Nova lokacija za svetovni sedež

Julija 2009 so Jehovove priče kupili zemljišče v zvezni državi New York z namenom, da bi tja premestili svoj svetovni sedež. To zemljišče, ki je veliko 102 hektarja, leži približno 80 kilometrov severozahodno od obstoječih objektov, ki so v Brooklynu (New York) že od leta 1909.

V novih prostorih bo živelo in delalo približno 800 betelskih delavcev. Med drugim bodo tam vzdrževalne stavbe, štiri stanovanjske zgradbe, objekt s pisarnami in storitveni objekt. Načrtovan je tudi skromen muzej, v katerem bo dokumentirana novodobna zgodovina Jehovovih prič.

 Objektom bo namenjeno 18 hektarjev kupljenega zemljišča, preostali del zemljišča, ki ga pokrivajo gozd in mokrišča, pa ne bo pozidan. Večje travnate površine niso predvidene. Arhitekturna ureditev se bo skladala s tamkajšnjo gozdnato pokrajino. Objekti so bili načrtovani tako, da bodo energijsko varčni, s čimer bodo prispevali k ohranjanju naravnih virov. Zaradi tega bo vpliv na okolje kar najmanjši in stroški obratovanja nizki. Na primer, strehe zgradb bodo pokrite z odpornimi in nezahtevnimi rastlinami, kar bo prispevalo k manjšemu površinskemu odtoku padavin in k ohranjanju konstantnih temperatur v notranjosti zgradb. Pisarne so načrtovane tako, da bo dobro izkoriščena naravna svetloba. Precej pozornosti bo namenjeno tudi varčevanju z vodo.

Kaj je povod za načrtovano selitev? Nekoč so se Biblije in svetopisemske publikacije tiskale izključno v Brooklynu, dandanes pa se tiskajo tudi v podružničnih uradih Jehovovih prič drugod po svetu. Poleg tega se je leta 2004 vse, kar je povezano s tiskanjem in odpošiljanjem literature, preselilo iz Brooklyna približno 145 kilometrov severozahodno, in sicer v Wallkill, ki je prav tako v zvezni državi New York. Pomemben dejavnik so tudi stroški. Obratovanje in vzdrževanje starih in razpršenih objektov v Brooklynu je drago. S selitvijo v nove objekte, ki bodo na enem mestu in jih bo tudi manj, se bodo lahko bolje izkoristila darovana finančna sredstva.

Združevanje podružnic

S septembrom 2012 so skrb za delovanje Jehovovih prič na področju več kot 20 manjših podružnic prevzele večje podružnice. Za te spremembe sta dva glavna razloga:

 1. Tehnika je poenostavila delo. V zadnjih letih je prišlo do izboljšav v komunikacijskih tehnikah in tiskarstvu, zato v nekaterih večjih podružnicah niso imeli več tolikšne potrebe po delavcih. Zaradi zmanjšanega števila delavcev je bilo na razpolago več sob, kamor so lahko nato nastanili posameznike, ki so dotlej delali v manjših podružnicah v drugih državah.

Sedaj ima vsaka od teh podružnic več izkušenih Prič, ki skrbijo za svetopisemsko izobraževanje tudi v drugih deželah. Na primer, za oznanjevalsko delo v Gvatemali, Hondurasu, Kostariki, Nikaragvi, Panami in Salvadorju sedaj skrbi podružnica v Mehiki. Zato so se podružnice v teh šestih državah zaprle. Štirideset betelskih delavcev iz teh podružnic so dodelili v mehiško podružnico. Skoraj 100 jih je ostalo v svojih državah, kjer še naprej polnočasno služijo.

Ostali iz teh srednjeameriških podružnic naprej delajo v prevajalskih pisarnah pod nadzorom podružnice v Mehiki. Na primer, v Panami kakih 20 Prič prevaja svetopisemske publikacije v jezike tamkajšnjih domačinov. V Gvatemali 16 Prič prevaja publikacije v štiri krajevne jezike. Tako se je v Srednji Ameriki z reorganizacijo zmanjšalo število betelskih delavcev s 300 na manj kot 80.

2. Oznanjevanju se lahko posveti več polnočasnih delavcev. Zaradi teh združitev se lahko bratje, ki so doslej delali v manjših podružnicah, sedaj osredotočijo na oznanjevanje dobre novice. Neki brat iz Afrike, ki mu je bilo dodeljeno delovanje na področju, je napisal: »Prvih nekaj mesecev se mi ni bilo lahko prilagoditi novim okoliščinam. Toda ker imam vsak  dan priložnost ljudi poučevati o Svetem pismu, čutim veliko veselje in sem neizmerno blagoslovljen. Trenutno vodim svetopisemske tečaje z 20 posamezniki in nekateri od njih obiskujejo občinske shode.«

Dolgoletna znamenitost Brooklyna

Noč in dan že več kot 40 let spremlja prebivalce New Yorka napis s štiri in pol metra visokimi rdečimi črkami, ki je na vrhu zgradbe sedeža Jehovovih prič. Mnogi od njih se pogosto zanašajo na njegov praktični prikazovalnik časa in temperature.

