MJANMAR, ki ga obdajata azijska velikana Indija in Kitajska, je dežela osupljivih kontrastov. * Njeno največje mesto Yangon (prej Rangun) se ponaša z visokimi stolpnicami, natrpanimi trgovinami in živahnim prometom. Toda za Yangonom se odpre dežela, posejana z vasmi, kjer ljudje  obdelujejo zemljo z vodnimi bivoli in radovedno opazujejo tujce. Tam čas teče povsem drugače.

Današnji Mjanmar spominja na to, kakšna je bila Azija v preteklosti. Razmajani avtobusi poskakujejo po cestah, polnih lukenj, ter peljejo mimo voz, ki so natovorjeni s pridelki in jih vlečejo voli, ter mimo kozjih pastirjev, ki ženejo svoje črede na pašo. Večina mjanmarskih moških še vedno nosi tradicionalno krilo (lungi). Ženske si rade naličijo obraz s kašasto zmesjo (tanaka), pripravljeno iz drevesnega lubja. Ljudje so zelo verni. Budistični verniki dajejo večjo čast menihom kakor slavnim osebnostim in vsak dan v daritev z zlatimi lističi namažejo sijoče budove podobe.

Mjanmarci so blagi, obzirni in radovedni ljudje. V državi je osem večjih etničnih skupin in vsaj 127 podskupin. Vsaka skupina ima svoj jezik, oblačila, hrano in kulturo. Večina ljudi živi v veliki osrednji nižini, katero namaka mogočna, več kot 2000 kilometrov dolga reka Iravadi (burmansko Ayeyarwady), ki se iz ledenega himalajskega gorovja vije proti toplemu Andamanskemu morju. Nadaljnji milijoni poseljujejo obširno obalno delto in gorski lok, ki meji z Bangladešem, Indijo, Kitajsko, Laosom in Tajsko.

Jehovove priče v Mjanmaru so si v skoraj 100 letih pridobili sloves ljudi z neomajno vero in zdržljivostjo. Med kaotičnim nasiljem in političnimi prevrati ostajajo nevtralni. (Jan. 17:14) Kljub pomanjkanju, verskemu nasprotovanju in omejenim stikom z mednarodno bratovščino neutrudno oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu. V nadaljevanju sledi njihova zgodba, ki nam bo ogrela srce.

Prelomnega leta 1914 sta neka Angleža stopila iz parnika v zadušljivo vročino yangonskega pristanišča. Hendry Carmichael in njegov pionirski sodelavec sta pripotovala iz Indije z nalogo, ki je predstavljala pravi izziv – da začneta oznanjevalsko delo v Burmi. Njuno področje je bila cela država.

V Yangonu, kjer sta pričela delovati, sta kmalu pokazala iskreno zanimanje za kraljestveno sporočilo Anglo-Indijca Bertram Marcelline in Vernon French. * Nemudoma sta pretrgala vse vezi s tako imenovanim krščanstvom in pričela neformalno oznanjevati svojim prijateljem. V kratkem se je na Bertramovem domu redno zbiralo kakih 20 ljudi, da bi preučevali Biblijo s pomočjo Stražnega stolpa. *

Leta 1928 je iz Indije v Burmo za kratek čas prišel še en pionir angleškega porekla, George Wright. Po državi je potoval pet mesecev in razdelil veliko svetopisemskih publikacij. Med temi semeni resnice je nedvomno bila tudi brošurica Millions Now Living Will Never Die! (Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli!), saj je bila to prva naša krščanska publikacija, ki je bila prevedena v burmanščino.

Ko sta dve leti pozneje v Yangon prispela pionirja Claude Goodman in Ronald Tippin, je bila v tem mestu majhna skupina bratov in sester, ki so se zvesto shajali, niso pa organizirano oznanjevali. »Brate sva si prizadevala spodbuditi, da bi se nama  vsako nedeljo pridružili pri oznanjevanju,« je rekel Claude. »Neki brat je vprašal, ali bi lahko pri tem delu sodeloval tako, da bi nas, pionirje, finančno podpiral, mi pa bi oznanjevali namesto njega. Ron mu je odgovoril: ‚Hja, potem bodo tudi v novi svet namesto tebe prišli pionirji.‘« Njegova odkrita spodbuda je bila prav to, kar je skupinica potrebovala. Claude in Ronald sta imela odslej na razpolago veliko oznanjevalskih sodelavcev.

Istega leta sta Ron in Claude prišla v stik s Sydneyjem Cootom, načelnikom železniške postaje v Yangonu. Sydney je sprejel tako imenovan mavrični komplet, zbirko desetih živobarvnih knjig. Potem ko je prebral nekaj delov ene knjige, je zaklical ženi: »Rachel, našel sem resnico!« Kmalu je cela družina Coote pričela služiti Jehovu.

Sydney je bil marljiv preučevalec Svetega pisma. Njegova hči Norma Barber, dolgoletna misijonarka, ki danes služi v britanski podružnici, pojasnjuje: »Oče je zase izdeloval knjigo, ki je bila nekakšen seznam svetopisemskih stavkov. Vedno ko je pri branju Biblije zasledil vrstico, ki je pojasnjevala kak svetopisemski nauk, jo je vpisal pod ustrezni naslov v knjigo. Knjigo je poimenoval Kje je kaj?.«

Sydney pa si ni želel le preučevati Biblije, temveč tudi govoriti z drugimi o njenem sporočilu. Zato je pisal podružnici v Indiji in vprašal, ali v Burmi živi kakšna Priča. Kmalu je prejel velik zaboj literature in seznam imen. »Oče je pisal vsakemu, ki je bil na seznamu, in ga povabil, naj nas za kak dan obišče,«  pravi Norma. »Zatem je k nam domov prišlo kakih pet ali šest bratov in nam pokazalo, kako neformalno oznanjevati. Starša sta nemudoma pričela razdeljevati literaturo prijateljem in sosedom. Poleg tega sta pisala pisma in jih skupaj z literaturo pošiljala vsem sorodnikom.«

Ko je pismo skupaj z brošurico Kraljestvo Božje – up sveta prejela Sydneyjeva sestra Daisy D’Souza, ki je živela v Mandalayu, mu je takoj odpisala ter ga prosila za več publikacij in Sveto pismo. »Moja mama je vsa navdušena vneto brala literaturo do zgodnjih jutranjih ur,« je povedala hči Phyllis Tsatos. »Zatem je nas šest otrok poklicala k sebi in slovesno izjavila:  ‚Izstopila bom iz Katoliške cerkve, ker sem našla resnico!‘« Pozneje so resnico sprejeli še Daisyjin mož in otroci. Danes zvesto služi Bogu Jehovu že četrti rod družine D’Souza.

Na začetku tridesetih let 20. stoletja so goreči pionirji z dobro novico segli že do krajev vzdolž glavne severne železniške proge, ki je potekala od Yangona do Myitkyine, blizu meje s Kitajsko. Oznanjevali so tudi v obalnih mestih vzhodno in severozahodno od Yangona, v Mawlamyinu (Moulmeinu) in Sittweju (Akyabu). Tako so v mestih Mawlamyine in Mandalay nastale majhne občine.

Do leta 1938 je delo v Burmi nadzorovala podružnica v Indiji, tega leta pa je prevzela nadzor avstralska podružnica in tako so pričeli v Burmo prihajati pionirji iz Avstralije in Nove Zelandije. Med temi zvestovdanimi oznanjevalci so bili Fred Paton, Hector Oates, Frank Dewar, Mick Engel in Stuart Keltie. Vsi ti bratje so bili pionirji v pravem pomenu besede.

Fred Paton je povedal: »V štirih letih v Burmi sem z biblijskim sporočilom dosegel večino krajev v državi. Prebolel sem malarijo, trebušni tifus, grižo in imel še druge zdravstvene težave. Pogosto se je zgodilo, da po  celodnevnem oznanjevanju nisem imel kje prenočiti. Toda Jehova je vedno poskrbel, da sem imel vse, kar sem nujno potreboval, in mi s svojim duhom vlival moč, da nisem odnehal.« Frank Dewar, žilav Novozelandec, je rekel: »Med služenjem sem prišel v stik z razbojniki, političnimi uporniki in napihnjenimi državnimi uradniki. Vendar sem ugotovil, da je z vljudnostjo, prijaznostjo, ponižnostjo in razumnostjo velikokrat mogoče premagati tudi hude ovire. Večina ljudi je kmalu dojela, da Jehovove priče nismo nevarni.«

Ti pionirji so bili povsem drugačni od priseljencev, ki so z domačini ponavadi ravnali prezirljivo. Pionirji so bili do ljudi spoštljivi in ljubeči. S prijaznostjo so pritegnili ponižne Burmance, ki imajo raje blagost in taktnost kakor pa odkrito neposrednost in bojevito izmenjavanje mnenj. Ti polnočasni oznanjevalci so z besedami in ravnanjem pokazali, da so Jehovove priče pravi kristjani. (Jan. 13:35)

Nekaj mesecev po prihodu pionirjev se je avstralska podružnica odločila, da bodo organizirali zborovanje v Yangonu. Za zborovalno mesto so izbrali yangonsko mestno hišo, sijajno zgradbo z marmornatimi stopnišči in velikanskimi bronastimi vrati. Delegati so prišli iz Tajske, Malezije in Singapurja, Alex MacGillivray, ki je služil kot sluga dežele v Avstraliji, pa je pripeljal s seboj skupino bratov in sester iz Sydneyja.

Ker so se na obzorju že risali nevihtni oblaki vojne, je precejšnjo pozornost javnosti pritegnil javni govor z naslovom »Vesoljna vojna je blizu«, ki so ga Priče obširno oglaševali. »Nikoli dotlej še nisem videl, da bi se dvorana tako hitro napolnila,« je rekel Fred Paton. »Ko  sem odprl vhodna vrata, se je na stotine ljudi pognalo po stopnicah navzgor. V manj kot desetih minutah se je v dvorano z 850 sedeži nagnetlo več kot 1000 ljudi.« Frank Dewar je dodal: »Množico, ki se je zgrinjala v stavbo, smo lahko ustavili le tako, da smo zaprli vhodna vrata, zato je zunaj ostalo še kakih 1000 ljudi. Kljub temu se je nekaj drznim mladeničem uspelo zmuzniti v dvorano skozi majhna stranska vrata.«

Bratje in sestre so bili zaradi tolikšnega odziva navdušeni, k njihovemu veselju pa je prispevalo tudi to, da so bili obiskovalci tako zelo različni – bili so iz številnih krajevnih etničnih skupin. Do takrat je pokazalo zanimanje za resnico zelo malo domačinov, saj so bili večinoma predani budisti. Tisti, ki so se izpovedovali za kristjane – večinoma Kajini (Kareni), Kačini in Čini – so živeli na oddaljenih področjih, na katera dobra novica praktično še ni segla. Vse je kazalo na to, da je domače polje zrelo za žetev. Kmalu so se mednarodni »veliki množici«, napovedani v Bibliji, pridružile tudi zelo raznolike etnične skupine prebivalcev Burme. (Raz. 7:9)

Leta 1940 je Ruby Goff pionirala v Inseinu, majhnem kraju na obrobju Yangona. Nekega dne je po bornem odzivu ljudi na resnico molila: »Jehova, prosim, dovoli mi, da najdem vsaj eno ‚ovco‘, preden se odpravim domov.« Takoj pri naslednji hiši je spoznala Hmwe Kyaing, kajinsko baptistko, in ta je z veseljem prisluhnila kraljestvenemu sporočilu. Kmalu so Hmwe Kyaing ter hčerki Chu May (Daisy) in Hnin May (Lily) začele preučevati Sveto pismo in dobro duhovno napredovale. Čeprav je Hmwe Kyaing nedolgo zatem umrla, je njena mlajša hči Lily postala prva  Kajinka, ki se je krstila kot Jehovova priča. Pozneje se je krstila tudi Daisy.

