Vsesvetovno oznanjevanje in poučevanje

DALEČ v preteklosti je apostol Janez imel preroško videnje o ogromni in brezštevilni množici ljudi »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«. Rečeno mu je bilo, da so ti ljudje preživeli »veliko stisko« in vstopajo v Božji novi svet. (Raz. 7:9, 14) Številke in doživljaji, opisani na naslednjih straneh, ne kažejo le tega, da se velika množica že zbira, ampak tudi, da je vedno večja. Ali vam to ne okrepi vere v zanesljivost Jehovovih obljub?

 AFRIKA

ŠTEVILO DEŽEL: 57

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 949,533.064

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,267.314

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 2,819.310

NJENO PISMO GA JE POTOLAŽILO. Iris, ki živi v Južni Afriki, piše sožalna pisma ljudem, ki jim je umrl kdo od dragih. Pismom priloži traktata Trpljenja bo kmalu konec! in Je kakšno upanje za naše umrle?. Nedavno ji je odpisal moški po imenu Sidney, ki mu je po 38 letih srečnega zakona umrla žena. »Čeprav so me zdravniki pripravljali na to, da bo moja draga žena umrla,« je napisal, »sem po njeni smrti postal zagrenjen, zmeden, negotov in hudo potrt. Res sem hvaležen Gospodu, da obstajajo ljudje, kakršni ste vi. To, da svoje moči in čas namenjate temu, da popolne tujce seznanjate z Božjimi obljubami, je zelo plemenito. Vaš osebni izraz vere bom kot zaklad čuval v svojem srcu za težke trenutke, ki so še pred mano. Ko sem prebral pismo in traktata, sem prvič občutil nekoliko miru in to, da me nekdo razume.«

SPLAV NI VEČ PRIŠEL V POŠTEV. Gloria, mlada sestra v Beninu, je pričevala študentu Arnaudu, ko mu je med pogovorom zazvonil mobilni telefon. Arnaud se je opravičil in naši sestri rekel, da njegov prijatelj potrebuje pomoč. Gloria je iz torbe hitro potegnila prvo revijo, ki ji je prišla pod roke, in mu jo dala. Arnaud jo je vzel, ne da bi jo pogledal, in odšel.

 Prijatelj je Arnaudu po telefonu povedal, da je njegovo dekle zanosilo, zato razmišlja, da bi jo prisilil v splav. Arnaud je na poti k njemu s pogledom ošinil revijo, ki jo je dobil. »Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem na naslovnici prebral besedo ‚splav‘,« je kasneje povedal. Gloria mu je namreč dala Prebudite se!, junij 2009, s sklopom uvodnih člankov »Splav – zakaj tako pereč problem?«. Ko je Arnaudov prijatelj prebral članke, se je odločil, da splav ne pride več v poštev. Njegovo dekle je kasneje rodilo ljubko deklico.

NI SE JIM BILO TREBA BATI VRAČARICE. King je redni pionir, ki se je v Zimbabveju preselil na področje, kjer potrebujejo več oznanjevalcev. Ko je nekega dne oznanjeval s skupino sester, je prišel do doma znane vračarice. Sestre so se obotavljale spregovoriti z žensko, King pa se je odločil, da ji bo ponudil biblijski pouk. Ko je vračarica videla oznanjevalca približevati se njenemu domu, je menila, da sta stranki, zato ju je vprašala, kaj želita. King ji je pokazal knjigo Kaj Biblija v resnici uči? in ji ponudil biblijski pouk. Ponudbo je sprejela. »Bila sva presenečena nad tem, da je imela toliko vprašanj,« je povedal King. »Dogovorili smo se, da jo bova ponovno obiskala in začela z njo preučevati Sveto pismo.« Čez tri tedne sta jo povabila na občinski shod, in prišla je. Uničila je vse predmete, povezane s spiritizmom, in hitro  duhovno napredovala. Nekaj mesecev kasneje se je krstila.

»PROSIM, MOLITA, DA BI ME OBISKALI!« Pred desetimi leti se je Patrick preselil iz Angole v Združene države Amerike. Vendar se je s svojo mamo Felicidade redno slišal po telefonu. Od nedavnega pa se lahko tudi vidita s pomočjo internetnega programa, ki omogoča video klice. Ko se je Patrick nekega dne pogovarjal z mamo, je opazil, da je v sobi z njo še nekdo, in jo vprašal, kdo je pri njej. Felicidade, ki je Jehovova priča, je odgovorila: »To je sestra iz moje občine, ki me je prišla obiskat.«

Patrick je odvrnil: »Zakaj pa Priče ne obiščejo tudi mene? Že deset let sem tukaj, vendar ni bilo še nobenega. Prosim, molita, da bi me obiskali!«

Felicidade in sestra sta bili nekoliko presenečeni, a sta rekli: »V redu, bova molili zate.«

Že čez tri dni sta na Patrickova vrata pozvonila Jehovova pričevalca. Patrick je ves osupel vprašal mamo, ali je ona poskrbela za to, da ga kdo obišče v Združenih državah Amerike. Ni bila ona. Zato je sklenil, da je obisk odgovor od Boga, in sprejel biblijski pouk. Takoj je začel obiskovati vse shode. Ko sta se z mamo naslednjič pogovarjala po internetu, ji je ponosno pokazal, katero poglavje iz knjige Biblija uči preučuje. Povedal ji je tudi, da si je kupil obleko za shode.

 NENAVADNA PROŠNJA ZA KRST. Na začetku območnega zborovanja v Brazzavillu (Republika Kongo) leta 2010 je mladi Edvard izrazil željo, da bi se krstil. Ko so ga bratje vprašali, iz katere občine je, je odgovoril: »Mossaka.« Ker v tej oddaljeni vasi ni bilo Jehovovih prič, je brate zanimalo, kaj ga je navedlo, da bi se rad krstil.

 Edvard je starešinam pojasnil, da je njegov dedek v mestu Brazzaville leta 2007 z njim preučil brošuro Zahteva in 14 poglavij knjige Biblija uči. Zatem se je Edvard preselil k staršem v Mossako. Ker tam ni bilo dejavnih Prič, je prosil svojega očeta, da bi mu pomagal do konca preučiti knjigo Biblija uči. Oče mu je postavljal vprašanja, Edvard pa je odgovarjal. Sčasoma je preučil celo knjigo. Nato je začutil željo, da bi druge učil o resnici, ki jo je spoznal. Tako je začel oktobra 2009 v Mossaki sam oznanjevati z brošuro Zahteva. Zapisoval si je čas, ki ga je preživel na oznanjevanju, in redno pošiljal poročila svojemu dedku v Brazzaville. Toda dedek ni poročil nikoli oddal občini.