Prvi napis je pred več kot 70 leti na vrh zgradbe postavil prejšnji lastnik. Ko so leta 1969 Jehovove priče kupili zgradbo, so ga spremenili in mu nadeli današnjo podobo.

Napis je bil večkrat prilagojen, zato da bi bil bolj praktičen in točen. Sredi 80. let prejšnjega stoletja je bil zaslon, na katerem se izmenično prikazujeta čas in temperatura v stopinjah Fahrenheita, prilagojen tako, da zdaj kaže tudi temperaturo v stopinjah Celzija.

Eboni, ki ga lahko vidi iz svojega stanovanja v Brooklynu, je rekla: »Lepo je pogledati skozi okno in videti, koliko je ura in kakšna je temperatura, preden grem v službo. To mi pomaga, da sem točna in da vem, kako se obleči glede na vreme.«

Ali bo napis stal še nadaljnjih 40 let? Z načrtovano selitvijo sedeža Jehovovih prič bo ta odločitev v rokah bodočega lastnika zgradbe.

Nekaj novega za Manhattan

Novembra 2011 je skupina Jehovovih prič pričela na Manhattnu seznanjati ljudi z biblijskim sporočilom, tako da je pripravila privlačne razstavne mize in vozičke. To delo poteka v južnem Manhattnu, ki je najbolj živahno in najstarejše mestno okrožje v New Yorku. Področje so razdelili na štiri območja. V vsakem območju je na več lokacijah lepo urejena miza ali voziček, ki je založen s svetopisemsko literaturo in za katerega skrbi lokalni pionir. Večina razstavnih mest je na vozliščih javnega prevoza ali blizu njih, kjer gre vsak dan mimo na desettisoče ljudi.

Na teh točkah lahko ljudje dobijo svetopisemske odgovore na številna vprašanja. Tisti, ki se ne želijo  zadržati dlje časa, si lahko vzamejo kakšno publikacijo za kasnejše branje. Literatura je na voljo v več jezikih. Če neke publikacije ni na voljo v želenem jeziku, jo lahko posameznik naroči in dobi nekaj dni kasneje.

Javnost in oblast sta to kampanjo dobro sprejeli. Neka policistka je dejala: »Le kaj ste čakali tako dolgo? Vi res imate to, kar ljudje potrebujejo.« Neki moški je zagledal knjigo Kaj Biblija v resnici uči? in se nemudoma ustavil. Rekel je, da je videl ljudi na podzemni železnici brati to knjigo in da se je spraševal, kje so jo dobili. Zdaj je izvedel.

Neki mladenič je šel vsak dan na delo mimo ene od teh razstavnih miz. Tako je hodil mimo šest tednov, nazadnje pa se je ustavil in rekel: »Potrebujem pomoč.« Oznanjevalci, ki so imeli na skrbi to točko z literaturo, so mu z veseljem pomagali. Dali so mu izvod Svetega pisma in mu pokazali, kako mu lahko ta knjiga koristi. Navdušeni mimoidoči se ustavljajo, da bi se pogovarjali o duhovnih temah. Tako je v osmih mesecih 1748 ljudi izrazilo željo, da bi preučevali Biblijo. Do junija 2012 so mimoidoči dobili 27.934 revij in 61.019 knjig.

Naše revije – z manj stranmi, a v več jezikih

Z januarjem 2013 reviji Prebudite se! in Stražni stolp (izdaja za javnost) izhajata na 16 straneh, in ne na 32 kot doslej. Ker vsebujeta manj člankov, ju lahko prevajalski timi pripravijo v več jezikih. Revija Prebudite se! se prevaja v 98 jezikov, Stražni stolp  pa v 204 jezike. Preučevalna izdaja Stražnega stolpa bo še naprej izhajala na 32 straneh.

Nekatere rubrike, ki so izhajale v revijah, so sedaj na voljo samo na spletnem mestu www.pr418.com. Sem spadajo rubrike »Za mlade bralce«, »Moj biblijski kotiček« in poročila s podelitev diplom v šoli Gilead, ki so izhajala v Stražnem stolpu, izdaji za javnost, ter rubriki »Za družinsko razpravo« in »Mladi vprašujejo« iz revije Prebudite se!.

Poleg tega izhajajo samo na tem spletnem mestu članki, ki priskrbujejo jasne in jedrnate odgovore na vprašanja glede Svetega pisma in Jehovovih prič. S tega mesta si je gradivo, ki je sicer na voljo v tiskani obliki, možno tudi prenesti. Uporabniki lahko na www.pr418.com z računalnikom ali mobilno napravo hitro pridejo do naših publikacij v več kot 440 jezikih.