Lily in Daisy sta postali goreči pionirki in pustili za seboj trajni pečat. Danes veliko njunih potomcev in biblijskih učencev služi Jehovu v Mjanmaru in drugih deželah.

Ko je leta 1939 v Evropi izbruhnila druga svetovna vojna, je to občutil ves svet. Sredi naraščajoče vojne histerije je duhovščina tako imenovanega krščanstva v Burmi okrepila svoj pritisk na kolonialno vlado, naj prepove našo literaturo. Ko je za to izvedel  Mick Engel, ki je skrbel za skladišče literature v Yangonu, je stopil do višjega ameriškega uradnika in dobil pooblastilno pismo za prevoz kakih dveh ton literature z vojaškimi tovornjaki na Kitajsko, kamor je bilo mogoče priti po Burmanski cesti.

Fred Paton in Hector Oates sta odpeljala literaturo do železniške postaje v Lashiu, blizu meje s Kitajsko. Ko sta prišla do načelnika, ki je nadzoroval konvoj tovornjakov, namenjenih na Kitajsko, je ta skoraj eksplodiral od jeze. »Kaj?« je zavpil. »Kako naj odstopim dragocen prostor na mojih tovornjakih za vaše bedne traktate, ko pa ga nimam niti za nujno vojaško in zdravstveno opremo, ki gnije tu, na prostem?« Fred je za trenutek postal, nato pa vzel iz aktovke pismo in načelniku mirno rekel, da bi bila zelo resna stvar, če se ne bi zmenili za uradno naročilo iz Yangona. Zatem je dal načelnik bratoma na voljo manjši tovornjak z gorivom in voznikom. Tako so odpotovali proti kakih 2400 kilometrov oddaljenem Chongqingu (Chungkingu) na jugu osrednje Kitajske. Brata sta razdelila dragoceno literaturo in celo osebno pričevala Čankajšku, predsedniku Kitajske nacionalistične vlade.

Navsezadnje je maja 1941 kolonialna vlada v Indiji telegrafirala v Yangon in krajevnim oblastem naročila, naj nam zasežejo literaturo. Brata, ki sta delala v telegrafski centrali, sta videla telegram in hitro obvestila Micka Engla. Mick je poklical Lily in Daisy ter odhitel v skladišče, naložil preostalih 40 škatel literature in jih skril na varno v hiše okoli Yangona. Ko so predstavniki oblasti prišli v skladišče, literature ni bilo več.

 Enajstega decembra 1941, štiri dni po tem, ko so Japonci napadli Pearl Harbor, so japonske bombe pričele deževati na Burmo. Tisti konec tedna se je skupinica Prič zbrala v majhnem stanovanju nad yangonsko glavno železniško postajo. Po dostojanstveni svetopisemski razpravi je bila Lily tam slovesno krščena v kopalni kadi.

Dvanajst tednov pozneje je japonska vojska vstopila v Yangon, vendar je bilo mesto takrat tako rekoč brez prebivalcev. Več kot sto tisoč ljudi je pobegnilo proti Indiji. Na poti jih je več tisoč umrlo zaradi lakote, izčrpanosti in bolezni. Sydney Coote, ki je zbežal skupaj s svojo družino, je umrl blizu meje z Indijo zaradi cerebralne malarije. Nekega drugega brata so ubili japonski vojaki, spet drugi brat pa je izgubil ženo in svoje domače, ki so bili doma med bombnim napadom.

V Burmi je ostala samo peščica Prič. Lily in Daisy sta se preselili v Pyin Oo Lwin (Maymyo), miren kraj v hribovju blizu Mandalaya, in tam posejali seme resnice, ki je pozneje obrodilo sad. Tretji Pričevalec, Cyril Gay, se je preselil v Tharrawaddy, majhno mesto kakih 100 kilometrov severno od Yangona, in tam mirno živel do konca vojne.

Ko se je vojna končala, se je večina bratov in sester, ki je zbežala v Indijo, pričela vračati v Burmo. Aprila 1946 je yangonska občina štela že osem dejavnih oznanjevalcev. Konec leta, ko je zrasla na 24 oznanjevalcev, so se bratje odločili imeti zbor.

Dvodnevni zbor so organizirali v šoli v Inseinu. »Ko sem se vrnil v Indijo, sem izvedel, da bom imel na zboru enourni javni govor,« se je spominjal Theo  Syriopoulos, ki je spoznal resnico v Yangonu leta 1932. »Do takrat sem na shodu v Indiji imel samo dva petminutna govora. Vendar je ta zbor odlično uspel in udeležilo se ga je več kot 100 ljudi.«

Nekaj tednov pozneje je poglavar kajinske skupnosti, ki se je zanimal za resnico, ponudil Pričam zemljišče v Ahlonu, obrečnem predmestju blizu središča Yangona. Tam so bratje zgradili bambusovo kraljestveno dvorano s sedeži za okoli 100 ljudi. Bratje in sestre so prekipevali od veselja. Vojno so preživeli z neokrnjeno vero ter bili pripravljeni in vneti za nadaljnje oznanjevanje.

Na začetku leta 1947 se je v yangonskem pristanišču zbrala skupina navdušenih bratov in sester, da bi izrekla dobrodošlico Robertu Kirku, prvemu misijonarju, izšolanem na Gileadu, ki so ga poslali v Burmo. Kmalu zatem so prišli še trije misijonarji (Norman Barber, Robert Richards in Hubert Smedstad) ter Frank Dewar, ki je med vojno pioniral v Indiji.

Misijonarji so prispeli v mesto, opustošeno od vojne. Od neštetih zgradb so ostali samo še pogoreli ostanki. Na tisoče ljudi je živelo v krhkih bambusovih kočah vzdolž cest. Ljudje so kuhali, prali in živeli na ulici. Toda misijonarji so prišli učit biblijsko resnico, zato so se prilagodili tem razmeram in se povsem zaposlili z oznanjevanjem.

Prvega septembra 1947 so v misijonarskem domu na Cesti Signal Pagoda blizu mestnega središča ustanovili podružnični urad Watch Tower Society. Za podružničnega nadzornika je bil postavljen Robert Kirk. Kmalu zatem se je yangonska občina preselila iz bambusove dvorane v Ahlonu v prostor v  gornjem nadstropju zgradbe v Ulici Bogalay Zay. To je bilo le nekaj minut hoje stran od poslopja sekretariata, veličastne zgradbe, sedeža britanske kolonialne vlade, ki so se ji takrat že iztekali dnevi.

Četrtega januarja 1948 je Britanija prepustila oblast v Burmi novi burmanski vladi. Tako je Burma po 60 letih kolonialne nadvlade postala neodvisna država. Vendar se je takrat v njej razvnela državljanska vojna.

Številne etnične skupine so se pričele bojevati za nastanek lastnih neodvisnih držav, zasebne vojske in kriminalne tolpe pa za to, da bi dobile področja pod svoj nadzor. Na začetku 1949. leta so uporniške sile nadzorovale že večino države in boji so izbruhnili tudi na obrobju Yangona.

Med boji, ki so se včasih zaostrili, nato pa spet polegli, so bili bratje in sestre na oznanjevanju previdni. Podružnični urad so preselili iz misijonarskega doma na Cesti Signal Pagoda v veliko prostorno stanovanje v gornjem nadstropju stavbe v 39. ulici, na varno področje, v katerem je bilo nekaj tujih veleposlaništev in je bilo samo tri minute hoje proč od pošte.

Počasi je prevzela oblast burmanska vojska, izgnala upornike v gore, in tako je sredi petdesetih let 20. stoletja vlada spet imela pod nadzorom večino države. Toda državljanska vojna se takrat nikakor ni  končala. Vse do danes se v državi v takšni ali drugačni obliki bijejo boji.

Do sredine petdesetih let 20. stoletja so bratje in sestre v Burmi oznanjevali skoraj samo v angleščini, ki so jo govorili izobraženci v večjih krajih in mestih. Toda nadaljnji milijoni so govorili samo burmanščino (mjanmarščino), kajinščino, kačinščino, činščino ali druge krajevne jezike. Kako bi jih lahko dosegli z dobro novico?

Sydney Coote se je leta 1934 dogovoril z učiteljem, ki je bil Kajinec, da prevede v burmanščino in kajinščino nekaj brošuric. Pozneje so drugi oznanjevalci prevedli v burmanščino knjigo “Let God Be True” (»Naj se Bog izkaže resničnega«) in še nekatere druge brošurice. Zatem je leta 1950 Ba Oo na prošnjo Roberta Kirka pričel v burmanščino prevajati preučevalne članke Stražnega stolpa. Rokopise prevodov so dali pripraviti za tisk in natisniti komercialnim yangonskim tiskarjem, nato pa so jih razdelili tistim, ki so obiskovali občinske shode. Pozneje je podružnični urad kupil burmanski pisalni stroj in tako pospešil prevajanje.

 Ti prvi prevajalci so se spoprijemali s številnimi izzivi. »Podnevi sem bil v službi, da sem preživljal družino, nato pa pozno v noč ob šibki svetlobi žarnice prevajal članke,« se spominja Naygar Po Han, ki je pričel prevajati, ko Ba Oo tega ni več zmogel. »Moja angleščina je bila zelo borna, zato tudi prevod ni mogel biti točen. Vendar smo si iz vsega srca želeli, da bi naše revije dosegle čimveč ljudi.« Ko je Robert Kirk vprašal Doris Ray, ali bi prevajala Stražni stolp v burmanščino, je bila tako iz sebe, da je pričela jokati. »Imela sem samo osnovno izobrazbo in nobenih izkušenj s prevajanjem,« pojasnjuje Doris. »Vendar me je brat Kirk spodbudil, naj vsaj poskusim. Zato sem molila k Jehovu in se lotila dela.« Danes, skoraj 50 let pozneje, še vedno prevaja v yangonskem Betelu. Naygar Po Han, ki ima sedaj 93 let, je prav tako v Betelu in še vedno navdušeno podpira kraljestveno delo.

Leta 1956 je Nathan Knorr s svetovnega središča Jehovovih prič obiskal Burmo in objavil, da bo pričel izhajati Stražni stolp v burmanščini. Misijonarje je spodbudil, naj se naučijo jezika, saj bodo tako lahko na oznanjevanju bolj učinkoviti. Misijonarji so  si vzeli k srcu Knorrove besede in si pričeli še bolj prizadevati, da bi se naučili burmanščine. Naslednje leto je imel Frederick Franz, ki je bil prav tako s svetovnega središča, osrednji programski govor na petdnevnem zboru v yangonskem Železniškem inštitutu. Brate je spodbudil, naj še razširijo oznanjevalsko dejavnost, tako da pošljejo pionirje v mesta in kraje po različnih regijah. Prvo področje, ki je imelo korist od novih pionirjev, je bila nekdanja prestolnica Burme in drugo največje burmansko mesto, Mandalay.

Na začetku leta 1957 je prispelo v Mandalay šest novih posebnih pionirjev in se tako pridružilo komaj poročenemu misijonarju Robertu Richardsu in njegovi ženi Baby, ki je bila Kajinka. Oznanjevati v tem mestu je bilo za pionirje pravi izziv. Mandalay je center budizma in v njem prebiva približno polovica budističnih menihov v Burmi. Kljub temu so pionirji ugotovili, da ima Jehova »v tem mestu [. . .] mnogo ljudi«, kakor je to bilo v nekdanjem Korintu. (Apd. 18:10)

Med njimi je bil Robin Zauja, 21-letni kačinski študent, ki se spominja: »Nekega jutra sta me na domu obiskala Robert in Baby Richards ter se predstavila kot Jehovovi priči. Rekla sta, da po hišah oznanjujeta dobro novico, kot je to zapovedal Jezus. (Mat. 10:11–13) Povedala sta mi svoje sporočilo in mi dala  svoj naslov, nekaj revij in knjig. Tisti večer sem vzel v roke eno od knjig in bral celo noč, dokler je nisem ob jutranjem svitu prebral do konca. Še istega dne sem odšel k Robertu in ga nekaj ur zasipaval z vprašanji. Na vsa je odgovoril z Biblijo.« Robin Zauja je kmalu postal prvi Kačin, ki je sprejel resnico. Pozneje je več let služil na severu Burme kot posebni pionir in pomagal sprejeti resnico skoraj sto ljudem. Danes dva od njegovih otrok delata v yangonskem Betelu.

