotska fronta prevzela nadzor nad delom mesta, v katerem sva bila, in da lahko prideva iz skrivališča.«

Kaj pa se je medtem dogajalo z Jeanovo ženo Chantal? Takole pripoveduje: »Skupaj z otrokom mi je 8. aprila uspelo pobegniti iz hiše. Našla sem sestri Immaculée in Suzanne. Na Immaculéini osebni izkaznici je pisalo, da je Hutujka, na Suzannini pa, da je Tutsijka. Namenjene smo bile v mesto Bugesera, ki je oddaljeno kakih 50 kilometrov. Tam sem pri svojih starših imela še druga dva otroka. Vendar smo slišale, da so na vseh cestah zunaj mesta postavili cestne zapore, zato smo sklenile, da bomo šle proti bližnji vasi, ki leži na obrobju Kigalija. V tej vasi je živel Immaculéin sorodnik Gahizi, ki je bil tudi Jehovova priča in po narodnosti Hutujec. Gahizi nas je sprejel kljub grožnjam sosedov in nam po svojih najboljših močeh pomagal. Ko so vladni vojaki in milica interahamwe izvedeli, da Gahizi ščiti Tutsije, so ga ustrelili.

Zatem so nas vojaki odvedli k reki, da bi ubili tudi nas. Preplašene smo čakale na svoj konec. Naenkrat pa je med vojaki prišlo do hudega prepira in eden od njih je dejal: ‚Ne ubijte teh žensk. To nam bo prineslo nesrečo. Zdaj je čas, da pobijamo samo moške.‘ Eden od bratov, ki je šel za nami, je bil André Twahirwa, ki se je krstil ravno teden pred tem. Uspel nas je odpeljati na svoj dom, in to kljub nasprotovanju sosedov. Naslednji dan nas je pospremil nazaj v Kigali in upal, da nam bo lahko našel kako varno zatočišče. Pomagal nam je, da smo se prebile skozi nekaj skrajno nevarnih cestnih zapor. Immaculée je nosila mojega otroka, tako da bi, če bi nas ustavili, otrok morda  ostal živ. S Suzanne sva skušali zakriti svojo identiteto, zato sva raztrgali osebni izkaznici.

Na eni od cestnih zapor je pripadnik interahamwe udaril Immaculée in rekel: ‚Zakaj potuješ s tema Tutsijkama?‘ Naju s Suzanne niso hoteli spustiti naprej. Zato sta Immaculée in André odšla k bratu Rwakabubuju. André je skupaj z drugima dvema bratoma, Simonom in Mathiasom, veliko tvegal, ko se je vrnil in nama pomagal, da sva se prebili skozi zadnjo cestno zaporo. Mene je nato odvedel na dom brata Rwakabubuja, Suzanne pa je odšla k nekemu svojemu sorodniku.

Toda bilo je prenevarno, da bi ostala pri Rwakabubujevih. Zato so me bratje odvedli v kraljestveno dvorano, čeprav to še zdaleč ni bilo lahko. V dvorani se je že skrivalo deset tutsijskih bratov in sester ter nekateri drugi, ki so se tja zatekli. Immaculée je bila  tako zvesta, da me ni želela pustiti same. Rekla mi je: ‚Če te bodo ubili, jaz pa bom preživela, bom lahko rešila tvojo deklico.‘« *

Medtem je bratu Védastu Bimenyimanu, ki je živel nedaleč stran in je bil poročen s Tutsijko, ravno uspelo odpeljati svojo družino na varno. Potem se je vrnil in pomagal še drugim, ki so bili v kraljestveni dvorani, najti zavetje. Na srečo so vsi preživeli.

Jean in Chantal sta po genocidu izvedela, da so njune starše ter njuni deklici, stari dve in pet let, ki sta bili pri Chantalinih starših, umorili. Poleg tega so pomorili še približno 100 njunih sorodnikov. Kako sta se počutila ob tej strašni izgubi? »Na začetku je bilo neznosno,« priznava Chantal. »Bila sva nekako čustveno otopela. Ko sva izgubila svoje ljubljene, sva se počutila veliko huje, kot si lahko kdo zamisli. Vse skupaj sva lahko samo prepustila v Jehovove roke in upala na to, da bova lahko svoji deklici zopet videla ob vstajenju.«

SKRIVALI SO SE 75 DNI!

Tharcisse Seminega se je krstil v Kongu leta 1983. Med genocidom je živel v mestu Butare v Ruandi, kakih 120 kilometrov od Kigalija. »Ko je v Kigaliju strmoglavilo predsednikovo letalo, smo slišali, da so izdali odlok, da je treba pomoriti vse Tutsije,« je  povedal. »Dva brata sta nam skušala pomagati, da bi pobegnili skozi Burundi, toda vse ceste in poti je stražila milica interahamwe.

Bili smo ujetniki lastnega doma in nismo vedeli, kam naj gremo. Približno 180 metrov stran od nas so štirje vojaki opazovali našo hišo in eden od njih je imel proti nam uperjen mitraljez. V goreči molitvi sem rekel Jehovu: ‚Jehova, sami ne moremo storiti prav nič, da bi se rešili. Samo ti nas lahko rešiš!‘ Proti večeru je k nam pritekel neki brat. Bal se je, da smo že mrtvi. Vojska mu je dovolila za nekaj minut vstopiti v hišo. Oddahnil si je, ko nas je našel žive, in  uspelo mu je vzeti k sebi domov dva od najinih otrok. Nato je drugima dvema bratoma, Justinu Rwagatoru in Josephu Nduwayezuju, sporočil, da se skrivamo in da potrebujemo njuno pomoč. Prišli so še isto noč ter nas kljub težavam in nevarnostim odpeljali na Justinov dom.

Pri Justinu smo lahko ostali le malo časa, saj so že drugi dan ljudje vedeli, da se skrivamo pri njem. Istega dne je k nam prišel moški po imenu Vincent in nas posvaril, da se milica interahamwe pripravlja, da bi nas napadla in ubila. Vincent je pred časom preučeval Biblijo z Justinom, vendar se ni postavil na stran resnice. Predlagal nam je, naj se najprej skrijemo v grmičevje blizu Justinove hiše. Ko se je stemnilo, pa nas je odvedel k sebi domov. Skril nas je v okrogli kolibi, ki jo je uporabljal za kozji hlev. Koliba je bila brez oken, imela je slamnato streho, stene in tla pa so bila iz blata.

V tej kolibi blizu križišča, le nekaj metrov stran od najbolj živahne tržnice, je čas tekel zelo počasi. Mimoidoče smo lahko slišali, ko so se pogovarjali, kaj so počeli čez dan, tudi strašne zgodbe o tem, kako so pobijali ljudi in kaj še načrtujejo. Zaradi tega smo postajali vse bolj preplašeni in smo molili za preživetje.

Vincent je za nas skrbel po svojih najboljših močeh. V kolibi smo ostali mesec dni. Proti koncu maja pa so iz Kigalija v naš kraj pribežali člani milice interahamwe, zato je skrivališče postalo prenevarno. Bratje so se odločili, da nas bodo preselili k nekemu bratu, čigar hiša je imela nekakšen kletni prostor. Tam je že skrival tri Priče. Da bi prišli do njegove hiše, smo se ponoči odpravili na nevarno potovanje. Pešačili smo štiri ure in pol. Tisto noč je močno deževalo, kar je bil pravi blagoslov, saj nas je dež skrival pred morilci.

 Naše novo skrivališče je bila meter in pol globoka jama, pokrita s plohom, ki je rabil za vrata. V jamo smo prišli tako, da smo se spustili po lestvi, nato pa se po vseh štirih splazili skozi tunel do sobe, velike približno dva kvadratna metra. Prostor je imel vonj po plesni in skozi špranjo v steni nas je dosegel samo drobcen žarek svetlobe. Moja žena Chantal, najinih pet otrok in jaz smo si ta prostor delili še s tremi Pričami. Vseh deset nas je v tej klavstrofobični jami preživelo šest tednov. Nismo si upali prižgati sveče, saj bi nas njen soj lahko izdal. Toda Jehova nas je podpiral v vseh teh stiskah in trpljenju. Bratje so tvegali svoje življenje, zato da so nam prinašali hrano in zdravila ter nas spodbujali. Včasih pa smo podnevi le prižgali svečo, zato da smo brali Biblijo, Stražni stolp ali pa dnevni stavek.«

Tharcisse nadaljuje: »Toda vsaka zgodba se enkrat konča in naša se je 5. julija 1994. Vincent nas je obvestil, da je Butare zavzela Ruandska patriotska fronta. Ko smo prišli iz kleti, nas nekateri niso prepoznali za Ruandce, saj je naša koža zaradi pomanjkanja sončne svetlobe pobledela. Nekaj časa tudi nismo mogli govoriti na glas, lahko smo samo šepetali. Potrebovali smo več mesecev, da smo si opomogli.

Vsi ti dogodki so naredili močan vtis na mojo ženo, ki je že deset let odklanjala biblijski pouk z Jehovovimi pričami. Toda po vsem tem je začela preučevati Biblijo. Ko so jo drugi vprašali, zakaj preučuje, jim je odgovorila: ‚K temu me je spodbudila ljubezen, ki so nam jo izkazali bratje, in to, koliko so se žrtvovali, da bi nas rešili. Občutila sem tudi mogočno Jehovovo roko. On nas je rešil pred mačetami morilcev.‘ Svoje življenje je posvetila Jehovu in se na prvem zboru po vojni krstila.

 Zelo smo hvaležni vsem našim bratom in sestram, ki so nam s svojimi dejanji in gorečimi molitvami pomagali, da smo preživeli. Občutili smo njihovo močno in iskreno ljubezen, ki je premostila vse etnične ovire.«

POMOČ BRATU, KI JE POMAGAL

Justin Rwagatore, eden od bratov, ki je pomagal rešiti družino brata Seminegaja, je pozneje sam potreboval pomoč. Leta 1986 so ga zaprli, ker se ni hotel vpletati v politiko takratne oblasti. Nekaj let po tem, ko je zaščitil Seminegajeve, so ga skupaj z nekaterimi drugimi brati ponovno aretirali zaradi nevtralnosti. Brat Seminega se je s skupino bratov odpravil h krajevnim oblastem, da bi pojasnil, zakaj se Jehovove priče ne vpletamo v politiko. Razložil je še, kako pomembno vlogo je imel Justin pri tem, da je njegova družina danes živa. Naposled so iz zapora izpustili vse brate.

Zgled, ki so ga dali naši bratje in sestre med genocidom, je spodbudil mnoge, da so sprejeli resnico. Suzanne Lizinde, katoličanka sredi svojih 60-ih, je bila priča temu, da je njena Cerkev podpirala genocid. Videla pa je tudi, kako so se med genocidom vedli Jehovove priče, in opazila, da se imajo ti ljudje zares radi. Zaradi tega je hitro duhovno napredovala. Krstila se je januarja 1998 in nikoli ni izpustila občinskega shoda, pa čeprav je za to morala prehoditi pet kilometrov dolgo pot čez hribe. Tudi svoji družini je pomagala spoznati resnico. Eden od njenih sinov je danes starešina, eden od vnukov pa strežni služabnik.

