Vrhunci preteklega leta

PRETEKLO leto je bilo za Jehovove priče kljub pretresljivim razmeram po svetu še eno uspešno leto v njihovi sveti službi. Z Božjim blagoslovom resnica dobre novice »rojeva sad ter raste po vsem svetu«. (Kol. 1:5, 6) Prepričani smo, da vas bo letošnje poročilo spodbudilo in vam dodatno okrepilo vero.

 NOVOST GLEDE POMOŽNEGA PIONIRANJA

Med brati in sestrami je zavladalo pravo navdušenje, ko so izvedeli, da lahko aprila kot pomožni pionirji izbirajo med 30 in 50 urami oznanjevanja. Mnogi, ki običajno niso mogli sodelovati v tej veji oznanjevanja, so sedaj željno izkoristili to priložnost. Tako se je vrstam pomožnih pionirjev prvič pridružilo več tisoč oznanjevalcev in številni, ki so pionirali v preteklosti, so bili veseli, da so lahko pri tem spet sodelovali. Tisti, ki niso mogli pomožno pionirati, pa so si prizadevali, da bi povečali svojo oznanjevalsko dejavnost. Kakšni so bili rezultati?

Večina podružnic je poročala o porastu, ki je daleč presegal dosedanja najvišja števila. Po vsem svetu je pomožno pioniralo 2,657.377 oznanjevalcev, kar je približno petkrat več od najvišjega števila pomožnih pionirjev v preteklem letu! V tej prednostni službi je sodelovalo 80 odstotkov članov svetovne betelske družine – 16.292 od 20.290 bratov in sester. Ali ni navdušujoče vedeti, da so Jehovovi služabniki v aprilu oznanjevali več kot kateri koli mesec v zgodovini?

S Haitija so samo malo več kot leto dni po uničujočem potresu, ki je terjal kakih 300.000 življenj, poročali, da so aprila v oznanjevalski dejavnosti dosegli do zdaj najvišja števila. Od 17.009 oznanjevalcev jih je pomožno pioniralo 6185. V posebni kampanji so  razdeljevali brošuro Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre . . ., ki je nedavno izšla v haitijski kreolščini, in s tem žalujočim prebivalcem prinesli tako zelo potrebno tolažbo in upanje.

Naši bratje in sestre v Nigeriji pa so se morali aprila spoprijeti s prav posebnim izzivom. Ta mesec je vlada štiri dni (od katerih so bile tri sobote) namenila za volitve. V tistih dneh ni smel nihče zapustiti svojega doma od 7. do 17. ure. Ljudje so lahko šli samo volit. Toda to ni udušilo pionirskega duha. »Pišemo vam z velikim veseljem in iz srca smo hvaležni za čudoviti mesec, ki smo ga preživeli,« je pisala neka občina. V neki drugi občini se je za pomožne pionirje prijavilo 92 od 127 krščenih oznanjevalcev, med katerimi so bili tudi vsi starešine in strežni služabniki. Od 688 članov betelske družine pa se jih je za pomožno pionirsko službo prijavilo 555.

 Uspelo jim je. Jeannette, ki živi v pogorju burundijskega podeželja, si je  od nekdaj želela pionirati, vendar jo omejuje kronična bolezen srca, zaradi katere ne more dolgo hoditi niti se vzpenjati po tamkajšnjih strmih hribih. Bila je presrečna, ko je slišala, da je bilo za april zmanjšano zahtevano število ur za pomožne pionirje. Starešine so ji pomagali izpolniti njeno željo tako, da so ji omogočili oznanjevati na področju blizu njene hiše. Poleg tega so pionirji in drugi oznanjevalci pripeljali k njej svoje biblijske učence, da bi tam skupaj preučevali. Jeannette je bila na koncu meseca zelo vesela, ker je lahko pričela štiri biblijske pouke. Takole pravi: »Rada bi še kdaj pionirala. Prepričana sem, da mi bo Jehova pomagal.«

V otoški državi Grenada je mlada gluha sestra pionirala, čeprav zaradi telesnih ovir le s težavo hodi. »Zame je bil pravi izziv prehoditi dolgo pot do avtobusa, s katerim sem se potem odpeljala na področje,« je povedala. Poleg tega ni imela službe, zato je goreče molila k Jehovu za pomoč. V skladu s svojimi molitvami je zase finančno poskrbela tako, da je prodajala kvačkane izdelke in ročno narejen nakit. »V oznanjevanju sem dala vse od sebe,« je zatem rekla, »pa tudi bratje in sestre so mi pomagali in me spodbujali. Bila sem resnično vesela!«

Toši, 101 leto stara sestra na Japonskem, se je takoj prijavila za pomožno pionirko v aprilu. Ker ne more zapustiti ustanove, v kateri živi, oznanjuje tako, da piše pisma in pričuje negovalnemu osebju, ki prihaja v njeno sobo. »Slabo slišim,« je pojasnila Toši, »zato govorim precej glasno. Tako me lahko slišijo tudi drugi v bližini.«

Felix, tetraplegik v Kostariki, se je prav tako odločil, da bo pomožno pioniral. Kako pa mu je to uspelo? Pred njegovim domom so postavili mizo z literaturo,  tako da je lahko oznanjeval mimoidočim. Na koncu meseca je bil fizično utrujen, vendar je bil hkrati tudi duhovno osvežen in navdušen, da je pričel štiri biblijske pouke.

To posebno dejavnost v aprilu pa so vneto podprli tudi mnogi mladi oznanjevalci. Na primer, v Španiji sta želela povečati svojo oznanjevalsko dejavnost enajstletna Sandra in njen sedemletni bratec Alejandro. Zaradi gorečnosti, ki je vladala v občini, in zagnanosti svojih staršev sta hotela tudi sama pomožno pionirati. Toda le kako bi lahko sodelovala pri tem delu, ko pa nista bila krščena? Sestavila sta načrt, da bosta oznanjevala toliko kot njuna starša in da se bosta pripravljala na oznanjevanje tako, da bosta ob večerih za družinsko čaščenje vadila predstavitve. Starša sta mislila, da bosta otroka pred koncem meseca odnehala, toda mlada oznanjevalca nista popustila niti za trenutek. Tridesetega aprila so vsi v družini dosegli svoj cilj, 30 ur, razen malega Alejandra, ki so mu manjkale tri ure. Da bi tudi on dosegel zastavljeni cilj, se je s svojim očetom odpravil na oznanjevanje še zadnji dan v mesecu. Kako veseli so bili, da so lahko skupaj kot družina veliko naredili in se obenem tudi lepo imeli!

 Jean pripoveduje: »Vsak dan sem molila, da bi z možem Philipom uspela oznanjevati 30 ur.« Toda Philip, ki je služil kot območni nadzornik, dokler ga ni onesposobila možganska anevrizma, je nepokreten ležal v bolnišnici v Španiji in ni mogel niti govoriti. Komuniciral je lahko samo z očmi, tako da je enkrat mežiknil, ko je hotel reči da, in dvakrat, ko je želel reči ne.

»Ko sem mu povedala glede pomožnega pioniranja,« nadaljuje Jean, »je nakazal, da bi tudi sam rad pioniral.« Toda kako bi mu to uspelo?