Tudi Pramila Galliara, 17-letno dekle, ki je spoznalo resnico v Yangonu, je bila goreča biblijska učenka. »Moj oče, ki je bil džainist, mi je zaradi novonajdene vere močno nasprotoval,« pravi Pramila. »Dvakrat je sežgal mojo Biblijo in biblijsko literaturo ter me v javnosti večkrat pretepel. Zato da ne bi več hodila na krščanske shode, me je zaklenil v hišo, in celo grozil, da bo požgal dom brata Richardsa! Vendar ko je videl, da mi ne bo mogel zlomiti vere, je počasi nehal nasprotovati.« Pramila je pustila študij na univerzi, postala goreča pionirka in se pozneje poročila z okrajnim nadzornikom Dunstanom O’Neillom. Odtlej je pomagala priti v resnico 45 ljudem.

Medtem ko je delo v Mandalayu napredovalo, je podružnični urad poslal misijonarje in pionirje še v mesta v drugih regijah, denimo v Pathein (Bassein), Kalaymyo, Bhamaw, Myitkyino, Mawlamyine in Myeik (Mergui). Jehova je vidno blagoslovil njihovo delo, saj so v vsakem od teh mest zrasle močne občine.

Medtem ko je oznanjevalsko delo napredovalo, so se v državi stopnjevale politične in etnične napetosti, dokler ni marca 1962 oblast prevzela vojska. Na stotisoče Indijcev in Anglo-Indijcev so izgnali v Indijo  in Bangladeš (takrat Vzhodni Pakistan), tujci, ki so želeli priti na obisk, pa so dobili le 24-urno vizo. Burma je zapirala vrata pred zunanjim svetom.

Brate in sestre je prevzemalo vse večje nelagodje, ko so spremljali to dogajanje. Vojaška vlada je dopuščala svobodo bogočastja, vendar pod pogojem, da se vere ne vpletajo v politiko. Kot je bilo pričakovati, pa so se misijonarji tako imenovanega krščanstva še naprej vmešavali v politične zadeve. Maja 1966 je vladi prekipelo, zato je ukazala, naj vsi tuji misijonarji zapustijo državo. Misijonarji izmed Prič se niso nikoli na noben način vpletali v politiko, vendar so morali tudi oni v kratkem oditi.

Čeprav je krajevne brate in sestre to pretreslo, pa jim ni vzelo poguma. Vedeli so, da je z njimi Bog Jehova. (5. Mojz. 31:6) Toda nekateri so se kljub temu spraševali, kako se bo kraljestveno delo nadaljevalo.

Kmalu je postalo očitno, da stvari vodi Jehova. Za nadzorovanje dela v podružnici je bil takoj postavljen nekdanji okrajni nadzornik Maurice Raj, ki se je predtem v podružnici nekaj časa šolal za delo v Betelu. Čeprav je bil Indijec, ga niso izgnali. Sam pojasnjuje: »Nekaj let predtem sem zaprosil za burmansko državljanstvo, vendar bi moral za potrdilo o državljanstvu plačati 450 kjatov *, ki pa jih nisem imel, zato sem stvar odložil. Ko sem zatem nekega dne šel mimo pisarne podjetja, v katerem sem bil pred leti zaposlen, me je zagledal nekdanji šef in zaklical: ‚Hej, Raj, pridi po svoj denar! Pozabil si vzeti vplačane pokojninske prispevke.‘ Bilo je natanko 450 kjatov.

Ko sem odhajal iz njegove pisarne, sem razmišljal o tem, kaj vse bi lahko naredil s 450 kjati. Toda ker  sem dobil točno toliko denarja, kot sem ga potreboval za potrdilo o državljanstvu, sem pričel razmišljati, da je gotovo Jehovova volja, da ga uporabim v ta namen. In ta odločitev se je izkazala za nadvse koristno. Ko so bili drugi Indijci izgnani iz Burme, sem lahko ostal v državi, svobodno potoval, uvažal literaturo in opravljal druge dolžnosti, ki so bile bistvene za naše oznanjevalsko delo – in to samo zato, ker sem imel burmansko državljanstvo.«

Maurice se je skupaj z Dunstanom O’Neillom odpravil na potovanje po državi, da bi spodbudil vse občine in oddaljene skupine. »Bratom sva govorila: ‚Ne skrbite, z nami je Jehova. Če mu bomo zvestovdani, nam bo pomagal,‘« pripoveduje Maurice. »In Jehova nam je res pomagal! Kmalu je bilo postavljenih veliko novih posebnih pionirjev in oznanjevalsko delo se je še pospešilo.«

Danes, kakih 46 let kasneje, Maurice, ki je član podružničnega odbora, še vedno potuje po Mjanmaru in krepi občine. Njegova gorečnost za delo, ki nam ga je naložil Bog, se ni prav nič zmanjšala, enako kot je to veljalo za Kaleba v nekdanjem Izraelu. (Joz. 14:11)

Eno od prvih področij, kamor so bili poslani posebni pionirji, je bila zvezna država Čin, gorato področje na meji z Bangladešem in Indijo. Veliko tamkajšnjih prebivalcev se ima za kristjane, duhovne potomce baptističnih misijonarjev iz britanskega kolonialnega obdobja. Zato večina Činov zelo spoštuje Sveto pismo in učitelje Svetega pisma.

Proti koncu leta 1966 je posebni pionir Lal Chhana, ki je bil nekoč vojak, prišel v Falam, takrat največje mesto v državi Čin. Tam so se mu pridružili  Dunstan in Pramila O’Neill ter Than Tum, komaj krščeni brat, ki je bil v preteklosti prav tako vojak. Ti goreči oznanjevalci so našli nekaj družin, ki jih je zanimala resnica, in kmalu ustanovili majhno, a marljivo občino.

Naslednje leto se je Than Tum preselil v mesto Hakha, ki je južno od Falama, začel pionirati in ustanovil majhno skupino. Pozneje se je odpravil oznanjevat po vsej državi Čin in pomagal ustanoviti občine v Vanhni in Shurkhui, pa tudi v Gangawu in drugih krajih. Danes, 45 let pozneje, je Than Tum še vedno posebni pionir v svoji domači vasi Vanhni.

Ko je Than Tum zapustil Hakho, ga je nadomestil posebni pionir Donald Dewar, ki je imel 20 let. Ker so njegova starša, Franka in Lily Dewar (prej Lily May), nedavno predtem izgnali iz države, se je k njemu preselil njegov 18-letni brat Samuel. »Živela sva v majhni pločevinasti kolibi, v kateri je bilo poleti zadušljivo vroče, pozimi pa sva zmrzovala,« pravi Donald. »Vendar je bila zame večji izziv osamljenost.  Navadno sem oznanjeval sam, poleg tega sem komaj kaj govoril krajevni jezik, činščino (Hakha). Na shodih smo bili jaz, Samuel in še oznanjevalec ali dva. Počasi se me je polastila potrtost in začel sem celo razmišljati, da bi zapustil svojo dodelitev.

Približno takrat sem prebral v Letopisu zelo spodbudno pripoved o naših bratih in sestrah v Malaviju, ki so ostali zvesti med brutalnim preganjanjem. * Vprašal sem se: ‚Le kako bi zdržal preganjanje, če ne morem prenesti niti osamljenosti?‘ V molitvi sem svoje srce izlil Jehovu in občutil olajšanje. Okrepilo pa me je tudi branje Biblije in člankov v Stražnem stolpu ter to, da sem o prebranem poglobljeno premišljeval. Nato sta me presenetila z obiskom Maurice Raj in Dunstan O’Neill – bilo je, kakor da bi zagledal dva angela! Počasi, a zanesljivo se mi je povrnilo veselje.«

Pozneje, ko je Donald služil kot potujoči nadzornik, je pripovedoval svojo izkušnjo v spodbudo drugim Pričam, ki so živeli na odmaknjenih področjih. Poleg tega je njegov trud v Hakhi obrodil sad. Danes je v tem mestu cvetoča občina in bratje v njem redno organizirajo krščanske zbore in zborovanja. Dva od oznanjevalcev, ki so obiskovali shode v Hakhi, Johnson Lal Vung in Daniel Sang Kha, sta postala goreča posebna pionirja in pomagala ponesti dobro novico v večino krajev države Čin.

Zvezna država Čin leži od 900 do 1800 metrov nad morjem, najvišji gorski vrhovi pa se dvigajo kakih 3000 metrov visoko. Veliko gora je poraslih z bujnimi gozdovi, v katerih je vse polno visokih tikovih dreves, veličastnih iglavcev, živobarvnih rododendronov  in prečudovitih orhidej. Pokrajina je divja, impresivna, za popotnike pa neprijazna. Mesta povezujejo makadamske ovinkaste ceste, ki so takrat, ko so mokre, zaradi blata komaj prehodne, pogosto pa promet ustavijo kupi skal, ki se s pobočij skotalijo nanje. Številne oddaljene vasi so dostopne samo peš. Toda te ovire niso nepremostljive za Jehovove služabnike, ki so odločeni z dobro novico doseči čim več ljudi.

Aye Aye Thit, ki je skupaj z možem služila v okrajnem delu v državi Čin, pripoveduje: »Ker sem odraščala v ravni delti Iravadija, me je čudovito Činsko hribovje popolnoma prevzelo. Navdušeno sem se vzpenjala na prvo goro, toda na vrhu sem ostala brez sape. Po nekaj nadaljnjih vzponih sem bila tako izčrpana, da sem mislila, da bom umrla. Sčasoma sem se naučila, kako hoditi po gorah – za to sem si morala vzeti čas in varčevati z močmi. Že prav kmalu sem lahko na poti, ki je trajala šest dni ali več, prehodila tja do 32 kilometrov na dan.«

V naslednjih letih so bratje in sestre v tej zvezni državi uporabljali različna prevozna sredstva, med drugim mulo, konja, kolo, v zadnjem času pa tudi motorno kolo, poltovornjak ali terensko vozilo. Toda večinoma gredo še vedno peš. Tako sta denimo posebna pionirja Kyaw Win in David Zama po gorovjih prehodila nešteto kilometrov, da sta prišla v vasi okoli Matupija. Podobno so bratje in sestre iz Matupija za to, da so prišli na krščansko zborovanje v 270 kilometrov oddaljeno Hakho, potrebovali samo v eno smer šest do osem dni hoje. Po poti so peli kraljestvene pesmi in te so odmevale od slikovitih gora.

Ta naporna potovanja niso bila za brate in sestre težavna le zato, ker so bili izpostavljeni ostremu gorskemu vremenu, temveč tudi zaradi rojev komarjev in  najrazličnejše golazni, še posebej v deževnem obdobju. »Med hojo po gozdu sem nenadoma zagledal, kako po mojih nogah lezejo navzgor pijavke,« se spominja okrajni nadzornik Myint Lwin. »Ko sem dve odtrgal, sta na noge splezali že drugi dve. Skočil sem na padlo drevo, toda množica pijavk se je pričela vzpenjati nanj. V grozi sem se spustil v dir skozi gozd. Ko sem končno prišel na cesto, sem bil poln pijavk.«

Toda pijavke niso bile edina nevarnost, s katero so se srečevali popotniki v državi Čin. V Mjanmaru so tudi divji prašiči, medvedi, leopardi, tigri in, glede na nekatere vire, več različnih vrst strupenih kač kakor v kateri koli drugi državi na svetu. Območni nadzornik Gumja Naw in njegova žena Nan Lu sta se na poti med obiskovanjem občin v tej deželi ponoči zavarovala tako, da sta okoli sebe naredila ognjen obroč, zato da se jima divje živali ne bi približale!

