• ŠTEVILO DEŽEL: 239

• ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 7,782.346

• SKUPNO ŠTEVILO UR NA OZNANJEVANJU: 1.748,697.447

• ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV: 8,759.988

• ŠTEVILO DEŽEL: 58

• ŠTEVILO PREBIVALCEV: 968,989.710

• ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,312.429

• ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV: 2,999.639

Odločila se je, da ne bo splavila

V Adis Abebi, glavnem mestu Etiopije, je živela Saba, lastnica trgovine. Nekega dne sta ji naši sestri ponudili revijo Prebudite se!, ki je govorila o splavu. Saba ju je povabila noter in jima s solzami v očeh povedala, da razmišlja o tem, da bi naredila splav. Med nadaljnjim pogovorom so vse tri tako preplavila čustva, da so pričele jokati. Tistega dne se je Saba odločila, da bo obdržala otroka,  in svojemu možu odločno pojasnila, zakaj želi to storiti. Pozneje je rodila čudovito punčko. Pričela je tudi preučevati Biblijo in se krstila. Danes je vesela pionirka. Mož je prav tako začel preučevati in postal naš brat, aprila 2012 pa sta se krstila tudi njuna starejša otroka.

»Bi lahko govorila z njim?«

V Etiopiji je okrajni nadzornik skupaj z oznanjevalcem pričeval po hišah. Pri nekih vratih sta spregovorila s hišno pomočnico in jo zaprosila, da bi govorila z gospodarjem. Odgovorila jima je, da to ne bo mogoče, zato sta jo vprašala, ali mu lahko pustita nekaj literature. Šla je vprašat gospodarja za dovoljenje, se vrnila in dejala, da bi želel literaturo najprej videti.

Brata sta ji torej izročila revijo in nesla mu jo je pokazat. Po nekaj minutah se je vrnila in rekla, da bi revijo rad prebral. Eden od bratov jo je vprašal: »Če gospod ne more priti sem, ali bi bilo mogoče, da bi midva odšla k njemu? Bi lahko govorila z njim?« Hišna pomočnica se je spet vrnila v hišo. Tokrat je dlje časa ni bilo nazaj, zato sta se brata pričela spraševati, ali bo sploh prišla. Vendar se je na koncu le vrnila in ju povabila naprej. Takrat sta brata ugotovila, da je lastnik hiše Yirgu, starejši človek, ki je že deset let priklenjen na posteljo. Iz postelje ni mogel vstati niti se na njej ni mogel usesti. Hišne pomočnice ni bilo tako dolgo iz hiše zato, ker mu je  pomagala, da se je oblekel, poleg tega je še uredila njegovo sobo.

Brata sta Yirguja seznanila z dobro novico. To, kar je slišal, mu je bilo zelo všeč, zato je sprejel svetopisemski tečaj. Sčasoma je duhovno napredoval, pa tudi zdravstveno stanje se mu je izboljšalo. Tako je denimo lahko vstal iz postelje in se s pomočjo invalidskega vozička začel gibati okoli. Kmalu je pričel obiskovati shode in se na nedavnem območnem zborovanju krstil.

Cerkev očetovih knjig

Calvin, ki živi v Zimbabveju, je imel komaj štiri leta, ko mu je umrl oče. Zapustil mu je samo vrečko s Prevodom novi svet in knjigo Izaijevo prerokovanje – luč za vse človeštvo, 1. del. »Drži se cerkve teh knjig,« je naročil Calvinu in dodal: »Ta cerkev uči resnico.«

Ko je Calvinu umrla še mama, so ga odpeljali k babici. Calvin devet let ni hotel z babico v njeno cerkev, saj je vztrajal, da bo nekoč našel »cerkev« knjig, ki mu jih je zapustil oče.

Nekega dne je dečkova babica spoznala eno od naših sester. Ker ni vedela, da je Priča, ji je omenila, da ima trmastega vnuka, ki noče z njo v cerkev. Namesto tega ob nedeljah bere knjigo, ki mu jo je zapustil oče. Sestra je vprašala za naslov te knjige. Babica ji je odvrnila, da misli, da gre za »eno od tistih neumnih knjig od Stražnega stolpa«.

Sestra je rekla, da bi rada srečala tega fanta. Ko sta se spoznala, je bil Calvin presrečen. Sestra je nemudoma začela z njim preučevati Biblijo s knjigo Kaj Biblija v resnici uči? in Calvin je takoj pričel obiskovati  shode kljub hudemu nasprotovanju babice. Odločen je, da se bo držal resnice, in se že z velikim pričakovanjem veseli vstajenja, saj upa, da bo spet skupaj z mamo in očetom. Calvin se je krstil avgusta 2012.