V prejšnjih mesecih sta Jean in Philip oznanjevala drugim bolnikom, njihovim družinskim članom, ki so prišli na obisk, in osebju bolnišnice. »Načrtovala sva, da bova aprila oznanjevala po približno eno uro na dan kar v bolniški sobi, dokler bo Philip buden in bo lahko sodeloval pri pogovoru z mežikanjem.«

Toda marca so ga premestili v infekcijski oddelek. Vseeno pa sta z Jean lahko oznanjevala po svojem načrtu, tako da sta večkrat na dan po nekaj minut govorila z bolnišničnim osebjem. Ena od medicinskih sester, ki je sprejela knjigo  Kaj Biblija v resnici uči?, je pogledala Philipa v oči in mu obljubila, da se bo vrnila naslednji dan, da bodo skupaj prebrali svetopisemske stavke. Ko je prišla, ji je Jean dala prebrati Janez 17:3 in jo prosila, naj pove, kaj naj bi te besede po njenem pomenile. Med nadaljnjim pogovorom ji je Philip z mežikanjem nakazoval, ali je prav odgovorila ali ne. Tudi takrat, ko ni delala na njegovem oddelku, ga je obiskala in mu zagotovila, da moli za to, da bi se zbližala z Jehovom.

Jehovovi služabniki gledajo na to povečano dejavnost kot na priložnost, da pokažejo ljubezen svojim bližnjim, hvaležnost za žrtev Jezusa Kristusa in vdanost svojemu nebeškemu Očetu. Že sedaj se veselijo marca 2012, ko bodo spet imeli priložnost, da kot pomožni pionirji oznanjujejo 30 oziroma 50 ur.

 ŠOLE, KI UČIJO O JEHOVOVIH POTEH

Jehovova organizacija jemlje zelo resno preroške besede iz Izaija 2:3: »Pridite, povzpnimo se na Jehovovo goro, k hiši Jakobovega Boga. On nas bo poučeval o svojih poteh.« Ko je denimo še divjala druga svetovna vojna, je razred zvestega in preudarnega sužnja spoznal, da mora veliko ljudi iz vseh narodov še prejeti Jehovov pouk, preden se bo končala Satanova stvarnost. Zato je pripravil vse potrebno za ustanovitev šol, kot sta Watchtowerjeva biblijska šola Gilead in Teokratična strežbena šola. Pred kratkim pa je Vodstveni organ uvedel nekatere spremembe, da bi se lahko bratje in sestre posebej usposobili na določenih področjih.

Oktobra 2010 se je Strežnospopolnjevalna šola preimenovala v Biblijsko šolo za samske brate. Za to šolo, ki traja dva meseca, se lahko še naprej prijavijo samski bratje, ki služijo kot starešine ali strežni služabniki. Doslej je učni program te šole koristil 37.445 bratom po vsem svetu in mnogi od njih služijo kot pionirji, potujoči nadzorniki, misijonarji in betelski delavci.

Julija 2011 je pričela delovati nova dvomesečna Biblijska šola za krščanske zakonske pare, ki zazdaj poteka v Pattersonu v New Yorku. Prošnjo za to šolo  lahko napišejo zakonski pari, ki znajo angleško ter so stari od 25 do 50 let, so dobrega zdravja, poročeni vsaj dve leti, v polnočasni službi neprekinjeno najmanj zadnji dve leti, mož pa mora vsaj dve leti neprekinjeno služiti kot starešina ali strežni služabnik. Od leta 2012 bo Biblijska šola za krščanske zakonske pare na lokacijah, kjer sedaj poteka Biblijska šola za samske brate.

Biblijska šola za krščanske zakonske pare omogoči zakoncem posebno usposabljanje, da bi bili še  bolj učinkoviti pri služenju Jehovu in njegovi organizaciji. Večina diplomantov bo zatem služila kot redni pionirji v domači deželi, in sicer tam, kjer je večja potreba. Številni bodo imenovani za začasne posebne pionirje, nekateri pa bodo izšolani za okrajno delo. Spet drugi bodo dodeljeni v drugo deželo, če bodo seveda za to usposobljeni in se bodo dali na razpolago.

Tisti, ki se prijavijo za to novo šolo, bi morali biti duhovno zreli in požrtvovalni posamezniki. Učitelji bodo isti kot v Biblijski šoli za samske brate in bodo učili praktično po istem učnem načrtu. Nekatere lekcije bodo pregledali samo z brati, njihove žene pa bodo medtem šle na oznanjevanje. Tisti, ki jih ta šola zanima, bodo z nadaljnjimi podrobnostmi ter s pogoji za vpis seznanjeni na sestankih, ki bodo organizirani na območnih zborovanjih.

Vodstveni organ je uvedel spremembe tudi v zvezi z Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead. Od 24. oktobra 2011, ko je pouk pričel 132. razred, je šolanje namenjeno samo zakonskim parom, ki so že v posebni polnočasni službi, na primer terenskim misijonarjem, ki še niso obiskali šole Gilead, posebnim pionirjem, potujočim nadzornikom in betelskim delavcem. Če zakonski par tekoče govori in piše angleško, ga lahko podružnični odbor iz domače dežele priporoča za to šolo.

Diplomanti Gileada bodo dobili dodelitev, na kateri si bodo prizadevali okrepiti in utrditi organizirano delovanje na področju ter v podružnicah, bodisi kot terenski misijonarji, potujoči nadzorniki ali betelski delavci. Tisti, ki bodo poslani na teren, bodo  delovali na gosto poseljenih področjih, kjer bodo lahko čim bolj vplivali na oznanjevalsko dejavnost in občinske zadeve. Podružnični odbori lahko še naprej zaprosijo za pomoč diplomantov Gileada, če jih zaradi določenih potreb želijo imeti na svojem področju. Poleg tega lahko priporočajo usposobljene brate in sestre v posebni polnočasni službi, ki že služijo na domačem področju, da bi se udeležili šole Gilead. V nekaterih primerih lahko zaprosijo za to, da bi se ti po diplomiranju vrnili nazaj.

Šola za člane podružničnih odborov in njihove žene bo dvakrat letno v Pattersonu, kjer bo pouk potekal v angleščini. V nekaterih primerih bodo povabljeni tudi člani deželnih odborov. Člani podružničnih odborov, ki so se v preteklosti že udeležili te šole, jo bodo lahko sedaj drugič obiskali skupaj z brati, ki se je bodo udeležili prvič. Pri pouku bodo večino časa tudi žene članov podružničnih odborov.  Toda nekatera poglavja, ki obravnavajo organizacijske postopke, so namenjena samo bratom, zato bodo takrat njihove žene opravljale različne naloge v Betelu.

Poleg tega bosta v Pattersonu vsako leto organizirana dva razreda Šole za potujoče nadzornike in njihove žene. Med nadzorniki, ki se udeležijo te šole v Združenih državah Amerike, so tudi takšni, ki so to šolo že obiskali; ti sestavljajo približno polovico vsakega razreda. K večini učnih ur so povabljene tudi njihove žene.