 Ti neutrudni oznanjevalci so za seboj pustili trajen pečat. »Jehovu so služili z vso svojo močjo,« pravi Maurice Raj. »In tudi potem, ko niso več služili v državi Čin, so se bili pripravljeni vrniti. Njihovo prizadevanje je bilo res v čast Jehovu!« Čeprav je država Čin danes ena najredkeje poseljenih področij v Mjanmaru, je v njej sedem občin in kar nekaj oddaljenih skupin.

Leta 1966 je nekaj posebnih pionirjev prispelo v Myitkyino, slikovito mestece, vgnezdeno v širokem zavoju Iravadija v zvezni državi Kačin, blizu Kitajske. Šest let predtem sta tam kratek čas oznanjevala Robert in Baby Richards. Takole sta poročala: »V Myitkyini ni ‚ovc‘.« Novi pionirji pa so ugotovili, da so ljudje lačni resnice.

 Med njimi je bil tudi Mya Maung, 19-letni baptist, ki je molil k Bogu za pomoč, da bi razumel Sveto pismo. Sam pripoveduje: »Ko je k meni na delovnem mestu pristopil pionir in mi ponudil preučevanje Biblije, sem bil ves iz sebe od veselja. Menil sem, da je to odgovor na moje molitve. Skupaj z mlajšim bratom San Ayeom sva preučevala dvakrat na teden in hitro duhovno napredovala.

Ob sebi sva imela izjemnega učitelja – Wilsona Theina. Ni nama le govoril, kaj naj delava, temveč nama je vse tudi pokazal! S praktičnimi vajami in prikazi sva se naučila učinkovito uporabljati Biblijo, pogumno oznanjevati, se spoprijemati z nasprotovanjem ter pripravljati in imeti govore v občini. Wilson Thein naju je vedno poslušal, ko sva vadila govore, in nama predlagal, kako se lahko še izboljšava. Njegovo prijazno poučevanje naju je motiviralo, da sva si prizadevala za duhovne cilje.

Ko sva leta 1968 s San Ayeom pričela pionirati, nas je bilo v Myitkyini osem pionirjev. Med prvimi, s katerimi sva preučevala Biblijo, je bila najina mama ter sedem bratov in sester, ki so navsezadnje vsi sprejeli resnico. Poleg tega sva redno hodila za en dan, pa vse do tri dni, oznanjevat po mestih in vaseh vzdolž železniške proge Myitkyina–Mandalay. Seme, ki sva ga takrat posejala, je pozneje obrodilo sad. Danes so v teh krajih ob železnici (Namti, Hopin, Mohnyin in Katha) cvetoče občine.«

San Aye je med delovanjem na poslovnem področju v Myitkyini prišel do Phuma Rama, kačinskega baptista, ki je delal na državnem uradu. Phum Ram je z velikim veseljem sprejel resnico, nato pa se preselil v Putao, majhno mesto ob vznožju  Himalaje. Tam je oznanjeval svojim številnim sorodnikom in kmalu je 25 ljudi pričelo obiskovati krščanske shode. Phum Ram je med pioniranjem pomagal spoznati resnico svoji ženi, sedmim otrokom in mnogim sorodnikom. Danes še naprej pionira in služi kot starešina v Myitkyini.

Zaradi nagle duhovne rasti v zvezni državi Kačin se je podružnica odločila, da bo leta 1969 organizirala mednarodni zbor »Mir na zemlji« v tamkajšnjem mestu Myitkyina, in ne kot običajno v Yangonu. Da bi poskrbeli za prevoz zborovalnih delegatov iz Yangona v Myitkyino, ki leži več kot 1100 kilometrov severneje, je podružnica zaprosila burmansko železnico za rezervacijo šestih potniških vagonov. To je bila zelo nenavadna prošnja. Država Kačin je bila žarišče uporov, zato je bil vsakršen prihod na to področje in odhod z njega strogo nadzorovan. Toda uprava železnice je na presenečenje bratov takoj privolila.

Tisti dan, ko naj bi zborovalni vlak po urniku prispel v Myitkyino, so prišli na železniško postajo Maurice Raj ter še nekaj drugih bratov in sester, da bi delegatom izrekli dobrodošlico. Maurice pripoveduje: »Medtem ko smo čakali, je k nam prihitel načelnik postaje in povedal, da je ravnokar prejel telegram, v katerem piše, da so morali odklopiti šest vagonov z našimi delegati, zato so ti obtičali nekje med Mandalayem in Myitkyino. Vlak očitno ni mogel peljati navkreber s tolikimi vagoni.

 Le kaj naj naredimo? Naša prva misel je bila, da prestavimo datum zborovanja. Toda to bi pomenilo, da bi morali ponovno zaprositi za vsa dovoljenja, kar bi trajalo tedne! Ravno ko smo goreče molili k Jehovu, je na postajo pripeljal vlak. Nismo mogli verjeti svojim očem – prišlo je vseh šest vagonov, polnih naših bratov in sester! Nasmejanih obrazov so nam mahali. Ko smo jih vprašali, kaj se je zgodilo, je eden od njih pojasnil: ‚Res so odklopili šest vagonov, vendar ne naših šest!‘«

Zborovanje v Myitkyini je bilo čudovito. Na njem je bil objavljen izid treh novih publikacij v burmanščini in pet v angleščini. Ko je burmanska oblast tri leta predtem izgnala misijonarje iz države, se je dotok duhovne hrane v Burmo pričel zmanjševati. Sedaj pa se  je usihajoč duhovni potoček spremenil v pravo poplavo!

Štiri mesece po zborovanju v Myitkyini so v podružnici prejeli pismo nekega poštnega uslužbenca iz Singkaling Hkamtija, obrečnega mesta ob vznožju visokega hribovja, ki označuje severozahodno mejo med Burmo in Indijo. Na tem področju prebiva ljudstvo Naga. To ljudstvo sestavlja več plemen, ki so bila nekoč strah zbujajoči lovci na glave. Poštni uslužbenec Ba Yee, nekdanji adventist sedmega dne, je v pismu zaprosil za duhovno pomoč. Podružnični urad je k njemu nemudoma poslal posebna pionirja Aunga Nainga in Wina Pea.

Win Pe se spominja: »Ko smo se spuščali na letalsko stezo v Singkaling Hkamtiju, naju je stisnilo v grlu ob pogledu na nagajske bojevnike divjega videza, ki so postopali naokrog, odeti le v kos blaga okoli bokov. Nato je pritekel k nama Ba Yee, naju pozdravil in hitro odvedel s steze, da bi spoznala nekaj posameznikov, ki jih je prav tako zanimala resnica. Kmalu sva preučevala s petimi ljudmi.

Vendar naju je krajevna oblast zamenjala za baptistične pastorje, ki so bili povezani s krajevnimi uporniki. Čeprav sva odgovornim zagotavljala, da smo Priče politično nevtralni, so nama ukazali, da morava v manj kot mesecu dni po najinem prihodu zapustiti področje.«

Ko so tri leta pozneje te ljudi nadomestili drugi uradniki, je 18-letni pionir Biak Mawia nadaljeval tam, kjer sta končala prejšnja pionirja. Kmalu je Ba  Yee dal v službi odpoved in začel pionirati. Zatem se je na to področje preselilo še nekaj pionirjev. Ta goreča skupina je v Singkaling Hkamtiju kmalu ustanovila občino in več manjših skupin v okoliških vaseh. Biak Mawia se spominja: »Nagajski bratje in sestre niso nikoli hodili v šolo, zato niso znali ne brati ne pisati. Vendar so ljubili Božjo Besedo in goreče oznanjevali, pri čemer so vešče uporabljali slike v naših publikacijah. Poleg tega so se naučili na pamet veliko svetopisemskih stavkov in kraljestvenih pesmi.«

Danes imajo v Singkaling Hkamtiju redno območna zborovanja, ki se jih udeležijo delegati iz celo tako  oddaljenih južnih krajev, kot je Homalin, od koder bratje in sestre potujejo 15 ur s čolnom po reki.

Medtem se je na drugi strani države delo širilo tudi v višavje na meji s Kitajsko, Laosom in Tajsko. To je srce »Zlatega trikotnika«, prelepe pokrajine, pokrite z valovitimi hribi in rodovitnimi dolinami, ki pa jo kazijo vstaje, pridelava opija in druge nezakonite dejavnosti. Pionirji, ki so na to nemirno področje prinesli resnico, so bili oprezni. (Mat. 10:16) Kljub temu je ena skupina ljudi nenehno nasprotovala njihovi oznanjevalski dejavnosti – duhovščina tako imenovanega krščanstva!

Ko sta v Lashio, živahno mesto v državi Šan, prišla pionirja Robin Zauja in David Abraham, so ju krajevni duhovniki takoj označili za upornika. Robin je povedal: »Policija naju je aretirala in odpeljala v zapor. Izročila sva jim najine dokumente. Kmalu zatem je vstopil vojaški častnik in zaklical proti meni: ‚Dober dan, gospod Zauja! Vidim, da ste Jehovove priče prišli tudi v Lashio!‘ Ta častnik, ki je bil moj nekdanji sošolec, naju je takoj izpustil.«

Pionirja sta se brž lotila dela in kmalu ustanovila veliko občino. Zatem so zgradili kraljestveno dvorano. Dve leti pozneje sta bila pionirja poklicana, da se zglasita na sedežu krajevne vlade in tam se je zbralo več kot 70 vplivnih ljudi – vojaških funkcionarjev, plemenskih poglavarjev in duhovnikov. »Duhovniki so naju jezno obtožili, da siliva ljudi, naj opustijo verske običaje,« je dejal Robin. »Ko naju je predsedujoči zbora pozval, naj odgovoriva na obtožbo, sem vprašal, ali se lahko branim s Svetim pismom. Privolil je. V tihi molitvi sem se na hitro obrnil k Jehovu,  nato pa pojasnil, kaj govori Sveto pismo o krivih verskih običajih, vojaški službi in državnih slovesnostih. Ko sem končal, je predsedujoči vstal in dejal, da burmanski zakon zagotavlja svobodo bogočastja vsem religijam. Tako sva se lahko na veliko razočaranje duhovnikov vrnila domov in še naprej oznanjevala.«

Pozneje je razjarjena skupina baptistov v Mongpawu, vasici blizu meje s Kitajsko, požgala kraljestveno dvorano. Ker s tem zlobnim dejanjem ni uspela ustrahovati krajevnih Prič, je požgala dom posebnega pionirja in pričela zastraševati brate in sestre na njihovih domovih. Priče so se pritožili tamkajšnjemu poglavarju, vendar je ta podprl baptiste. Navsezadnje pa je v zadevo posegla vlada in bratom dovolila, da zgradijo novo kraljestveno dvorano, toda ne na nekdanjem mestu na robu vasi, temveč v samem središču tega kraja!