Kasneje je podružnica, ne da bi vedela za Edvarda, v Mossako za tri mesece poslala začasna posebna pionirja. Le dva dni pred odhodom je eden od njiju, Daniel, zagledal Edvarda, da vodi biblijski pouk z brošuro Kaj Bog zahteva od nas. Pristopil je torej k njemu in se začel z njim pogovarjati. Edvard mu je povedal: »Oznanjujem. Sem oznanjevalec. Lahko preveriš pri mojem očetu.« Daniel je odšel k Edvardovemu očetu in ta je potrdil sinove besede. Začasna posebna pionirja sta tisto malo časa, kolikor jima ga je še ostalo, porabila za to, da sta Edvarda učila oznanjevati. Ko sta odšla, se je Edvard lotil oznanjevanja z obnovljeno gorečnostjo in vodil več kot deset biblijskih poukov. Poleg tega je tudi posvetil svoje življenje Jehovu.

Potem ko je Edvard v petek na prej omenjenem zborovanju povedal bratom svojo zgodbo, sta se z njim sestala dva starešina in skupaj so pregledali vprašanja za posameznike, ki želijo postati nekrščeni  oznanjevalci. Njegovi izvrstni odgovori so ju osupnili. Starešine so od posebnih pionirjev izvedeli, da je Edvardovo vedenje zgledno in da neuradno oznanjuje že devet mesecev. Tako so ga sprejeli za nekrščenega oznanjevalca. Ker je bilo za drugi konec tedna načrtovano območno zborovanje v jeziku lingala, so starešine poskrbeli, da so v naslednjem tednu z Edvardom pregledali vprašanja za krst. Dokazal je, da dobro razume resnico, in julija 2010 se je na lingalskem zborovanju krstil. Točno en teden po tem, ko je bil Edvard sprejet za nekrščenega oznanjevalca, so starešine objavili, da je postal naš brat.

Po krstu je dva meseca pomožno pioniral v Brazzavillu. Starešine so uredili, da je preučil tudi knjigo Ostanite v Božji ljubezni, nato pa se je vrnil v Mossako. Nedavno so na tamkajšnje področje poslali posebnega pionirja. V aprilu sta posebni pionir in Edvard, ki je takrat služil kot pomožni pionir, izrekla dobrodošlico 182 ljudem, ki so prišli na spominsko slovesnost. Edvard ima 16 biblijskih poukov. Sedem njegovih biblijskih učencev prihaja na shode, ki jih vodita dva brata. Leta 2011 je bil Edvard star 15 let.

 SEVERNA, SREDNJA IN JUŽNA AMERIKA

ŠTEVILO DEŽEL: 55

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 941,265.091

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 3,780.288

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 4,139.793

»NI BILO NAKLJUČJE, DA SEM VTIPKALA VAŠO ŠTEVILKO.« Sundie, ki živi v Združenih državah Amerike, je bila ravno doma, ko je zazvonil telefon. Neka ženska je spraševala po nekom, ki ga Sundie ni poznala. Sundie ji je rekla, da je vtipkala napačno številko. Ženska ji je odvrnila, da je skoraj slepa, zato se včasih res zmoti. Pojasnila ji je, da bi rada govorila s sinom, saj ga mora seznaniti s slabo novico. Zdravniki so ji diagnosticirali raka. Bila je pretresena in se žalostna spraševala, kako je Bog mogel dovoliti, da se je to zgodilo. Sundie je uvidela, da ji mora povedati biblijsko sporočilo. Hitro se je pomolila in prosila Jehova za pogum, nato pa ženski prebrala nekaj spodbudnih svetopisemskih stavkov, s katerimi jo je želela potolažiti in ji vliti upanje. Pojasnila ji je, da ima Bog ime, in jo spodbudila, naj to ime omenja, ko moli k Bogu, in naj bo v molitvah določna. Ženska se ji je zahvalila, ker ji je prisluhnila in jo spodbudila. »Mislim, da ni bilo naključje, da sem vtipkala vašo številko,« je rekla.

Sundie je sogovornico zaprosila za naslov in ji poslala avdioposnetke knjige Biblija uči. Poskrbela je tudi, da jo je obiskala pionirka, ki živi na področju te ženske. Sundie je rekla: »Zelo sem vesela, da nas Jehova  nenehno ljubeče poučuje, kako tolažiti ljudi v najrazličnejših okoliščinah.«

TRAKTAT JE ODGOVORIL NA NJUNO VPRAŠANJE. Nekaj sester redno oznanjuje pred velikim zdravstvenim centrom v Portoriku. Ena od njih je ustavila moška, ki sta hitela proti bolnišnici. Ker je videla, da se jima mudi, jima je ponudila traktat Ali imate nesmrtnega duha?. * Ko pričuje na ulici, ponavadi ne ponuja tega traktata, toda takrat ni imela pri sebi nobenega drugega. Kasneje sta moška pristopila k neki drugi sestri. Pojasnila sta ji, da sta dobila traktat, ko sta šla na obisk k sorodniku, ki je hudo bolan. Ravno sta se pogovarjala, ali duh živi še po smrti, in v traktatu sta dobila odgovor. Povedala sta, da jima je zelo pomagal.

PISMO JEHOVU. Sedemletni Joshua hodi v šolo v Združenih državah Amerike. V decembru so morali učenci za nalogo napisati pismo božičku. Ko je Joshua vljudno povedal, da ne bo pisal božičku, mu je učiteljica rekla: »Potem pa piši komu drugemu.« Odločil se je, da bo pisal Jehovu. Napisal je: »Hvala, da si obljubil raj. Hvala, da imaš Sina, ki mu je ime Jezus in se je odpovedal svojemu življenju. Hvala, da si ustvaril stvari, ki nas veselijo. Bog  Jehova, zelo te imam rad.« To pismo so skupaj s pismi drugih učencev objavili v krajevnem časopisu.