Ali nismo veseli, da imamo kot Božji narod korist od izobrazbe, ki jo priskrbuje Jehova? Celo Jezus sam je rekel: »V Prerokih piše: ‚In vsi bodo poučeni od Jehova.‘« (Jan. 6:45; Iza. 54:13) Prepričani smo, da bodo te spremembe prispevale k še večjemu zagonu nujnega dela – oznanjevanja dobre novice po vsej naseljeni zemlji, preden pride konec.

 MOČAN POTRES NA JAPONSKEM

Poročila z vsega sveta so polna novic o naravnih katastrofah, med katerimi so potresi, cunamiji, tornadi, orkani, poplave, požari in vulkanski izbruhi. Enostavno ni dovolj prostora, da bi poročali o vseh nedavnih katastrofah, zato se bomo osredinili na naše sočastilce na Japonskem, katerih zgled lepo povzema moč in pogum, ki ju Jehovove priče kažejo ob takšnih stiskah.

V petek, 11. marca 2011, ob 14.46, je Japonsko prizadel potres z močjo 9. stopnje po Richterjevi lestvici. To je sprožilo cunamije, ki so opustošili številna mesta in vasi vzdolž tihooceanske obale. Po uradnih podatkih je umrlo ali pa ostalo pogrešanih kakih 20.000 ljudi. Na prizadetem področju so bile uničene štiri kraljestvene dvorane, štiri druge pa so postale neuporabne. Odplavljenih ali hudo poškodovanih je bilo kar 235 hiš naših bratov in sester in več kot tisoč jih je bilo treba popraviti.

Potres in cunamiji so tako zelo poškodovali jedrsko elektrarno, da so iz nje začeli uhajati radioaktivni delci. Vlada je uvedla evakuacijo ljudi, ki so živeli blizu elektrarne, zato so številna mesta čez noč ostala brez prebivalcev. Področje so morali zapustiti tudi naši bratje in sestre, in tako sta dve občini enostavno »izginili«.

Izmed več kot 14.000 Jehovovih prič, kolikor jih je živelo na najbolj prizadetih področjih, jih je 12 izgubilo življenje, pet je bilo resno ranjenih, dva  pa še pogrešajo. Mnogi, ki so preživeli to travmatično doživetje, so izgubili svoj dom, imetje, nekateri pa tudi ljubljene osebe.

»Materi, ki je težko pokretna, sem pomagala v avtomobil in zdrveli sva proti zavetišču,« pojasnjuje Kijoko iz Ofunata. »Zatem sem zavohala dim. Stopila sem iz avta in zagledala velikanski val, ki je kar pogoltnil našo hišo. In voda je prihajala proti nama! Mami sem pomagala povzpeti se na nasip ob železniški progi. Avtomobil je odplavilo prav pred najinimi očmi.«

Po potresu je mladi brat Koiči skušal priti do staršev, ki sta živela kakih pet kilometrov stran od morja, v mestu Ishinomaki. Toda ko je bil že blizu mesta, je videl, da je celotno področje pod vodo. »Naprej bi lahko šel samo s čolnom.« Tri tedne po potresu je našel očeta v mrtvašnici, tri tedne zatem pa je tam našel še svojo mamo.

Zatem ko se je potres umiril, se je Masaaki v Shichigahami odločil, da bo parkiral svoj avtomobil pred  kraljestveno dvorano, ki je bila kak kilometer stran od morja. Takole se spominja: »Tam sem zagledal sestro, ki se je prav tako zatekla k dvorani. Mislil sem, da cunamiji ne bodo nikoli segli tako daleč. Toda kmalu je tla zalila črna voda! Najina avtomobila sta zaplavala. Odprl sem okno in splezal na streho avtomobila, avtomobil te sestre pa je odneslo in je izginila! Molil sem k Jehovu, naj ji pomaga.

Ker je snežilo, sem bil premočen in se ves tresel. Nato je sneg nehal padati, vendar je bilo zelo mrzlo. Kmalu je zašlo sonce in spustila se je noč. Zvezde so žarele, bile so čudovite. Stal sem na strehi avtomobila, ki je kot otoček plaval v ledeno mrzli vodi. Tudi drugi so bili podobno kot jaz ujeti na kosih razbitin ali na strehah zgradb. Spraševal sem se, ali bom preživel do jutra. Da bi se opogumil, sem se odločil ponoviti javni govor, ki sem ga imel pred komaj dvema tednoma. Tema govora je bila prav primerna: ‚Kam se lahko obrnemo po pomoč v času stiske?‘ Zatem sem zapel edino pesem, ki sem jo znal na pamet: ‚Moj Oče, moj Bog in moj prijatelj‘. Pel sem jo znova in znova. Pri tem sem razmišljal, kaj sem v življenju storil za Jehova, in po licih so mi tekle solze.

Nato je nekdo iz hiše čez cesto zavpil proti meni: ‚Ali ste v redu? Že prihajam na pomoč!‘« Ta moški je imel splav, ki ga je naredil iz plavajočih hlodov, in je reševal ljudi v svoji bližini. Masaakiju je pomagal, da je prišel v neko hišo skozi okno prvega nadstropja. Naš brat pa se je končno oddahnil, ko je izvedel, da so rešili tudi sestro, ki je bila v drugem avtomobilu.

V zraku je vladalo veselo pričakovanje. V kraljestveni dvorani v Rikuzentakadi naj bi bil namreč v soboto, 12. marca, poročni govor za mladoporočenca  Kohei in Juko. Toda po tem, ko sta v petek uradno sklenila zakonsko zvezo na magistratu, je mesto udaril potres. Kohei je po radiu slišal opozorila pred cunamijem in stekel po stopnicah navzgor. »Celo mesto je bilo v megli,« se spominja. »Razen nekaj velikih stavb ni bilo ničesar več. Do takrat sem bil poln skrbi glede priprav, ki so naju čakale pozneje v dnevu, toda kmalu sem doumel, da se je zgodilo nekaj zares velikega.«

Kohei in Juko sta celo soboto pomagala bratom in sestram iz občine. »Sosednje občine so nam poslale potrebna sredstva,« je povedal. »Bil sem res vesel, ko mi je žena rekla, da je srečna, da najin čas in moči namenjava za brate in sestre. Jehovu sem se zahvalil za tako čudovito soprogo. Cunami je odplavil najin novi dom, avtomobil in vse, kar sva imela. Vendar sem zelo hvaležen za ljubezen bratovščine, ki sva jo okusila.«

Fizična, duhovna in čustvena pomoč. Japonska podružnica je hitro organizirala tri odbore za pomoč ob naravnih nesrečah in na prizadeto območje redno pošiljala svoje predstavnike. Ko sta maja prišla na Japonsko conska nadzornika Geoffrey Jackson in Izak Marais s svetovnega središča Jehovovih prič, sta tudi sama obiskala brate in sestre na enem od najbolj opustošenih področij. Za Priče iz prizadetih občin so organizirali poseben shod in po telefonski povezavi, ki so jo vzpostavili z drugimi prizadetimi občinami, je lahko kakih 2800 Prič v 21 kraljestvenih dvoranah slišalo, da jih imajo bratje in sestre po svetu radi in jim je iskreno mar zanje.