Spoznal je, da je njen Bog močan

Caro živi v Ugandi. Samo en mesec za tem, ko je začela preučevati Sveto pismo, ji je njen mož Martin, ki se je ukvarjal s čarovništvom, pričel močno nasprotovati. »Zaradi teh tvojih knjig predniki ne morejo več v našo hišo,« je trdil. Z njo je grdo ravnal in ji grozil, da jo bo ubil, če bo še naprej preučevala Biblijo. Poleg tega je nehal gmotno skrbeti za družino. Caro je ostala mirna, hrano za družino je pridelovala na domačem vrtu in si še naprej pridobivala točno spoznanje. Ko je pozneje postalo očitno, da je njeno življenje res v nevarnosti, je zbežala od doma. Ni ji bilo enostavno zaslužiti za svoje preživetje. In ko je slišala, da so njeni otroci bolni, je še tisto malo denarja, kar ga je imela pri sebi, porabila za to, da jim je kupila zdravila.

Čez nekaj časa je prejela telefonski klic. Bil je njen mož. »Rad bi, da se vrneš domov,« ji je rekel. »Spoznal sem, da je Bog, ki mu služiš, močan in da je s teboj. Rad bi, da bi tiste, ki učijo tebe, prosila, naj pridejo in učijo tudi mene. Res bi se rad spremenil.« Martin je mislil resno. Danes je družina združena in srečna. Avgusta 2012 sta se oba, Martin in Caro, na zborovanju krstila.

Edini oznanjevalec v oddaljenem kraju

David je med svojim bivanjem v nekem mestu daleč od svojega doma v Keniji začel z Jehovovimi  pričami preučevati Biblijo. Vendar se je že kaj kmalu moral vrniti domov v Lokichar, ki je na odmaknjenem področju na severozahodu Kenije. Najbližja občina je bila kakih 165 kilometrov stran v mestu Lodwar. Čeprav je imel v naslednjih štirih letih komaj kaj stika s Pričami, je oznanjeval sosedom in sorodnikom – govoril jim je o tem, kar se je naučil v tistem kratkem času, ko je preučeval Biblijo. Nekateri so se pozitivno odzvali in tako je kmalu preučeval s kar nekaj ljudmi. Leta 2007 se je povezal z brati in sestrami v Lodwaru ter začel ponovno preučevati Sveto pismo, kar je zanj pomenilo, da je moral vsak mesec opraviti dolgo pot z motornim kolesom, taksijem ali minibusom.

Bolj ko se je njegovo spoznanje večalo, bolj je bil goreč za oznanjevanje. Čeprav še ni bil krščen, je blizu svojega doma zgradil začasno »kraljestveno dvorano« iz blata, ki jo je pokril s slamnato streho, in v njej imel shode skupaj z zainteresiranimi ljudmi. Toda nad njegovo oznanjevalsko dejavnostjo niso bili navdušeni vsi v njegovem kraju, zato je moral dve leti prenašati verbalne in fizične napade. Nekoč ga je nekaj krajanov pod obtožbo, da uvaja »Hudičevo čaščenje«, preteplo do nezavesti. Toda potem, ko se je zatekel po pomoč k tamkajšnjemu predstavniku oblasti, se je nasilje ustavilo in lahko je še naprej oznanjeval. David je rekel: »Resnica je moje življenje. Nobeno nasprotovanje me ne bo ustavilo.«

Leta 2009 se je David krstil, danes pa služi kot strežni služabnik in redni pionir. Čeprav sta skupaj s 15-letnim sinom edina oznanjevalca na tem področju, se je aprila 2012 v začasni dvorani blizu njegovega  doma kakih 60 domačinov udeležilo slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt.

»Če se moti, bi ji to morali dokazati s Svetim pismom«

Janet, redna pionirka v Gani, je na dolgem potovanju z avtobusom brala knjigo Biblija uči. Med potjo je na avtobus vstopil duhovnik, imel pridigo, nato pa je potnike spodbudil, naj prispevajo denar za njegovo delovanje. Janet mu je rekla: »Pravite, da je Jezus Bog. Kdo pa mu je govoril ob krstu?«

Duhovnik je odvrnil: »To je skrivnost.«

Janet je nato odprla knjigo Biblija uči pri 4. poglavju, izbrala nekaj svetopisemskih stavkov in povabila nekatere potnike, da jih preberejo. Zatem je pojasnila razliko med Jezusom in vsemogočnim Bogom, Jehovom.

»Vi ste čarovnica,« je rekel duhovnik.

Takrat so jo potniki začeli braniti: »Če se moti, bi ji to morali dokazati s Svetim pismom, ne pa jo kar označiti za čarovnico.« Na naslednji postaji je duhovnik jezen izstopil iz avtobusa. Mlada ženska, ki je sedela poleg Janet, ji je rekla: »Mislila sem, da je Jehova ime cerkve, ki so si jo zgradili Priče. Šele iz vaše razprave z duhovnikom mi je postalo jasno, da je to Božje ime.«

Zapletli sta se v pogovor. Janet je dobila njeno telefonsko številko in ji obljubila, da jo bo poklicala. Ko je ženska prišla domov, je babici povedala, kaj se je zgodilo. Babica je bila prav tako presenečena nad tem, da je Bogu ime Jehova. Janet je pozneje uredila, da je nekaj Prič nadaljevalo pogovor s to žensko in njeno babico. Sedaj obe obiskujeta shode.