Naše spletno mesto ima novo podobo

Zadnjih nekaj mesecev si je večja skupina Jehovovih prič na svetovnem sedežu v New Yorku prizadevala oblikovati bolj privlačno spletno mesto www.pr418.com, po katerem bi bilo lažje krmariti tako z računalnikom kot tudi z mobilnimi napravami. Poleg tega je pri prenovi spletnega mesta imela v mislih še dva cilja:

1. Združiti naša spletna mesta. Tri spletna mesta Prič so zdaj združena v eno uradno spletno mesto – www.pr418.com. Drugi dve, www.watchtower.org in www.jw-media.org, sta ukinjeni. Združitev spletnih vsebin omogoča tistim, ki želijo izvedeti več od Jehovovih prič ali o njih, da vse informacije najdejo na enem mestu. Na primer, v številnih jezikih so na voljo  Sveto pismo in druge svetopisemske publikacije, ki jih lahko berete, poslušate ali si jih natisnete.

2. Dodati informacije. Na prenovljenem spletnem mestu so objavljeni odgovori na svetopisemska vprašanja, pa tudi informacije o oznanjevalskem delu, podružničnih uradih, kraljestvenih dvoranah in o zborovanjih Jehovovih prič. V razdelku »Novice« so zbrana poročila o dogodkih, povezanih z našimi brati in sestrami po svetu. Na spletnem mestu so tudi interaktivne rubrike za družine, mladostnike in otroke.

Povprečno vsak dan na spletu bere naše publikacije več sto tisoč ljudi. Prenesejo si skoraj pol milijona zvočnih datotek, datotek v formatih EPUB in PDF ali pa datotek z video posnetki v znakovnem jeziku. Dnevno sto ljudi zaprosi, da bi kdo z njimi preučeval Sveto pismo.

Dva metra dolgo Sveto pismo

Celoten Prevod novi svet, ki je v angleščini, španščini in italijanščini na voljo v braillovi pisavi, ima od 20 do 28 zvezkov, zato v knjižni omari zavzame najmanj dva metra prostora! Biblija v drugih braillovih formatih ne zavzame toliko prostora kot na papirju z vtisnjenimi črkami. Elektronske braillove beležnice omogočajo slepim, da si pišejo beležke in berejo shranjene podatke s pomočjo prenosne naprave, ki z dviganjem in spuščanjem valjčkov oblikuje braillove znake. Poleg tega lahko slepi poiščejo in poslušajo publikacije s pomočjo bralnikov zaslona, ki pretvorijo pisano besedilo v govor.

 Priče že več kot 100 let pripravljajo svetopisemske publikacije za slepe in zdaj jih je mogoče dobiti v 19 jezikih. Slepi, ki se zanimajo za Sveto pismo, lahko te publikacije dobijo brezplačno, vendar se mnogi odločijo, da bodo darovali prostovoljni prispevek.

Jehovove priče so razvili računalniški program, ki pretvori besedilo v braillovo pisavo različnih jezikov. Potem ko je nastavljena tabela za zamenjavo lokalne pisave z znaki iz braillove pisave, lahko program pretvori besedilo v braillovo pisavo. Program tudi oblikuje publikacijo tako, da jo lahko slepi brez težav berejo. Ta avtomatizacija bo omogočila pripravljanje publikacij v braillovi pisavi, tudi Svetega pisma, v praktično vsakem jeziku, ki ima braillovo pisavo, med drugim tudi v tistih, ki ne uporabljajo latinice.

Ko je v prejšnjih letih na zborovanjih izšla kakšna nova publikacija, so bili navzoči obveščeni, da bo izdajo v braillovi pisavi mogoče naročiti kasneje. Lansko leto je podružnični urad v Združenih državah opravil anketo po občinah Jehovovih prič, da bi ugotovil, katero zborovanje nameravajo obiskati slepi posamezniki in v kateri obliki (braillov papir, elektronska beležnica ali bralnik zaslona) najraje berejo publikacije.

Na zborovanja, ki so se jih udeležili slepi posamezniki, so poslali izvode publikacij na braillovem papirju. Tako so slepi lahko dobili nove izdaje istočasno kot vsi drugi. Teden po zborovanju pa so po elektronski pošti vsakemu, ki je to želel, poslali publikacijo v elektronskem formatu.

 Neka slepa sestra je dejala: »Dobiti literaturo hkrati kot vsi drugi je čudovita prednost. V Psalmu 37:4 piše, da bo Jehova izpolnil želje našega srca. Ta konec tedna se je zgodilo prav to!« Neki drug slep Priča se je razjokal in dejal: »Hvala Jehovu, da tako dobro skrbi za nas!«

Tisoči so se naučili brati in pisati

V letu 2011 so Jehovove priče pomagali več kot 5700 ljudem, da so postali pismeni. Poglejmo, kaj se dogaja v nekaterih državah:

Gana: V preteklih 25 letih smo pomagali več kot 9000 posameznikom, da so se naučili brati in pisati.