Člani odborov za pomoč ob nesrečah in drugi prostovoljci so prizadetim marljivo priskrbovali potrebne stvari. Med najnujnejšimi so bili hrana, voda in gorivo. Odbori za pomoč so tudi poskrbeli, da so prizadete občine dobile oblačila različnih velikosti. V kraljestvenih  dvoranah so razpostavili stojala z oblekami in ogledala, tako da so se dvorane začasno spremenile v »butike«.

Bratje in sestre so bili zelo hvaležni, ko so videli, kako je Jehova skrbel za njihove fizične in čustvene potrebe! Še posebej pa so bili okrepljeni na krščanskih shodih. »Na shodih dobivam duševni mir,« je napisala sestra s področja, ki ga je prizadela katastrofa. »Zame so duhovna rešilna vrv.«

Sporočilo, ki vliva upanje. Japonski Pričevalci so kmalu pričeli tolažiti pretresene sosede z mislimi iz Božje Besede. V nekem mestu, ki ga ni prizadela katastrofa, se je skupina oznanjevalcev odločila, da se bo odpravila na ulice z velikim napisom »Zakaj ta tragedija? Odgovor je v Svetem pismu.« To je vzbudilo zanimanje mnogih in skupina Prič je v samo enem dnevu in pol razdelila 177 knjig Biblija uči.

Na prizadetih področjih so se Priče najprej odpravili k biblijskim učencem in tistim, ki so jih ponovno obiskovali, zatem pa še k drugim, da bi jih potolažili. »Ko sem neki stanovalki prebrala Matej 6:34,« pravi Akiko, »je pričela jokati. Videti je bilo, da jo tare mnogo skrbi. Ko sem ji pojasnila, kako nam Biblija pomaga ohranjati duševni mir, se je takoj strinjala in se mi zahvalila. Takrat sem še bolj doumela, kolikšno moč ima Sveto pismo, da seže ljudem v srce.«

Neki moški je dejal: »Od vseh ver ste vi edini, ki ste prišli k nam. In to tudi v tem norem času!« Drug moški pa je spoštljivo pripomnil: »Kar ne morem verjeti, da v teh težkih razmerah opravljate svojo dejavnost kot prej.« Neki starešina je povedal: »Mnogi so se razveselili našega obiska. Rekli so: ‚Ste prvi, ki ste nas obiskali po katastrofi. Prosim, še pridite.‘«

 PREVOD NOVI SVET V 106 JEZIKIH!

Petek, 15. julija 2011, je bil za Latvijo in Litvo nepozaben dan in mejnik v zgodovini tamkajšnjega Božjega naroda. Stephen Lett iz Vodstvenega organa je v govoru, ki so ga sočasno poslušali v obeh državah, objavil izid Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v latvijščini in litovščini, ki sta 99. in 100. jezik, v katerih je ta prevod sedaj na voljo. V zadnjih sedmih letih daje Vodstveni organ velik poudarek prevajanju Svetega pisma. Zato je danes Prevod novi svet na voljo v dvakrat toliko jezikih kakor leta 2004, prevajalci po svetu pa si še naprej marljivo prizadevajo, da bi ga prevedli v še več jezikov.

Kot si lahko predstavljamo, so bili bratje in sestre vsi iz sebe od veselja, ko so dobili Biblijo v svojem jeziku. »Imeti Biblijo je eno,« je rekel brat iz Srednjeafriške republike, »toda to, da jo lahko bereš v maternem jeziku in jo razumeš, je nekaj najboljšega na tem svetu. Prevod novi svet v jeziku sango  govori srcu. Ko sedaj berem evangelije, si lahko jasno predstavljam biblijske osebe in razumem njihove občutke.« Mlada sestra iz Etiopije je povzela občutke mnogih z besedami: »Beseda ‚hvala‘ enostavno ni dovolj, da bi lahko z njo opisala to, kar čutim v srcu. Že dolgo molim k Jehovu, da bi nam dal Prevod novi svet v našem jeziku. In danes sem ga dobila!«

 NOVICE IZ VSEGA SVETA

V Rusiji utišali ustrahovalca. Vera, starejša sestra, je imela veliko let težave s sosedom, ki ni maral Jehovovih prič. Moški ji je grozil in govoril prostaško v prisotnosti njenih vnukinj, ki so jo pogosto obiskovale. Toda Vera je imela v mislih besede iz Rimljanom 12:18, zato se je vedno odzvala mirno in se z njim ni prerekala. Januarja 2011 pa je sosed postal tako agresiven kot še nikoli prej. Ker se je zbala za svoje življenje, je poklicala policijo. Zanimivo je, da je prišla v stik ravno s policistom, ki je marca 2010 skupaj z mestno uradnico prišel preverit, ali ona in druge Priče, ki so se shajali pri njej doma, sodelujejo v kakšni ekstremistični dejavnosti. Sedaj je policist spoznal, v čem je dejansko problem. Soseda je zaradi groženj ostro oštel in ga kaznoval z globo 3000 rubljev (nekaj več kot 70 evrov). Po tem dogodku ji sosed ni več povzročal težav. Vera je policiji v znak hvaležnosti napisala zahvalno pismo. Na njeno presenečenje je prejela odgovor načelnika policije. Zahvalil se ji je za to, kako prijazno se je izrazila o policistu, ki ji je pomagal. Nato je še dodal: »V nasprotju z današnjim prevladujočim negativnim pogledom na policijo je iz vaših besed, polnih topline, čutiti, da nam zaupate.« Vera pravi, da se sedaj ta policist redno oglasi pri njej in preveri, ali je vse v redu.

 »Smetar« v Turčiji. Neka moška, ki sta pred kratkim začela preučevati Biblijo, sta prišla na območno zborovanje. Napisala sta: »Bilo je kot v pravljici. Vsi so imeli nasmešek na obrazu, bili so prijateljski in vljudni. Med opoldanskim odmorom sva se sprehajala naokoli in počutila sva se, kot da bi bila del njih. Zatem se nama je približal brat, ki je z nama preučeval Biblijo. V roki je imel vrečo s smetmi. Ker sva mislila, da je njegova naloga pobirati smeti, sva se mu skušala ogniti, saj nisva želela, da bi naju imeli za prijatelja navadnega smetarja. Zato sva se obrnila in skušala izginiti med množico. Mislila sva si: ‚Le zakaj ne moreva preučevati Biblije z nekom, ki ima govore na odru, namesto s smetarjem?‘

Toda medtem ko sva še naprej preučevala, sva izvedela, da je ‚smetar‘, ki preučuje z nama, član podružničnega odbora in služi v podružnici Jehovovih prič. Ko sva še naprej napredovala in posvetila svoje življenje Jehovu, sva doumela, da se je brat ponižno vedel kot ‚majhen‘. (Luk. 9:48) Kako hvaležna sva za dragocen pouk, ki sva ga dobila na najinem prvem večjem shodu!«

Laži v Armeniji. Javna občila so sprožila obrekovalsko kampanjo proti Jehovovim pričam, ko so objavila lažno vest, da naj bi bil neki mlad moški iz Sevana, ki je umoril svoje starše, Jehovova priča. Priče so urednikom nemudoma poslali izjavo, s katero so zanikali to trditev. Toda obrekljivo govorjenje se je nadaljevalo in po televiziji so predvajali posebno poročilo, v katerem so zatrjevali, da je ta človek Jehovova priča. O Pričah so govorili žaljivo in ponižujoče in napis med programom se je glasil »Jehovovi kruti in labilni krvniki«. Gledalce so celo spodbujali, naj proti Pričam,  kadar jih ti obiščejo, uporabijo silo. Zato se je v državi občutno povečala sovražnost do Jehovovih prič. Priče so proti televizijski postaji vložili tožbeni zahtevek, v katerem so zahtevali preklic lažnih informacij, opravičilo in odškodnino za blatenje dobrega imena in ugleda. Do časa, ko smo dali Letopis 2012 v tisk, televizijska postaja še ni preklicala neresnic, obe strani pa se že pogovarjata o tem, da bi našli sporazumno rešitev.