Precej južneje, na meji »Zlatega trikotnika«, v odmaknjeni gorski vasi Leiktho v zvezni državi Kajin, se je moral Gregory Sarilo spoprijeti z močnim nasprotovanjem Katoliške cerkve. »Vaški duhovnik je naročil župljanom, naj mi uničijo vrt, na katerem sem gojil zelenjavo,« pripoveduje Gregory. »Zatem so mi podarili nekaj hrane, toda prijatelj me je opozoril, da je zastrupljena. Nekega dne so me duhovnikovi privrženci vprašali, po kateri poti se bom odpravil naslednji dan. Tistega dne sem ubral povsem drugo pot in tako ubežal zasedi, ki so jo pripravili, da bi me ubili. Ko sem jih prijavil oblastem in povedal, kako vse so me skušali ubiti, so predstavniki oblasti duhovniku in njegovim pristašem ostro zabičali, naj me pustijo pri miru. Jehova me je zaščitil pred vsemi, ki so mi stregli po življenju.« (Ps. 35:4)

Značajnost bratov in sester v Burmi je bila z leti preizkušena še na en nezanemarljiv način. V etničnih vojnah in političnih sporih je bila pogosto na preizkušnji njihova krščanska nevtralnost. (Jan. 18:36)

V mestu Thanbyuzayat na jugu države, ki je na Zahodu postalo znano po zloglasni »železnici smrti« (med drugo svetovno vojno je povezovala Burmo in Tajsko), se je posebni pionir Hla Aung znašel sredi boja med separatističnimi uporniki in vladnimi silami. »Ponoči so vojaki vdrli v vasi, zbrali moške in jih  z orožjem, uperjenim proti njim, odvedli, da bi služili v vojski kot nosači,« pojasnjuje. »Mnogih nismo nikoli več videli. Neko noč so vojaki napadli našo vas, ko sva se z Donaldom Dewarjem pogovarjala blizu moje hiše. Moja žena je takoj zavpila, da naju je opozorila pred vojaki, zato sva lahko pravočasno pobegnila v gozd. Po tem dogodku, ko sem le za las ubežal nevarnosti, sem si doma naredil skrivališče, kamor bi se lahko hitro zatekel, če bi se vojaki vrnili.«

V mestu Dawei južno od Thanbyuzayata je posebni pionir Rajan Pandit kmalu po svojem prihodu začel preučevati Biblijo z več ljudmi v bližnji vasi, ki je bila oporišče upornikov. »Ko sem se nekoč vračal iz vasi, so me vojaki obtožili, da sodelujem z uporniki ter me aretirali in pretepli,« pravi. »Rekel sem jim, da sem Jehovova priča, vendar so od mene zahtevali, naj jim povem, kako sem prišel v Dawei. Pokazal sem jim svojo letalsko vozovnico, ki sem jo ohranil za spomin. Ta je bila dokaz, da sem prišel z letalom, prevoznim sredstvom, ki ga uporniki nikoli ne uporabijo. Prizanesli so mi z nadaljnjimi udarci in me končno izpustili. Vendar so kljub temu zaslišali še enega od mojih biblijskih učencev in ta je potrdil, da samo preučujeva Sveto pismo. Zatem so me pustili pri miru in nekaterim sem celo pričel redno prinašati revije.«

Včasih so mestne oblasti skušale pritiskati na brate, da bi se odpovedali nevtralnosti tako, da bi sodelovali na volitvah ali državnih slovesnostih. Ko so uradniki v Zalunu, obrečnem mestu kakih 130 kilometrov severno od Yangona, pritiskali na krajevne Priče, da bi volili, so bratje in sestre ostali neomajni ter so svoje stališče zagovarjali tako, da so se sklicevali na Sveto pismo. (Jan. 6:15) Uradniki so jih nato prijavili regionalnim oblastem. Vendar so te  dobro vedele, da so Jehovove priče politično nevtralni. Brate in sestre so takoj oprostili sodelovanja na volitvah.

V Khampatiju, burmanskem mestu na meji z Indijo, se 23 otrok Prič ni hotelo pokloniti pred državno zastavo, zato jih je ravnateljica izključila iz šole. Zatem je pozvala dva starešina, naj prideta k uradnikom, ki so se zbrali v velikem številu. Med njimi sta bila tudi mestni sodnik in vojaški poveljnik. »Ko sva jim pojasnjevala svetopisemske razloge za naše stališče, so nekateri pokazali odkrito sovražnost,« pravi Paul Khai Khan Thang, eden od starešin. »Zatem pa sva jim pokazala kopijo vladnega odloka, v katerem je pisalo, da je Jehovovim pričam dovoljeno, da ‚med slovesnostjo v pozdrav zastavi tiho in spoštljivo stojijo‘. Uradniki so osupnili. Ko so se uspeli spet zbrati, je vojaški poveljnik ukazal ravnateljici, naj izključene otroke sprejme nazaj v šolo. Ravnateljica pa je poleg tega poskrbela, da je kopijo vladnega odloka dobil vsak oddelek v šoli.«

Danes v samem vrhu mjanmarske vlade vedo, da so Jehovove priče politično nevtralni. Ker niso bili pripravljeni odstopati od biblijskih načel, so lahko dobro pričevali, prav kakor je to napovedal Jezus Kristus. (Luk. 21:13)

Vso viharno zgodovino sodobnega Mjanmara je veliko prebivalcev služilo v vojski ali pa je bilo na strani upornikov, in tako je še danes. Vendar so nekateri podobni rimskemu stotniku iz prvega stoletja, ki je bil »pobožen« in se je »bal Boga«. (Apd. 10:2) Ko takšni spoznajo resnico, si močno prizadevajo uskladiti svoje življenje z Jehovovimi pravičnimi merili.

 Eden takšnih je Hlawn Mang, nekdanji mornariški podčastnik. Resnico je spoznal med službovanjem v Mawlamyinu. »Hotel sem takoj začeti oznanjevati,« pojasnjuje, »vendar sem tik pred izstopom iz vojske izvedel, da so me predlagali za napredovanje in nadaljnje vojaško šolanje v eni od bogatih Zahodnih držav! Toda bil sem že odločen, da bom začel sodelovati pri Božjem delu. Na veliko presenečenje nadrejenih sem dal odpoved in pričel služiti Jehovu. Danes, kakih 30 let kasneje, sem še vedno prepričan, da sem se prav odločil. Le kaj se lahko primerja s prednostjo, da služiš pravemu Bogu?«

La Bang Gam je ravno okreval v vojaški bolnišnici, ko mu je Robin Zauja pokazal knjigo Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja. * La Bang Gam je bil prevzet nad knjigo, zato je Robina vprašal, ali bi jo lahko obdržal. Ker pa je bil to edini izvod, ki ga je imel Robin, je La Bang Gam lahko dobil knjigo samo za eno noč. Ko se je naslednji dan Robin vrnil k njemu, mu je ta jasno in zaneseno dejal: »Vračam ti knjigo. Sedaj imam svoj izvod!« La Bang Gam je bil pokonci celo noč, da je v več zvezkov prepisal knjigo z 250 stranmi! Kmalu zatem je pustil vojsko in s svojo knjigo »Raj« pomagal spoznati resnico mnogim ljudem.

V gorati državi Šan sta se Sa Than Htun Aung, kapetan v burmanski vojski, in Aik Lin, poveljnik v vojski Vasov, bojevala na nasprotnih straneh v več surovih džungelskih bitkah. Ko sta vojski končno sklenili premirje, sta oba moža še naprej živela v državi Šan. Pozneje sta spoznala resnico, izstopila iz vojske in se krstila. Ta nekdanja sovražnika sta se zatem na okrajnem zboru  spoznala in se kot krščanska brata prisrčno objela! Sedaj, ko sta se otresla okovov sovraštva, se je med njima lahko spletla vez ljubezni – in to vse zaradi osvobajajoče moči Božje Besede. (Jan. 8:32; 13:35)

Med letoma 1965 in 1976 se je število oznanjevalcev v Burmi povečalo za več kot 300 odstotkov. Večina novih, ki se je ugodno odzvala na oznanjevanje  Jehovovih prič, je izšla iz tako imenovanega krščanstva. Vendar Priče so vedeli, da Bog hoče, »da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice«. (1. Tim. 2:4) Zato so se od sredine sedemdesetih let 20. stoletja bolj posvetili oznanjevanju številnim pripadnikom drugih ver, med katerimi so bili budisti, hindujci in animisti.

Pri tem so se pričeli srečevati s številnimi izzivi. Budistom je tuja zamisel o osebnem Bogu oziroma Stvarniku, hindujci častijo na milijone bogov, burmanski animisti pa častijo mogočne duhove, imenovane nati. Na teh področjih je zelo razširjeno praznoverje, vedeževanje in spiritizem. In čeprav večina vernikov gleda na Biblijo kot na sveto knjigo, pa številni komaj kaj, če sploh kaj, vedo o biblijskih osebah, zgodovini, kulturi in naukih.

Toda bratje in sestre so vedeli, da se lahko močne resnice iz Božje Besede dotaknejo vsakega človeškega srca. (Heb. 4:12) Morali so se le zanašati na Božjega duha in vešče poučevati – navajati dokaze oziroma logično dopovedovati ter pri tem priti ljudem do srca in jih spodbuditi, da v življenju naredijo spremembe. (2. Tim. 4:2)

Poglejmo denimo, kako z budisti logično razpravlja Rosaline, dolgoletna posebna pionirka. Sama pojasnjuje: »Ko budistom povem, da obstaja Stvarnik, pogosto vprašajo ‚Kdo pa je ustvaril Stvarnika?‘. Ker verjamejo, da so živali reinkarnirani ljudje, z njimi razpravljam glede njihovega hišnega ljubljenčka.

Vprašam jih: ‚Ali vaša živalca ve, da obstajate?‘

‚Seveda.‘

 ‚Toda ali ve, kakšno službo imate, ali ste poročeni in kakšna je vaša preteklost?‘

‚Ne.‘

‚Podobno je z nami, ljudmi, v primerjavi z Bogom, ki je duh. Ker smo drugačni od njega, ali lahko pričakujemo, da bomo razumeli prav vse o njegovem obstoju ali izvoru?‘

‚Ne.‘«

Po takšni razpravi so mnogi iskreni budisti pripravljeni razmisliti še o drugih dokazih, ki pričajo za obstoj Boga. Logično dopovedovanje, ki ga spremlja iskrena krščanska ljubezen, lahko zelo vpliva na srca ljudi. Ohn Thwin, nekdanji budist, pripoveduje: »Ko sem primerjal verovanje v nirvano, o čemer uči budizem, z biblijsko obljubo o raju na zemlji, mi je bil  raj veliko bolj privlačen. Vendar ker sem verjel, da k resnici vodijo številne poti, se mi ni zdelo potrebno ravnati po tem, kar se učim. Ko pa sem pričel obiskovati shode Jehovovih prič, sem občutil ljubezen, ki je bila kakor ‚sirup na melasi‘, kakor v Burmi opišemo zares sladko doživetje. Ta ljubezen me je spodbudila, da sem pričel ravnati po tem, za kar sem vedel, da je resnica.«

Seveda morajo biti tisti, ki želijo drugim pomagati spremeniti verske poglede, taktni in potrpežljivi. Kumar Chakarabani je imel deset let, ko je njegov oče, ki je bil zelo vdan hindujec, dovolil, da ga betelski delavec Jimmy Xavier uči brati. Takole se spominja: »Oče ga je opozoril, da me lahko uči samo brati, ne sme pa mi govoriti o veri. Jimmy mu je zato povedal, da je Moja knjiga biblijskih zgodb izvrstna knjiga, s pomočjo katere se lahko otroci naučijo brati. Poleg tega si je po učnih lekcijah z menoj jemal čas za pogovore z očetom. Zanj se je iskreno zanimal. Ko je oče pričel spraševati o verskih zadevah, mu je Jimmy taktno rekel: ‚Na takšna vprašanja odgovarja Biblija. Skupaj si poglejva, kaj govori o tem.‘ Sčasoma ni sprejel resnice samo oče, temveč tudi 63 članov naše družine.«

Sredi 80. let dvajsetega stoletja so politične razmere v Burmi pričele postajati vse bolj nestabilne. Navsezadnje je leta 1988 več deset tisoč ljudi odšlo na ulice protestirat proti vladi. Toda vojska je proteste hitro zadušila in v večjem delu države uvedla izredne razmere.