Mozambik: V zadnjih 15 letih se je naučilo brati več kot 19.000 ljudi. Učenka po imenu Felizarda je rekla: »Vesela sem, da lahko drugim preberem kaj iz Biblije. Prej je bilo to zame zelo težko.«

Salomonovi otoki: Iz podružničnega urada pišejo: »V preteklosti je veliko ljudi živelo na oddaljenih področjih, zato niso mogli hoditi v šolo. Poleg tega je bilo zelo malo deklet deležnih formalnega šolanja. Tako so tečaji opismenjevanja koristili zlasti ženskam. Zaradi pridobljenega znanja so mnoge postale bolj samozavestne.«

Zambija: Po letu 2002 se je skoraj 12.000 posameznikov izboljšalo v branju in pisanju. Agnes, ki ima 82 let, pravi: »Ko so nas v občini obvestili, da bodo organizirali tečaje opismenjevanja, sem se z veseljem prijavila. Pri prvi učni uri sem se naučila napisati svoje ime!«

Jehovove priče prevajajo svetopisemske publikacije že v okoli 600 jezikov. Prevesti pesmarico s 135 pesmimi pa je še posebej težka naloga. Toda v treh letih so uspeli prevesti novo pesmarico z naslovom Pel bom Jehovu v 116 jezikov. V 55 jezikov pa so prevedli različico pesmarice s 55 pesmimi. Kmalu bo prevedena še v nekatere druge jezike.

Prevajalci pesmi si prizadevajo, da bi bilo besedilo smiselno, lepo in takšno, da si ga ne bi bilo težko zapomniti. Besedilo hvalnice mora biti tako enostavno, da lahko pevec takoj dojame pomen in  sporočilo vsakega verza. V vseh jezikih se mora besedilo ujemati z glasbo in zveneti naravno, kakor če bi pevec pel svoje misli.

Kako uspe prevajalcem doseči ta cilj? Pesmi ne prevedejo dobesedno iz angleškega izvirnika pesmarice Pel bom Jehovu, ampak sestavijo besedilo, ki izraža smisel in čustva izvirnika. Prevajalci si prizadevajo držati se svetopisemske podlage za vsako pesem, pri tem pa uporabljajo izraze, ki so v njihovem jeziku vsakdanji, lahko razumljivi in si jih ni težko zapomniti.

Prvi korak je dobesedni prevod angleške pesmi. Nato Priča, ki je spreten v pisanju verzov, prevod spremeni v slikovito, vendar smiselno pesem. Prevajalski tim in korektorji potem pregledajo njegovo delo, pri tem pa imajo vedno v mislih, da mora biti besedilo v skladu s svetopisemsko resnico. Čeprav je prevajanje naše pesmarice velikansko delo, pa so Jehovove priče po vsem svetu zelo veseli, ko lahko pojejo hvalnice v svojem jeziku.

V knjigi Razodetje je bilo prerokovano, da bodo maziljeni kristjani v naših dneh vabili ljudi, naj pridejo in zastonj vzamejo »vodo življenja«. (Raz. 22:17) To vabilo je namenjeno ljudem iz »vseh [. . .] ljudstev in jezikov«. (Raz. 7:9) Do nedavnega je večina prevajalcev delala v podružnicah, tudi če te niso bile na področju, kjer se je govorilo njihov jezik. Za prevajalce je bil pravi izziv ostati v koraku z razvojem jezika in se izražati tako, da bi dosegli srce bralcev publikacij. Sedaj pa je veliko prevajalskih timov premeščenih v pisarne na področju, kjer se govori njihov jezik. To se je v marsičem izkazalo za blagoslov, kot se to vidi iz izjav različnih prevajalcev.

Prevajalka v Mehiki, ki prevaja v majevščino, je rekla: »Počutila sem se kakor rastlinica, ki so jo posadili  nazaj v njeno prst in jo tako vrnili v naravno okolje.« Prevajalec v južni Rusiji pa je dejal: »Za prevajalce je to, da imajo pisarno na področju, kjer ljudje govorijo njihov jezik, pravi raj. Jezik, ki ga slišimo po televiziji, beremo v knjigah in po internetu, se močno razlikuje od jezika, ki ga ljudje uporabljajo v vsakdanjem življenju. To za nas pomeni, da bo prevod zvenel naravno samo, če slišimo jezik, ki ga ljudje dejansko govorijo.«

Prevajalec v Kongu, ki prevaja v čilubščino, je opazil: »Svoj jezik uporabljamo vsak dan: pri vsakdanjih opravilih, kot denimo pri nakupovanju, v pogovorih s sosedi, na oznanjevanju in krščanskih shodih. Publikacije, ki jih prevajamo, tudi preučujemo in ponujamo na oznanjevanju, tako da lahko neposredno  vidimo, ali ljudje razumejo jezik, v katerem so napisane.«