Bodoči gradbeni inženirji v Venezueli. V kraju San José de Guaribe je skupina otrok vsako jutro na poti v vrtec šla mimo gradbišča, kjer so Priče gradili kraljestveno dvorano. Tam so se vedno ustavili in nekaj časa vsi očarani opazovali dogajanje. Nekega dne jih je vzgojiteljica v vrtcu vprašala, kaj želijo postati, ko bodo veliki. Na njeno presenečenje jih je kar nekaj izmed njih, ne le eden, odgovorilo, da želijo biti »gradbeni inženirji, tako kot Jehovove priče«. Vzgojiteljica je postala radovedna, zato se je skupaj z drugo vzgojiteljico odločila, da bosta otroke iz svojega oddelka odpeljali na ogled tega gradbišča. Ko so prispeli, je gradbena ekipa obiskovalcem razkazala gradbišče. Otroci so neznansko uživali, še posebej, ker so lahko nosili pisane zaščitne čelade. Vzgojiteljici sta imeli veliko vprašanj in dano je bilo dobro pričevanje.

 Kanada je povečala tiskanje revij. Vodstveni organ je, zato da bi se kar najbolj izkoristilo posvečena sredstva, zaprosil kanadsko podružnico, da bi tiskala Stražni stolp in Prebudite se! za občine na Bermudih, v Gvajani, Kanadi, Združenih državah Amerike in na večini otokov v Karibskem morju. Tako se je na začetku službenega leta 2011 proizvodnja revij v kanadski podružnici povečala za 12-krat. Danes tam tiskajo revije v 30 jezikih, kar je skoraj četrtina svetovne proizvodnje Stražnega stolpa in Prebudite se!.

Dneva odprtih vrat na Finskem. Na Finskem so z dovoljenjem Vodstvenega organa organizirali posebno kampanjo, v kateri so predstavili Jehovove priče in sporočilo, ki ga v tej deželi oznanjujejo že sto let. Bratje in sestre so navdušeno razdeljevali Prebudite se!, avgust 2010, s sklopom uvodnih člankov »Kdo so Jehovove priče?«. To je vodilo do veliko odličnih pogovorov o našem delu. Nato pa je podružnični urad konec avgusta pripravil dneva odprtih vrat. Obiskovalcem so pojasnjevali, kakšno delo se opravlja v podružnici, pri tem pa je sodelovala vsa betelska družina. Z razstavnimi panoji so predstavili delovanje Prič. Nekateri betelski delavci so si oblekli zgodovinska oblačila in pokazali, kako so s »sendvič panoji« oglaševali javne govore v 40-ih in 50-ih letih 20. stoletja. Nekaj oddelkov je za obiskovalce pripravilo majhne spominke. Na dnevih odprtih vrat si je podružnico ogledalo kakih 1500 ljudi. Zatem so o naši dejavnosti pozitivno poročali časopisi, radio in televizija.

Nemiri v Slonokoščeni obali. V tej državi so službeno leto 2011 pričeli z optimizmom in obeti za nadaljnjo rast, kot je na to nakazovalo 23.019 biblijskih poukov,  ki jih je vodilo 8656 oznanjevalcev. Toda proti koncu novembra 2010 so nemiri, ki so jih izzvale predsedniške volitve, pahnili državo v kaos in državljanske spore. Sledili so spopadi, ki so marca dosegli trgovsko glavno mesto Abidjan in se nadaljevali še aprila 2011. Zato so se pričeli ljudje masovno izseljevati iz mesta, številni pa tudi iz države. Med njimi je bilo veliko naših bratov in sester, ki so bežali peš ter pustili za seboj dom in imetje.

V tem težavnem obdobju je bilo nevtralno stališče bratom in sestram pogosto v zaščito. Nekoč so vojaki vdrli v osnovno šolo, ravno ko so imeli učitelji in svetovalci seminar. Ukazali so jim, naj ležejo na tla in jim izročijo vse, kar imajo pri sebi vrednega. Ko jim je naš brat dal oznanjevalsko torbo, polno svetopisemskih publikacij, so vojaki takoj ugotovili, da je Jehovova priča. Vrnili so mu torbo skupaj z denarjem in mobilnim telefonom ter rekli: »Vi za nas niste nevarni.«

 POSVETITVE PODRUŽNIC SO V SLAVO BOGU

Osemnajstega decembra 2006 so v Čilu pričeli širiti podružnico, tako da so začeli graditi enonadstropno pisarniško zgradbo, dvonadstropno stanovanjsko stavbo in velik prizidek k skladišču. Šestnajstega oktobra 2010 je bila posvetitev novih prostorov. Na posvetitvenem programu s 5501 navzočim je imel govor v španščini David Splane iz Vodstvenega organa.

Devetnajstega februarja 2011 je bilo na posvetitvi povečanega deželnega urada v Burkini Faso 210 navzočih. Posvetitveni govor je imel John Kikot s svetovnega središča. Tamkajšnje oznanjevalsko delo je nadzorovala podružnica v Slonokoščeni obali vse  do maja 2011, ko je to delo prišlo pod nadzor beninske podružnice. Lepo vedenje gradbenih delavcev je prineslo veliko hvalo Jehovovemu imenu. »Nikjer ni bilo slišati nobenega vpitja,« je opazil uslužbenec velikega podjetja, ki je priskrbovalo material za gradnjo. »Nikoli še nismo delali na gradbišču, kjer bi bili ljudje tako mirni in srečni, kakor so tukaj.«

Ob posvetitvi novih podružničnih prostorov v Hongkongu, 27. avgusta 2011, je vladalo veliko veselje. Nove pisarne so v 18. nadstropju 36-nadstropne zgradbe in ponujajo razgled na pristanišče Victoria Harbour. (Glej puščico spodaj.) Posvetitvenemu govoru, ki ga je imel Stephen Lett iz Vodstvenega organa, je prisluhnilo 290 navdušenih bratov in sester, ki so spremljali program v jedilnici, pisarnah in v oddelku za odpremo. Novi pisarniški prostori pomenijo dobrodošlo olajšanje za prevajalski, službeni, avdio-video, nabavni, odpremni in računovodski oddelek.