• ŠTEVILO DEŽEL: 57

• ŠTEVILO PREBIVALCEV: 946,087.916

• ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 3,861.145

• ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV: 4,196.922

Resnico je našla tam, kjer je najmanj pričakovala

Zaporniški pazniki v Boliviji so morali 20-letno Andreo na silo odvesti na zaporniško dvorišče, ona pa je medtem na ves glas preklinjala in jim grozila. Ker je bila nasilna in krepka, je bila videti še močnejša in je zato vzbujala strah. Med zapornicami je bila tudi Leidy, Jehovova priča, ki so jo  zaprli pod lažnimi obtožbami. Ta se Andree ni bala, temveč se ji je smilila. Leidy je imela navado, da je vsako jutro na glas prebrala pesem iz naše pesmarice. Ko jo je Andrea slišala, jo je vprašala: »Ali si Jehovova priča?«

Leidy ji je pritrdila, zato je Andrea nadaljevala: »Moja mama je Jehovova priča in nekoč sem z njo hodila na shode. Z menoj je tudi preučevala Biblijo.« Zatem je Andrea bruhnila v jok. V naslednjih dneh sta imeli z Leidy globoke duhovne pogovore, in ko je prišel čas za Andreino zaslišanje, sta skupaj molili k Jehovu za pomoč in vodstvo. Andreo so izpustili iz zapora in še naprej se je marljivo učila o Jehovu. Kmalu se je usposobila za nekrščeno oznanjevalko in sedaj se pripravlja na krst.

Leidy je dobro izkoristila čas, ki ga je morala po krivici prebiti v zaporu. Preden so jo izpustili, je preučevala Biblijo z 21 zapornicami. Sedaj se vrača v zapor trikrat na teden, da bi negovala zanimanje zainteresiranih.

Spodbudilo jih je spletno mesto www.pr418.com

Neke nedelje spomladi leta 2011 je v kraljestveno dvorano v Kanadi vstopil lepo oblečen zakonski par z majhnima otrokoma in vsi so mislili, da so gostje Jehovove priče iz kakega drugega mesta. Moški in Dominic, strežni služabnik v občini, pa sta se takoj prepoznala. Dominic je pred 17 leti z njim preučeval Biblijo. Zadnji dve leti sta si Marc-André in njegova žena Josée s spletnega mesta www.pr418.com  prenašala reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Iz prebranega sta spoznala, da bi morali kot družina iti na shod v kraljestveno dvorano. Takoj so pričeli preučevati Biblijo s Pričami in obiskovati vse shode. Po komaj dveh mesecih preučevanja so doma uvedli tedenski večer za družinsko čaščenje. Dobro so napredovali in maja 2012 je imela Josée svojo prvo točko v Teokratični strežbeni šoli.

Dal mu je svoje kosilo in svoj klobuk

Desetletni Marcelo je na območnem zborovanju 2010 v Čilu opazil, da je starejši gospod, ki je sedel poleg njega, brez literature.

»Ta gospod nima Biblije,« je zašepetal svoji mami.

»Pa mu kaži stavke iz svoje,« mu je šepnila v odgovor. Zato se je Marcelo usedel bliže temu moškemu po imenu Victor in skupaj sta brala stavke, ki jih je omenil govornik. Ko se je pričel odmor, se je spet obrnil k svoji mami in rekel: »Gospod nima s seboj kosila.« Predlagala mu je, da naj z njim deli svoje kosilo. Tako mu je dal svoj sendvič in skodelico toplega čaja. Medtem ko je Victor jedel, mu je Marcelo pokazal vse biblijske stavke, ki so mu prišli na misel.

Popoldan je začelo sonce močno pripekati. Marcelo se je spet obrnil k mami in rekel: »Gospod nima klobuka.«

Mama mu je odvrnila: »Daj mu svojega.« In to je tudi storil. Ko se je program končal, sta se Marcelo in Victor poslovila.

Na območnem zborovanju naslednje leto je Marcelo pogledal naokrog, da bi videl, ali je prišel tudi Victor. Na njegovo veselje je bil tam in tokrat je imel celo kravato! Ko je Victor zagledal Marcela, je drugim  dejal: »Danes sem tukaj zaradi tega mladeniča. Lani sem prišel na zborovanje, ker sem prejel vabilo. Ta fant mi je kazal biblijske stavke, mi dal svoje kosilo in svoj klobuk. Sedaj preučujem Sveto pismo!« Victor je postal nekrščeni oznanjevalec.

Pohvala neke novinarke

Dobro znana novinarka v Venezueli je v svoji časopisni rubriki opisala izkušnjo, ki jo je imela s službo za tehnično pomoč uporabnikom pri državni telefonski družbi. Ko je poklicala to službo za pomoč, ji je operater odgovarjal odrezavo in neprijazno, poleg tega ji ni dal nasveta, ki bi odpravil problem. Ko je znova poklicala, se je na drugi strani oglasil mlad moški in povedal, da mu je ime Misael. Misael je bil z njo vljuden, poleg tega je bila njegova pomoč učinkovita. Novinarka je napisala: »Ta mladenič je od začetka pa do konca telefonskega pogovora kazal izjemno prijaznost, spoštovanje ter pripravljenost pomagati stranki in sodelovati z njo. Z njegovo pomočjo sem lahko rešila težavo in se naučila, kako ravnati, če se mi še kdaj zgodi kaj podobnega.«