Prevajalec v Ugandi, ki prevaja v kondžijščino, je povedal: »Niti zamisliti si ne morete, kako zelo smo veseli, da lahko obiskujemo shode, kjer program poteka v jeziku, ki ga govorimo in v katerega prevajamo! Tudi na oznanjevanju bolj uživamo, saj se z ljudmi pogovarjamo v svojem maternem jeziku.«

Korist pa imajo tudi občine, v katere so dodeljeni prevajalci. Neka sestra je glede Prič, ki prevajajo v majevščino, rekla: »Prevajalci nas spodbujajo s svojim lepim govorjenjem in zgledom. Počutimo se, kot da bi bil z nami del Betela, in to je res nekaj posebnega.«

Bralci so navdušeni nad prevedenimi publikacijami, prevajalcem pa je to v veliko spodbudo. Neki prevajalec v Keniji je dejal: »Ker je v luojščino prevedenih zelo malo publikacij, si tukajšnji ljudje niso nikoli mislili, da bodo imeli kdaj v svojem jeziku tako kvalitetno literaturo. Zato jo mnogi z navdušenjem sprejmejo. Njihov odziv me zares spodbudi in sem še bolj odločen, da vztrajam na svoji dodelitvi in da pri delu dam od sebe najboljše.«

Mnogi od teh prevajalcev so delali v podružničnih uradih več let, nekateri celo več desetletij. Zaradi izjemnega duha in pripravljenosti, da dajo dobro Jehovovih ovc pred svoje lastno, so zelo cenjeni in Jehova jih blagoslavlja. Prevajalec v Južni Afriki, ki prevaja v koščino, je povzel občutke mnogih, ko je rekel: »Odločitev Vodstvenega organa, da se ustanovi prevajalske pisarne, je zares odlična. V Betelu smo bili veseli, toda v prevajalski pisarni smo še bolj.«

»Bratovščina je za nas dobro poskrbela«

V nedeljo, 3. junija 2012, je v Nigeriji prišlo do hude letalske nesreče. Letalo s 153 ljudmi je strmoglavilo v gosto poseljeno predmestje največjega nigerijskega mesta Lagos. Ob tem so umrli vsi v letalu in neznano število ljudi na tleh.

Collins Eweh je s svojo družino živel v gornjem nadstropju dvonadstropne stanovanjske zgradbe, v katero je treščilo letalo. V času nesreče je bila družina na občinskem shodu v kraljestveni dvorani.

Okoli 15.35, med preučevanjem Stražnega stolpa, sta Collins in njegova žena Chinyere vsak na svojem mobilnem telefonu opazila kar nekaj klicev, na  katere pa se nista odzvala. Chinyere je takoj po shodu poklicala nazaj. Sosedje so ji povedali, da je zgradba, v kateri živita, v plamenih. Ko je družina prispela na kraj nesreče, je videla, da se je letalo zaletelo v njihovo zgradbo, jo prebilo in pristalo na sosednji, kjer se je nato vžgalo.

Chinyere je povedala: »Če bi bili doma, bi zagotovo umrli. Po tej nesreči nam je ostala samo obleka, v kateri smo bili oblečeni na shodu, toda bili smo živi. Okrajni nadzornik je takoj sklical odbor za pomoč in bratovščina je za nas dobro poskrbela. Vsem smo zelo hvaležni.«

Collins je rekel: »Sorodniki, ki so mi nasprotovali, ker sem Priča, so zdaj spremenili svoj pogled. Neka sorodnica mi je dejala: ‚Vaš Jehova odgovarja na molitve. Svojega Boga se le držite, saj vam pomaga.‘ Druga pa je rekla: ‚Kar koli že delate v službi Bogu, delajte to še naprej iz vse duše.‘ Resnično smo občutili Jehovovo roko. Zelo sem vesel.«

Parlament odobri registracijo cerkve

Madžarska vlada je 27. februarja 2012 sprejela dodatek k zakonu o cerkvah in veroizpovedih, zaradi katerega so Jehovove priče odslej uradna verska skupnost. Ta pravni status bo Pričam olajšal oznanjevanje dobre novice na Madžarskem. Zaradi tega dodatka k zakonu so kot skupnost tudi oproščeni davkov in lahko sprejemajo prostovoljne prispevke ter opravljajo pastoralne obiske v zaporih in bolnišnicah.