DRUŽINA SE JE ODZVALA. Alejandro, brat iz Kolumbije, je želel oznanjevati članom svoje družine. Ker so ti živeli daleč stran, jim je pisal in poslal nekaj izvodov revij Stražni stolp in Prebudite se!. Ko je njegov sorodnik Pablo prebral revije in pregledal biblijske stavke, je spoznal, da Katoliška cerkev uči lažne nauke. Ves navdušen je o sporočilu spregovoril z drugimi člani družine. Tudi ti so prepoznali zven resnice in zapustili katoliško religijo.

Kmalu se je vsak večer zbralo 15 družinskih članov, da so z revijami preučevali Sveto pismo. Ker so hoteli  izvedeti več, so skušali poiskati Priče v sosednjih krajih, vendar brez uspeha. Obenem pa so se začeli s svojimi sosedi pogovarjati o tem, kar so se naučili. Nazadnje so izvedeli, da je kraljestvena dvorana v nekem mestu, oddaljenem približno uro vožnje. Takoj so odpotovali tja in poprosili brate za pomoč.

Sedaj enkrat tedensko prihaja k njim redni pionir, zato da skupaj preučujejo Biblijo. Na pouku je 26 učencev – Alejandrova družina in še 11 drugih zainteresiranih posameznikov. Najeli so vozilo, tako da je lahko večina od njih navzoča na javnem govoru in preučevanju Stražnega stolpa.

JE BILA RES NAPAČNA HIŠA? Ko je bila nekega dne naša sestra bolna, je zaprosila druge Priče, da bi namesto nje preučevali z neko družino na podeželskem področju v Ekvadorju, kjer govorijo kičvansko. Oznanjevalci niso točno vedeli, kje družina živi, zato so pri neki hiši vprašali, ali so oni tisti, ki preučujejo Biblijo. Družina jih je prisrčno sprejela, kot da bi jih pričakovala. Šele po pouku je postalo jasno, da ta družina ni še nikoli preučevala s Pričami! Izkazalo se je, da so se zelo razveselili možnosti, da bi lahko preučevali Biblijo, zato so se odzvali, kakor da že preučujejo. Tako Priče zdaj vodijo nov biblijski pouk, poleg te družine pa preučujejo naprej tudi sestrini biblijski učenci, ki jih tistega dne niso mogli najti.

KOLAČEK JE DAL POVOD ZA PRIČEVANJE. Caleb je star šest let. Hodi v osnovno šolo v Kanadi. Prvi šolski dan je eden od njegovih sošolcev praznoval rojstni dan, zato je Natalie, mama tega sošolca, za ves razred prinesla kolačke. Caleb je kolaček vljudno odklonil. Natalie ga je vprašala, ali je alergičen na kakšno hrano. »Ne,«  je odvrnil Caleb, »jaz častim Jehova.«

Po pouku je Natalie stopila h Calebovi mami in jo vprašala: »Ali ste Jehovova priča?« Ko ji je ta pritrdila, je bila Natalie zelo navdušena. Kot najstnica je preučevala s Pričami, vendar je morala zaradi močnega nasprotovanja družinskih članov pouk prekiniti. Naša sestra jo je vprašala, ali bi želela ponovno preučevati Biblijo, in Natalie je ponudbo sprejela.

TO NI BILA BOŽJA VOLJA. Laly, ki živi v Peruju, je že od rojstva gluha. Ko je vprašala mamo, zakaj je gluha, ji je ta odvrnila, da je bila to Božja volja. To je Laly razžalostilo in je Bogu zamerila. »Zakaj tako ravna z mano?« se je spraševala.

Leta pozneje se je poročila z mladim gluhim moškim. Njun prvi otrok se je rodil z Downovim sindromom. Zaskrbljena in razburjena Laly se je spet obrnila k svoji mami po pomoč in jo vprašala: »Zakaj se je moj sin rodil takšen?« Mama jo je napotila k duhovniku. Ta ji je odgovoril enako, kot že pred leti njena mama, in sicer »To je bila Božja volja«.

Laly je vsa iz sebe vprašala: »Zakaj je Bog tako krut? V redu, sprejmem to, da sem gluha in da me je Bog s tem kaznoval, toda zakaj je kaznoval mojega sina? Saj se je šele rodil. Kaj je on zagrešil?« Od takrat  naprej ni hotela slišati ničesar več o Bogu, in je zapustila cerkev.

Čez nekaj let je Laly obiskala Jehovova priča, ki zna znakovni jezik, in ji ponudila, da bi jo poučevala o Bibliji. Laly jo je zavrnila in rekla, da ne verjame v Boga. Sestra ji je potrpežljivo pojasnila, da je Bogu, ki ga noče spoznati, ime Jehova in da ji je pripravljen povrniti sluh in zmožnost govorjenja. Laly je glede tega imela pomisleke, zato je želela, da ji sestra to dokaže. Sestra je odprla Biblijo pri Izaiju 35:5 in ji pretolmačila stavek: »Tedaj bodo oči slepih spregledale in ušesa gluhih se bodo odprla.« To je na Laly naredilo vtis. Privolila je v biblijski pouk in duhovno napredovala do krsta. Njen sin jo spremlja na vse shode in se uči znakovnega jezika. Lalyjino cenjenje biblijskih obljub še naprej raste in sedaj služi kot redna pionirka.

 AZIJA

ŠTEVILO DEŽEL: 47

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 4.194,127.075

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 664.650

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 629.729

VPRAŠANJI, NA KATERI NISO ZNALI ODGOVORITI. V neki azijski državi, kjer je naše delo zakonsko omejeno, je 24-letni mladenič sprejel biblijski pouk, zato da bi Pričam dokazal, da so njihovi nauki napačni, katoliško verovanje pa pravilno. Toda kaj kmalu je ugotovil, da Jehovove priče učijo resnico.

Ko je njegova družina izvedela, da preučuje Sveto pismo, ga je poklicala na družinski sestanek in začela pritiskati nanj, naj se vrne v katoliško cerkev. Ker tega ni hotel storiti, je njegova družina sklicala vse sorodnike v vasi, da bi ga prisilili k temu, da bi opustil svoje novo prepričanje. Celo tepli so ga, toda od svoje odločitve ni odstopil. Zatem je družina glede njegove odločitve govorila z duhovnikom in ta ga je privedel pred župnijski pastoralni svet. Mladenič je župnijskemu svetu rekel, da se bo vrnil v cerkev, če mu bo duhovnik odgovoril na dve vprašanji: Kako je Bogu ime? Zakaj cerkev svojim članom dovoljuje jesti kri, ko pa Sveto pismo to prepoveduje?  Duhovnik, ki mu ni znal odgovoriti, mu je primazal klofuto, zato da bi, kot je sam dejal, »iz njega izgnal demona«. Potem se je svet razšel.