Ko je novinarka osebno pohvalila Misaela, ji je ta pojasnil, da si kot Jehovova priča prizadeva ravnati z drugimi tako, kot je to učil Jezus. Novinarka je zaprosila, da bi govorila z njegovim nadrejenim. Nadrejenemu je povedala, da Misael zares izjemno opravlja svojo službo. Kasneje je v članku napisala, da je Misael Jehovova priča in zgleden Venezuelec. Članek je sklenila z besedami: »Takšne ljudi bi potrebovali v vseh službah, kjer imajo zaposleni stike s strankami.«

 »Ne bodite trmasti!«

Petnajstletna Gabriela, ki je gluha, je bila vsa navdušena, ker se je krstila na območnem zborovanju v znakovnem jeziku oktobra 2011 v Ekvadorju. Bila je tako vesela, da je, ko se je v ponedeljek vrnila v srednjo šolo, vprašala učiteljico, ali bi lahko nekaj sporočila celemu razredu. Učiteljica ji je dovolila in Gabriela je v znakovnem jeziku sošolcem navdušeno pojasnila: »Rada bi vam sporočila, da sem bila ta petek, soboto in nedeljo na zborovanju, kjer sem se krstila kot Jehovova priča. Želim pa tudi, da veste, da živimo tik pred koncem te stvarnosti. Ostalo je le še malo časa! Nujno je, da naredite potrebne spremembe. Ne bodite  trmasti! Ubogajte Boga!« To je na sošolce naredilo velik vtis.

Še istega dne je med kosilom h Gabrieli pristopila Katty, nedejavna gluha Priča, da bi jo povprašala glede zborovanja. Gabriela ji je odkrito odvrnila: »Bilo je čudovito! Vendar ker sem sedaj krščena Priča, želim ostati zvesta Jehovu. Zato ne morem več biti tvoja prijateljica, saj ne živiš čisto. To bi lahko slabo vplivalo na moje prijateljstvo z Bogom. Moraš se spremeniti. Pomembno je, da moliš k Jehovu in prosiš za pomoč starešine. Vem, da se lahko spremeniš.« Zaradi tega direktnega, vendar ljubečega opomina, se je Katty pogovorila s starešinami, prejela duhovno pomoč in spet postala dejavna oznanjevalka.

Uporabila je kar prenosni računalnik svoje učiteljice

Šestnajstletno sestro v Združenih državah Amerike je pričel cel razred spraševati o njeni veri, vendar sestra ni imela s seboj nobene literature, niti Biblije. Ker jim je želela odgovoriti s Svetim pismom, si je izposodila prenosni računalnik svoje učiteljice in odprla spletno mesto www.pr418.com. Tako jim ni le odgovorila na vsa njihova vprašanja, temveč jim je tudi pokazala, kako lahko sami uporabljajo to spletno mesto. Pojasnila jim je, da lahko vedno, kadar jih zanima kaj v zvezi z Biblijo, pa ni v bližini nikogar izmed Jehovovih prič, ki bi jim lahko pomagal, obiščejo to spletno mesto in si preberejo odgovore. Kasneje v tednu je opazila, da imajo sošolci manj vprašanj, kakor so jih imeli na začetku. Ko jih je vprašala, zakaj, so ji nekateri odgovorili, da sedaj redno obiskujejo to spletno mesto prek svojega mobilnega telefona. To je delala tudi njena učiteljica!

• ŠTEVILO DEŽEL: 48

• ŠTEVILO PREBIVALCEV: 4.222,869.785

• ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 674.608

• ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV: 662.736

Ognili so se spopadu s pripadniki druge vasi

Skupina Prič v Indoneziji se je odpravila na pogreb in na svoji poti šla skozi majhno vas. Eden izmed njih, ki je bil pionir, je ob cesti opazil nekaj mladih fantov. Z njimi se je zapletel v pogovor in jim dal brošuro Poslušajte Boga in boste večno živeli. Nekoliko pozneje je naša sestra med potjo domov šla mimo istega kraja, kjer so Priče srečali fante. K  njej je pristopil moški, ki je imel v roki brošuro Poslušajte in živite, in se ji zahvalil za to, da so jo Priče dali njegovim otrokom. »Mojim otrokom je rešila življenje!« je vzkliknil. Sestra, ki ni vedela, kako so dobili to brošuro, je vprašala, kaj se je zgodilo. Oče ji je pojasnil, da so ti mladi načrtovali, da bodo napadli neko vas. V skladu s krajevno navado so se namreč hoteli maščevati za napad na njihovega prijatelja. Toda ko so prebrali brošuro, so spoznali, da ljudje, ki z drugimi nasilno obračunavajo, ne bodo podedovali prihajajočega raja. Zato so se pomirili, opustili svoj načrt in odšli domov. Zaradi biblijskega sporočila, ki so ga izvedeli iz brošure, so se ognili spopadu, ki bi lahko bil zelo nevaren.