Spominska slovesnost v posebnem okolju

Posebni pionir iz mesta Rundu v Namibiji je poročal o spominski slovesnosti, ki se je je udeležil  v bližnji vasi. Ker je veliko tamkajšnjih vaščanov pokazalo zanimanje, so se bratje odločili, da bodo spominsko slovesnost prvič organizirali v krajevnem jeziku rumanyo. Posebni pionir je napisal: »Okolje je bilo čudovito. Zbrali smo se zunaj na prostem, ob polni luni ter svetlobi petrolejk in dveh baterijskih luči.« Navzoči so se v tem ozračju počutili blizu Jehovu. Čeprav na tem področju živi samo en oznanjevalec, ki je začel oznanjevati marca, se je spominske slovesnosti udeležilo kar 275 ljudi!

Dan 19. november 2011 je bil pomemben datum v zgodovini Jehovove organizacije v Srednjeafriški republiki in Čadu. Tega dne se je 269 bratov in sester zbralo pred novozgrajenimi podružničnimi prostori. Bilo jim je v veliko veselje, da je bil tam tudi Samuel Herd, član Vodstvenega organa, ki je prišel posvetit novi Betel Jehovu z namenom, da se bo v njem opravljala sveta služba. Med programom so prisluhnili poročilu o zgodovini oznanjevalskega dela v teh državah. To se je v Srednjeafriški republiki pričelo leta 1947, v Čadu pa leta 1959. V naslednjem govoru so predstavili podrobnosti  glede gradnje in vsega drugega, kar je bilo potrebno postoriti, da so lahko podružnične prostore dokončali. Prebrali so še pozdrave iz številnih dežel, zatem pa so navzoči prisluhnili posvetitvenemu govoru brata Herda. Betelska družina, ki šteje 42 članov, je hvaležna, da ima sedaj prostore, ki ustrezajo njihovim potrebam, in sicer osem prevajalskih pisarn, kuhinjo, jedilnico in pralnico. Dobro opravljanje dela ji med drugim omogoča tudi 22 stanovanjskih sob, recepcija, različne pisarne in oddelek za odpremo.

Sobota, 26. maj 2012, je bila mejnik za Jehovove priče v Demokratični republiki Kongo. Tega dne so posvetili podružnične objekte, ki so jih gradili in prenavljali osem let. Ta dogodek je bil nekaj posebnega, saj so v Kongu, kjer podružnica obstaja že skoraj 50 let, sedaj prvič organizirali posvetitev podružničnih prostorov. Posvetitvenemu govoru brata Geoffreyja Jacksona iz Vodstvenega organa na podružnični posesti je prisluhnilo 2422 bratov in sester, od katerih je bila večina krščena že več kot 40 let. Med navzočimi je bilo tudi 117 gostov iz 23 držav. Nekateri misijonarji, ki so v preteklosti služili v Kongu, so zbranim povedali nekaj zanimivih doživetij. Vsi so bili navdušeni in se z veseljem strinjali, da bodo te zgradbe uporabljali izključno za čaščenje Jehova.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je 30. junija 2011 razsodilo, da je vlada Francije kršila pravice Jehovovih prič v tej državi, ko jim je naložila 60-odstotni davek na vse verske prispevke, ki jih je podružnica prejela med letoma 1993 in 1996. Sodišče je obe strani povabilo, naj zadevo prijateljsko rešita, toda vlada je vztrajala, da velikanski davek ni nezakonit, zato prijateljska rešitev ni bila mogoča. Tako je ESČP v odločitvi z dne 5. julija 2012 odredil, da mora francoska vlada odstraniti »vse posledice« obdavčitve. Vlada mora torej Pričam vrniti 4,590.295 evrov, ki so bili zaseženi,  ko je bil uveden davek (ter obresti, ki so nastale, odkar so jim denar zasegli), pa tudi 55.000 evrov za sodne stroške.

Jehovovim zvestim služabnikom v Eritreji so odvzeli državljanstvo, ker se niso hoteli odpovedati svoji nevtralnosti. (Iza. 2:4) V zadnjih 17 letih so mnoge aretirali. Trenutno je v zaporu približno 50 bratov in sester, med njimi tudi starejše ženske in otroci, od katerih imajo nekateri komaj dve leti. Žal moramo povedati, da je julija 2011 v zaporu umrl brat Misghina Gebretinsae, in tako postal prvi Pričevalec, ki je umrl v eritrejskih zaporih. Pred svojo smrtjo je bil teden dni zaprt v kovinskem zabojniku; pravijo, da je umrl v »skrivnostnih« okoliščinah. Naši bratje si še naprej prizadevajo, da bi se sestali z uradniki in jim pomagali razumeti, da Priče s svojo miroljubnostjo in željo, da ostanejo nevtralni, ne kažejo nespoštovanja do eritrejske vlade.