 PRAVNO POROČILO

Zvesti prerok Jeremija je imel dober razlog za zaupanje, da ga vsemogočni Bog ne bo nikoli zapustil. »Bojevali se bodo proti tebi,« mu je rekel Jehova, »vendar te ne bodo premagali, saj sem jaz s teboj, da te varujem in rešujem.« (Jer. 15:20) Kot bomo videli iz naslednjih poročil, Jehovovi novodobni služabniki prav tako občutijo, da jim Jehova stoji ob strani in jih podpira, medtem ko kljub nasprotovanju zvesto izpolnjujejo svojo oznanjevalsko nalogo. (Mat. 24:9; 28:19, 20)

 Armenija: Vahan Bayatyan, ki je Jehovova priča, je bil obsojen na dve leti in pol zapora, zato ker mu vest ne dopušča opravljati vojaške službe. Večkrat se je pritožil na armenskih sodiščih, vendar so ta njegove pritožbe zavrnila. Njegov primer je nato obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Sedemindvajsetega oktobra 2009 je sedem sodnikov ESČP razsodilo v prid Armenije in proti bratu Bayatyanu. Toda eden od sodnikov, ki se s to razsodbo ni strinjal, je dejal, da ta odločitev »ni združljiva s trenutnimi evropskimi standardi glede vprašanja ugovora vesti«. Zaradi pomembnosti zadeve se je ESČP strinjal, da primer preda svojemu velikemu senatu, ki ga sestavlja 17 sodnikov.

 Sedmega julija 2011 je 17-članski senat, z večino glasov (16 proti 1) sklenil, da je Armenija kršila pravico brata Bayatyana do svobode vesti. Sodišče je pripomnilo, da »ni razloga za dvom, da vlagateljevo zavračanje vojaške službe izhaja iz njegovega verskega prepričanja, ki je iskreno ter v ostrem in nepremostljivem nasprotju z zahtevano vojaško obveznostjo«. Upamo, da bo ta prelomna odločitev sčasoma privedla do tega, da bodo izpustili 69 bratov, zaprtih v Armeniji, pa tudi druge, ki so iz istega razloga zaprti v Azerbajdžanu in Turčiji. *

Bolgarija: Sedemnajstega aprila 2011 je več kot 100 ljudi, med katerimi so bili tudi ženske, otroci in ostareli, v kraljestveni dvorani v Burgasu mirno obhajalo slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Takrat se je pred dvorano zbralo kakih 60 sovražno nastrojenih ljudi in pričelo metati velike kamne v Priče, ki so stali pri vhodu. Zatem so hoteli vdreti v dvorano, toda bratje so jim to preprečili. Takoj so poklicali  policijo, vendar se je ta počasi odzvala. V izgredu je bilo poškodovanih precej Prič in pet so jih morali z rešilnim avtomobilom odpeljati v bolnišnico. Drugi bratje in sestre so kljub napadu nadaljevali spominsko slovesnost. To, kar se je zgodilo, je bilo povsem neobičajno za bolgarsko okolje, kjer so do Jehovovih prič navadno spoštljivi, in je navsezadnje prispevalo k pozitivni publiciteti. Vodstveni organ je zaprosil 13 podružnic, naj vsaka opozori na ta napad bolgarsko ambasado v svoji državi. Bolgarska vlada je zatem napad obsodila in krajevni tožilec je vložil tožbo proti osmim vpletenim v to kaznivo dejanje.

Južna Koreja: V Južni Koreji je še vedno zaprtih več kot 800 Jehovovih prič, ki jim vest zaradi verskega prepričanja ne dovoljuje opravljati vojaške službe. Od leta 1950 je bilo tam več kot 16.000 Jehovovih prič obsojenih na skupaj več kot 31.000 let zapora, ker so zavrnili služenje vojaškega roka. Zakaj toliko mladih tako trdno vztraja pri svoji odločitvi?

Vsak mlad moški, ki zavrača služenje vojaščine, se za to sam odloči po svoji vesti. Kim Ji-Gwan je na sojenju denimo pojasnil: »Name so naredili močan vtis svetopisemski nauki, kot denimo ta, da se ljudje ‚ne bodo več učili vojskovati‘ in ‚ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe‘. Izvedel sem tudi, da nas lahko načelna ljubezen spodbudi, da ravnamo ljubeče z našimi sovražniki. Na podlagi teh in še drugih svetopisemskih stavkov ter mojega osebnega trdnega prepričanja sem se odločil, da zavrnem služenje vojaškega roka.« (Iza. 2:4; Mat. 5:43, 44; 22:36–39)

Trenutno za mlade fante v Južni Koreji ne obstaja možnost nadomestnega civilnega služenja. Da bi  se to razrešilo, so vložili deset pritožb pri korejskem ustavnem sodišču. Enajstega novembra 2010 je sodišče prisluhnilo različnim argumentom, v razmislek je bilo postavljeno tudi vprašanje, ali Koreja s tem, da ugovornikom vesti ne daje nobene nadomestne možnosti, krši pravice korejskih državljanov.

Štiriindvajsetega marca 2011, še v času pritožbenega postopka, je Odbor Združenih narodov za človekove pravice sklenil, da je Južna Koreja kršila mednarodno priznane standarde človekovih pravic, ko je zaprla 100 Jehovovih prič, ki so zaradi ugovora vesti zavrnili vojaško služenje. (Teh 100 bratov se je namreč zato, ker so jih zaprli, pritožilo Odboru Združenih narodov za človekove pravice.) Poleg tega so sodišču v razmislek pri odločanju glede desetih primerov, ki so bili še v obravnavi, predložili ugodno razsodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je bila sprejeta v primeru brata Bayatyana. (Glej poročilo iz Armenije na  straneh 34 in 35.) Toda ustavno sodišče v Koreji je 30. avgusta 2011 podprlo zakon o vojaški dolžnosti, kot tudi dosedanjo prakso, da se ugovornike vesti obsodi na zaporno kazen, in tako povsem prezrlo odločitev Odbora Združenih narodov za človekove pravice. Toda dva od devetih sodnikov se z odločitvijo nista strinjala, to pa zaradi nasprotja med zakonom o vojaški dolžnosti in ustavnim priznavanjem pravice do svobode vesti, ter sta pozvala k uvedbi nadomestnega civilnega služenja.

Turčija: Naši bratje in sestre so se razveselili, ko so bili 31. julija 2007 pravno priznani kot verska skupnost. Čeprav imajo še vedno težave,  povezane z nevtralnostjo in uporabo kraljestvenih dvoran, pa je glede drugih vidikov našega delovanja v tej državi mogoče opaziti napredek. Ministrstvo za državno šolstvo Republike Turčije je 26. aprila 2011 izdalo direktivo, da so Jehovove priče lahko oproščeni obveznega verouka v šoli. Sklenilo je, da »so Jehovove priče krščanska vera, čeprav zavračajo nekatere nauke drugih krščanskih veroizpovedi«. Ta odločitev je dobrodošla novica za naše mlade brate in sestre, ki so doslej v šoli, zato ker niso hoteli biti prisotni pri verouku, dobivali nižje ocene.