Transvestit se spremeni

Rek je odraščal v običajni družini v Kambodži, toda oba z bratom dvojčkom sta se že kot otroka počutila, kakor da sta deklici. Igrala sta se s punčkami in rada nosila dekliška oblačila. Njuna mama je bila zmedena, bilo jo je sram in ni vedela, kako naj ju ustavi. V šolo sta hodila oblečena kot fanta, toda takoj, ko sta prišla tja, sta se preoblekla v dekliška oblačila. Pri 16-ih sta sodelovala na lepotnem tekmovanju za transvestite in takrat ju je opazila zabavna industrija. Začela sta nastopati v televizijskih oddajah in komedijskih prizorih. Rek je kmalu postal homoseksualec in se pričel družiti z drugimi transvestiti.

Njegova mama je začela hoditi v cerkev in vzela s seboj tudi njega. Čeprav se je uklonil in si za  to priložnost oblekel moška oblačila, pa si ni hotel ostriči dolgih las. Pastor je glede njega pogosto dajal poniževalne opazke in se posmehoval njegovemu življenjskemu slogu. Vendar se je Rek kljub temu odločil, da bo v tej cerkvi poskusil preučevati Sveto pismo. Zato je prvi teden vstal že zgodaj zjutraj in se s kolesom odpravil proti več kilometrov oddaljeni cerkvi, toda tam se je pastor izgovoril, da mu ta dan ni do poučevanja. Ko se naslednji teden pastor ni niti prikazal, je bil Rek zelo prizadet.

Toda po vrnitvi domov mu je brat povedal, da jih je obiskala neka gospa, ki je ponujala brezplačen svetopisemski tečaj. Dala jim je knjigo Kaj Biblija v resnici uči?. Dvojčka sta s to sestro in njenim možem začela preučevati Biblijo. Po šestih mesecih se je Rekov brat odločil, da ne bo več preučeval, saj je menil, da ne more spremeniti življenjskega sloga. Na Reka pa so besede iz 1. Korinčanom 6:9, 10 naredile močan vtis in bilo mu je jasno, kaj mora narediti. S pomočjo marljivega preučevanja, branja Biblije, molitve in obiskovanja shodov mu je uspelo očistiti življenje. Sedaj preučuje tudi Rekova mama in dobro napreduje. Ko se je Rek krstil, je njegova mama s solzami v očeh rekla: »Ne morem opisati, kako vesela sem, da sem videla, da se je moj sin krstil kot moški.« Danes je Rek redni pionir.

Spiritistka spremeni svoje življenje

Or-Ja je bila spiritistka, zdravilka, svetovalka in vedeževalka. Zakonski par posebnih pionirjev, ki je služil v Haifi (Izrael), jo je spoznal pri oznanjevanju po hišah. Or-Ja ju je pozdravila z besedami: »Če ste prišli v zvezi z Bogom, kar vstopite!« Njen dom je bil poln reči, povezanih s spiritizmom in misticizmom.  Trdila je, da dobiva Božja sporočila, nekatera tudi po »duhu« pokojnega rabina.

Vesela je bila, ko sta ji ponudila svetopisemski tečaj s knjigo Biblija uči. Samo dva dni pred njunim prihodom je namreč molila k Bogu, da bi poslal k njej koga, ki bi jo poučeval o Bibliji brez kakršnih koli rabinskih razlag. Po manj kot mesecu dni preučevanja je vprašala: »Ali je še kdo poleg vaju tega verskega prepričanja?« Zatem je obiskala občinski shod in nanjo sta naredili močan vtis toplina in ljubezen, ki ju je tam občutila. Odtlej shode redno obiskuje.

Po dveh mesecih tečaja je Or-Ja glede prihajajočega zbora vprašala: »Ali ni res, da se je na zborih mogoče krstiti? Če je tako, imata samo dva meseca, da me pripravita na krst!« Najprej je vrgla stran vse svoje drage spiritistične predmete. Zatem je povsem opustila svoj spiritistični poklic in pričela oznanjevati. Vsem nekdanjim pacientom in strankam je ponudila knjigo Biblija uči in revije. Ko je zbolela, se ni hotela zateči k svojim starim metodam zdravljenja. Ker je nehala delati kot spiritistka, je bila štiri mesece brez vsakršnih prihodkov. Vendar ni iskala katere koli službe, temveč si je glede tega postavila pogoj: delala bo štiri dni v tednu po šest ur na dan, saj bo tako lahko imela dovolj časa za teokratične dejavnosti. In takšno službo je navsezadnje tudi našla. Zatem je prodala svojo veliko hišo in najela majhno stanovanje.

V tem času se je usposobila za krst, toda en teden pred zborom si je zlomila nogo. To je ni odvrnilo od  krsta, pa čeprav je imela nogo v mavcu. Danes je Or-Ja dejavna oznanjevalka, ki pričuje svojim nekdanjim strankam in vodi svetopisemske tečaje.

Član kulta najde resnico

Na odmaknjenem gorskem področju v Filipinih sta Biblijo začela preučevati gluha dvojčka. Oba sta pripadala kultu, ki verjame, da njihovim članom ne more prizadejati škode nobeno orožje, če le nosijo za zaščito določene amulete in rutke. Izurjena sta bila za rokovanje z noži, boli (filipinskimi mačetami) in puškami ter sodelovala v številnih bojih proti uporniškim skupinam, ki so živele v gorah. Drugi člani kulta so jima dovolili preučevati Biblijo, vse dokler ju Priče ne bodo silili, da zapustita kult.