 »Oblasti so uvedle strogo policijsko uro in prepovedale, da bi se na enem mestu zbralo več kot pet ljudi,« se spominja betelski delavec Kyaw Win. »Spraševali smo se, ali bomo morali odpovedati bližajoča se območna zborovanja. Toda z vero v Jehova smo stopili do vojaškega poveljnika yangonskega upravnega okraja in ga zaprosili za dovoljenje, da bi organizirali zborovanje za 1000 ljudi. Po dveh dneh smo prejeli pozitiven odgovor! Ko smo pokazali dovoljenje oblastem v drugih krajih, so nam dovolili imeti zborovanje tudi na njihovem področju. Z Jehovovo pomočjo so zborovanja izjemno dobro uspela!«

Po protestih leta 1988 se je gospodarsko stanje v Burmi vztrajno slabšalo. Toda bratje in sestre so tudi v teh razmerah pokazali močno vero v Boga, tako da so v življenju še naprej dajali prednost dejavnostim, ki so povezane s Kraljestvom. (Mat. 6:33)

Razmislimo denimo o bratu po imenu Cin Khan Dal, ki je skupaj z družino živel v zelo odročni vasi v okolici Sagainga. »Želeli smo iti na območno zborovanje v Tahanu, ki je od nas oddaljen dva dni potovanja z ladjo in tovornjakom,« pojasnjuje. »Vendar ni bilo nikogar, ki bi med našo odsotnostjo skrbel za naše kokoši. Zaupali smo Jehovu in kljub temu odšli na zborovanje. Ko smo se vrnili domov, smo ugotovili, da smo izgubili 19 kokoši, kar je bil za nas hud finančni udarec. Toda leto pozneje se je naša mala jata povečala na več kot 60 kokoši. Poleg tega je v tistem letu večina vaščanov izgubila svoje kokoši zaradi bolezni, od naših pa ni poginila niti ena.«

 Druga zakonca, ki sta ostala osredinjena na duhovne stvari, sta bila Aung Tin Nyunt in njegova žena Nyein Mya, ki sta z devetimi otroki živela v Kyonshi, majhni vasi 64 kilometrov severozahodno od Yangona. Aung Tin Nyunt pripoveduje: »Naša družina je večinoma jedla samo riževo kašo in zelenjavo. Denarja nismo imeli in prav tako ničesar, kar bi lahko prodali. Vendar nismo bili malodušni. Svoji družini sem rekel: ‚Jezus ni imel kam položiti glave. Zato bom še naprej zvesto častil Boga, pa čeprav bom moral živeti pod drevesom ali umreti od lakote.‘

Toda nekega dne doma nismo imeli kaj jesti. Žena in otroci so me zaskrbljeno gledali. ‚Ne skrbite. Bog nam bo pomagal,‘ sem jim zagotovil. Po dopoldanskem oznanjevanju sem se s sinovi odpravil ribarit. Vendar smo ujeli samo toliko rib, da so zadostovale za en obrok. Takrat smo ribiške košare pustili pri reki blizu vodnih lilij, fantom pa sem rekel: ‚Sem se bomo lahko vrnili kasneje, po shodu.‘ Tistega popoldneva je bilo zelo vetrovno. Ko smo se vrnili, smo videli, da se je zaradi vetra med vodne lilije skrilo precej rib. Zato smo spustili košare in ujeli veliko rib, ki smo jih nato prodali ter nakupili hrano za cel naslednji teden.«

Jehovove priče v Mjanmaru znova in znova doživljajo izpolnitev Božje obljube, ki ogreje srce: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« Zato pritrjujejo besedam: »Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?« (Heb. 13:5, 6)

Prebivalci Mjanmara lahko redno uživajo duhovno hrano iz Stražnega stolpa v mjanmarskem (burmanskem) jeziku že vse od leta 1956. V vseh teh letih ni kljub etničnim vojnam, državljanskim nemirom in gospodarskemu zlomu izostala niti ena številka revije. Kako pa so jih izdelovali?

Veliko let je podružnični urad pošiljal nekaj natipkanih izvodov prevedene revije v pregled vladni cenzuri. Ko je cenzor odobril besedilo, je podružnica zaprosila za dovoljenje za nakup tiskarskega papirja. Potem ko so dobili papir, ga je brat odpeljal h komercialnemu tiskarju, ki je zatem za vsako stran ročno nastavil mjanmarske (burmanske) črke. Brat je pregledal besedilo, da v njem ne bi bilo napak, tiskar pa je zatem na razmajanem tiskarskem stroju revijo natisnil. Nato so nekaj izvodov poslali cenzorju in ta je izdal oštevilčeno potrdilo, ki je omogočalo izdajo te revije. Razumljivo je, da je bilo za toliko dela potrebnih več tednov, poleg tega sta bila papir in kvaliteta tiska bolj slaba.

Leta 1989 pa je podružnica prejela nov program, ki je popolnoma spremenil postopek tiskanja. Na svetovnem središču Jehovovih prič so razvili in izdelali mnogojezični elektronski fotostavni sistem (MEPS), ki je s pomočjo računalnika, programske opreme in fotostavnega stroja omogočal pripravo besedila za tiskanje v 186 jezikih – tudi v mjanmarščini! *

»Jehovove priče so bili očitno prvi v Mjanmaru, ki so pričeli pripravljati in izdajati literaturo s pomočjo računalnikov,« pravi Mya Maung, ki je takrat delal v podružnici. »Program MEPS je z elegantnimi  mjanmarskimi črkami, ki so jih oblikovali v naši podružnici, močno vplival na krajevno tiskarstvo. Ljudje niso mogli razumeti, kako smo lahko naredili tako lepe črke!« MEPS je podpiral tudi ofsetno tiskanje, ki je pomenilo velikansko izboljšavo v primerjavi z uporabo premičnih črk. Poleg tega je bilo z njim mogoče izdelati zelo kakovostne ilustracije, zaradi česar je Stražni stolp postal veliko bolj prijeten na pogled.

Leta 1991 je mjanmarska vlada odobrila tiskanje revije Prebudite se!. Bratje in sestre so bili nad tem navdušeni. Toda navdušeni niso bili le oni, temveč tudi javnost! Visoki funkcionar na ministrstvu za informatiko je izrazil občutke mnogih bralcev, ko je rekel: »Prebudite se! je drugačen od drugih verskih revij. Obravnava različne zanimive teme in je lahko razumljiv. Zelo mi je všeč.«

V zadnjih 20 letih je število revij, ki jih podružnica natisne vsak mesec, zraslo s 15.000 na več kot 141.000 izvodov, kar je skoraj 900-odstotni porast! Danes sta reviji Stražni stolp in Prebudite se! v Yangonu nekaj povsem običajnega, radi pa ju berejo tudi ljudje drugod po državi.

Po vstaji leta 1988 so vojaške oblasti pozvale družbene in verske organizacije v Mjanmaru, naj se uradno registrirajo. Seveda je podružnica takoj vložila prošnjo. Dve leti pozneje, 5. januarja 1990, je vlada registrirala »(Stražnostolpno) družbo Jehovovih prič« v Mjanmaru.

 Medtem so bratje preselili podružnični urad iz 39. ulice v enonadstropno hišo na zemljišču, velikem dobrih 2000 kvadratnih metrov, ki je ob cesti Inya v bogatejšem področju izven mestnega središča. Toda sedaj v tem objektu ni bilo več enega samcatega prostega kotička. Viv Mouritz, ki je kot conski nadzornik obiskal Mjanmar, se spominja: »Betelska družina, ki šteje 25 članov, dela v težkih razmerah. V kuhinji ni štedilnika, sestra kuha na električni kuhalni plošči. V pralnici ni pralnega stroja, sestra pere oblačila v luknji v tleh. Bratje so že hoteli kupiti štedilnik in pralni stroj, vendar teh aparatov preprosto niso mogli uvoziti.«

Bilo je očitno, da potrebujejo večjo podružnico. Vodstveni organ je zato odobril predlog, da porušijo enonadstropno zgradbo ter na njenem mestu zgradijo trinadstropno, v kateri bodo lahko tako pisarne kot tudi bivalni prostori. Toda preden so lahko kar  koli storili, so morali premostiti nekaj velikih ovir. Kot prvo so potrebovali dovoljenje s strani šestih različnih stopenj oblasti. Druga ovira je bila, da krajevni gradbeni izvajalci niso bili seznanjeni z načinom gradnje konstrukcij iz jeklenih okvirjev, zato jih Priče niso mogli najeti. Kot tretje, prostovoljci Priče iz drugih dežel niso mogli vstopiti v državo. In nazadnje, gradbenega materiala ni bilo mogoče dobiti v domači deželi, niti ga ni bilo mogoče uvoziti. Ni treba preveč poudarjati, da se je zdelo, da je projekt obsojen na neuspeh. Toda bratje so zaupali v Jehova. Če bo Jehovova volja, bodo kljub vsemu zgradili novo podružnico! (Ps. 127:1)

Kyaw Win iz podružničnega pravnega oddelka pripoveduje: »Vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja je odobrilo že kakih pet ali šest vladnih služb, tudi ministrstvo za verske zadeve. Zatem pa je komisija za razvoj mesta Yangon pričela trditi, da bo naša trinadstropna zgradba previsoka, zato nam je vlogo zavrnila. Ko smo jo spet vložili, so nam jo ponovno zavrnili. Takrat me je podružnični odbor spodbudil, naj le vztrajam. Zato sem goreče molil k Jehovu in vlogo vložil še tretjič. Tokrat so jo odobrili!

Zatem smo odšli na ministrstvo za priseljevanje. Tam so nam uradniki rekli, da lahko tujci dobijo samo sedemdnevno turistično vizo za vstop v državo. Vendar ko smo jim pojasnili, da bodo izučeni prostovoljci iz tujine učili domačine naprednih gradbenih tehnik, so zanje izdali šestmesečno vizo!

Nato smo se oglasili na ministrstvu za trgovino, a so nam povedali, da v državo ni mogoče uvažati  nobenega tujega blaga. Toda ko smo jim pojasnili, za kakšen projekt bo šlo, smo dobili dovoljenje za uvoz gradbenega materiala, vrednega okoli 750.000 evrov. Kaj pa davek na uvoz? Po obisku na ministrstvu za finance so nam dovolili uvoziti material, ne da bi nam bilo treba plačati kakršen koli davek! Tako in še na mnoge druge načine smo doživljali, kako resnične so Božje besede: ‚»Ne z vojsko, ne z močjo, ampak z mojim duhom,« govori Jehova nad vojskami.‘« (Zah. 4:6)

Leta 1997 so se prostovoljci zbrali na gradbišču. Večino materiala so darovali bratje in sestre iz Avstralije, drugega pa iz Malezije, Singapurja in Tajske. Bruce Pickering, ki je pomagal nadzorovati projekt, pripoveduje: »V Avstraliji je nekaj bratov izdelalo jeklene okvirje, nato pa so odpotovali v Mjanmar in jih sestavili, del za delom. Prav osupljivo je, da so se vsi deli popolnoma skladali!« Drugi prostovoljci, ki so sodelovali pri gradnji, so prišli iz Fidžija, Grčije, Nemčije, Nove Zelandije, Velike Britanije in Združenih držav Amerike.

Krajevni oznanjevalci so se lahko prvič po 30 letih prosto družili z brati in sestrami iz tujine. »Bili smo  navdušeni; zdelo se nam je, da sanjamo,« se spominja Donald Dewar in pristavi: »Obiskovalci so nas s svojo duhovnostjo, ljubeznijo in požrtvovalnostjo izjemno spodbudili.« Neki drug brat doda: »Poleg tega smo si pridobili dragocene gradbene veščine. Oznanjevalci, ki so doslej uporabljali samo sveče, so se naučili, kako napeljati elektriko za razsvetljavo. Drugi, ki so doslej za hlajenje uporabljali le pahljače, so se naučili namestiti klimatske naprave. Naučili smo se tudi, kako ravnati z električnimi aparati!«

Tudi prostovoljce iz tujine sta zelo ganili vera in ljubezen mjanmarskih bratov in sester. »Bratje in sestre so bili revni, vendar so imeli veliko srce,« pravi Bruce Pickering. »Mnogi od njih so nas povabili k sebi domov na obrok in z nami delili hrano, ki bi za njihove družine sicer zadostovala za več dni. S svojim zgledom so  nas spomnili na to, kaj je zares pomembno v življenju: družina, vera, bratovščina in Božji blagoslov.«

Dvaindvajsetega januarja 2000 so v Narodnem gledališču organizirali posvetitev nove podružnice. Krajevni bratje so bili navdušeni, ko so slišali posvetitveni govor Johna E. Barra iz Vodstvenega organa.