Nato je družina zbrala vse svoje prijatelje, da bi ga prisilili poklekniti pred Marijino podobo. Čeprav so ga spet tepli, tega ni hotel storiti. Zatem je družina zaprosila privlačno dekle, naj mu reče, da se bo z njim poročila, če se bo vrnil v cerkev. Mladenič ji je odvrnil, da je pripravljen to storiti, če mu bo odgovorila na vprašanji, ki ju je postavil že duhovniku. Dekle je odšlo in se ni nikoli več vrnilo. Po sedmih mesecih, ko so ga zadrževali proti njegovi volji, mu je navsezadnje uspelo pobegniti iz vasi in se vrniti v mesto, kjer je nato poiskal naše brate. Naslednji mesec je postal nekrščen oznanjevalec. Krstil se je na okrajnem zboru, in sicer marca 2011.

ZAPORNIŠKI USLUŽBENEC ZAGOVARJA SESTRO. Neka redna pionirka je v Južni Koreji obiskala svojega sina, ki so ga zaprli zaradi krščanske nevtralnosti. Medtem ko je sedela v čakalnici, je moškemu poleg sebe ponudila traktat. Ta pa je nanjo pričel vpiti: »Zakaj to svojo krivo vero propagirate še tukaj?« Z jeznim odzivom je pritegnil pozornost 30 ali 40 obiskovalcev v sobi. Tedaj je zaporniški uslužbenec moškega oštel: »Ti ljudje imajo pravo vero. Vse druge so napačne. Te ljudi opazujem že vrsto let, odkar pač delam v zaporu, in ugotovil sem, da so edini, ki ravnajo po tem, kar so se naučili.« Tako ga je utišal.

NAPISI NA STENI. Harindra se je, zato da bi lahko vzdrževal družino na vasi, preselil v neko veliko mesto v Nepalu. Tako je že deset let živel sam, ko je začel preučevati Sveto pismo. Ker je bil nepismen, je Priča  z njim preučeval Biblijo z brošuro Večno življenje na zemlji!. Ta brošura takrat še ni bila na voljo v nepalskem jeziku, zato je pri pouku uporabljal angleško izdajo. Nekega dne je Harindra obiskala njegova žena. Bila je presenečena, ko je videla, da mož preučuje angleško brošuro. Poleg tega je nehal piti in je ni več tepel. Ko je izvedela, da se je tako zelo spremenil zato, ker je preučeval Sveto pismo, je začela tudi sama preučevati Biblijo in obiskovati shode v svoji vasi. Harindra si je želel še več izvedeti o Jehovu, zato se je odločil, da se bo naučil brati in pisati. Brata, ki je z njim preučeval Biblijo, je zaprosil, da je na liste papirja napisal nepalske črke, nato pa je papirje pritrdil na stene svoje sobe, dokler ni z njimi zapolnil slehernega kotička. Zatem je vadil branje vseh novih besed in črk. Tako se je počasi naučil brati. Čez čas je poskrbel, da se je njegova družina preselila k njemu v mesto, da bi lahko skupaj častili Jehova. V dveh letih se je krstil. Sedaj skupaj z družino obiskuje shode in v Teokratični strežbeni šoli sodeluje z branjem Biblije. Harindra pravi: »Zaradi Jehovovega pouka se je naše življenje bistveno izboljšalo.«

NITI ZA KAKIH 140.000 EVROV. Zarkhanum, ki živi v Azerbajdžanu, je bila močno vpletena v spiritizem. Petnajst let je veljala za žensko z izvenčutnim zaznavanjem in sposobnostjo, da lahko napoveduje prihodnost. Verjeli so tudi, da ima sposobnost pregnati uroke in zdraviti. Glas o Zarkhanum se je razširil daleč naokrog in veliko njenih strank, med katerimi so bili visoki uradniki in njihove žene, je za seanso odštelo vsoto v vrednosti 1400 do 2800 evrov. Tako je obogatela. Kljub svojim spiritističnim močem se je počutila duhovno prazno in mučilo jo je veliko vprašanj.  Njen zakon je razpadel in hrepenela je po smislu življenja. Nekega dne, ko je v obupu izpovedovala Bogu svoje skrbi, je slišala, da je nekdo potrkal. Odprla je vrata in sestri sta ji začeli oznanjevati. Zarkhanum se je močno dotaknilo, ko sta govorili o tem, kako pomembno je ugajati Bogu ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Poznala je veliko vernikov, katerih dejanja so bila v popolnem nasprotju s tem, kar bi se pričakovalo od pobožnega človeka. Zavedala se je tudi, da je spiritizem, s katerim se ukvarja, greh. Privolila je v biblijski pouk. Sčasoma je začela v molitvah uporabljati Božje ime in videla je, kako ji Jehova odgovarja na molitve. Vseeno pa ji ni bilo enostavno opustiti spiritizma, saj so jo demoni nenehno nadlegovali in jo celo tepli. Navsezadnje se je z Jehovovo pomočjo le osvobodila demonskega vpliva in uničila celo kopico stvari, povezanih s spiritizmom in lažno religijo.

Kmalu je Zarkhanum začela goreče oznanjevati dobro novico in maja 2011 se je krstila. Takoj po krstu je oddala prošnjo za pomožno pionirsko službo. Prav nič ji ni bilo težko doseči števila ur, ki se pričakuje od pionirja, saj je že pred krstom kljub slabemu zdravju oznanjevala več kot 70 ur na mesec. Dva meseca pred krstom pa ji je žena vladnega uradnika ponudila denar, v vrednosti 138.600 evrov, da bi ji pregnala urok. Bila je namreč prepričana, da je ta urok vzrok za bolezen, zaradi katere so ji morali amputirati nogo. Zarkhanum je ponudbo odklonila, vendar je k njej v bolnišnico v zameno poslala Pričevalki, da bi jo seznanili z dobro novico. Naša goreča sestra redno pričuje nekdanjim strankam in jim pove, da je to, kar je počela v preteklosti, napačno  v Božjih očeh. Tako je ena od njih, in sicer tista, ki je Zarkhanum seznanila z ženo vladnega uradnika, začela preučevati Sveto pismo in obiskovati občinske shode.