VEČ STO TISOČ LJUDI NA BEGU

Misijonar Henk van Bussel je bil leta 1992 dodeljen v Ruando, nato so ga aprila 1994 evakuirali v Kenijo, od tam pa je odpotoval v mesto Goma na  vzhodu Konga, da bi pomagal pri organiziranju pomoči za ruandske begunce. Da bi Priče, ki so prihajali iz Ruande, v Kongu prepoznali sokristjane, so se bratje zadrževali pri mejnih prehodih in v rokah držali biblijsko literaturo ter peli ali žvižgali kraljestvene pesmi.

Med ljudmi je vladala panika. Medtem ko se je vojna med vladnimi silami in Ruandsko patriotsko fronto nadaljevala, je stotisoče ljudi pobegnilo v Kongo in Tanzanijo. Za Priče, ki so pribežali v Gomo, je bila kraljestvena dvorana nekakšen zbirni center. Kasneje so bratje v bližini mesta postavili begunsko taborišče za nekaj več kot 2000 ljudi – samo za Jehovove priče, njihove otroke in zainteresirane ljudi. Podobna taborišča so postavili tudi drugod na vzhodu Konga.

Medtem ko so bili ljudje na begu večinoma Hutuji, ki jih je bilo strah maščevanja, pa je bilo pri Pričah drugače – Hutuji in Tutsiji so bežali skupaj. Pomagati Tutsijem priti čez mejo v Gomo je bilo zelo nevarno, saj se je pobijanje Tutsijev nadaljevalo. Nekaj časa so morali, če so hoteli tutsijske Priče pretihotapiti iz države, na osebo plačati približno 70 evrov.

Ko je Pričam končno uspelo priti v Kongo, so želeli ostati skupaj. Nič niso hoteli imeti skupnega s pripadniki interahamwe, ki so bili znotraj begunskih taborišč Združenih narodov še vedno dejavni. Poleg tega je bila večina beguncev, ki niso bili Priče, naklonjena odstavljeni vladi. Jehovove priče med njimi niso bili priljubljeni, še posebej ne med pripadniki interahamwe, saj se jim Priče niso želeli pridružiti. Želeli so ostati ločeni od drugih, tako da so lahko ščitili svoje tutsijske brate in sestre.

 Priče, ki so pribežali iz Ruande, so potrebovali pomoč, saj je vse njihovo imetje ostalo doma. Tako so jim Jehovove priče iz Belgije, Francije, Kenije, Konga in Švice poslali denar, zdravila, hrano in obleko, prišli pa so tudi zdravniki in medicinske sestre. V eni od prvih letalskih pošiljk je francoska podružnica poslala veliko majhnih šotorov. Kasneje je belgijska podružnica poslala večje šotore, v katerih so se lahko nastanile cele družine. Dobili so tudi prenosna in napihljiva ležišča. Kenijska podružnica je poslala več kot dve toni oblačil in več kot 2000 odej.

IZBRUH KOLERE

Več kot tisoč Prič in zainteresiranih ljudi, ki so zbežali iz Ruande, se je zateklo v kraljestveno dvorano v Gomi in na zemljišče ob njej. Na žalost pa je v Gomi zaradi velikega števila beguncev izbruhnila kolera. Podružnica v Kongu Kinšasi je hitro ukrepala, da bi epidemijo zatrli. Po bratu Van Busslu, ki je z letalom priletel iz Nairobija v Gomo, je poslala 60 škatel zdravil. Kraljestveno dvorano so začasno spremenili v bolnišnico. Tam so si prizadevali, da bi bolne izolirali od drugih. Loic Domalain in še neki brat, oba zdravnika, sta se skupaj z Aimablom Habimanajem, zdravstvenim tehnikom iz Ruande, neutrudno razdajala. Tudi brat Hamel iz Francije je bil v teh težavnih razmerah v veliko pomoč, tako kot so bili še mnogi drugi bratje in sestre, ki imajo izkušnje z zdravljenjem in so prišli, da bi kot prostovoljci poskrbeli za bolne.

Kljub izrednim preventivnim ukrepom se je s kolero okužilo več kot 150 Prič in zainteresiranih ljudi. Preden so uspeli zajeziti širjenje te smrtonosne  bolezni, jih je približno 40 umrlo. Pozneje so najeli velik kos zemljišča, da bi na njem uredili begunsko taborišče za Jehovove priče. Postavili so na stotine majhnih šotorov, večji šotor iz Kenije pa so uporabili za bolnišnico. Ameriške zdravstvene delavce sta prevzela čistoča in red, ki sta vladala v taborišču.

Na začetku avgusta 1994 je odbor za pomoč v Gomi skrbel za 2274 beguncev: Prič, njihovih otrok in zainteresiranih ljudi. Veliko naših bratov in sester je pribežalo tudi v mesti Bukavu in Uvira na vzhodu Konga ter v Burundi. Nadaljnjih 230 je bilo v begunskem taborišču v Tanzaniji.

Bratje in sestre iz prevajalske pisarne v Kigaliju so bili primorani, da so zbežali v Gomo. Tam so najeli hišo, da so lahko prevajali naprej. To je bilo mogoče, ker jim je med vojno uspelo rešiti računalnik in generator ter ju preseliti iz Kigalija v Gomo.

Telefonija in poštna služba v Gomi praktično nista delovali. Toda s pomočjo Prič, zaposlenih na letališču, so lahko bratje v Gomi tedensko pošiljali prevedeno gradivo in drugo pošto v Nairobi v Keniji. Bratje v kenijski podružnici so jim pošto pošiljali na enak način.

Emmanuel Ngirente in še druga dva prevajalca so ne glede na težavne razmere vztrajno prevajali po svojih najboljših močeh. Nekatere članke iz Stražnega stolpa so morali zaradi vojne izpustiti, toda kasneje so jih prevedli in izdali v posebnih brošurah, ki so jih nato preučevali na občinskem preučevanju knjige.

ŽIVLJENJE V BEGUNSKIH TABORIŠČIH

Ljudje so še kar naprej bežali iz Kigalija. Francine je, potem ko so ji umorili moža Ananieja, pribežala v  Gomo, nato pa so jo premestili v eno od taborišč Jehovovih prič. Takole opiše življenje v taborišču: »Vsak dan je bilo nekaj bratov in sester določenih za pripravo hrane. Pripravili smo preprost zajtrk iz prosa ali koruze. Skuhali smo tudi opoldanski obrok. Ko smo opravili svoje naloge, smo lahko sodelovali pri oznanjevanju. Pričevali smo predvsem družinskim članom v taborišču, ki niso bili Priče, pa tudi tistim, ki so živeli zunaj taborišča. Toda čez čas so pripadniki interahamwe, ki so živeli v drugih taboriščih, postali jezni, ko so videli, da so Priče v taboriščih ločeni od drugih beguncev, zato so razmere postale nevarne.«

Novembra 1994 je postalo jasno, da bi bilo za brate in sestre najbolj varno, če bi se vrnili v Ruando. To je bilo priporočljivo zaradi negotovih razmer, ki so vladale v kongovskih taboriščih Neprič. Toda vrnitev ni bila tako enostavna. Milica interahamwe je upala, da se bodo ponovno organizirali in napadli Ruando, zato je bil za njih vsak, ki se je želel iz Konga vrniti v Ruando, dezerter.

Bratje so ruandsko vlado obvestili, da so Jehovove priče med vojno ostali nevtralni in niso sodelovali v genocidu nad Tutsiji, sedaj pa bi se radi vrnili v domovino. Vlada jim je predlagala, naj se obrnejo na Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), saj je ta imel vozila, s katerimi bi jih lahko prepeljali nazaj domov. Ker pa so bratje pričakovali, da jim bo milica skušala preprečiti vrnitev v Ruando, so se domislili zvijače.

Bratje so objavili, da bo v Gomi dan posebnega zbora, in pripravili transparente, s katerimi so  opozarjali na zbor. Nato pa so Pričam skrivaj sporočili, da je prišel čas za vrnitev v Ruando. Da ne bi vzbudili suma, so jim naročili, naj v taborišču pustijo vse svoje imetje ter vzamejo s seboj samo Biblijo in pesmarico, kakor da bi odšli na zbor.

Francine se spominja, da so hodili kar nekaj ur, preden so končno našli tovornjake, ki so čakali, da jih odpeljejo do meje. Na ruandski strani je UNHCR poskrbel za prevoz do Kigalija, nato pa še na področja, kjer so prej živeli. Tako se je decembra 1994 v Ruando vrnila večina Prič s svojimi družinami in zainteresiranih oseb. Belgijski časopis Le Soir (3. december 1994) je poročal: »Tisoč petsto ruandskih beguncev se je odločilo zapustiti Zair [Kongo], saj so menili, da jim v taborišču ne morejo zagotoviti zadostne varnosti. Gre za Jehovove priče, ki so svoje taborišče postavili malo višje od taborišča v kraju Katale. Jehovove priče je bivša vlada še posebej preganjala, ker niso hoteli nositi orožja in se niso udeleževali političnih shodov.«

Francine je po vrnitvi v Ruando lahko obiskala območno zborovanje v Nairobiju. Druženje z brati in sestrami ji je vlilo tolažbo in ji dalo moč, ki jo je potrebovala po smrti svojega moža, zatem pa se je vrnila v ponovno odprto prevajalsko pisarno v Kigaliju. Kasneje se je poročila z Emmanuelom Ngirentom, s katerim še danes služi v Betelu.

Kako se je Francine uspelo med vojno spoprijeti s svojimi občutki? Pojasnila je: »V mislih smo imeli samo eno: zdržati moramo do konca. Odločili smo se, da ne bomo premlevali groznih reči, ki so se nam dogajale. Spomnim se, da so me tolažile besede iz Habakuka  3:17–19, kjer piše, kako pomembno je, da smo veseli kljub težavnim okoliščinam. Zelo so me spodbudili tudi bratje in sestre. Nekateri so mi napisali pisma. To mi je pomagalo, da sem lahko ostala duhovno in pozitivno naravnana. Spomnila sem se, da je Satan poln zvijač. Če se povsem osredinimo na eno vrsto težav, lahko hitro postanemo žrtev drugih. Če nismo pazljivi, lahko tako ali drugače oslabimo.«

VRNITEV V RUANDO

Brat Van Bussel je bil v veliko pomoč bratom in sestram, ki so se vrnili. Takole pripoveduje: »Uvedli smo program, s katerim smo svojim bratom in sestram – tudi tistim, ki so ostali v Ruandi in so izgubili skoraj vse – pomagali, da so se po vojni zopet postavili na noge. Določeni postavljeni bratje so obiskali vsako občino, da bi videli, kakšne so potrebe. Družine in posamezniki so dobivali pakete, v katerih so bile stvari, ki so jih potrebovali. Priče so se zavedali, da bodo morali po treh mesecih poskrbeti sami zase.«

Seveda so bili pozorni predvsem na duhovne potrebe bratov in sester. Prevajalski tim se je vrnil na prvotno lokacijo v Kigaliju. Brat Van Bussel se spominja, da je bila hiša, v kateri smo imeli pisarno, prerešetana s kroglami, toda večina knjig v skladišču je bila še vedno tam. V škatlah za literaturo so še mesece kasneje našli svinčene krogle. Neki prevajalec pa je na vrtu našel celo ročno granato! Naslednje leto, približno oktobra 1995, se je prevajalski tim preselil v veliko večjo in ustreznejšo stavbo na drugi strani mesta. V tej najeti stavbi so imeli delovne in bivalne prostore, vse dokler ni bila leta 2006 zgrajena nova podružnica.