Jehovove priče v Indiji na oznanjevanju še naprej doživljajo napade drhali. Žrtve verbalnega in fizičnega nasilja so bili moški, ženske, otroci in celo 60-letna babica in 18-mesečni otrok. Nekatere so slekli in jim celo grozili s smrtjo. K žaljivemu ravnanju s Pričami prispevajo tudi predsodki in pasivnost policije. Ta krivcev ne kaznuje, nasprotno, naše brate in sestre zapira pod lažnimi obtožbami kriminalnih dejanj. Od Prič, ki jih zaprejo,  se pogosto zahteva, da plačajo nerazumno visoko varščino, policija pa jih verbalno in fizično napada. Poleg tega so prikrajšani za zdravstveno oskrbo, hrano in vodo. Zatem jih na sodišču še leta obravnavajo kot kriminalce, preden so oproščeni obtožb. V želji, da bi se pomagalo našim bratom in sestram, je bilo na Nacionalno komisijo za človekove pravice naslovljenih kar nekaj pritožb o kršitvah človekovih pravic.

Novembra 2011 je ESČP soglasno sklenil, da je Turčija kršila pravico do svobode vesti v primeru Yunusa Erçepa. Yunus Erçep je Jehovova priča, ki so ga obsodili in zaprli, ker mu vest ne dovoljuje opravljati vojaške službe. Od marca 1998 so brata Erçepa 39-krat vpoklicali na opravljanje vojaške dolžnosti in ga več kot 30-krat sodno preganjali. Naložili so mu globo, ga zaprli in mu odredili zdravljenje v psihiatrični bolnišnici zaradi »verske paranoje«.

Oktobra 2004 je brat Erçep vložil prošnjo na ESČP. Sodišče je v razsodbi zapisalo, da »vlagatelj, ki je član Jehovovih prič, ni želel biti oproščen vojaške službe zaradi osebnih koristi ali ugodja, ampak zaradi iskrenega verskega prepričanja«.

Drug Pričevalec v Turčiji, ki je zavrnil vojaško usposabljanje, ko so ga vpoklicali leta 2005, je Feti Demirtaş. Aretirali so ga, pretepli, sodno preganjali in zaprli za 554 dni, nato pa ga junija 2007 izpustili. Ker se brat Demirtaş ni hotel odpovedati svojemu prepričanju, ki temelji na Bibliji, so sestavili poročilo, v katerem so ga označili za duševno bolnega. ESČP je razsodil proti Turčiji in pojasnil, da so turške oblasti z bratom Demirtaşom  ravnale nečloveško in kršile njegovo pravico do svobode vesti.

Zgoraj omenjeni odločitvi ESČP sta zelo podobni prelomni sodni odločitvi, ki je bila sprejeta julija 2011 (Bayatyan proti Armeniji), v kateri je veliki senat ESČP potrdil, da Evropska konvencija ščiti pravice ugovornikov vesti. Te odločitve so zavezujoče za vse države članice Sveta Evrope, tudi za Turčijo.

Januarja 2012 je ESČP razsodil tudi proti Armeniji v primerih Bukharatyan proti Armeniji in Tsaturyan proti Armeniji, ko je potrdil, da se je kršila verska svoboda dveh Pričevalcev, ki sta zaradi vesti zavrnila vojaško službo. Sodišče je  v razsodbah navedlo prelomno sodno odločitev Bayatyan proti Armeniji.

Kljub tem zgodovinskim odločitvam proti Armeniji armenska vlada še naprej preganja ugovornike vesti, jih na sodiščih proglaša za krive in jih zapira. Tamkajšnji parlament še ni obravnaval dopolnil k zakonu o nadomestnem služenju, ki jih je marca 2012 sprejela vlada. Upamo, da bo armenska vlada upoštevala odločitve ESČP in izpustila brate, ki so kot ugovorniki vesti še vedno v zaporu.

Jehovove priče v Azerbajdžanu so še naprej žrtve vladnega pritiska: predstavniki oblasti nad tistimi, ki obiskujejo verske shode, izvajajo racije in aretacije, jim cenzurirajo versko literaturo, iz države izganjajo njihove člane, ki niso državljani Azerbajdžana, policija jih fizično in verbalno napada, poleg tega so Priče v nevarnosti, da jim bodo odvzeli pravni status verske skupnosti. Odkar je Državna komisija za sodelovanje z verskimi združenji zavrnila prošnjo Prič za ponovno registracijo, policija še pogosteje prekinja mirne verske shode Prič, ovira brate in sestre pri oznanjevanju in je z zakonom omejila uvoz in razdeljevanje biblijske literature. Sodišča so Jehovovim pričam naložila visoke globe za razdeljevanje literature in obiskovanje verskih shodov. Neki sestri je bila denimo naložena globa v višini približno 1500 evrov, ker se je udeležila shoda v mestu Ganja. Ker se s takšnimi kazenskimi ukrepi krši pravica do svobodnega čaščenja, ki jo sicer zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah, je bilo na ESČP vloženih  veliko vlog v upanju, da se bo nadlegovanje in preganjanje Jehovovih prič v Azerbajdžanu nekoč končalo.