Naši bratje so ju seveda spodbujali, naj se sama odločita, in to na podlagi svojega poznavanja Svetega pisma. Eden od njiju je navsezadnje sklenil, da ne bo mogel narediti sprememb, ki bi bile potrebne za to, da bi lahko sprejemljivo služil Bogu. Drugi pa ni odnehal, temveč je še naprej preučeval. Brat, ki je preučeval z njim, ga je spodbudil tako, da je odprl Biblijo in mu v znakovnem jeziku pojasnil: »Tvoje ime, Samuel, je zapisano v Bibliji. Biblijski Samuel je služil pravemu Bogu Jehovu vse do visoke starosti. Tudi ti lahko zvesto ubogaš Jehova.« To se je dotaknilo njegovega srca. Razmišljal je: »Če je moje ime v Bibliji, potem se moram tudi jaz postaviti na Jehovovo stran.« Samuel je obvestil kult, da odhaja z gorovja, sežgal je vse svoje amulete in spiritistične predmete ter naglo duhovno napredoval. Zdaj je krščen Jehovov služabnik in goreče pomaga drugim gluhim spoznavati biblijsko resnico.

 Otrok se spoprijema s preganjanjem

Rajiv živi v oddaljeni vasi na severu Indije. Ko je imel devet let in je obiskoval četrti razred, je njegov učitelj, ki je Jehovova priča, učil otroke o moralnih merilih s knjigo Uči se od Velikega učitelja. Rajiv je kar vpijal njegove besede in po naučenem pričel tudi ravnati. Učitelju je povedal, da je nehal lagati in se tepsti s sošolci, poleg tega je začel deliti svoje kosilo s tistimi, ki ga niso imeli.

Ko je izvedel več glede obljube o zemeljskem raju, je začel o tej dobri novici govoriti drugim v vasi,  oznanjeval pa je tudi med potovanjem z vlakom. Njegova starša sta bila zaradi tega jezna in ju je bilo sram, zato sta mu prepovedala govoriti drugim o Jehovu in Jezusu. Ker ju ni poslušal, sta ga začela tepsti, mama pa mu je po vrnitvi iz šole vzela vsa oblačila, tako da ni mogel med ljudi in jim govoriti o upanju, za katero je izvedel pred nedavnim. Poleg tega mu nista več dovolila spati v postelji in sta mu omejila hrano. Ko se je tudi to izkazalo za brezuspešno, sta poklicala duhovnika, da bi popravil dečkovo razmišljanje.

Duhovnik je pri družini ostal nekaj dni in si prizadeval navesti Rajiva, da bi se poklonil maliku. Ko je Rajiv rekel, da je malik samo kamen, ne pa živ bog, mu je duhovnik odgovoril, naj »gleda z očmi svojega srca«, saj mu bo samo tako uspelo v kipu »videti« boga. Rajiv je vzel kos papirja in napisal nanj »100 rupij«. Dal ga je duhovniku in ga prosil, naj s tem papirjem kupi nekaj čokolad ter vrne preostali drobiž. Duhovnik mu je rekel, da ni tako neumen, saj je to le kos papirja, ki nima nobene vrednosti. »Toda če boste gledali z očmi svojega srca,« je odvrnil Rajiv, »boste v tem kosu papirja videli pravi denar.« Duhovnik je ves besen upognil dečkovo glavo pred malikom. Rajiv mu je rekel: »Res ste mi na silo upognili glavo pred tem kipom, toda nikoli vam ne bo uspelo ukloniti mojega srca.« Zatem je duhovnik končno odšel in staršema dejal, da je deček nepopravljiv ter da bo, če bo  ostal še malo časa, še sam izgubil vero. Starša sta nato Rajiva prepisala v drugo šolo. Vendar se deček tudi tam z vsemi, ki so mu pripravljeni prisluhniti, pogovarja o Jehovu in obljubljenem raju. Sedaj je star deset let in se še naprej zanaša na Jehova, trdno prepričan, da mu bo pomagal ohraniti močno vero.

Našla je Biblijo, ki jo je iskala

Medtem ko je Larisa oznanjevala trgovki v knjigarni v Armeniji, je vstopila neka ženska in vprašala, ali imajo Biblijo »Novi svet«. Trgovka ji je odgovorila, da je nimajo, in ji namesto tega ponudila krajevni armenski prevod. »Ali je lahko razumljiv?« je vprašala ženska. Trgovka je prebrala nekaj vrstic in rekla: »Izgleda kar razumljiv.« Stranka, ki je odgovor ni prepričal, je vztrajala, da mora najti Biblijo »Novi svet«. Takrat se je Larisa spomnila, da ima v torbici svojo osebno Biblijo v armenščini. Pokazala jo je gospe in ji rekla, naj prebere naslov. Ženska je prebrala: »Prevod novi svet.« To je bila ravno Biblija, ki jo je iskala!