 »BILO JE, KAKOR DA SMO PRIČE VSTAJENJU!«

Do decembra 1994 se je večina bratov in sester že vrnila iz Konga, in to še ravno pravi čas za območno zborovanje, ki je imelo prikladno temo »Pobožen strah«. Organizirali so ga na zemljišču ene od kraljestvenih dvoran v Kigaliju. Udeležili so se ga Priče iz Francije, Kenije in Ugande. V petek zjutraj je bilo na kraju zborovanja vse polno bratov in sester. Neka sestra se spominja: »Zelo ganljivo je bilo opazovati brate in sestre, ki so se objemali s solzami v očeh. Videli so se prvič po izbruhu vojne. Našli so prijatelje, za katere so mislili, da so mrtvi!« Neka druga sestra pa je rekla: »Bilo je, kakor da smo priče vstajenju!«

Med delegati iz Kenije je bil tudi Günter Reschke. Povedal je: »Kako zelo smo bili veseli, da smo se po vseh težavah lahko spet zbrali in videli, kdo je preživel! Toda ni šlo vse gladko. Oblast je zaskrbelo, ko je videla zbrano tako veliko množico ljudi. Zgodaj popoldan so prišli oboroženi vojaki in nam rekli, da je zborovanje zaradi varnosti preklicano in da naj takoj zapustimo prostor. Vzeli smo si nekaj časa in spodbudili prijatelje, toda nazadnje smo se le morali vrniti v Nairobi. Bili smo razočarani, ker so brate prikrajšali za zborovanje. Toda naj nas je to še tako razžalostilo, smo imeli vsaj to zadoščenje, da smo brate in sestre po svojih najboljših močeh spodbudili, naj vztrajajo v veri. Odšli smo s prepričanjem, da so to tudi odločeni delati.«

Zdaj ko je bilo v državi spet nekoliko mirneje, se je veliko beguncev iz Ruande, ki so živeli v tujini, odločilo vrniti. Med temi, ki so se vračali, so bili tudi nekateri, ki se niso rodili v Ruandi, saj so njihovi starši med etničnimi in političnimi prevrati konec 50-ih let in v 60-ih letih prejšnjega stoletja zbežali iz države.  Vrnilo se je tudi nekaj takih, ki so spoznali resnico v drugih državah. Na primer, James Munyaburanga se je pravega čaščenja skupaj z družino oklenil v Srednjeafriški republiki. Nova ruandska vlada je vračajočim se beguncem vneto ponujala državno službo, in tako so jo ponudili tudi bratu Munyaburangu. Toda po vrnitvi v Ruando so mu sorodniki in sodelavci nasprotovali in se mu posmehovali, ker se je odločil, da bo živel po krščanskih načelih. Nazadnje je zaprosil za predčasno upokojitev in začel redno pionirati. Sedaj pravno pomaga Jehovovim pričam v državi.

Ngirabakunzi Mashariki je spoznal resnico v vzhodnem Kongu. Povedal je: »Ker sem Tutsi, sem moral leta prenašati diskriminacijo. Ko sem spoznal Jehovove priče, je bilo, kot da bi prišel na drug planet! Družiti se z iskrenimi ljudmi, ki živijo v skladu s tem, kar so učili, je bil pravi čudež. Ta ljubezen je prišla še bolj do izraza med genocidom nad Tutsiji leta 1994. Bratje so mene in mojo družino skrili in zaščitili. Leta 1998 so me povabili v Betel, kjer sedaj služim skupaj s svojo ženo Emerance. Željno pričakujem novi svet, kjer bodo vsi predsodki in diskriminacija samo še stvar preteklosti, zemlja pa bo polna ljudi, ki bodo klicali Božje ime in živeli skupaj v enotnosti.«

OZNANJEVANJE SPET V ZAGONU

Marca 1994, tik pred vojno, je bilo v Ruandi 2500 oznanjevalcev. Čeprav je bilo v genocidu ubitih veliko bratov in sester, so maja 1995 v državi dosegli novo najvišje število oznanjevalcev, in sicer 2807. Iskreni posamezniki so se zgrinjali v Jehovovo organizacijo.  Tako je na primer neka posebna pionirka preučevala Biblijo z 22 ljudmi, nekaj pa jih je imela na čakalni listi! Okrajni nadzornik je opazil: »Vojna je ljudem pomagala razumeti, kako nekoristno si je prizadevati za gmotne reči.«

Januarja 1996 so bratje organizirali območno zborovanje »Radostni hvalilci«. To je bil zares radosten dogodek! Ker je bilo leto pred tem zborovanje prekinjeno, je bilo to zborovanje prvo, ki so ga imeli po vojni. Neki očividec je povedal: »Ljudje so se objemali, tekle so solze, še posebej lepo je bilo videti hutujske in tutsijske brate in sestre, ki so objemali drug drugega.« Najvišje število navzočih je bilo 4424 in 285 se jih je krstilo. Brat Reschke se spominja: »Prav ganljivo je bilo, ko so kandidati na vprašanji za krst odgovorili z glasnim ‚Jego!‘ (da). Medtem ko  so na igrišču v vrsti čakali na krst, se je ulila močna nevihta, tako da so bili vsi premočeni. Toda to jih sploh ni motilo, saj so si mislili: ‚Tako ali tako bomo mokri!‘«

Henk van Bussel se je vrnil v Ruando, Günter Reschke, ki je prišel pomagat, da je delo spet steklo, pa je bil sedaj za stalno dodeljen v državo. Kaj kmalu sta se v Ruando vrnila tudi Godfrey in Jennie Bint.

NJUN SIN JE BIL IZGUBLJEN, A SO GA NAŠLI!

V letih po vojni so bile družine, katerih člani so bili zaradi bojev ločeni drug od drugega, ponovno združene. Leta 1994 se je na primer v Kigaliju zaostril boj med obema vojskama in prebivalstvo je množično bežalo. V nastali paniki je bil Oreste Murinda ločen od svoje žene in je pobegnil z dve leti in pol starim sinčkom v mesto Gitarama. Ko se je pozneje Oreste odpravil iskat hrano, so spet izbruhnili boji in v zmešnjavi je bil ločen še od svojega sina.

Po vojni sta Oreste in njegova žena ponovno prišla skupaj, toda še vedno sta pogrešala sina. Menila sta, da so ga ubili. Več kot dve leti kasneje pa je neki moški, ki ni bil Priča, prišel s podeželja v Kigali zaradi dela. Spoznal je nekaj bratov in mimogrede omenil, da so njegovi sosedje v Gisenyiju med vojno izgubili otroke, zdaj pa skrbijo za siroto. Ta otrok se je spomnil očetovega imena in tega, da so njegovi starši Jehovove priče. Bratje so prepoznali ime in navezali stik s starši. Starši so moškemu pokazali fotografije svojega sina. Da, bil je on! Oreste je nemudoma odšel ponj in tako sta bila starša po dveh letih in pol spet skupaj s svojim sinom! Deček je danes krščen oznanjevalec.

 Izjemno pa je bilo tudi to, da so bratje in sestre poskrbeli za vse osirotele otroke Prič. Nobenega niso dali v sirotišnico. V nekaterih primerih so poskrbeli še za osirotele otroke svojih sosedov ali drugih družinskih članov. Neki zakonski par, ki je že sam imel deset otrok, je vzel k sebi še deset sirot in tudi poskrbel zanje.

NA SEVERU LJUDI ZOPET PREVZAME NEGOTOVOST

Pred koncem leta 1996 je v Kongu izbruhnila državljanska vojna, in begunska taborišča, kjer je bilo več kot milijon ruandskih beguncev, niso bila več varna. Novembra so se morali begunci vrniti v Ruando ali pa bežati naprej v kongovske deževne gozdove. Večina se jih je vrnila. Med njimi so bili tudi Priče, ki so decembra 1994 ostali v Kongu. To je bil nepozaben prizor: po ulicah Kigalija se je vila reka ljudi, starejših in mlajših, ki so hodili v oblačilih, prašnih od afriške zemlje, na glavi pa so nosili cule. Vsi ti begunci so se morali vrniti v svoj rodni kraj v gorovju oziroma v svojo skupnost ter se tam prijaviti. Varnostni ukrepi so bili za nekaj časa zelo poostreni.

Žal pa so se z begunci vrnili tudi mnogi slabi ljudje, na primer nekateri  pripadniki milice interahamwe, ki so svojo dejavnost skušali nadaljevati na severu države. Zato je vlada tja poslala vojsko, da bi poskrbela za varnost. Na tistem področju je živelo veliko Prič in zanje je bil velik izziv ostati nevtralni. Med letoma 1997 in 1998 je več kot 100 oznanjevalcev izgubilo življenje, večinoma zato, ker so zvestovdano vztrajali v krščanski nevtralnosti. Včasih je bilo za okrajnega nadzornika področje preveč nevarno, da bi redno obiskoval tamkajšnje oznanjevalce.

POGUMNI ZAKONSKI PAR

Théobald Munyampundu je bil eden od redkih okrajnih nadzornikov, ki si je upal obiskovati občine na nevarnih področjih. Z ženo Berancille sta bila nevarnosti že vajena. Théobald se je krstil leta 1984, dve leti kasneje pa so ga skupaj z mnogimi drugimi brati in sestrami zaprli in hudo pretepli. Skupaj z ženo sta tudi tvegala življenje, ko sta med genocidom nad Tutsiji skrivala brate in sestre. Potem ko sta rešila nekega najstnika, ki so mu v genocidu umorili mamo, jima je uspelo zbežati v Tanzanijo. Tam je Théobald obiskal begunski taborišči v Benacu in Karagwu, da bi spodbudil brate in sestre, čeprav je bilo zaradi razbojnikov potovanje med taborišči zelo nevarno.

Ko sta se Théobald in njegova žena vrnila v Ruando, sta spet tvegala življenje, tokrat zato, da bi lahko obiskala Priče v nemirnem severozahodnem delu države. »Včasih so bile občine, ki sva jih obiskala, precej oddaljene,« je povedal Théobald. »Zaradi nevarnosti nisva mogla prenočevati pri tamkajšnjih Pričah. Spomnim se, da sva med enim od  obiskov v deževnem obdobju vsak dan pešačila štiri ure med nalivi, da sva lahko prišla do bratov in sester, nato pa se zvečer vračala na prenočišče.«

Théobald je opisal nekega brata, ki ga je spoznal med obiskom oddaljene skupine: »Jean-Pierre je slep, zato sem bil nadvse osupel, ko je pri branju Biblije v Teokratični strežbeni šoli vstal. Zdeklamiral je dodeljeni del, in to brez napak, pri tem pa je celo natančno upošteval ločila! Nekega brata, ki je dober bralec, je predtem prosil, naj mu odlomek večkrat prebere, in tako si ga je zapomnil. Njegova odločenost me je resnično spodbudila.«

Théobald je glede svojega izpolnjenega in včasih nevarnega življenja povedal naslednje: »V vseh teh težavnih časih sva se z ženo vedno zanašala na Jehova in se večkrat spomnila besed iz Hebrejcem 13:6: ‚Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?‘« Z ženo sta zvesto služila v okrajnem in območnem delu, zdaj pa kljub zdravstvenim težavam služita kot posebna pionirja.