Policija v različnih delih Rusije še naprej nadleguje in preganja Jehovove priče ter pritiska na sodišča, naj jih kaznujejo, ker živijo po svoji veri, kakor jim to omogoča zakon o svobodi veroizpovedi. Ruska sodišča so na temelju zakona o ekstremizmu, ki ga mnogi ostro kritizirajo, označila najmanj 64 publikacij Jehovovih prič za ekstremistične. Nedavno tega je neki tožilec zahteval, naj se kot ekstremistično označi knjigo, ki uči otroke o Jezusu Kristusu, Uči se od Velikega učitelja. V mnogih delih Rusije so sodišča tudi blokirala dostop do uradnega spletnega mesta Jehovovih prič. Policiji so izdala dovoljenje, da še naprej skrivaj nadzoruje člane občine, pri tem uporablja videonadzor in jim pregleduje pošto. Policisti se zato redno pogovarjajo s sovražno nastrojenimi sosedi, Pričam preiskujejo domove ter jim zasegajo versko literaturo in druge osebne reči. Jehovove priče aretirajo, medtem ko se ti sprehajajo po ulici, vozijo avto ali pa potujejo z vlakom. Policija poleg tega večkrat prekine krščanske shode ter preganja starešine zaradi duhovnega pastirjevanja v občini. V nekaterih regijah skušajo tožilci na sodiščih doseči, da bi ukinili krajevne verske skupnosti Jehovovih prič.

Maja 2012 je bilo v Taganrogu 17 Prič obtoženih organiziranja in sodelovanja v kriminalnih dejavnostih zgolj zaradi svojega verovanja. Leta 2009 so v tem kraju po nalogu sodišča prepovedali krajevno versko skupnost Jehovovih prič  in zaplenili kraljestveno dvorano zaradi domnevnega ekstremizma. Ker Priče niso smeli več uporabljati svoje dvorane, so se shajali po domovih ali pa so najeli kako drugo dvorano. Sedaj pa oblasti skušajo preprečiti vsako obliko organiziranega čaščenja. Julija 2012 so v sibirskem mestu Čita zakonski par pionirjev obtožili hujskanja k sovraštvu, ker sta drugim med pogovori o svoji veri ponujala domnevno esktremistični biblijskoučni pripomoček Kaj Biblija v resnici uči?. Vsak je bil obsojen na 200 ur prisilnega dela, toda par se je na razsodbo pritožil.

Čeprav so Jehovove priče na ESČP dobili dve odmevni zmagi proti Rusiji (leta 2007 v primeru Kuznetsov in drugi proti Rusiji in leta 2010 v primeru Jehovove priče v Moskvi proti Rusiji), pa ruske oblasti še vedno ne upoštevajo odločitev tega spoštovanega sodišča. Zato so Jehovove priče na ESČP vložili 19 prošenj, in sicer v upanju, da bo Sodišče z nadaljnjimi odločitvami navedlo ruske oblasti, da bodo nehale preganjati Jehovove priče in jim omogočile, da bodo lahko »mirno in tiho živeli v vsej bogovdanosti in resnosti«. (1. Tim. 2:2)

V Južni Koreji še naprej zapirajo mlade brate zaradi njihove krščanske nevtralnosti. Vsak mesec jih približno 45 obsodijo na zaporno kazen do enega leta in pol. Tako je v Južni Koreji trenutno zaprtih okoli 750 bratov. To je največje število Jehovovih prič zaprtih zaradi vere v kateri koli državi. Od leta 1950 je bilo kakih 17.000 Jehovovih prič obsojenih na skupaj več kot 32.000 let zapora.

 Leta 2012 so oblasti še poostrile ukrepe proti ugovornikom vesti, ki so Priče, tako da so prvič obsodili na zapor tudi tiste ugovornike vesti, ki zavračajo služenje v vojski kot rezervisti. V preteklosti so posameznike, ki se niso hoteli usposabljati kot vojaški rezervisti, kaznovali z globo. Ker pa vojaške rezerviste z leti večkrat vpokličejo, se tistim, ki vojaško urjenje zavrnejo, večkrat sodi. Tako so denimo novembra 2011 obsodili Sona Ho-džunga na osem mesecev zapora. Zatem so mu junija 2012 ponovno sodili in izrekli šestmesečno zaporno kazen. Takoj po drugem sojenju so ga priprli in ga po 29 dneh, potem ko je bila zanj plačana varščina, izpustili, medtem ko je čakal na rešitev vložene pritožbe. Sedaj prestaja 14-mesečno zaporno kazen.

Odbor Združenih narodov za človekove pravice je že večkrat obsodil Južno Korejo zaradi kršenja pravice do svobode vesti. Trenutno so pri Odboru in na južnokorejskem ustavnem sodišču vložene nove pritožbe, ki čakajo na rešitev.