Ko se je gradnja nove podružnice bližala koncu, so bratje usmerili pozornost na delo, ki je bilo prav tako nujno – gradnja kraljestvenih dvoran. Leta 1999 sta prišla iz Japonske Nobuhiko in Aya Koyama. Nobuhiko je v podružnici pomagal ustanoviti oddelek za gradnjo kraljestvenih dvoran. Spominja se: »Bratje smo pričeli po vsej državi pregledovati prostore, namenjene občinskim shodom. Tako smo morali potovati z avtobusom, letalom, motorjem, kolesom, ladjo ali pa peš. Pogosto smo potrebovali vladno dovoljenje za potovanje, saj tujci običajno niso imeli dostopa na določena področja. Ko smo ugotovili, kje vse potrebujejo nove dvorane, je Vodstveni organ prijazno dodelil denar za gradnjo dvoran iz programa za države z omejenimi sredstvi.

Ko smo zbrali ekipo prostovoljnih delavcev, je ta odšla v Shwepyitho v yangonskem predmestju ter se lotila gradnje prve nove dvorane. Pri projektu so sodelovali bratje iz tujine kot tudi krajevni bratje in sestre, nad čemer je krajevna policija osupnila. Večkrat je ustavila gradnjo, da bi pri nadrejenih preverila, ali je sploh dovoljeno, da domačini delajo skupaj s tujci. Drugi opazovalci pa so o naši bratovščini pohvalno govorili. ‚Videl sem, da tujec čisti stranišče!‘ je vzkliknil neki moški. ‚Nikoli še nisem videl, da bi tujci delali kaj takega. Vi ste res drugačni!‘

 Medtem je druga gradbena ekipa pričela graditi novo dvorano v Tachileiku, mestu na meji s Tajsko. Mnogi Priče s Tajske so vsak dan prečkali mejo, da bi pomagali mjanmarskim bratom in sestram pri projektu. Čeprav niso govorili istega jezika, so enotno delali skupaj. Prav nasprotno sta se, približno v času, ko je bila kraljestvena dvorana dokončana, sovražni vojski z obeh strani meje pričeli med seboj bojevati. Okoli dvorane so letele bombe in krogle, toda dvorane ni zadela nobena. Ko se je bitka polegla, se je v njej zbralo 72 ljudi, da bi jo posvetili Jehovu, Bogu miru.«

Od leta 1999 so gradbene ekipe zgradile skoraj 70 kraljestvenih dvoran po vsej državi. Kako je to vplivalo na krajevne oznanjevalce? Veliko jih je čutilo podobno kot hvaležna sestra, ki je s solzami  sreče v očeh vzkliknila: »Nikoli si nisem mislila, da bomo kdaj imeli tako lepo novo dvorano! Odslej si bom še posebej prizadevala vabiti zainteresirane ljudi na shode. Jehovu in njegovi organizaciji sem zelo hvaležna za to, da nam izkazujeta takšno prijaznost!«

V devetdesetih letih 20. stoletja se je Mjanmar po več desetletjih izolacije pričel počasi odpirati. Zato se je podružnica takoj obrnila na vlado, da bi misijonarjem spet dovolila priti v državo. Nazadnje sta januarja 2003, 37 let zatem, ko so morali vsi misijonarji zapustiti deželo, prispela v Mjanmar diplomanta šole Gilead Hiroshi in Junko Aoki.

»Ker je bilo v državi tako malo tujcev, sva morala biti previdna, da ne bi oblasti narobe razumele namena najinega oznanjevanja,« pravi Hiroshi. »Zato sva začela tako, da sva samo spremljala krajevne brate in sestre na njihovih ponovnih obiskih in biblijskih poukih. Kaj hitro sva ugotovila, da se ljudje v tej deželi radi pogovarjajo o duhovnih stvareh. Že prvi dan na oznanjevanju sva namreč pričela pet novih biblijskih poukov!«

»Pri najinem delu sva pogosto občutila Jehovovo roko,« dodaja Junko. »Ko sva se nekoč z motornim kolesom vračala z biblijskega pouka blizu Mandalaya, nama je počila guma. Motorno kolo sva zato potiskala do najbližje tovarne in tam zaprosila, da bi nama pomagali zakrpati gumo. Varnostnik v kabini je dovolil Hiroshiju pripeljati motorno kolo v tovarno,  jaz pa sem morala počakati pri njem. Varnostnik je bil zelo radoveden.

‚Kaj pa delate tukaj?‘ je vprašal.

‚Sva na obisku pri prijateljih,‘ sem odgovorila.

‚S kakšnim namenom?‘ je vztrajal. ‚Ali gre za kako versko srečanje?‘

Ker mu nisem zaupala, sem vprašanje kar preslišala.

‚Bodite iskreni!‘ ni odnehal. ‚Kateri organizaciji pripadate?‘

Iz torbice sem vzela Stražni stolp in mu ga pokazala.

‚Vedel sem!‘ je vzkliknil navdušeno. Zatem se je obrnil k sodelavcem in zaklical: ‚Glejte! Angel je temu paru Jehovovih prič predrl gumo in ju tako poslal k nam!‘

Moški je segel v torbo ter vzel ven Sveto pismo in enega od naših traktatov. V preteklosti je preučeval s Pričami, toda potem, ko se je preselil v Mandalay, je izgubil z njimi vse stike. S tem moškim sva takoj začela preučevati Biblijo. Kasneje je pričelo preučevati tudi nekaj njegovih sodelavcev.«

Leta 2005 so prišli v Mjanmar še štirje misijonarji, le da so to bili bratje, ki so končali Strežnospopolnjevalno šolo (danes se imenuje Biblijska šola za samske brate) na Filipinih. Eden od njih,  Nelson Junio, se je moral spoprijeti s problemom, ki ga mnogi misijonarji dobro poznajo – domotožjem. »Preden sem zaspal, sem pogosto jokal in molil,« pravi. »Zatem mi je prijazen brat pokazal Hebrejcem 11:15, 16. Ta stavek govori o tem, da Abraham in Sara nista hrepenela po nekdanjem domu v Uru, temveč sta se skladno z Božjim namenom nenehno selila. Po tem svetopisemskem stavku nisem več jokal. Na svojo dodelitev sem pričel gledati kot na svoj dom.«

V prvem stoletju je apostol Pavel svetoval Timoteju: »To, kar si slišal od mene [. . .], zaupaj zvestim ljudem, ki bodo potem ustrezno usposobljeni, da bodo poučevali druge.« (2. Tim. 2:2) Misijonarji, ki so si ta nasvet vzeli k srcu, so si prizadevali pomagati mjanmarskim občinam, v katerih so delovali, da bi se še bolj približali teokratičnim smernicam, ki jih daje Jehovova organizacija bratovščini po vsem svetu.

Opazili so denimo, da mnogi krajevni oznanjevalci poučujejo biblijske učence tako, da od njih pričakujejo, da na vprašanja odgovarjajo točno tako, kot to piše v knjigi – po metodi, ki jo uporablja večina mjanmarskih šol. »Oznanjevalce smo potrpežljivo spodbujali, naj skušajo z mnenjskimi vprašanji izvedeti, kako učenec razmišlja in čuti,« pravi Joemar Ubiña. »Predlog so si prizadevali upoštevati, zato so postali še učinkovitejši učitelji.«

Misijonarji pa so tudi videli, da imajo v mnogih občinah samo enega starešina ali strežnega služabnika. Nekateri od teh postavljenih bratov so bili zvesti in marljivi delavci, vendar so obenem težili k temu,  da so bili do članov občine zelo avtoritativni. Očitno je bilo to človeško težnjo mogoče občutiti že v prvem stoletju, saj je apostol Peter spodbujal sostarešine: »Pasite Božjo čredo, ki jo imate na skrbi, pa ne [. . .] tako, da bi gospodovali nad temi, ki so Božja dediščina, temveč postanite čredi za zgled.« (1. Pet. 5:2, 3) Kako so misijonarji pomagali tem bratom? »Prizadevali smo si dati zgled, zato smo bili še posebej prijazni, blagi in dostopni,« pravi Benjamin Reyes. Takšnega ravnanja so se počasi nalezli tudi drugi. Mnogi starešine so spremenili svoj pristop in s čredo pričeli ravnati bolj sočutno.

Bratje in sestre v Mjanmaru so veliko let uporabljali Biblijo iz 19. stoletja, ki jo je s pomočjo budističnih menihov prevedel eden od misijonarjev tako imenovanega krščanstva. Prevod je vseboval veliko zastarelih besed v paliju in je bil težko razumljiv. Ko so zato leta 2008 izšli Krščanski grški spisi – prevod novi svet v mjanmarščini, so bili bratje in sestre vsi iz sebe od veselja. »Navzoči so dolgo časa ploskali, nekateri pa so, ko so dobili svoj osebni izvod, jokali od sreče,« se spominja Maurice Raj. »Novi prevod je jasen, preprost in točen. Celo za budiste je lahko razumljiv!« Kmalu potem, ko je izšel prevod, je število biblijskih poukov v državi zraslo za več kot 40 odstotkov.

Kakor številni drugi jeziki pozna tudi mjanmarščina dve obliki – formalno, ki izvira iz palija in sanskrta, ter splošno sporazumevalno, ki je razširjena v vsakdanjem govoru. Tako formalni kot splošno sporazumevalni jezik se uporabljata v govorni in pisni obliki. Večina naših publikacij je bila napisana v  formalnem jeziku, vendar jih je zaradi tega vse več ljudi komaj kaj razumelo. Zato so v podružnici začeli prevajati publikacije v vsakdanjo mjanmarščino, ki je za večino ljudi lahko razumljiva.

Odziv na te nove publikacije je bil očiten takoj. Than Htwe Oo, nadzornik prevajalskega oddelka, pojasnjuje: »V preteklosti so nam mnogi rekli: ‚Vaša literatura je zelo kakovostna, vendar je ne razumem.‘ Danes pa se jim, ko dobijo literaturo, kar zasvetijo oči in jo pričnejo takoj brati. Zdaj radi rečejo: ‚Te publikacije pa lahko brez težav razumem!‘« Izboljšalo se je celo komentiranje na občinskih shodih, saj navzoči končno jasno razumejo, kaj piše v naših publikacijah.

Trenutno v prevajalskem oddelku polnočasno dela 26 prevajalcev, ki sestavljajo tri jezikovne time. Publikacije  prevajajo v mjanmarščino, činščino (Hakha) in kajinščino (Sgaw). Literatura pa se prevaja še v 11 drugih krajevnih jezikov.

Drugega maja 2008 je ob mjanmarsko obalo zadel ciklon Nargis, vrtinec vetra, ki je dosegel hitrost 240 kilometrov na uro, in so ga spremljale močne nevihte. Na svoji poti od delte Iravadija pa do meje s Tajsko je za seboj puščal razdejanje in smrt. Ciklon je prizadel več kot dva milijona ljudi, od katerih je bilo kakih 140.000 mrtvih oziroma pogrešanih.

Škodo je utrpelo tudi več tisoč Jehovovih prič, vendar je osupljivo, da ni bil nihče od njih poškodovan. Mnogi so preživeli tako, da so se zatekli v svoje novozgrajene kraljestvene dvorane. V Bothingonu, obalni vasi v delti Iravadija, je 20 Prič in še 80 drugih vaščanov splezalo na strešne trame kraljestvene dvorane in v zavetju strehe čakalo devet ur. Poplavne vode so se že nevarno približale stropu, toda zatem so se pričele umikati.