GRADNJA ZBORSKE DVORANE

Medtem ko je število Prič naraščalo, je v Kigaliju postajalo vse težje najti primerne prostore za zborovanja. Tako je bilo denimo decembra 1996 zaradi smrdečih odplak iz bližnjega zapora pokvarjeno območno zborovanje »Sli božanskega miru«, ki so ga  organizirali na tamkajšnjem stadionu. Priče so se pritoževali nad smradom, starše pa je skrbelo za zdravje njihovih otrok. Zaradi slabih razmer je deželni odbor soglasno sklenil, da na tem stadionu ne bodo več imeli območnih zborovanj. Toda kje drugje bi jih lahko organizirali?

Oblasti so eni od kigalijskih občin dodelile parcelo za gradnjo kraljestvene dvorane. Parcela je imela precej večjo kvadraturo, kot smo jo potrebovali za dvorano. Če bi torej bratje predložili samo načrte za kraljestveno dvorano, bi jim oblasti najverjetneje vzele del zemlje in jo dodelile komu drugemu. Zato so z zaupanjem v Jehova predložili načrte za kraljestveno dvorano in za zbirno mesto na prostem, kjer bi imeli zbore, ter priložili načrte za dodatno kraljestveno dvorano, ki bi jo zgradili, če  bi bilo to potrebno. Krajevne oblasti so načrte odobrile.

Bratje so zemljišče očistili, ga pripravili za gradnjo in postavili ograjo. Na stotine prostovoljcev je odstranilo podrast in izkopalo globoke jame za latrine. Sedaj so imeli čudovito zemljišče z rahlo nagnjeno lego – idealno za zbore.

V mesecih, ki so sledili, so Priče tam organizirali dva zbora in še poseben shod, toda zaradi močnega vetra in dežja so se navzoči morali stiskati pod ponjavami in dežniki. Zato so Vodstvenemu organu predlagali, da bi zgradili preprosto zborsko dvorano brez sten.

Marca 1998 je Vodstveni organ odobril gradnjo zborske dvorane. Pripravljalna dela so se kmalu pričela. Pri kopanju jam za temelje podpornih stebrov so sodelovale cele družine. Vsi so delali z ramo ob rami. Šestega marca 1999 je imel Jean-Jules Guilloud iz švicarske podružnice posvetitveni govor za lepo novo zborsko dvorano.

 Leta 1999 je bilo po vsej državi spet varno. Februarja tega leta so v ruandski Betel dodelili nov misijonarski par, Ralpha in Jennifer Jones. Tako je betelska družina narasla na 21 članov.

Kakih 1600 kilometrov stran v Kinšasi (Kongo) sta v Strežnospopolnjevalni šoli (danes Biblijska šola za samske brate) diplomirala dva brata iz Ruande. Ker pa je v Kongu izbruhnila vojna, je bilo za brate iz Ruande vse težje potovati v Kinšaso. Zato se je Vodstveni organ strinjal s predlogom, da bi Strežnospopolnjevalna šola potekala v Kigaliju. Tako je decembra 2000 v Kigaliju diplomiral prvi razred 28 učencev iz Burundija, Konga in Ruande.

Maja 2000 je bila v Ruandi ustanovljena podružnica. Zaradi hitrega porasta je bilo treba opraviti vse več dela, zato so bratje kmalu poiskali primerno zemljišče za gradnjo podružničnih prostorov. Aprila 2001 so kupili dva hektarja veliko zemljišče. Mnogo bratov  v Kigaliju ne bo nikoli pozabilo, kako težko je bilo očistiti podrast z zemljišča, ki je bilo več let zapuščeno.

IZBRUH VULKANA NA VZHODU KONGA

Sedemnajstega januarja 2002 je na vzhodu Konga, 16 kilometrov stran od Gome, začel bruhati vulkan Nyiragongo. Večina prebivalcev je morala zapustiti svoj dom. Mnogi od tamkajšnjih 1600 oznanjevalcev so se s svojimi otroki in zainteresiranimi posamezniki zatekli na drugo stran meje v bližnji Gisenyi v Ruandi, tam pa so jih napotili proti najbližjim kraljestvenim dvoranam.

Naslednji dan so Priče v ruandski podružnici na tritonski tovornjak naložili osnovne potrebščine, med drugim hrano, odeje in zdravila. Nato so jih hitro dostavili šestim kraljestvenim dvoranam, ki stojijo v bližini meje s Kongom.

Ruandska vlada se je iz varnostnih razlogov bala dovoliti tako številnim državljanom Konga ostati v kraljestvenih dvoranah, zato je vztrajala pri tem, da se morajo preseliti v begunska taborišča. Predstavniki ruandskega podružničnega odbora so se v Gomi sestali s članoma kongovskega podružničnega odbora in starešinami gomskih občin, da bi se dogovorili, kaj naj storijo. Bratje iz Konga se pod nobenim pogojem niso strinjali s tem, da bi njihove brate in sestre premestili v ruandska begunska taborišča. »Leta 1994 smo poskrbeli za več kot 2000 ruandskih Prič, njihovih družin in zainteresiranih posameznikov,« so rekli, »zato ne bomo pustili, da naše brate in sestre nastanijo v taborišča. Naj se torej vrnejo v Gomo in poskrbeli bomo zanje, kot smo takrat za Priče iz Ruande.«

 Bratje iz Konga so tako svojim rojakom in sokristjanom izkazali ljubečo gostoljubnost, ko se niso strinjali s tem, da bi živeli v taboriščih, ki so jih vodile svetne organizacije, ampak so jim rekli, naj se vrnejo v Kongo, kjer jih bodo nastanili pri družinah Prič. Tako so se raundski Priče s svojimi družinami vrnili v Gomo, tam pa so jim bratje in sestre priskrbeli nastanitev. Bratje in sestre iz Belgije, Francije in Švice so jim medtem poslali plastične ponjave in še druge nujne potrebščine. Priče so ostali v Gomi, dokler niso bili zgrajeni njihovi novi domovi.

TEOKRATIČNI MEJNIKI

Regionalni oddelek za inženiring v Republiki Južni Afriki je izdelal načrte za novo podružnico, za gradnjo pa so bratje v Ruandi najeli krajevne izvajalce. Pri projektu so sodelovali mednarodni prostovoljci, veliko krajevnih Prič pa je z veseljem pomagalo pri urejanju okolice in drugih zaključnih delih. Kljub nekaterim zakasnitvam in drugim težavam se je betelska družina marca 2006 preselila v čudovito novo podružnico. Proti koncu istega leta je v Ruando za poseben posvetitveni program 2. decembra prišel član Vodstvenega organa Guy Pierce z ženo. Programa se je udeležilo 553 bratov in sester, med njimi je bilo 112 delegatov iz 15 držav.

Pri gradnji sta sodelovala tudi Jim in Rachel Holmes iz Kanade. Znala sta ameriški znakovni jezik, zato sta se ponudila, da bi ob ponedeljkih po preučevanju Stražnega stolpa, ki ga ima betelska družina, organizirala učne ure za betelčane, ki bi jih ta jezik zanimal. Odzvalo se jih je šest. Tako dobro so  napredovali, da so lahko kmalu ustanovili skupino v znakovnem jeziku.

Nato je junija 2007 v Ruando kot misijonar prišel Kevin Rupp, ki je končal Strežnospopolnjevalno šolo v Švici, da bi pomagal skupini za znakovni jezik. Kmalu zatem je v Ruando prispel misijonarski zakonski par iz Kanade, ki je prav tako imel izkušnje z znakovnim jezikom. Julija 2008 so ustanovili občino v znakovnem jeziku in kmalu je nastalo še nekaj skupin.

Bratje in sestre so bili zelo navdušeni, ko je bilo leta 2007 na območnem zborovanju objavljeno, da so bili v kinjaruandščini dokončani Krščanski grški spisi – prevod novi svet. Združene biblične družbe so celotno Sveto pismo v kinjaruandščini izdale  leta 1956. Res so se zelo potrudili, da so Sveto pismo prevedli v krajevni jezik – v Hebrejskih spisih se celo sedemkrat pojavi ime Jehova (YEHOVA) – vendar je Prevod novi svet v primerjavi z omenjeno izdajo veliko bolj dostopen ljudem, še zlasti tistim, ki nimajo veliko sredstev. Ta novi prevod je zaradi marljivega prizadevanja domačih prevajalcev, ki jim je pomagal oddelek za pomoč prevajalcem v New Yorku, točen in lahko berljiv. Kako lepo je bilo videti otroke v kraljestveni dvorani: večina je imela svoj izvod Grških spisov in se med shodom navdušeno javljala za branje svetopisemskih vrstic.

NOVE TEŽAVE V ZVEZI Z NEVTRALNOSTJO

Resda Jehovove priče v Ruandi od leta 1992, odkar so bili pravno priznani, uživajo versko svobodo, vendar se morajo bratje zaradi krščanske nevtralnosti spoprijemati z vedno novimi težavami. V preteklih 15 letih so aretirali na stotine naših bratov, ker niso sodelovali pri vojaškem nočnem patruljiranju. Toda potem ko so se predstavniki Prič sestali z nekaterimi ministri, so se oblasti strinjale, da bratom odobrijo kako drugo delo.

V zadnjih letih je 215 učiteljev ostalo brez službe, ker se niso hoteli udeležiti politično obarvanih seminarjev. Poleg tega so iz šol izključili 118 učencev, ker  niso želeli peti državne himne. Predstavniki podružnice so se odpravili k oblastem in jim pojasnili, zakaj smo odločeni ostati nevtralni, in zato so po več mesecih večini otrok dovolili, da se vrnejo v šolo. Ko so bratje opozorili na zgodovino Jehovovih prič v Ruandi, so poudarili, da so jih oblasti leta 1986 zaprle zaradi njihove nevtralnosti, leta 1994 pa Priče ravno zaradi svoje nevtralnosti niso sodelovali v genocidu. (Jan. 17:16)

Jehovove priče ubogajo državne zakone, obenem pa ostajajo politično nevtralni, ne glede na to, kdo je na oblasti. Na primer, leta 1986 so Françoisa - Xavierja Hakizimanaja zaradi njegove nevtralnosti zaprli za 18 mesecev. Ko je po genocidu prišla na oblast druga vlada, so ga leta 1997 in 1998 spet zaprli iz istega razloga. Takšni primeri kažejo, da so Jehovove priče nevtralni ne glede na trenutno oblast in da s svojo nevtralnostjo ne nasprotujejo določeni vladi. Krščanska nevtralnost temelji na načelih, ki so zapisana v Svetem pismu.