OZNANJEVANJE V ZAPORU. V Indiji so zaradi oznanjevanja aretirali dve naši sestri in ju za pet dni zaprli. Ena od njiju pripoveduje: »Takoj ko sva prišli v zapor, so naju policisti vprašali, zakaj sva bili aretirani, in tako sva imeli lepo priložnost za pričevanje. Ker so naju na policijsko postajo pripeljali neposredno z oznanjevanja, sva imeli s seboj veliko revij in traktatov. Vsem sva pričevali in oddali veliko literature. Spodbujali sva se med seboj, molili in brali publikacije, ki sva jih še imeli pri sebi.

Kasneje so naju premestili v drug zapor v mestu. Zapornice je takoj zanimalo, zakaj sva tam. Tako sva dobili priložnost, da jim pojasniva, o čem sva govorili ljudem na področju, in jim poveva, da sva Jehovovi priči. Ko je ta pogovor slišala paznica, je rekla:  ‚V zaporu sta, ker sta oznanjevali zunaj, zdaj pa oznanjujeta še tukaj!‘« Sestri sedaj načrtujeta obiskati zapornice, da bi lahko negovali njihovo zanimanje za resnico.

POLICIST JE OPAZIL, DA NAS POVEZUJE LJUBEZEN. V Betlehemu sta se sestri pripravljali, da bosta oznanjevali po manjših trgovinah. Naenkrat sta k njima prihiteli ženski in ju v španščini navdušeno vprašali, ali sta Jehovovi priči. Ženski sta bili Priči iz Mehike, ki sta s turistično skupino potovali po Izraelu, in sta prepoznali literaturo v rokah sester. Vse štiri so se objele, poljubile, fotografirale in si izmenjale naslove. Zatem sta se sestri iz Mehike pridružili svoji skupini, drugi dve pa sta naprej oznanjevali po trgovinah.

Čez nekaj ur je k tamkajšnjima sestrama pristopil policist in ju vprašal, ali sta Španki. Sestri sta odvrnili, da nista. Policist je povedal, da je opazoval njihovo srečanje. Mislil je, da so to gotovo dolgoletne prijateljice, ki se že dolgo niso videle, ali pa sorodnice. Sestri sta mu pojasnili, da so vse štiri Jehovove priče ter da se Priče, četudi so iz različnih držav ali pa se še nikoli prej niso poznali, počutijo kot del družine, saj jih povezuje ljubezen. Na policista je to naredilo močan vtis, vzel je literaturo in vprašal, kje bi lahko izvedel kaj več o tej veri. Dogovorili so se za ponovni obisk.

MORDA PA BO KDO TAM. Jusuke je mlad pionir, ki služi v angleški skupini na Japonskem. Nekega dne je izvedel, da bo naslednje jutro v pristanišče priplula potniška križarka s turisti iz različnih držav. Zato je vstal zgodaj zjutraj in se kljub močnemu dežju dve uri vozil do pristanišča v Nagasakiju. Ko je v dežju sam stal na pomolu, so ga mnogi potniki, ki  so se izkrcali, zamenjali za turističnega vodnika, zato so pristopili k njemu. Zaradi tega nesporazuma je lahko v pol ure oddal 70 revij in 50 brošur v različnih jezikih.

Šel je v avto po dodatno literaturo, in ko se je vrnil, je videl na pomolu samevati mladega potnika. Ko je Jusuke pristopil k njemu, ga je mladenič po angleško vprašal: »Ali ste Jehovova priča?« Ko je Jusuke pritrdil, je mladenič zaihtel. Naš brat ga je odpeljal v kavarno, da bi se lahko pogovorila.

Mladenič je bil 21-letni Jason. Pojasnil je, da so njegovi starši dejavni Priče in da je bil do poznih najstniških let nekrščen oznanjevalec. Pred šestimi meseci pa se je nehal družiti z občino in se je odpravil na križarjenje po različnih azijskih državah, saj je menil, da v Aziji ne bo srečal Jehovovih prič. Zaradi razdraženega želodca ni mogel izstopiti v Tajski, Vietnamu in Tajvanu. Prva država, v kateri se je lahko izkrcal, je bila Japonska in prvi človek, s katerim je spregovoril, je bil Jehovova priča! Jasona je prešinilo »Pred Jehovom ne bom mogel nikoli pobegniti«, in pričel je jokati.

 V kavarni je Jusuke z Jasonom pregledal nekaj odstavkov iz knjige Božja ljubezen, da bi mu zagotovil, da ga ima Jehova še vedno rad. Jasona je rotil, naj ne zapusti organizacije. Žal sta lahko skupaj preživela le malo časa. Jasonova ladja je še isti večer odplula iz pristanišča proti Inchonu (Južna Koreja), kjer naj bi si Jason nekaj dni ogledoval mesto.

Jusuke je razmišljal, kako bi lahko Jasonu še pomagal, in tako se je spomnil brata, ki ga je srečal na mednarodnem zborovanju v Južni Koreji. Brat govori angleško in živi v Inchonu. Jusuke mu je telefoniral še isti večer. Seveda Jason ni vedel za to. Ko se je naslednje jutro izkrcal, je zagledal velik napis »Jason, dobrodošel v Koreji!«, ki ga je držalo pet nasmejanih Prič. Jason se je odpovedal vsem načrtom za ogled mesta in čas preživel z brati. Ko je iz prve roke slišal izkušnje mladih bratov njegovih let, ki so bili zaradi svojega verovanja zaprti, je bil močno ganjen. V Inchonu je bil tudi prisoten na spominski slovesnosti.

Jason se je nato vrnil v Združene države Amerike, zopet postal dejaven oznanjevalec in zaprosil starešine, da bi z njim preučevali štirikrat na teden. Preučil je knjigi Biblija uči in Božja ljubezen in navsezadnje ustrezal pogojem za krst. Krstil se je 107 dni po tem, ko je Jusuke prvič govoril z njim. Naslednji mesec je pomožno pioniral.