Podružnica je na najbolj prizadeto območje ob ustju delte takoj poslala ekipo za pomoč žrtvam. Skupina bratov se je odpravila tja, da bi žrtvam prinesla hrano, vodo in zdravstveno opremo. Na poti so bili priča pravemu opustošenju, povsod so ležala trupla. Na tem področju je bila ta ekipa prva, ki je prišla na pomoč. Potem ko so krajevne brate in sestre oskrbeli z vsem potrebnim, so jih spodbudili z biblijskimi govori ter jim razdelili Biblije in biblijsko literaturo, saj je ciklon uničil vse njihovo imetje.

Da bi bila pomoč prav porazdeljena, je podružnični urad ustanovil odbora za pomoč ob naravnih nesrečah, ki sta delovala v Yangonu in Patheinu.  Odbora sta skrbela za to, da je na stotine prostovoljcev žrtvam ciklona organizirano priskrbovalo vodo, riž in druge osnovne dobrine. Ustanovila pa sta tudi gradbene ekipe, ki so potovale po državi in obnavljale oziroma gradile Pričam domove, ki jih je ciklon poškodoval ali uničil.

Eden od prostovoljcev v teh ekipah, Tobias Lund, se spominja: »Z ženo Sofio sva zagledala 16-letno May Sin Oo, ki je bila v svoji družini edina oznanjevalka, kako je sredi ruševin svojega doma na soncu sušila Biblijo. Ko naju je zagledala, se je nasmehnila, vendar ji je po licu polzela solza. Kmalu zatem je prispela naša gradbena ekipa s čeladami, električnim orodjem in gradbenim materialom ter se lotila gradnje povsem novega doma. Sosedje so bili osupli! Ljudje so več dni sedeli v bližini in opazovali delo, tako da je to gradbišče postalo največja atrakcija v okolici. Opazovalci so vzklikali: ‚Česa takega nismo še nikoli videli! Vaša organizacija je res enotna in ljubeča. Tudi mi bi radi postali Jehovove priče.‘ Sedaj obiskujejo shode tudi starši ter bratje in sestre May Sin Oo in cela družina odlično duhovno napreduje.«

Organizirana pomoč je potekala še več mesecev. Bratje so razdelili na tone pomoči in popravili ali ponovno zgradili 160 domov in 8 kraljestvenih dvoran. Ciklon Nargis je bil za Mjanmar velika nesreča, ki je prinesla s seboj stisko, toda njegovi nevihtni oblaki so jasno razodeli nekaj dragocenega – vez ljubezni, ki združuje Božje ljudstvo in je v slavo Jehovovemu imenu.

Na začetku leta 2007 so v mjanmarski podružnici prejeli navdušujoče pismo. »Vodstveni organ nas  je prosil, naj v Yangonu organiziramo mednarodno zborovanje,« pravi Jon Sharp, ki je leto predtem z ženo prišel v podružnico. »Na zborovanje leta 2009 naj bi prišlo na stotine tujih delegatov iz desetih držav – kaj takega naša podružnica še ni doživela!«

Jon nadaljuje: »Porajalo se nam je ogromno vprašanj: ‚Kateri objekt bi bil primeren za tako veliko zborovanje? Ali se ga bodo lahko udeležili tudi oznanjevalci z odročnih področij? Kje bodo prenočevali? Kako bodo potovali na zborovanje? Ali bodo lahko poskrbeli za gmotne potrebe svoje družine? Kako pa bo z mjanmarskimi oblastmi? Ali nam bodo sploh dovolile organizirati takšno zborovanje?‘ Oviram ni bilo videti konca. Vendar smo se spomnili na Jezusove besede: ‚Kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu mogoče.‘ (Luk. 18:27) Zato smo z zaupanjem v Boga pričeli delati načrte.

Kmalu smo našli primeren prostor – mjanmarski pokriti narodni stadion z 11.000 sedeži, klimatiziran objekt blizu središča mesta. Nemudoma smo zaprosili za dovoljenje, da bi ga lahko uporabili. Toda minevali so meseci, naša prošnja pa še vedno ni bila odobrena. Tako je bilo še nekaj tednov pred pričetkom zborovanja. Nato pa nas je šokirala novica: Uprava stadiona je ravno za tiste dni načrtovala na stadionu turnir v kikboksu! Ker ni bilo časa za to, da bi prestavili datum zborovanja, smo se potrpežljivo pogajali z organizatorjem tega dogodka in z na desetine uradniki, da bi vendarle našli pot iz slepe ulice. Na koncu je organizator dejal, da bodo prestavili turnir, vendar samo, če se bo 16 profesionalnih kikbokserjev, ki naj bi tekmovalo na turnirju, strinjalo s spremembo. Ko so tekmovalci slišali, da so Jehovove priče želeli uporabiti ta stadion za posebno  zborovanje, so bili vsi do zadnjega za spremembo datuma.«

»Toda tudi potem,« pravi Kyaw Win, drug član podružničnega odbora, »še vedno nismo dobili vladne odobritve za uporabo stadiona. Prav nasprotno! Že štirikrat so nam jo zavrnili! V molitvi smo se obrnili k Jehovu in se sestali z generalom, ki je imel pod nadzorom vse stadione v Mjanmaru. Do zborovanja sta bila le še dva tedna in tokrat je bilo prvič, da smo lahko govorili s tako visokim vladnim funkcionarjem. Na naše veselje nam je prošnjo odobril!«

Na tisoče delegatov iz celega Mjanmara in tujine, ki sploh ni vedelo, kaj se dogaja, se je že pripravljalo na pot v Yangon. Nekateri so načrtovali  potovanje z letalom, drugi z vlakom, ladjo, avtobusom, tovornjakom – pa tudi peš. Mnogo mjanmarskih družin je varčevalo več mesecev, da bi se lahko udeležilo zborovanja. Številni so gojili poljščine, drugi so vzrejali prašiče, tretji šivali obleke, nekaj pa jih je v rekah iskalo zlato. Mnogi niso bili še nikoli v velikem mestu, niti niso nikoli v življenju videli tujca.

Več kot 1300 delegatov iz severnega Mjanmara se je zgrnilo proti železniški postaji v Mandalayu, da bi prišli na posebni vlak, ki so ga bratje najeli za prevoz v Yangon. Ena skupina iz nagajskega hribovja je potovala šest dni, in pri tem nosila na hrbtu dva oznanjevalca, katerih doma narejena invalidska vozička sta razpadla že na začetku poti. Na stotine bratov in sester se je utaborilo na železniški postaji in se med čakanjem na odhod pogovarjalo, smejalo in pelo kraljestvene pesmi. »Vsi so bili navdušeni,« pravi Pum Cin Khai, ki je pomagal organizirati prevoz. »Priskrbeli smo jim hrano, vodo in ležalne podloge. Ko je vlak končno prispel, so starešine pomagali vsaki skupini, da je vstopila v zanjo rezerviran vagon. Končno so po zvočniku objavili: ‚Vlak Jehovovih prič odhaja!‘ Ozrl sem se naokoli, da bi preveril, ali ni morda še kdo od naših na postaji, nato pa skočil na vlak!«

Medtem se je skoraj 700 delegatov iz tujine nastanilo v yangonskih hotelih. Kje pa se bo lahko nastanilo več kot 3000 mjanmarskih delegatov? »Jehova je odprl srce Prič v Yangonu, da so bili pripravljeni poskrbeti za svoje brate in sestre,« pravi Myint Lwin, ki je delal v oddelku za prenočišča. »Nekatere družine so sprejele k sebi tudi po 15 ljudi. Ko so jih prijavili oblastem, so sami plačali zanje,  skrbeli pa so tudi za to, da so vsak dan imeli zajtrk in prevoz do stadiona in nazaj. Mnogo delegatov je prenočevalo v krajevnih kraljestvenih dvoranah, več sto pa v veliki tovarni. Kljub vsemu je kakih 500 delegatov ostalo brez prenočišča. Ko smo problem pojasnili upravi stadiona, so dovolili, da delegati prenočijo na stadionu – kaj takega se ni še nikoli zgodilo!«

Stadion je bil v slabem stanju, zato je več kot 350 prostovoljcev delalo deset dni, da bi ga pripravili za  zborovanje. »Popravili smo vodovod, električno napeljavo in klimatski sistem ter očistili in prebarvali celoten objekt,« pravi Htay Win, zborovalni nadzornik in nadaljuje: »S tem obsežnim delom smo odlično pričevali. Vojaški oficir, ki je odgovoren za ta stadion, je navdušeno govoril: ‚Hvala! Hvala! Molim k Bogu, da bi lahko uporabili moj stadion vsako leto!‘«

Mednarodnega zborovanja, ki je potekalo od 3. do 6. novembra 2009, se je udeležilo več kot 5000 ljudi. Zadnji dan so bili mnogi delegati v tradicionalnih oblačilih in tako popestrili zborovalni prostor s sijočo mavrico barv. »Vsi so se objemali in jokali – in to še preden se je program sploh pričel!« je rekla neka sestra. Po zadnji molitvi, ki jo je izrekel Gerrit Lösch iz Vodstvenega organa, so navzoči kar nekaj minut ploskali in si mahali. Neka 86-letna sestra je povzela  občutke mnogih, ko je rekla: »Počutila sem se, kakor da sem že v novem svetu!«

Zborovanje pa je naredilo vtis tudi na številne vladne uradnike. »Ta shod je nekaj posebnega,« je rekel eden izmed njih. »Nihče ne preklinja, kadi oziroma ne žveči betelovega oreščka. Na enem mestu je zbranih več narodnostnih skupin. Takšne skupine ljudi še nisem nikoli videl!« Maurice Raj pravi: »Celo višji vojaški poveljnik v Yangonu nam je povedal, da s svojimi kolegi še ni videl česa tako neverjetnega.«

Mnogi delegati so bili prav tako mnenja, da so bili priče nečemu prav posebnemu. Neki krajevni brat je rekel: »Pred zborovanjem smo samo slišali za našo mednarodno bratovščino. Sedaj pa smo občutili, kaj to pomeni! Nikoli ne bomo pozabili ljubezni, ki so nam jo izkazali naši bratje in sestre!«

Jezus je pred skoraj 2000 leti rekel učencem: »Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev.« (Jan. 4:35) To velja tudi za današnji Mjanmar. Trenutno je v državi 3790 oznanjevalcev, kar pomeni eden na 15.931 ljudi, zato je polje, ki čaka na žetev, res veliko! To, da se je leta 2012 spominske slovesnosti udeležilo 8005 ljudi, pa kaže, da so možnosti za nadaljnjo rast še velike!

O tem priča tudi dogajanje v državi Rakin, obalnem področju na meji z Bangladešem, kjer živi skoraj štiri milijone ljudi, vendar nihče izmed Jehovovih prič. »Vsak mesec prejmemo veliko pisem od ljudi na tem področju, s katerimi nas prosijo za literaturo in duhovno pomoč,« pravi Maurice Raj. »Poleg tega kaže zanimanje za resnico vedno večje število budistov. Zato prosimo Gospodarja,  da bi poslal na žetev še več delavcev.« (Mat. 9:37, 38)

Pred skoraj 100 leti sta dva pogumna pionirja prinesla dobro novico v to večinoma budistično deželo. Odtlej se je na stran resnice postavilo več tisoč ljudi različnega etničnega porekla. Ti Jehovove priče so kljub političnemu prevratu, nasilnim sporom, vsesplošni revščini, verskemu preganjanju, izolaciji od mednarodne skupnosti in naravnim katastrofam pokazali, da so nezlomljivo vdani Bogu Jehovu in njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu. Tako kakor nekoč so tudi danes odločeni oznanjevati dobro novico o Božjem kraljestvu, vse zdržati in biti potrpežljivi z veseljem. (Kol. 1:11)