Kljub vedno novim težavam pa se lahko Priče v Ruandi svobodno zbirajo na tedenskih shodih in organizirajo zborovanja. Prav tako lahko oznanjujejo in imajo shode tudi v številnih zaporih, v katerih je doslej sprejelo resnico že dobršno število zapornikov. Poleg tega je bilo v službenem letu 2009 v šestih sodnih primerih razsojeno v prid Jehovovih prič v Ruandi.

 OBETA SE SVETLA PRIHODNOST

V poročilu o Ruandi bi nekaj manjkalo, če ne bi omenili izjemno uspešnega programa za gradnjo kraljestvenih dvoran. Odkar so leta 1999 uvedli program za gradnjo kraljestvenih dvoran v državah z omejenimi sredstvi, so prostovoljci zgradili kakih 290 preprostih, toda lepih dvoran.

Bratje, ki so jih navdušeno podprli krajevni oznanjevalci, so večino teh dvoran postavili v treh mesecih. Ker Priče v državi zelo hitro gradijo kraljestvene dvorane, to vzbuja radovednost opazovalcev, Jehovovim služabnikom pa odpira priložnosti za pričevanje. Priče so poleg zborske dvorane v Kigaliju zgradili še deset manjših in preprostih zborskih dvoran brez sten, da oznanjevalcem, ki prihajajo na zbor, ni več treba prepešačiti tako velikih razdalj po hribovitem področju. Zgradili so tudi štiri kraljestvene dvorane, ki jih lahko razširijo in uporabijo za zborovanja.

V prvih mesecih vsakega koledarskega leta vse občine goreče sodelujejo pri oznanjevanju na nedodeljenem oziroma redko obdelanem področju. Da bi obdelali takšna področja, oznanjevalci včasih prepotujejo precejšnje razdalje, in to na lastne stroške. Na bolj oddaljena področja pošljejo začasne posebne pionirje, da tam oznanjujejo tri mesece. In tako nastajajo skupine, ki so temelj bodočim občinam. V oznanjevalski kampanji, ki je potekala od januarja do marca 2010, so denimo začeli na stotine biblijskih poukov in ustanovili devet skupin. Poleg tega je v istem obdobju 30 začasnih posebnih pionirjev ustanovilo 15 novih skupin.

 ŠE EN MEJNIK

Bratje in sestre v Ruandi so bili na območnem zborovanju »Bodite budni!« navdušeni, ko je bil objavljen izid nove pesmarice. Prav tako so se zelo razveselili, ko so slišali izbor novih pesmi, zapetih v kinjaruandščini. Ne le da je bila nova pesmarica zelo hitro prevedena v kinjaruandščino, ampak so občine svoje izvode dobile dovolj zgodaj, da so lahko bratje in sestre začeli peti nove pesmi na shodih januarja 2010, sočasno s svetovno bratovščino.

Potem ko so leta 2007 izšli Krščanski grški spisi – prevod novi svet v kinjaruandščini, je seveda vse zanimalo, kdaj bo v kinjaruandščino prevedeno celotno Sveto pismo. Ko se je leta 2010 približevalo območno zborovanje, so objavili, da bo zborovanje (ki je bilo avgusta v Kigaliju) obiskal Guy Pierce, član Vodstvenega organa. Zborovanje je bilo organizirano na športnem stadionu, takoj čez cesto nasproti podružničnega urada. Med brati in sestrami na stadionu je bilo čutiti navdušenje. Kako čudovito je bilo, ko je brat Pierce objavil izid celotnega Svetega pisma – prevod novi svet v kinjaruandščini! Vseh 7149 navzočih na petkovem dopoldanskem programu je prejelo svoj izvod novega prevoda Biblije. V nedeljo so programu prisluhnili še bratje in sestre iz drugih območij Ruande, tako da je bilo vsega skupaj navzočih 11.355 ljudi. Med zborovanjem so blizu stadiona marširali vojaki. Tudi oni so želeli dobiti vsak svoj izvod novega prevoda in tako so jim bratje razdelili 180 Biblij. Kigalijski župan, načelnik policije in odgovorne osebe z ministrstva za šport so prav tako hvaležno prejeli vsak po en izvod.

 Leta 1970 so dobro novico v Ruandi začeli oznanjevati trije oznanjevalci. Sedaj je tukaj kakih 20.000 oznanjevalcev in mesečno vodijo okoli 50.000 biblijskih poukov. Aprila 2011 je bilo na spominski slovesnosti navzočih 87.010 ljudi. Jehovove priče v Ruandi že od nekdaj slovijo po tem, da so vneti oznanjevalci. Na tem rodovitnem polju marljivo sodelujejo z »Gospodarjem žetve« in se nimajo namena upočasniti, kar se vidi iz tega, da jih približno 25 odstotkov sodeluje v kaki obliki polnočasne službe, drugi pa oznanjujejo povprečno 20 ur na mesec. Medtem ko Jehova še naprej blagoslavlja oznanjevanje, lahko z navdušenjem pričakujemo številne posameznike, ki bodo prišli k Jehovovi gori pravega čaščenja v tej deželi tisočerih gričev. (Mat. 9:38; Miha 4:1, 2)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 178]

Zapornike je posvaril, naj se pazijo Jehovovih prič.

[Poudarjeno besedilo na strani 181]

Pozdravljali so se s »Komera!«, kar pomeni »Le pogum!«.

[Poudarjeno besedilo na strani 218]

»Jehova, sami ne moremo storiti prav nič, da bi se rešili. Samo ti nas lahko rešiš!«

 [Okvir/slika na strani 166]

Splošni podatki o Ruandi

Zemljepisni podatki:

Ruanda meri od severne do južne meje le 177 kilometrov, v širino pa 233 kilometrov. V njej živi po ocenah več kot 11,000.000 prebivalcev in je najgosteje poseljena afriška država. Glavno mesto je Kigali.

Prebivalstvo:

Sestavljajo ga Hutuji, Tutsiji, ljudstvo Twa ter nekaj Azijcev in Evropejcev. Več kot polovica ljudi je katoličanov, več kot četrtina pa je protestantov, od katerih so mnogi adventisti. Drugi so muslimani ali pripadniki različnih krajevnih verovanj.

Jezik:

Uradni jeziki so kinjaruandščina, angleščina in francoščina. Pri trgovanju s sosednjimi državami uporabljajo svahili.

Gospodarstvo:

Večina Ruandcev je kmetovalcev. Ker zemlja na splošno ni tako rodovitna, mnogi pridelajo komaj dovolj hrane za preživetje svoje družine. Gojijo čaj in bolhač (rastlino, iz katere pridobivajo insekticid), kot tudi kavo, ki je glavno izvozno blago.

Prehrana:

K osnovni prehrani spadajo krompir, banane in fižol.

Podnebje:

Čeprav je Ruanda blizu ekvatorja, ima na splošno dokaj blago podnebje. V notranjih višjih legah je povprečna temperatura 21 stopinj Celzija, letno pa zapade kakih 1140 milimetrov dežja.

 [Okvir/slika na strani 185]

»Drugače bova imela opravka z Jehovom!«

EMMANUEL NGIRENTE

ROJEN: 1955

KRŠČEN: 1982

KRATKA BIOGRAFIJA: Član ruandskega podružničnega odbora in nadzornik prevajalskega oddelka.

▪ LETA 1989 sem pioniral v vzhodnem delu Ruande. Konec tistega leta so me dodelili v prevajalsko pisarno. Bil sem šokiran, saj nisem imel izkušenj s prevajanjem in nisem vedel, ali bom kos temu izzivu. Vseeno sem se lotil prevajanja treh publikacij. Najeli smo neko hišo in si priskrbeli nekaj slovarjev. Včasih sem delal vso noč in se krepčal s kavo, zato da ne bi zaspal.

Ko je oktobra 1990 v državo vdrla Ruandska patriotska fronta, so nekateri sumili, da Jehovove priče sodelujejo s sovražnimi silami. Agenti državne varnostne službe so pričeli poizvedovati. Ker sem delal doma, so mislili, da sem nezaposlen, zato jih je zanimalo, kaj počnem. Nekega dne so nenapovedano preiskali hišo. Ker sem tipkal vso noč, sem ob petih zjutraj poskušal zaspati. Nenadoma sem dobil klic, da moram od doma in se udeležiti krajevne delovne akcije.

Medtem ko sem bil odsoten, so lokalne oblasti premetale vso hišo. Ko sem se vrnil, so mi sosedje povedali, da sta policist in krajevni uradnik celo uro brala prevedeno besedilo, v katerem je bil velikokrat omenjen Jehova. Navsezadnje sta rekla: »Bolje, da zapustiva to hišo, drugače bova imela opravka z Jehovom!«

 [Okvir/slika na strani 194]

V 100 dneh je umrlo milijon ljudi

»Genocid v Ruandi, storjen leta 1994, je eden najbolj očitnih primerov genocida v sodobni zgodovini. Pripadniki Hutujev, večinske etnične skupine v tej majhni državi v srednji Afriki, so od zgodnjega aprila 1994 pa vse do sredine julija 1994 sistematično pobijali pripadnike Tutsijev, tamkajšnje etnične manjšine. Skrajnostni hutujski režim je v strahu, da bi zaradi demokratičnega gibanja in državljanske vojne izgubil oblast, načrtoval odstranitev vseh tistih, za katere je menil, da predstavljajo grožnjo za njegovo oblast – tako zmernih Hutujev kot tudi Tutsijev. Genocid se je končal šele, ko je pretežno tutsijska uporniška vojska zavzela deželo in naredila konec genocidnemu režimu. V samo sto dneh je zaradi genocida in vojne življenje izgubilo kar milijon ljudi, kar kaže na to, da je bil pokol v Ruandi eden najhujših množičnih pobojev v zapisani zgodovini.« (Encyclopedia of Genocide and Crimes Against Humanity)

V genocidu je bilo umorjenih okoli 400 Jehovovih prič. Med njimi so bili tudi Hutuji, ki so ščitili svoje tutsijske brate in sestre. Nihče od Prič ni umrl, ker bi nanj dvignil roko kdo od sovernikov.

[Slika]

Ljudje bežijo iz Ruande.