Stranka je pojasnila, da sta njena hči in zet v Grčiji pred kratkim začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Vendar ker še ne obvladata grščine, sta jo zaprosila, da jima naslednjič, ko ju pride obiskat, prinese Prevod novi svet v armenščini. Naša sestra je zatem ženski izročila Biblijo in ji rekla: »Dajte jima, prosim, tole in jima povejte, da je to Jehovovo darilo.« Nato ji je še rekla, da ji lahko pomaga preučevati Sveto pismo, in gospa je bila navdušena. Izmenjali sta si telefonski številki, tako da bi lahko začeli preučevati takoj, ko se vrne iz Grčije.

• ŠTEVILO DEŽEL: 47

• ŠTEVILO PREBIVALCEV: 738,679.198

• ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 1,595.888

• ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV: 841.260

Vrnila je denarnico

Nina, redna pionirka v Bosni, preučuje z romsko družino. Nekega dne je njihova desetletna hči med hojo po ulici zagledala na tleh denarnico, v kateri so bili dokumenti, kreditne kartice in denar. V preteklosti bi takšno izgubljeno stvar imela za dragoceno darilo, toda ker je začela spoznavati resnico, se je posvetovala z mamo in se nato odločila, da bo denarnico odnesla na policijo.  Njena odločitev je bila izredna še zlasti zato, ker je bila družina revna. Denarja jim je primanjkovalo že za kruh. Približno dve uri po tem, ko je deklica izročila denarnico presenečenemu policistu, so doma prejeli telefonski klic. Uslužbenec jih je prosil, naj se vrnejo na policijsko postajo. Tam jih je čakal lastnik denarnice, ki se jim je želel zahvaliti in jih nagraditi. Dal jim je denar v protivrednosti nekaj več kot 20 evrov, kar tam predstavlja dvodnevni zaslužek.

Naslov je pritegnil njegovo pozornost

Nihad, ki živi v Bosni, se je vračal z oznanjevanja. Ko se je približeval svojemu avtomobilu, je videl, da stoji tam neki moški. Nihad ga je pozdravil in moški je dejal: »Oprostite, v vašem avtomobilu sem opazil revijo s člankom ‚Kako biti dober oče‘. Resnično bi jo rad imel. Tukaj čakam že kako uro. Ali bi jo lahko dobil?« Nihad mu jo je z veseljem dal in izkoristil to priložnost za pričevanje.

Posadka tankerja je bila potolažena

Oznanjevalca, ki sta pričevala v rotterdamskem pristanišču na Nizozemskem, sta šla tudi na tanker in tam zagledala posadko, ki je bila zelo potrta. Glavni strojnik jima je s solzami v očeh povedal, da je njihovo ladjo doletela vrsta nesreč, med drugim je nekajkrat za las ubežala trčenju in utrpela poškodbe. Zatem ju je vprašal: »Ali bi molila za nas?« Oznanjevalca sta predlagala, da bi za posadko  pripravila spodbuden biblijski govor. Naslednjega dne ob 19. uri so njiju in še dva para Prič sprejeli na ladijskem mostu. Med zbranimi je bilo 15 od 16-ih članov posadke. Po uvodni molitvi je brat imel govor na temo »Ali so nesreče Božje delo?«. Člani posadke so lahko spremljali govornika pri branju biblijskih stavkov, saj so oznanjevalci prinesli s seboj nekaj Biblij in jim pomagali pri iskanju vrstic. Po sklepni molitvi so vsi obsedeli na svojem mestu in se pogovarjali z brati. Mornarji so se bolje počutili in bili so zelo hvaležni. Eden je rekel: »To je bil odgovor na naše molitve.« Posadka je vzela 20 knjig ter več izvodov Biblij in drugih publikacij, kapitan pa je izročil oznanjevalcem prispevek za literaturo – kuverto s 150 evri.

Molila je, da bi lahko pomagala

Irene, ki živi na Švedskem, je napisala: »Stara sem 80 let in zaradi bolečin ne morem v terensko službo. Molila sem k Jehovu, da bi lahko pomagala komu od tistih, ki sem jih obiskovala v preteklosti in bi bil sedaj pripravljen pogovarjati se o resnici oziroma sprejeti obiske Prič.

Nekega dne je zazvonil telefon in odzval se je moj mož. Na drugi strani je bila ženska, ki mu je rekla: ‚Oprostite, vi ste edini, na katera sem se spomnila, zato sem vas poklicala. Ali bi bila vaša žena pripravljena priti k meni, da bi se pogovarjali o Božji Besedi? Pred kakimi 15 ali 20 leti sem preučevala Biblijo, toda moj pokojni mož mi je nasprotoval, zato sem odnehala.‘

Spomnila sem se, da sem nekoč bila pri njej s sestro, ki je z njo preučevala. Na moje presenečenje se je sedaj spomnila mene. Vsa vesela sem uredila, kar  je bilo treba, da sva se lahko sestali. Odtlej preučujeva vsak teden. Gospa se je udeležila spominske slovesnosti in bila navzoča na posebnem govoru. Sedaj tudi obiskuje shode. Vsak dan se zahvaljujem Jehovu, da je odgovoril na mojo molitev.«