Jusuke se spomni, da ga je tistega hladnega, deževnega jutra nekaj močno gnalo, naj gre vse do Nagasakija, pa četudi ni bilo nikogar, ki bi ga spremljal. Razmišljal je: »Morda pa bo tam kdo, ki bo prisluhnil.«

 EVROPA

ŠTEVILO DEŽEL: 47

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 736,505.919

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,589.052

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 843.405

NAŠLI SO NEKAJ ZARES POSEBNEGA. Ani se je zaradi dela za nekaj mesecev preselila iz Bolgarije na Nizozemsko. Nekega dne je bila tako potrta, da se je ustavila na pločniku in molila k Bogu, naj ji pošlje kakega predstavnika njene cerkve. Medtem ko je molila, sta prišli mimo naši sestri in ji začeli pričevati. Za Ani je bil to odgovor na njeno molitev, zato jima je prisluhnila in začela obiskovati shode. Čeprav zaradi jezika shodov ni razumela, pa je jasno občutila ljubezen Prič. Bilo je povsem drugače od neenotnosti, ki ji je bila priča v svoji cerkvi v Bolgariji. Bila je prepričana, da je našla nekaj zares posebnega. Ko se je vračala v Bolgarijo, se je sestra, ki je na Nizozemskem z njo preučevala, odločila, da jo pospremi in ji pomaga priti v stik s Pričami v Sofiji. To je na Ani naredilo še dodaten vtis in čutila je, da je našla pravo vero.

Ani in njen mož Ivo sta kmalu začela skupaj preučevati Biblijo in obiskovati shode. Pozneje so na pouk začeli prihajati še drugi in prisluhnili razpravi. Neki moški, po imenu Assen, je bil pastor verske skupine. Prišel je k Ani in Ivu, da bi jima dokazal, da Jehovove priče nimajo prav. Toda kmalu  je ugotovil, da se moti. Postavljal je globoka biblijska vprašanja. Zato so mu ponudili pouk, in tako je skupaj s svojo družino začel preučevati. Assen je nekaj časa še naprej vodil verske shode, vendar je tokrat učil resnice, ki jih je spoznaval iz knjige Biblija uči. Kmalu je Dencho, diakon v skupini, želel biblijski pouk. Nedolgo zatem so začele preučevati Sveto pismo tudi tri družine iz skupine. Ker je toliko članov skupine začelo preučevati z Jehovovimi pričami, so se odločili, da bodo opustili svoja zbiranja in namesto tega obiskovali občinske shode. Dencho je postal oznanjevalec in preučeval Sveto pismo s kar nekaj svojimi prijatelji. Doslej je, ker je Ani na Nizozemskem prišla v stik z resnico, začelo preučevati Sveto pismo in obiskovati shode približno 30 posameznikov.

SAMO BRAL JE SVETOPISEMSKE VRSTICE O ZAKONSKI ZVEZI. Na Češkem sta neki brat in njegova žena v kraljestveni dvorani preučevala z mladim zakonskim parom iz Mongolije. Pričevalca sta se sicer pridno učila mongolščine, toda jezik je še vedno predstavljal veliko oviro. Vseeno pa je bilo videti, da mladi mongolski par ponižno in potrpežljivo sprejema biblijske resnice. Nekega večera se je mlada žena pojavila na shodu brez svojega moža. Povedala je, da ga namerava pustiti, ker se ne razumeta. Čez nekaj minut je prišel še njen mož, vendar ni svoje žene niti pogledal. Bilo je očitno, da je nekaj narobe. Brat je šel z možem v knjižnico v kraljestveni dvorani, da bi se pogovorila. Ker pa je komaj kaj znal mongolsko, ni mogel razumeti, kaj se je med zakoncema zgodilo, zato tudi ni mogel ustrezno svetovati. Tako se je  odločil, da bo možu enostavno bral iz Biblije. Prebral mu je vse svetopisemske stavke, ki se jih je spomnil glede zakona in komunikacije. Videti je bilo, da se je mladega moža dotaknil vsak stavek posebej. Naenkrat je vstal, odhitel iz knjižnice, stekel k svoji ženi in jo poljubil. Ko sta odhajala iz dvorane, je vztrajal, da ji nese torbico, saj se je naučil, da ji mora pomagati.

Naslednji dan sta bila videti kot mladoporočenca in vsa navdušena govorila, kako zelo cenita Jehova in njegove modre svetopisemske nasvete glede zakonske zveze. Kasneje sta se vrnila v Mongolijo, da bi lahko skrbela za svoja otroka. Družina živi v mestu, kjer ni občine. Žena se je krstila oktobra, njen mož pa lepo napreduje proti krstu.

»ZAKAJ JE TO STORILA?« Pionirka Olha je v Ukrajini pričevala vozniku, ki je s tovornjakom razvažal hrano. Vprašala ga je: »Ali lahko danes komu zaupamo?«

»Ne,« je odgovoril voznik. »Moja žena me je zapustila in s seboj vzela najinega dve leti starega sina. Le kaj je hotela še imeti? Cele dneve sem garal – vse, kar sem storil, sem storil zanjo. Zaželela si je prstan, in dal sem ji ga! Nato škornje, dobila jih je. Verižico? Tudi to sem ji kupil. Vse je bilo zanjo. Le zakaj je to storila?«

Sestra je moškega prijazno vprašala, koliko časa je namenil svoji ženi in sinu. Odvrnil ji je: »Le kako bi lahko bil z njima, ko pa moram biti v službi do polnoči? Nato se vrnem na delo ob štirih zjutraj. Delati moram celo med vikendi.«

Olha mu je pokazala Prebudite se!, oktober 2009, s posebnim sklopom člankov »Skrivnosti uspešne družine«. Opozorila ga je na prvo skrivnost, »Prave  prioritete«. Ko sta pregledala gradivo o tej temi, je bil mož videti ganjen. Rekel je: »Mislil sem, da je ključ za družinsko srečo v denarju, vse drugo pa ni pomembno. Zdaj mi je jasno, da ključ ni v denarju. Končno vidim, kaj manjka in kaj moja žena potrebuje.«

Čez teden dni je Olha spet srečala voznika. Povedal ji je, da je prebral revijo, veliko razmišljal in marsikatero stvar ponovno pretehtal. Poklical je ženo in sta se pobotala. Olha mu je dala knjigo Družinska sreča. Ko je naslednji teden zagledala isti tovornjak, je bil v njem nov voznik. Ta je pojasnil, da je prejšnji voznik dal odpoved in se skupaj z družino preselil drugam. Vendar je Olhi pustil sporočilo: »Olha, želim se zahvaliti vam in vašemu Bogu Jehovu, ker sta mi pomagala rešiti zakon. Če bom spet srečal Jehovove priče, bom z njimi zagotovo ostal v stiku.«