 [Okvir/slika na strani 197]

»Celice smrti«

»Tisti, ki so vodili genocid, so izkoristili zgodovinski koncept cerkva kot zavetišč, zato da so vanje zvabili na desettisoče Tutsijev z lažnimi obljubami, da bodo tam na varnem. Nato so hutujska milica in vojaki pričeli sistematično pobijati uboge ljudi, ki so tam poiskali zavetje. V množice, zbrane v cerkvenih zgradbah in šolskih objektih, so streljali s pištolami in metali granate, tiste, ki so preživeli, pa so po vrsti pokončevali z mačetami, kosirji in noži. [. . .] Vendar pa cerkve še zdaleč niso bile vpletene v genocid samo tako, da so pasivno dovoljevale, da so njihove zgradbe uporabljali kot celice smrti. V nekaterih skupnostih so duhovniki, kateheti in drugi cerkveni uslužbenci, ki so poznali lokalno prebivalstvo, razkrili, kateri posamezniki so Tutsiji, ki naj bi bili odstranjeni. V drugih primerih pa so cerkveni uslužbenci aktivno sodelovali v pobijanju.« (Christianity and Genocide in Rwanda)

»Glavna obtožba, ki bremeni [Katoliško] Cerkev, je, da je odrekla zvestobo tutsijski eliti in podprla hutujsko revolucijo, s čimer je pripomogla k temu, da se je v večinsko hutujski državi naposled povzpel na oblast Habyarimana. Ko gre za dejanski genocid, kritiki ponovno omenjajo Cerkev kot neposredno odgovorno za podpihovanje sovraštva, varovanje hudodelcev in za to, da ni zaščitila tistih, ki so za njenimi zidovi poiskali zavetje. Številni so tudi mnenja, da je Cerkev kot duhovni voditelj večine prebivalstva v Ruandi moralno odgovorna za to, da ni posegla po vseh razpoložljivih sredstvih in tako ustavila pobijanja.« (Encyclopedia of Genocide and Crimes Against Humanity)

 [Okvir/slike na straneh 201–203]

»Kako lahko ubijemo človeka, za katerega vsi prosijo?«

JEAN-MARIE MUTEZINTARE

ROJEN: 1959

KRŠČEN: 1985

KRATKA BIOGRAFIJA: Po poklicu je gradbinec in velja za zvestega brata s prisrčnim nasmehom. Nedolgo po svojem krstu, leta 1986, je bil osem mesecev v zaporu. Leta 1993 se je poročil z Jeanne. Danes služi kot predsedujoči odbora zborske dvorane v Kigaliju.

▪ SEDMEGA aprila je mene, mojo ženo in najino mesec dni staro hčerkico Jemimo nenadoma prebudilo silovito streljanje. Najprej sva mislila, da gre za kakšen politični spor, toda kmalu sva izvedela, da so člani milice interahamwe začeli sistematično pobijati vse Tutsije. Ker smo Tutsiji, si nismo upali stopiti ven. Z ženo sva vneto molila k Jehovu, da bi nama pomagal uvideti, kaj naj storiva. Medtem so trije pogumni bratje, ki so bili Hutuji, – Athanase, Charles in Emmanuel – tvegali svoje življenje, da so nam prinesli hrano.

Približno mesec dni sva se bila z ženo prisiljena skrivati v domovih različnih bratov in sester. Ko je bila gonja za Tutsiji na višku, so člani milice odkrili moje skrivališče in nadme prišli z noži, sulicami in mačetami. Ko sem jih zagledal, sem začel teči, kolikor so me nesle noge, da bi se skril v grmovje, a so me odkrili. Oboroženim moškim, ki so me obkolili, sem roteče povedal, da sem  Jehovova priča, toda odgovorili so: »Ti si upornik!« Podrli so me na tla ter me udarjali s palicami in puškinimi kopiti. Čez čas se je okoli nas zbrala množica ljudi. Med njimi je bil neki moški, ki sem mu nekoč oznanjeval. Pogumno je zavpil: »Usmilite se ga!« Nato je prispel brat Charles, ki je bil Hutujec. Ko so me njegova žena in otroci videli ležati na tleh vsega okrvavljenega, so pričeli jokati. Razdraženi morilci so mi prizanesli, rekoč: »Kako lahko ubijemo človeka, za katerega vsi prosijo?« Charles me je odvedel k sebi domov in mi oskrbel rane. Milica nas je opozorila, da bo namesto mene ubila Charlesa, če bom skušal pobegniti.

V tistem času sem bil ločen od Jeanne in hčerkice. Tudi Jeanne so v grozovitem napadu pretepli in za las je ušla smrti. Kasneje so ji sporočili, da sem izgubil življenje. Naročili so ji celo, naj poišče nekaj rjuh in pride povit moje truplo.

Na domu Athanasa sva z Jeanne ob snidenju jokala od olajšanja. Vseeno sva pričakovala, da bova naslednji dan umrla. Bil je še en dan groze, more in nenehnega skrivanja. Spomnim se, da sem prosil Jehova: »Včeraj si nama pomagal. Prosim, pomagaj nama tudi tokrat. Rada bi vzgojila najino hčerkico in ti še naprej služila!« Proti večeru so trije hutujski bratje za ceno svojega življenja uspeli kljub nevarnim cestnim zaporam na varno prepeljati skoraj 30 Tutsijev. Šest posameznikov iz te skupine ubežnikov je sprejelo resnico.

Kasneje smo izvedeli, da so Charles in drugi bratje številnim Tutsijem pomagali zbežati. Ko je milica interahamwe to odkrila, je bila besna. Navsezadnje so ulovili Charlesa in nekega hutujskega oznanjevalca, Leonarda. Charlesova žena je člane milice slišala reči: »Ker si pomagal  zbežati Tutsijem, moraš umreti.« Nato so oba ubili. To nam prikliče v spomin naslednje Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor tisti, ki dá svojo dušo za svoje prijatelje.« (Jan. 15:13)

Že pred vojno, ko sva z Jeanne načrtovala poroko, sva se odločila, da bo eden od naju pioniral. Toda ker so mnogo najinih sorodnikov ubili, sva po vojni k sebi vzela šest sirot, čeprav sva že imela dva svoja otroka. Kljub temu je Jeanne po vojni lahko začela pionirati in po dvanajstih letih to še vedno počne. Najinih šest sirot, katerih starši niso bili Jehovove priče, je sedaj krščenih. Trije fantje so postali strežni služabniki, ena od deklet pa s svojim možem služi v Betelu. Imava štiri svoje otroke in najstarejši hčerki sta krščeni.

[Slika]

Brat in sestra Mutezintare s svojima otrokoma in petimi sirotami

 [Okvir/slika na straneh 204, 205]

»Uravnovešeni sva ostali zaradi resnice«

Valerie Musabyimana in Angeline Musabwe sta telesni sestri. Izhajata iz zelo verne katoliške družine. Njun oče je predsedoval nekemu župnijskemu uradu. Valerie se je štiri leta šolala za redovnico, vendar je leta 1974 zaradi razočaranja nad ravnanjem nekega duhovnika  šolanje opustila. Kasneje je z Jehovovimi pričami preučevala Sveto pismo, se krstila in leta 1979 pričela pionirati. Tudi njena sestra Angeline je preučevala Sveto pismo in se krstila. Skupaj služita kot posebni pionirki in mnogim sta pomagali spoznati resnico.

Med genocidom sta živeli v Kigaliju. Doma sta skrivali devet ljudi, med njimi tudi dve nosečnici. Eni od njiju so takrat ravno ubili moža. Čez nekaj časa je ta vdova z njuno pomočjo rodila kar v hiši, saj je bilo preveč nevarno iti ven. Ko so za to izvedeli sosedje, so jim prinesli hrano in vodo.

Ko so pripadniki interahamwe izvedeli, da Angeline in Valerie skrivata Tutsije, so prišli in rekli: »Tukaj smo, da pobijemo tutsijske Jehovove priče.« Toda ker je bila hiša, ki sta jo sestri imeli v najemu, last nekega vojaškega oficirja, si morilci vanjo niso upali vstopiti. * Vsi v hiši so preživeli.

Toda ko se je vojna zaostrila in so izstrelki kar naprej švigali po zraku, sta morali Angeline in Valerie zapustiti to področje. Z drugimi Pričami sta pobegnili v Gomo, kjer so ju kongovski bratje in sestre prisrčno sprejeli. Tudi tam sta oznanjevali in vodili veliko biblijskih poukov.

Kako sta se po genocidu spoprijeli s svojo čustveno stisko? Valerie je žalostno povedala: »Izgubila sem mnogo duhovnih otrok, tudi Eugèna Ntabana in njegovo družino. Uravnovešeni sva ostali zaradi resnice. Veva, da bo Jehova sodil hudodelcem.«

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slika na straneh 206, 207]

Za nas so bili pripravljeni umreti

ALFRED SEMALI

ROJEN: 1964

KRŠČEN: 1981

KRATKA BIOGRAFIJA: Z ženo Georgette je živel na obrobju mesta Kigali. Je ljubeč oče in mož ter danes služi kot član odbora za stike z bolnišnicami v Kigaliju.

▪ KO SE je začel genocid, nam je hutujski brat Athanase, ki je živel blizu nas, poslal opozorilo: »Pobijajo vse Tutsije in tudi vas bodo ubili.« Vztrajal je, da pridemo živet v njegov dom. Skrivališče nam je ponudil v 3,5 metra globokem podzemnem prostoru, ki ga je izkopal še pred vojno. Bil sem prvi, ki se je vanj spustil po doma narejeni lestvi. Athanase je uredil, da smo v skrivališču imeli žimnice in je skrbel za to, da smo dobivali hrano. Medtem se je pobijanje nadaljevalo.

Athanase in njegova družina so nas skrivali, čeprav so njihovi sosedje sumili, da smo pri njih, in so jim grozili, da jim bodo požgali hišo. Bilo je jasno, da je ta družina za nas pripravljena umreti.

Tri dni kasneje je prišlo do silovitega spopada, zato se nam je Athanasova družina pridružila v skrivališču, tako da nas je bilo na koncu v njem 16. Bili smo v trdi temi, saj si nismo upali z ničimer razsvetliti prostora. Vsak dan smo na osebo odmerili žlico nekuhanega riža, namočenega v sladkano vodo. Po desetih dneh nam je še tega zmanjkalo. Trinajsti dan smo bili že pošteno lačni! Spraševali smo se, kaj naj storimo. Z vrha lestve smo zelo slabo videli, kaj se zunaj  dogaja, a opazili smo, da so se razmere spremenile. Videli smo vojake z drugačnimi uniformami. Ker me je Athanasova družina ves ta čas ščitila, sem menil, da sem sedaj jaz na vrsti, da se žrtvujem. Odločil sem se, da bova z Athanasovim najstniškim sinom zunaj poiskala hrano. Preden sva odšla, smo skupaj molili.

Približno trideset minut kasneje sva se vrnila z novico, da sedaj to območje nadzira Ruandska patriotska fronta. Z nama je prišlo nekaj vojakov. Pokazal sem jim, kje smo se skrivali. Niso mogli verjeti, vse dokler niso bratje in sestre drug za drugim prišli iz jame. Georgette pravi, da nikoli ne bo pozabila tistega trenutka: »Ven smo prišli umazani; pod zemljo smo preživeli skoraj tri tedne, ne da bi se lahko umili ali oprali svoja oblačila.«

Vojaki so bili osupli, da so se v jami skupaj skrivali pripadniki obeh etničnih skupin. »Smo Jehovove priče,« sem pojasnil, »in nimamo nobenih rasnih predsodkov.« Bili so presenečeni in rekli: »Dajte tem ljudem iz jame hrano in sladkor!« Nato so nas odvedli v hišo, kjer je bilo začasno nastanjenih še okoli sto drugih. Zatem je neka sestra vztrajala, da nas vseh šestnajst pride živet k njej.