Združene države Amerike: Maja 2011 je kansaško pritožbeno sodišče v primeru Mary D. Stinemetz proti kansaški zdravstveni politiki izreklo ugodno razsodbo. Odločilo je, da je država s tem, da je sestri Stinemetz zavrnila prošnjo za odobritev brezkrvnega  operativnega posega zunaj države, kršila njene državljanske pravice, ki so ji zagotovljene z ustavo. Ker v Kansasu ni na voljo brezkrvne kirurgije, kakršno je potrebovala naša sestra, je sodišče odredilo, da ji mora država omogočiti poseg zunaj državnih meja. To ni le zmaga za sestro Stinemetz, temveč tudi za druge oznanjevalce v Združenih državah Amerike, ki so odvisni od zdravstvene oskrbe, ki jo financira država.

Desetega avgusta 2011 je vrhovno sodišče v Kansasu podprlo ugodno odločitev nižjega sodišča, ki je določilo skrbništvo nad sinom njegovi mami Monici McGlory, ki je Jehovova priča. Otrokov oče je namreč sestri McGlory skušal skrbništvo odvzeti. Trdil je, da ji ga ne bi smeli dodeliti, ker Monica 1. ne bi dovolila, da bi otroku dali transfuzijo krvi, 2. jemlje otroka s seboj na oznanjevanje po hišah in 3. naj bi otroka baje odtujevala od očeta in družbe s poučevanjem o harmagedonu.

Kansaško vrhovno sodišče je potrdilo ustavna načela, ki jih je postavilo že leta 1957. Takrat je med drugim zapisalo: »Versko svobodo, ki jo zagotavlja naša ustava, je treba dosledno spoštovati in to, da se otroke uči o veri, ne bi smelo in tudi ne sme vplivati na dodeljevanje skrbništva nad otrokom.« V zvezi s transfuzijo krvi je sodišče dejalo: »Odločitev [glede skrbništva] ne moremo sprejemati na temelju nekega hipotetičnega prihodnjega dogodka ali bolezni, ki bi morda terjala [transfuzijo krvi].«

Francija: Med Pričami je zavladalo veliko veselje, ko je 30. junija 2011 ESČP razsodil v prid verske skupnosti Jehovovih prič v Franciji. Sodna obravnava na  tem sodišču je bila vrhunec 16-letnega pravnega boja proti pretiranemu in spornemu 60-odstotnemu davku na prispevke, ki jih dobiva tamkajšnja podružnica. Priče so bili edina večja verska organizacija, ki je bila tako obdavčena. Tako je francoska vlada od te organizacije v svoji državi zahtevala, da ji plača vsega skupaj 58 milijonov evrov, kar daleč presega premoženje tamkajšnje podružnice. Potem ko so francoska sodišča vseh stopenj potrdila, da je organizacija dolžna plačati davek, so se Priče februarja 2005 pritožili na ESČP.

Tridesetega junija 2011 je sedem sodnikov ESČP soglasno sklenilo, da bi Francija, če bi sodišče podprlo njeno ravnanje, versko skupnost Jehovovih prič neposredno prikrajšala za pravico do svobode veroizpovedi. Sodišče je potrdilo, da zaščita, ki jo zagotavlja verskim skupnostim Evropska konvencija o človekovih pravicah, velja tudi za Jehovove priče. Ta odločitev je daljnosežni precedens, ki bo v dragoceno pomoč pri prizadevanju za svobodo čaščenja oziroma zagotavljanju le-te v drugih državah, ki so pod sodno pristojnostjo ESČP, kot so Armenija, Bolgarija, Gruzija in Rusija. Omembe vredno je tudi to, da je bila francoska vlada sedaj prvič spoznana za krivo kršenja člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja svobodo vere. Francoska vlada se na odločitev ni pritožila.

Rusija: Desetega junija 2010 so Jehovove priče na ESČP dosegli zgodovinsko zmago proti ruski vladi v primeru Jehovove priče v Moskvi proti Rusiji. Čeprav je ruska vlada vložila prošnjo za ponovno obravnavo pri 17-članskem velikem senatu Sodišča, je zbor sodnikov velikega senata 13. decembra 2010  prošnjo zavrnil, in tako je sodba z dne 10. junija 2010 postala pravnomočna. V razsodbi med drugim piše, da je ruska vlada »po zakonu dolžna [. . .] prenehati s kršitvami, ki jih je ugotovilo Sodišče, in kolikor je le mogoče, popraviti nastalo škodo«. Toda vlada do danes tega še ni storila. Prav nasprotno. Poiskala je nove načine, da nadleguje Priče in ovira njihovo svobodo veroizpovedi.

Tako je denimo zgodaj dopoldan 25. avgusta 2011 policija izvedla racijo po 19 domovih naših bratov in sester v Taganrogu ter jim zasegla versko literaturo, računalnike in občinska poročila. Te racije so bile očitno povezane s starim odlokom ruskega zveznega vrhovnega sodišča, po katerem je bilo 34 naših publikacij označenih za ekstremistične in v katerem je bilo odrejeno, da se našo versko organizacijo v Taganrogu prepove. Ruska vlada je na temelju odločitev, sprejetih na ruskih sodiščih, uvrstila 63 naših publikacij na zvezni seznam ekstremističnega gradiva.

 To pa še ni vse. Naši bratje in sestre so postali žrtve vsaj 950 racij, napadov, aretacij in policija je mnoge tudi priprla. Ruske oblasti so uničile veliko kraljestvenih dvoran in odprle enajst kazenskih primerov proti Pričam. V prizadevanju, da bi našle kaj, na podlagi česa bi jih lahko pod pretvezo protiekstremističnega zakona obtožile kaznivega dejanja, so celo namestile videonadzorne kamere v domu vsaj ene družine, prisluškovale telefonskim pogovorom mnogih drugih in pregledovale njihovo elektronsko pošto.

S takšnimi izmišljenimi obtožbami se je denimo moral spoprijeti 35-letni Aleksandr Kalistratov iz Gorno-Altajska. Na temelju protiekstremističnega zakona (ki ga zagovorniki človekovih pravic ostro kritizirajo) so ga obtožili, »da spodbuja k verski nestrpnosti oziroma sovraštvu«. Med sojenjem, ki je trajalo od 7. oktobra 2010 do 18. marca 2011 ni mogla nobena od 71 navzkrižno zaslišanih prič potrditi, da je Aleksandr zagrešil – ali pa vsaj nameraval zagrešiti – kakšno kaznivo dejanje. Sodišče je temeljito preučilo literaturo in nauke Jehovovih prič in 14. aprila 2011 je sodnica razglasila obtoženca za nedolžnega. Toda tožilec se je pritožil in 26. maja 2011 je vrhovno sodišče v Republiki Altaj odločilo, da bo zadevo ponovno obravnavalo nižje sodišče, le da z drugim sodnikom. Brat Kalistratov, ki je bil že oproščen vseh obtožb, se sedaj spoprijema s popolnoma novim krogom sodnih zaslišanj, ki lahko še vedno vodijo do tega, da bo po krivem obsojen ekstremizma.

Seveda je primer, v katerem naj bi šlo za domnevne nevarne dejavnosti, močno opozoril javnost v  majhnem mestu Gorno-Altajsk na naše delovanje. Kako pa se v teh okoliščinah držijo krajevni Priče, ki jim grozi odkrito preganjanje?