ŽELEL JE ZNAMENJE OD BOGA. Neki mlad moški v Latviji je zanimanje za biblijsko sporočilo pokazal že pred kakimi 15 leti, ko so mu oznanjevali Jehovove priče. Biblijo je preučeval le občasno in ni mogel verjeti, da bi mu lahko Biblija – »navadna« knjiga – pomagala najti Boga. Pričakoval je, da se mu bo Bog osebno razodel, morda na kak nadnaraven ali mističen način. Zato je nehal preučevati in sčasoma izgubil vse stike s Pričami. Nekaj let kasneje se je moral spoprijemati  z vedno večjimi problemi, zato je molil k Bogu za pomoč. Čudeža še vedno ni bilo, toda ko je gledal skozi okno, je opazil sestri na oznanjevanju. Ko je čez nekaj tednov spet molil, je skozi okno ponovno videl isti sestri. Naslednji teden je zopet molil in že tretjič videl sestri na oznanjevanju. Sklenil je, da je to gotovo znamenje od Boga! Stekel je ven in presenečenima sestrama dejal, da se želi ponovno lotiti biblijskega pouka, ki ga je pred leti opustil. Navsezadnje je našel moč, da je lahko rešil svoje probleme in se zbližal z Bogom. Kako? S pomočjo Biblije! Krstil se je na območnem zborovanju leta 2010.

TUDI MAJHNI LONČKI IMAJO UŠESA. Ta pregovor na Danskem pomeni, da si otroci iz pogovorov odraslih zapomnijo več, kot si lahko mislimo. Pred približno 16 leti je neka sestra na Danskem preučevala Biblijo z žensko, ki je imela tri sinove. Vsi trije otroci so večkrat prišli s svojo mamo na dom naše  sestre in njenega moža ter bili navzoči na pouku. Žena je nehala preučevati, ko je bil njen najmlajši sin Ronnie star osem let. Ko je Ronnie odrastel, je imel veliko težav. Toda nekega dne leta 2008, ko mu je bilo 22 let, je pri mami doma opazil naše revije in nenadoma začutil, da mora obiskati zakonski par Prič, ki je z njimi preučeval, ko je bil še otrok. Petnajst minut kasneje je že pozvonil na zvonec tega zakonskega para. Ko je brat odprl vrata, je Ronnie zakorakal naravnost v stanovanje. Brat ga ni takoj prepoznal, toda ponovnega srečanja so se vsi zelo razveselili. Ronnie je sprejel knjigo Biblija uči in privolil v biblijski pouk. Ta je dobro potekal. Ker pa je Ronnija povsem prevzel fantazijski svet računalniških iger, med katerimi so bile nekatere tudi okultne in nasilne, je to, kar se je učil, velikokrat povezoval s temi igrami. Toda Pričevalca sta mu pojasnila, da naše razumevanje duhovnih reči ne smejo  oblikovati računalniške igre. Ronnie je razumel in rekel: »Prosim, ustavita me, ko bom spet začel govoriti take neumnosti!« Od takrat lepo duhovno napreduje. Ta mladenič, ki je za resnico prvič slišal na maminem biblijskem pouku, ko je bil še »majhen lonček z ušesi«, je sedaj nekrščen oznanjevalec.

TOLAŽBA IZ SVETEGA PISMA. Na pokopališču v Veliki Britaniji je naš brat opazil moškega, ki je klečal ob grobu in jokal. Brat ga je vprašal, ali se lahko usede poleg njega. Moški po imenu Alf se je strinjal. Pojasnil mu je: »Pravkar mi je umrla hčerka. Bila je stara komaj 42 let. Sedaj sta obe z mojo ženo pokopani tukaj.« Državo je zaprosil za terapevtsko pomoč, vendar so mu rekli, da bo na to moral počakati tri mesece. »Sem premožen poslovnež in vodim veliko poslov,« je rekel, »toda vse to brez moje družine nima nobene vrednosti. Vse bi dal, da bi ju dobil nazaj.« Povedal je še, da verjame v Boga, spoštuje Sveto pismo in hodi v cerkev, toda ni dobil zadovoljivih odgovorov. Ko je v cerkvi iskal tolažbo, so mu rekli, naj prižge svečo ali pa napiše misel na listek, da se ga bo obesilo na drevo. »Listek bi bil premajhen za vse, kar bi želel povedati,« je potožil. Brat je Alfa tolažil, tako da mu je pokazal nekaj svetopisemskih vrstic. Alf sedaj preučuje Biblijo.

 OCEANIJA

ŠTEVILO DEŽEL: 29

ŠTEVILO PREBIVALCEV: 38,162.658

ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 94.309

ŠTEVILO BIBLIJSKIH POUKOV: 58.465

POVABILA STA MOŽA. Brat na Novi Zelandiji pripoveduje, da je svojo ženo odpeljal k neki mladi materi, s katero je imela biblijski pouk. Toda z ženo sta opazila, da je doma tudi učenkin mož, zato sta se odločila, da ga povabita k pouku. Mož se je pozitivno odzval, in tako so se dogovorili, da bodo od zdaj naprej preučevali takrat, ko bo doma tudi on. Skupaj z ženo sta v nedeljo prišla na shod. V dvorani so ju prisrčno sprejeli in v programu sta zelo uživala. Na naslednjem shodu je mož komentiral pri preučevanju Stražnega stolpa. Preučevalni članek je spodbujal k družinskemu čaščenju, zato je vprašal, kako bi lahko vodil pouk s svojo ženo in štiriletnim sinom. Želel je udejanjati tudi druge stvari, ki se jih je naučil na shodu. Zakonca še naprej preučujeta, obiskujeta shode in lepo duhovno napredujeta. »Kako vesela sva,« pravi brat, »da sva se odločila povabiti moža, da se nam pridruži pri pouku!«

SPOMINSKA SLOVESNOST NA ODDALJENEM OTOKU. Otok Reao ima samo 362 prebivalcev in je oznanjevalsko področje občine Vaiete, ene izmed 18 občin na Tahitiju. Reao leži kakih 1350 kilometrov vzhodno od Tahitija. Na tem oddaljenem otoku niso še nikoli  obhajali spominske slovesnosti, Priče pa otoka niso obiskali že 30 let. Manoah, službeni nadzornik v občini Vaiete, je želel organizirati majhno skupino, da bi se v tednu spominske slovesnosti odpravila na otok oznanjevat, nato pa bi tam še obhajali slovesnost. Cena letalske vozovnice za Reao je zanj in za ženo znašala približno 65.000 pacifiških frankov (510 evrov), kar je bilo veliko več, kot sta si lahko privoščila. Nekoliko zatem pa je v službi prejel dodatek – 65.000 pacifiških frankov! Z ženo sta v hipu sklenila, da Jehova blagoslavlja to zamisel. Nazadnje se je na Reao odpravilo sedem oznanjevalcev in na spominski slovesnosti je bilo 47 navzočih. Oznanjevalci na Tahitiju sedaj preučujejo z zainteresiranimi z Reaa po telefonu.