Hvaležni smo, da smo preživeli. Vendar sta bila moja brat in sestra skupaj z družinama – vsi Jehovove priče – umorjena, tako kot številni drugi okrog nas. Žalostni smo zaradi izgube, toda zavedamo se, da vse nas »doletijo nepredvideni dogodki ob nepričakovanem času«. Georgette naša čustva takole opiše: »Izgubili smo veliko bratov in sester. Nekateri smo doživljali grozo, ko smo morali bežati in se skrivati. Vendar smo z molitvijo okrepili svoj odnos z Jehovom in videli, kako močan je. Tolažil nas je s pomočjo, ki je prihajala po njegovi organizaciji ob ravno pravem času, in za to smo mu nadvse hvaležni. Jehova nas je obilno blagoslovil.« (Prid. 9:11)

 [Okvir/slike na straneh 208, 209]

Jehova nam je pomagal v tistem groznem obdobju

ALBERT BAHATI

ROJEN: 1958

KRŠČEN: 1980

KRATKA BIOGRAFIJA: Poročen starešina s tremi otroki. Njegova žena in najstarejša hčerka sta redni pionirki. Sin je strežni služabnik. Ko je Albert, tih brat iz plemena Hutu, leta 1977 začel obiskovati shode, je bilo v državi samo okoli 70 oznanjevalcev. Leta 1988 so ga zaprli in pretepli. Ker ni želel nositi politične strankarske priponke, mu jo je sosed, ki je bil nekoč vojak, pripel na golo kožo in mu sarkastično rekel: »Tako, zdaj pa nosiš priponko!«

▪ PO SMRTI predsednikov se je nekaj bratov in sester, sorodnikov ter sosedov zateklo v moj dom. Toda bil sem zaskrbljen za dve tutsijski sestri Goretti in Suzanne, ki nista prišli. Čeprav je bilo izjemno nevarno, sem ju šel iskat. Ljudje so bežali in zagledal sem Goretti z njenima otrokoma ter jih odvedel k sebi domov. Vedel sem namreč, da je bila v smeri njihovega bega postavljena cestna zapora in bi zagotovo izgubili življenje.

Nekaj dni kasneje se nam je pridružila Suzanne in še pet drugih. Tako nas je bilo v hiši več kot 20 in vsi smo bili v veliki nevarnosti.

Pripadniki milice interahamwe so vsaj trikrat prišli do naše hiše. Nekoč so skozi okno videli mojo ženo Vestine, ki je iz plemena Tutsi, in jo poklicali ven. Stal sem med morilci in svojo ženo ter jim rekel: »Če jo boste ubili, ubijte najprej  mene!« Po krajšem pregovarjanju so ženi rekli, naj se vrne v hišo. Eden od njih je rekel: »Nočem umoriti ženske; hočem umoriti moškega.« Nato so svojo pozornost usmerili na ženinega mlajšega brata. Ko so ga peljali iz hiše, sem se vrgel med njih in svaka ter jih rotil: »Za Božjo voljo, pustite ga!«

»Ne delam za Boga,« je siknil eden od njih in me sunil s komolcem. Vseeno se je omehčal in mi rekel: »Pojdi! Vzemi ga!« Tako je bilo mojemu svaku prizanešeno.

Približno mesec dni kasneje sta k meni po hrano prišla dva brata. Ker sem imel na zalogi fižol, sem jima ga nekaj dal. Toda ko sem ju spremljal, da bi jima pokazal varno pot nazaj, sem zaslišal strel in izgubil zavest. V oko me je naključno zadel drobec topovskega izstrelka. Sosed mi je pomagal do bolnišnice, vendar sem na poškodovano oko oslepel. Še huje pa je bilo to, da nisem mogel domov. Medtem so se boji okrepili in za tiste, ki so bili v moji hiši, je postalo prenevarno, da bi ostali, zato so zbežali na dom drugih bratov in sester, ki so zanje tvegali svoje življenje, da bi jih zaščitili, in to vse do junija 1994. Svojo družino sem ponovno videl šele oktobra. Hvaležen sem Jehovu, da je meni in moji družini pomagal v tistem groznem obdobju.

[Slika]

Albert Bahati z družino in tistimi, ki jih je skrival pri sebi.

 [Okvir/slika na straneh 210–212]

»To je pot«

GASPARD NIYONGIRA

ROJEN: 1954

KRŠČEN: 1978

KRATKA BIOGRAFIJA: Gaspard je neustrašen borec za resnico, vedno nasmejan in pozitiven. Je poročen, oče treh hčera in član ruandskega podružničnega odbora.

▪ SEDMEGA aprila zgodaj zjutraj sem zaslišal streljanje. Kmalu zatem sem videl približno 15 hiš v plamenih. V teh hišah so živeli Tutsiji, med njimi pa sta bili tudi dve hiši naših bratov. Spraševal sem se, ali smo sedaj mi na vrsti. Bil sem skoraj iz uma od strahu pred tem, kaj bi se lahko zgodilo moji ženi, ki je Tutsijka, in najinima otrokoma.

Nisem točno vedel, kaj naj storimo. Okoli nas sta vladali zmeda in panika, slišali smo različne govorice in lažna poročila. Menil sem, da bo za ženo in otroka varneje, če bodo pri nekem našem bratu, ki je živel v bližini, zato so odšli tja. Kasneje sem se jim nameraval pridružiti še sam. Ko je bilo varno, da bi šel k njim, sem ugotovil, da je morala žena zbežati v velik šolski kompleks. Tistega popoldneva je prišel k meni sosed in mi rekel: »Vse Tutsije, ki so se zatekli v šolo, bodo pobili!« Takoj sem stekel v šolo, poiskal ženo in otroka ter zbral kakih 20 ljudi, med katerimi so bili tudi bratje in sestre, in jim rekel, naj se vrnejo domov. Ko smo odhajali, smo videli, da milica vodi Tutsije iz mesta na neki kraj, kjer so jih morili. Kasneje sem izvedel, da so na tem kraju pobili skupaj več kot 2000 ljudi.

 Medtem je žena drugega soseda v šoli rodila. Ko so pripadniki interahamwe v šolo vrgli granato, je njen mož pobegnil z novorojenčkom. Njegova žena pa je v paniki zbežala v drugo smer. Čeprav je bil oče otroka Tutsi, se mu je zaradi otročička v naročju nekako le uspelo prebiti skozi cestne zapore, in pribežal je v našo hišo. Prosil me je, naj poskusim za otroka dobiti nekaj mleka. Ko sem se toliko opogumil, da sem šel ven, sem kmalu naletel na cestno zaporo, ki jo je nadzorovala milica. Ker sem šel po mleko za tutsijskega otroka, so me obtožili, da sem pristaš Tutsijev, ter sklenili: »Ubijmo ga!« Eden od vojakov me je udaril s puškinim kopitom, zato sem padel v nezavest ter začel krvaveti iz nosa in rane na obrazu. Mislili so, da sem mrtev, in me odvlekli za bližnjo hišo.

Sosed me je prepoznal in mi rekel: »Hitro moraš odtod, saj se bodo vrnili, in če te najdejo, te bodo ubili.« Pomagal mi je, da sem se lahko vrnil domov.

Rane so me resda bolele, vendar me je to, kar se mi je zgodilo, kasneje zaščitilo. Ker so v soseski vedeli, da znam voziti avto, je k meni naslednji dan prišlo pet mož, zato da bi me prisilili, da bi vozil vojaškega poveljnika. Ko so videli moje rane, niso vztrajali pri svoji zahtevi niti me niso skušali primorati, da bi patruljiral za interahamwe.

Sledili so dnevi strahu, negotovosti in lakote. V našo hišo je skupaj s svojima malima otrokoma pribežala neka Tutsijka. Z ženo sva jo skrila v kuhinjsko shrambo, njena otroka pa skupaj z najinima v sobo. Ko je Ruandska patriotska fronta (RPF), invazijska vojska, napredovala in so ljudje pričeli govoriti, da so pripadniki interahamwe začeli čistko, v kateri so nameravali pobiti še Hutuje, ki so poročeni s Tutsijkami, je morala naša družina spet zbežati.  Medtem je nad našim področjem prevzel nadzor RPF, zato Tutsiji niso bili več v nevarnosti. Sedaj pa je smrt pretila meni.

S skupino sosedov sem se odpravil k cestni zapori, ki so jo sedaj nadzorovali vojaki invazijske vojske. Ko so videli mene, Hutuja, z obvezano glavo, so menili, da sem gotovo eden od pripadnikov milice. Na nas so zavpili: »Med vami so morilci in plenilci, vi pa prosite za pomoč! Kdo med vami je skrival ali ščitil Tutsije?« Pokazal sem na žensko in otroka, ki sem ju skrival. Otroka so potegnili na stran in ju vprašali: »Kdo je ta moški z obvezano glavo?« Odgovorila sta: »On ne sodeluje z milico interahamwe. Je Jehovova priča in je dober človek.« Rešil sem Tutsijko in njuna otroka, zdaj pa so oni rešili mene!

Zadovoljni z odgovorom so nas vojaki odpeljali v taborišče, ki je bilo postavljeno kakih 20 kilometrov od Kigalija. Tam je bilo približno 16.000 ljudi, ki so ubežali moriji, med njimi tudi kakih 60 bratov in sester iz 14 občin. Organizirali smo shode in na prvem je bilo kar 96 navzočih! To so bili zelo težki časi. Slišali smo žalostne novice o prijateljih, ki so jih ubili, in sestrah, ki so bile posiljene. Bil sem edini starešina, tolažbo in pomoč iz Svetega pisma pa so potrebovali mnogi bratje in sestre. Poslušal sem njihove pretresljive zgodbe in jim zagotavljal, da jih ima Jehova rad in da razume njihovo bolečino.

Desetega julija, po mnogih tednih terorja, smo se končno lahko vrnili domov. Spomnim se, da sem takrat, ko me je bilo strah ali pa sem bil v nevarnosti, večkrat razmišljal o pesmi z naslovom »To je pot«. Zelo sta me spodbudila naslednja verza te pesmi: »Ne levo, ne desno, ne krene korak / Po poti kraljestva, naravnost naprej.«

 [Okvir/slike na straneh 223, 224]

Nekdo je klical moje ime

HENK VAN BUSSEL

ROJEN: 1957

KRŠČEN: 1976

KRATKA BIOGRAFIJA: Preden je leta 1984 obiskal Gilead, je služil v Betelu na Nizozemskem. Dodeljen je bil v Srednjeafriško republiko, Čad in nato septembra 1992 v Ruando. Sedaj z ženo Berthe služi v tamkajšnjem podružničnem uradu.

▪ PRVA občina v Ruandi, v katero sem bil dodeljen, je bila Kigali Jug. V njej je bilo veliko otrok. Bratje in sestre so bili prisrčni in gostoljubni. Leta 1992 je bilo v državi zelo malo občin in le nekaj čez 1500 oznanjevalcev. Ljudje na oblasti nam niso zaupali, zato nas je policija včasih med našim oznanjevanjem ustavila in zahtevala, da pokažemo osebne dokumente.