»V tem težavnem času je postala Biblija zame še dragocenejša,« pravi sestra Inna. »Krščanski bratje in sestre so mi postali prava družina in Jehova mi je bliže kakor kdaj prej!« Ker je nekaj naših publikacij prepovedanih, začnejo Priče veliko poukov kar s Svetim pismom. Število oznanjevalcev v Republiki Altaj je v primerjavi s preteklim letom zraslo za 24 odstotkov. Priče preživijo na oznanjevanju 33 odstotkov več časa. Število navzočih na spominski slovesnosti je bilo za 16 odstotkov večje od lanskega leta in je dvakrat preseglo število oznanjevalcev v celi republiki!

Jehovove priče v Rusiji so medtem vložili na ESČP 13 novih pritožb proti ruski vladi. Ena denimo ugovarja odloku vrhovnega sodišča z dne 8. decembra 2009, druga pa ugovarja odločitvi vrhovnega sodišča Republike Altaj, po kateri je 18 naših publikacij označenih za ekstremistične.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»V Prerokih piše: ‚In vsi bodo poučeni od Jehova.‘«

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

»Beseda ‚hvala‘ enostavno ni dovolj, da bi lahko z njo opisala to, kar čutim v srcu.«

[Okvir na strani 12]

Kaj so rekli glede pomožnega pioniranja:

• »Prvič v življenju sem lahko pomožno pionirala. Nimam besed, s katerimi bi izrazila hvaležnost za to možnost!«

• »Iz srca se vam zahvaljujem za to novost. Tako zelo nas je razveselila!«

• »To je bilo nekaj posebnega v vsej zgodovini naše občine.«

• »Ker je v pionirski službi sodelovalo toliko bratov in sester, je to prispevalo k miru in enotnosti v občini.«

• »Da, harmagedon je že zelo blizu!« (Moški, ki ni Priča, glede naše povečane dejavnosti v aprilu.)

[Okvir na strani 43]

VESELO VRISKAJO

TA SVET, ki je pod nadzorom besnega Satana, doživlja vse hujše gorje. (Raz. 12:12) Povsem drugače pa je z Jehovovimi služabniki, za katere je bilo prerokovano, da bodo »veselo vriskali zaradi radostnega srca«. (Iza. 65:13, 14) Neutrudno skušajo doseči kar največ ljudi in jih vabijo k čaščenju pravega Boga, saj vedo, da se bodo vsi, ki se bodo zatekli k Jehovu, veselili, »na veke bodo vriskali od radosti«. (Ps. 5:11)

 [Tabela/graf na strani 26]

(Lega besedila – glej publikacijo)

NA VOLJO V 106 JEZIKIH

Celoten Krščanski grški

Prevod novi svet: 62 spisi: 44

afrikanščina ameriški znakovni jezik

albanščina amharščina

angleščina azerbajdžanščina

arabščina azerbajdžanščina (cirilica)

armenščina brazilski znakovni jezik

bolgarščina čitongščina

cebuanščina estonščina

congščina evejščina

cvanščina fidžijščina

češčina gunščina

čičevščina haitijska kreolščina

danščina hiligajnonščina

efiščina hindijščina

finščina hiri motu

francoščina italijanski znakovni jezik

grščina kamboščina

gruzinščina kanareščina

hrvaščina kazaščina

ibojščina kikaondščina

ilokanščina kiribatščina

indonezijščina kolumbijski znakovni jezik

italijanščina latvijščina

japonščina litovščina

jorubščina lugandščina

kibembščina luvalščina

kinjaruandščina malajalščina

kirgiščina mehiški znakovni jezik

kirundščina mjanmarščina

kitajščina (poenostavljena) nepalščina

kitajščina (tradicionalna) pandžabščina

korejščina pangasinanščina

koščina papiamento (Curaçao)

lingala ruski znakovni jezik

madžarščina sango

makedonščina silozijščina

malgaščina sranan tongo

malteščina tajščina

nemščina tamilščina

nizozemščina tok pisin

norveščina tonganščina

osetščina tumbukščina

poljščina ukrajinščina

portugalščina uzbeščina

romunščina vietnamščina

ruščina

samoanščina

sepedejščina

sesotščina

singalščina

slovaščina

slovenščina

srbščina

srbščina (latinica)

svahili

šonščina

španščina

švedščina

tagaloščina

turščina

tvijščina (akuapem)

tvijščina (asante)

zulujščina

[Graf]

◀ 76% ◁ 24%

Leta 2011 je imelo vsaj 76 odstotkov svetovnega prebivalstva Prevod novi svet (v celoti ali delno) v maternem jeziku.

110

100

90

80

70

60

50

40

30

20

10

0

1950 1955 1960 1965 1970 1975 1980 1985 1990 1995 2000 2005 2010

[Graf na strani 8]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Po vsem svetu je v pomožni pionirski službi sodelovalo 2,657.377 oznanjevalcev.

2,5 (V MILIJONIH)

2,0

1,5

1,0

0,5

0

2008 2009 2010 2011

[Zemljevid na strani 35]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE

FRANCIJA

BOLGARIJA

TURČIJA

ARMENIJA

AZERBAJDŽAN

RUSIJA

JUŽNA KOREJA

[Slika na strani 6]

Zgoraj: Pionirji in drugi oznanjevalci so pripeljali svoje biblijske učence k Jeannette, da so tam skupaj preučevali. (Glej  strani 8, 9.)

[Slika na strani 7]

Skupina rednih in pomožnih pionirjev v Madridu se odpravlja na oznanjevanje.

[Slika na strani 10]

Toši oznanjuje negovalki v domu za ostarele.

[Slika na strani 11]

Alejandro z očetom zadnji dan v mesecu (Sant Celoni, Barcelona)

[Slika na strani 13]

Watchtowerjevo izobraževalno središče v Pattersonu (New York)

[Slika na strani 18]

Kraljestvena dvorana v mestu Rikuzentakada

 [Slika na strani 22]

Zgoraj: Prostovoljci odnašajo uničene stvari iz bratovega doma v Shibati (prefektura Miyagi).

[Slika na strani 22]

Levo: Član podružničnega odbora ima govor na domu našega brata v Rikuzentakadi.

[Slika na strani 22]

Spodaj: Prostovoljci pripravljajo kosilo za dan posebnega zbora na prizadetem območju.

[Slika na strani 24]

Litovski in latvijski prevod

[Slike na strani 31]

Spominsko znamenje na mestu, kjer je bil nekdaj Jenkijski stadion (New York).

[Slika na strani 32]

Brata, ki sta sodelovala pri razširitvi urada v Burkini Faso.

[Slika na strani 32]

Urad v Burkini Faso

[Slika na strani 32]

Podružnica v Čilu

[Slike na strani 33]

Novi podružnični prostori v Hongkongu

[Slika na strani 34]

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (Francija)

[Slike na strani 38]

Učenci s spričevali v rokah. Veseli so, da so oproščeni verouka.

[Slika na strani 41]

Priči med oznanjevanjem v Gorno-Altajsku (Republika Altaj)