NI IMELA ČASA NITI ZAJTRKOVATI. Podobno doživetje prihaja tudi z otočja Vanuatu, kjer občina pomaga skupini enajstih oznanjevalcev na oddaljenem otoku Ambrym. Občinski starešine so izkušene oznanjevalce spodbudili, naj razmislijo, ali bi se lahko za nekaj dni odpravili na Ambrym, da bi pred spominsko slovesnostjo sodelovali s tamkajšnjo skupino oznanjevalcev. Marinette, izkušena redna pionirka in učiteljica v pokoju, se je na povabilo nemudoma odzvala. Skupaj z drugimi oznanjevalci je na otok odpotovala s ciljem, da prične biblijske pouke. Kmalu zatem, ko je začela oznanjevati, je presenečena ugotovila, da je praktično nemogoče iti iz hiše, v kateri je bila nastanjena. Marinette  se spominja: »Zjutraj se skoraj nisem imela časa umiti ali pa zajtrkovati, saj so zunaj ljudje že čakali v vrsti, da bi preučevali Sveto pismo. Ves dan sem oznanjevala, ne da bi stopila iz hiše! V tistem tednu sem vodila 31 biblijskih poukov.« Oznanjevalci so na Ambrymu ostali en teden in ljudi vneto poučevali o dobri novici. Na spominsko slovesnost je prišlo 158 ljudi. Ob odhodu je bilo oznanjevalcem zelo hudo. »Le kako lahko kar tako zapustiš kraj, kjer je toliko ljudi žejnih biblijske resnice?« je rekla Marinette. Podružnica se je odločila poslati tja začasne posebne pionirje, da bi poskrbeli za zainteresirane posameznike.

RAVNATELJICA SE JE POZITIVNO ODZVALA. V krajevni srednji šoli na Salomonovih otokih morajo dijaki vstati in peti verske pesmi tamkajšnje Evangeličanske cerkve. Naši sestri sta prosili ravnateljico, da ju opraviči petja teh pesmi, saj bi s tem ravnali proti svoji vesti. Ravnateljica se jima je zahvalila, da sta zadevo spoštljivo pojasnili, in rekla, da njima in drugim otrokom Prič ni treba peti, ampak lahko naprej mirno sedijo.

Nato je zaprosila, da bi prišel k njej kdo iz občine in bi se tako lahko pogovorili kaj več o Jehovovih pričah in izobraževanju. Obiskala jo je misijonarka in se z njo uro in pol pogovarjala o našem verovanju ter o problemih, s katerimi se spoprijemajo mladi. Ravnateljica je  povedala, da je uživala ob branju revije Prebudite se! in da je nekaj izvodov pustila v učiteljski zbornici. Misijonarka ji je ponudila knjigo Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih, 2. zvezek, in ravnateljica je zaprosila za 16 izvodov te knjige za učitelje in 367 za dijake. Tako je lahko razdelila okoli 400 knjig.

Ker sta mladi sestri zbrali pogum in govorili z ravnateljico, se je lahko mnogim dobro pričevalo in precej jih je reklo, da jim je knjiga v veliko pomoč. Neko dekle, katere starši so se nedavno razvezali, je povedalo, da je knjiga ravno to, kar potrebuje, da se lahko spoprijema s težavami. Naši sestri redno pomožno pionirata in prinašata ravnateljici revije.

KLJUB NASPROTOVANJU JE OSTALA ZNAČAJNA. V nekem drugem kraju na Salomonovih otokih je misijonarka preučevala Sveto pismo z žensko, ki jo bomo poimenovali Lisa. Ta je lepo duhovno napredovala, čeprav je imela do kraljestvene dvorane več kot dve uri hoda. Na poti sta jo spremljali majhni hčerki, v naročju pa je nosila dvojčka. Poleg tega ji je mož hudo nasprotoval. Fizično jo je zlorabljal ter ji sežgal obleko za shode, Biblijo in teokratične knjige. Imel je tudi prešuštno zvezo z drugo žensko. Toda Lisa se je kljub vsemu temu krstila in še naprej neomajno služi Jehovu.

Lisinega moža je ganilo to, kako se je žena vedla do njega kljub vsemu, kar ji je storil, zato je lani odslovil svojo ljubico in zaprosil za biblijski pouk. Lahko si zamislite, kako vesela je naša sestra, ker se je njen mož tako spremenil. Življenje pa ji je polepšalo še to, da so blizu njenega doma ustanovili skupino, tako da sedaj na shode pešači le slabo uro. Z moževo podporo lahko celo pomožno pionira.

[Poudarjeno besedilo na strani 66]

»Zakaj je Bog tako krut? [. . .] Zakaj je kaznoval mojega sina? Saj se je šele rodil. Kaj je on zagrešil?«

[Poudarjeno besedilo na strani 68]

Moški je župnijskemu svetu rekel, da se bo vrnil v cerkev, če mu bo duhovnik odgovoril na dve vprašanji.

[Poudarjeno besedilo na strani 72]

»V zaporu sta, ker sta oznanjevali zunaj, zdaj pa oznanjujeta še tukaj!«

[Diagram/zemljevid na strani 84]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Tahiti → → → 1350 kilometrov → → → Reao

[Slika na strani 56]

Zgoraj: Biblijski pouk v Republiki Kongo (glej  stran 59)

[Slika na strani 61]

Edvard (desno) z Danielom na tržnici.

[Slika na strani 64]

Samaniego, Nariño (KOLUMBIJA)

[Slika na strani 67]

Naše publikacije so danes na voljo v 59 znakovnih jezikih.

Sao Paulo (BRAZILIJA)

[Podčrtna opomba]