Ko je izbruhnil genocid, sem bil prisiljen zapustiti državo. Toda kmalu zatem so me prosili, naj pomagam beguncem v vzhodnem delu Konga. Iz Nairobija (Kenija) sem odpotoval v Gomo (Kongo), mesto na meji z Ruando. Tam naj bi se sestal z nekim starešinom, ker pa nisem bil v tem mestu še nikoli prej in nisem imel nobenih podatkov razen njegovega imena, sem se spraševal, kako neki ga bom našel. Vendar ko sem prispel tja, sem za informacije povprašal voznika taksija, s katerim sem se peljal. Ta se je posvetoval z drugimi taksisti in čez 30 minut sem že stal pred vrati tega starešina. V Gomo sta preko meje uspela priti tudi dva brata, ki sta služila v deželnem odboru v Ruandi. Predal sem jima denar, ki so mi ga dali v podružnici v Keniji, tako da bi z njim pomagali ruandskim bratom in sestram.

 Spomnim se dogodka, ko sem iz Nairobija drugič pripotoval v Gomo. Moral sem peš do ruandske meje. Čeprav pot ni bila dolga, mi je vzela precej časa, saj sem hodil v nasprotni smeri velikanske množice beguncev, ki so trumoma bežali iz Ruande.

Nenadoma sem zaslišal, da je nekdo klical moje ime: »Ndugu (brat) Henk! Ndugu Henk!« Ko sem pogledal naokoli, da bi videl, kdo me kliče, sem se zazrl v oči 14-letne Alphonsine iz občine v Kigaliju, v kateri sem nekoč služil. Bila je ločena od svoje mame. V tisti nepregledni množici sva se držala skupaj in odvedel sem jo v kraljestveno dvorano, ki je bila nekakšno zbirno mesto za mnoge brate in sestre, ki so bili begunci. Najprej je zanjo skrbela neka kongovska družina, nato pa neka sestra begunka iz njene domače občine. Kasneje sta se v Kigaliju Alphonsine in njena mama končno našli.

[Slika]

Henk z ženo Berthe

 [Okvir/slika na straneh 235, 236]

Jehova dela čudovite, velike reči!

GÜNTER RESCHKE

ROJEN: 1937

KRŠČEN: 1953

KRATKA BIOGRAFIJA: Leta 1958 je začel pionirati in obiskal 43. razred šole Gilead. Leta 1967 je bil dodeljen v Gabon, nato pa je služil v Srednjeafriški republiki in Keniji ter kot potujoči nadzornik obiskal še nekaj drugih držav. Trenutno služi kot član podružničnega odbora v Ruandi.

▪ RUANDO sem prvič obiskal leta 1980, in sicer kot območni nadzornik iz Kenije. Takrat je bilo v državi samo sedem občin in 127 oznanjevalcev. Poleg tega sem bil eden od dveh učiteljev prvega razreda tamkajšnje Pionirske šole. V razredu je bilo 22 pionirjev in številni od njih še vedno vztrajajo v polnočasni službi. V Kenijo sem se vrnil s prijetnimi spomini na brate in sestre, ki so goreče oznanjevali in močno cenili resnico.

Leta 1996 sem od podružnice v Keniji prejel pismo, v katerem so me vabili, da se preselim v Ruando. V Keniji sem služil 18 let in tam mi je bilo zelo všeč. Ko sem prispel v Ruando, so bile razmere še vedno nestabilne. Ponoči je bilo pogosto mogoče slišati streljanje. Vseeno sem kmalu začel uživati na svoji dodelitvi, še posebej ko sem videl, kako Jehova blagoslavlja naše delo.

Zborovalna mesta so bila zelo preprosta. Toda bratje in sestre so se brez pritoževanja pogosto posedli kar po tleh ali na kakšne kamne. Bazen za krst je bila velika luknja, izkopana v zemljo in obložena z neprepustnim blagom. Takšni zbori še vedno potekajo v številnih krajih v notranjosti dežele,  toda sčasoma so bratje zgradili tudi preproste dvorane brez sten in nekaj kraljestvenih dvoran, ki jih po potrebi lahko tudi razširijo.

Bratje in sestre so goreče oznanjevali dobro novico. Občinski shodi v Kigaliju so ob koncih tedna potekali zelo zgodaj. Po shodih so se oznanjevalci odpravili na področje in se vrnili domov šele ob mraku.

Zmeraj sem si vzel čas za mlade v občini, za bodoče oznanjevalce, ki bi kasneje lahko sprejeli več odgovornosti. Kako lepo je videti, da so se mnogi pogumno zavzeli za svoje stališče in tako dokazali, da imajo tesen odnos z Jehovom, pa čeprav so mladi!

Na jugu države se je na primer od 11-letnega Luca pričakovalo, da bo v šolski učilnici sodeloval pri petju državne himne. Spoštljivo je prosil, ali bi lahko namesto himne zapel kakšno našo kraljestveno pesem. Učitelj se je strinjal in ko je Luc odpel pesem, so mu vsi zaploskali. Dejstvo, da je poleg melodije znal tudi besedilo pesmi, dokazuje, s kakšnim veseljem je ta fant hvalil svojega Stvarnika. Takšna in drugačna doživetja so bila zame zelo spodbudna. Spoznal sem tudi neko sestro, ki je bila v preteklosti zaradi oznanjevanja dobre novice v zaporu. Tam je rodila sina in ga poimenovala »Shikama Hodari«, kar v svahiliju pomeni »ostani neomajen«. Shikama res živi skladno s svojim imenom. Pred nedavnim je obiskal Biblijsko šolo za samske brate ter služi kot strežni služabnik in posebni pionir.

V vseh teh letih, ko so naši bratje in sestre v Ruandi prestajali nepopisne tegobe – med drugim prepovedi, državljansko vojno in genocid – sta me vedno znova ganili njihova gorečnost v oznanjevanju in zvestovdanost. Služiti z njimi mi je v veliko prednost. Poleg tega sem zmeraj občutil Jehovov blagoslov, zaščito in podporo, zaradi česar sem se z njim še bolj zbližal. Res je – Jehova dela čudovite, velike reči! (Ps. 136:4)

 [Tabela/slike na straneh 254, 255]

POMEMBNI DOGODKI Ruanda

 1970

1970 Prvo poročilo o oznanjevanju.

1975 Iz Konga se vrne prva ruandska družina.

1976 V kinjaruandščini izide brošurica »Ta dobra novica o kraljestvu«.

1978 Stražni stolp začne mesečno izhajati v kinjaruandščini.

1980

1982 Delo prepovedano; odgovorne brate zaprejo.

1986 Zaprejo tretjino vseh oznanjevalcev.

1990

1990 Na severu države izbruhne vojna.

1992 Prvo območno zborovanje za celotno državo.

Pravno priznajo delovanje Prič.

Prispejo misijonarji.

1994 Genocid nad Tutsiji.

1996 Misijonarji se vrnejo.

Ustanovljen je službeni oddelek.

1998 Stražni stolp v kinjaruandščini prične izhajati sočasno z angleškim.

1999 Posvetitev zborske dvorane brez sten v Kigaliju.

2000

2000 Ustanovljen je podružnični urad.

Prične delovati oddelek za gradnjo kraljestvenih dvoran.

2001 Kupijo zemljišče za novo podružnico.

2006 Posvetitev novih podružničnih prostorov.

2007 Izid Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v kinjaruandščini.

2010

2010 Izid celotnega Svetega pisma – prevod novi svet v kinjaruandščini.

[Graf/slika na strani 234]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Število oznanjevalcev

Število pionirjev

20.000

15.000

10.000

5000

1985 1990 1995 2000 2005 2010

 [Zemljevid na strani 167]

(Lega besedila – glej publikacijo)

UGANDA

DEMOKRATIČNA REPUBLIKA KONGO

vulkan Nyiragongo

Goma

BURUNDI

TANZANIJA

RUANDA

KIGALI

GOROVJE VIRUNGA

vulkan Karisimbi

Ruhengeri (danes Musanze)

Gisenyi (danes Rubavu)

jezero Kivu

Bukavu

Kanombe

Masaka

Gitarama (danes Muhanga)

Bugesera

Nyabisindu (danes Nyanza)

Save

Butare (danes Huye)

ekvator

[Slika na straneh 164, 165]

Ribarjenje na jezeru Kivu

[Slike na strani 169]

Oden in Enea Mwaisoba

[Slika na strani 170]

Gaspard Rwakabubu s hčerko Deboro in ženo Melanie

[Slika na strani 171]

»Ta dobra novica o kraljestvu« v kinjaruandščini

[Slika na strani 172]

Justin Rwagatore

[Slika na strani 172]

Ferdinand Mugarura

[Slika na strani 173]

Trije bratje, krščeni leta 1976: Leopold Harerimana, Pierre Twagirayezu in Emmanuel Bazatsinda

[Slika na strani 174]

Literatura v kinjaruandščini

[Slika na strani 179]

Phocas Hakizumwami

[Slika na strani 180]

Palatin Nsanzurwimo z ženo (na desni) in otroki

[Slika na strani 181]

Odette Mukandekezi

[Slika na strani 182]

Henry Ssenyonga na svojem motorju

[Slika na strani 188]

Potrdilo o registraciji, 13. april 1992

[Slika na strani 190]

Bratje umikajo oder, da bi naredili prostor za nogometno tekmo.

[Slika na strani 192]

Leonard in Nancy Ellis (na sredini) z Rwakabubujevo družino in Sombejevima

[Slika na strani 193]

Razbitine letala, ki je strmoglavilo blizu Kigalija.

[Slike na strani 199]

Napis »Pogrešali smo bratovščino« na katoliški cerkvi v mestu Kibuye (zdaj Karongi)

[Slika na strani 214]

Od leve proti desni: (zadaj) André Twahirwa, Jean de Dieu, Immaculée, Chantal (z otrokom), Suzanne; (spredaj) Mugabojeva otroka: Jean-Luc in Agapé

[Slika na strani 216]

Védaste Bimenyimana vodi biblijski pouk.

[Slika na strani 217]

Tharcisse Seminega z ženo Chantal

[Slika na strani 218]

Tharcisse in Justin pred kolibo, v kateri se je Tharcisse skupaj z družino skrival mesec dni.

 [Slike na strani 226]

Zgoraj: begunsko taborišče za ruandske Priče; spodaj: begunsko taborišče za Priče in druge

Goma (Kongo)

Benaco (Tanzanija)

 [Slike na strani 229]

Kraljestveno dvorano so začasno spremenili v bolnišnico.

[Slika na strani 238]

Oreste z družino leta 1996

[Slika na strani 240]

Théobald in Berancille Munyampundu

[Slike na strani 241]

Tutsijski in hutujski Priče čistijo zemljišče za novo zborsko dvorano.

[Slika na strani 242]

Zborska dvorana brez sten v Kigaliju leta 2006

[Slika na strani 243]

Strežnospopolnjevalna šola v Kigaliju leta 2008

[Slika na strani 246]

Sektor za znakovni jezik na dnevu posebnega zbora v Gisenyiju leta 2011

[Slika na strani 248]

François – Xavier Hakizimana

 [Slike na straneh 252, 253]

 Bratje in sestre na tem rodovitnem polju sodelujejo z »Gospodarjem žetve« in se nimajo namena upočasniti.