Čokolada ne gre v prispevčno skrinjico

Osemletni Sergio iz Italije je želel prepričati starešine, da je pripravljen postati nekrščeni oznanjevalec. Nekega dne je spremljal očeta, ki je službeno šel popravit ključavnico nekima več kot 70 let starima zakoncema. Sergio je s seboj vzel dve reviji. Pojasnil je: »Medtem ko je moj oče delal, sem gospodu ponudil reviji. Gospod je bil tako presenečen, da je poklical ženo in ji pokazal ti reviji. Zatem sem si zapisal njuno ime, naslov in telefonsko številko, tako da bi ju lahko ponovno obiskal. Vse te podatke mi je povedala gospa in mi dala še veliko čokolado.« Nekaj dni pozneje sta Sergio in eden od starešin šla k temu zakonskemu paru na ponovni obisk. Sergio je pozvonil, in ko je gospa odprla vrata, je pojasnil, da bi jima rad dal knjigo Kaj Biblija v resnici uči?. Ženska jo je z veseljem sprejela. Dala mu je še eno tablico čokolade. »Ker čokolade nisem mogel dati v prispevčno skrinjico, sem jo pojedel,« je povedal Sergio in dodal: »Takrat so starešine končno razumeli, kako zelo si želim postati nekrščeni oznanjevalec.«

Pastor je želel izvedeti več

Simeon je bil cerkveni pastor v mestu Gurkovo (Bolgarija), v katerem ni Prič. Ko je sam preučeval Biblijo, je opazil razlike med tem, kar uči Biblija, in tem, kar uči cerkev. Nekega dne je na  potovanju z vlakom prejel nekaj naših revij. Bil je navdušen, ko je izvedel, da je Jehova pravi Bog in da Trojica ne obstaja. Ker si je vneto želel izvedeti več, je pisal podružničnemu uradu in vsem cerkvam, na katere se je spomnil. Odgovorila mu je samo ena cerkev. Svetovali so mu, naj se ne ubada s »takšnimi nesmisli«. Podružnični urad pa je, prav nasprotno, poskrbel za to, da sta k njemu prišla Pričevalca iz 35 kilometrov oddaljenega Kazanlaka. S Simeonom in družino sta začela preučevati Sveto pismo. Simeonu je bilo to, kar je spoznaval, zelo všeč, zato je povabil tudi svoje sosede  in prijatelje, naj se mu pridružijo pri preučevanju. Kmalu je 25 ljudi obiskovalo tedenski svetopisemski tečaj. Neka 75-letna soseda je po tem, ko je bila prvič na takšni biblijski razpravi, s solzami v očeh rekla: »V eni uri sem spoznala več kakor v 30 letih v cerkvi.« Shodov, ki jih v mestu Gurkovo vsak mesec organizirajo bratje iz Kazanlaka, se udeleži tudi po 60 ljudi, na spominski slovesnosti pa je bilo 79 navzočih.

»Le vztrajaj na tej poti«

Valja, 15-letna sestra iz Ukrajine, je opazila, da je njena učiteljica prišla v šolo oblečena v črnino in da je bila objokana. Ko je izvedela, da je učiteljici umrla mama, se je odločila, da ji bo v tolažbo prebrala nekaj svetopisemskih stavkov o vstajenju. Tako je vzela s seboj v šolo Biblijo ter brošuri Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre . . . in Kaj se zgodi z nami, ko umremo?. Odločila se je, da bo po pouku stopila do učiteljice. Povedala je: »Medtem ko sem čakala pred vrati njenega kabineta, sem bila zelo živčna, zato sem molila k Jehovu za pomoč.«

Ko je Valja vstopila v kabinet, jo je učiteljica vprašala: »Kako ti lahko pomagam?«

»Rada bi vas potolažila, saj razumem, kako se počutite. Pred nekaj leti sem izgubila dedka.«

Učiteljico je ganila Valjina skrb. S solzami v očeh je povedala, da ji tako iskrenega sočutja ni pokazal nobeden od sorodnikov in kolegov. Valja ji je prebrala in pojasnila Razodetje 21:3, 4, zatem pa učiteljici izročila brošuri. Učiteljica je rekla: »Ti si zelo drugačna od drugih učencev.«

 Mlada sestra je pojasnila: »Prizadevam si brati Sveto pismo in živeti po tem, kar v njem piše, poleg tega poslušam starše.«

Valja je kasneje učiteljici na njeno prošnjo prinesla Biblijo in knjigo Biblija uči. Takrat jo je učiteljica spet pohvalila: »Tvoja vera je prava vera in imaš zelo dobre starše, ki te učijo to, kar je prav. Le vztrajaj na tej poti.«

Vtipkala je napačno številko

Natalie je prvega dne območnega zborovanja 2011 v Malakasi (Grčija) po mobilnem telefonu klicala svojega očeta, da bi mu sporočila, kdaj vozi avtobus proti zborovalnemu mestu. Vendar je vtipkala napačno številko in nihče se ni oglasil. Malo kasneje je človek, ki ga je poklicala po pomoti, videl njeno številko in vrnil klic, da bi izvedel, kdo ga je poklical. Ker se je zborovalni program že pričel, je Natalie želela ugasniti svoj mobitel, namesto tega pa je klic nehote sprejela. Tako je lahko moški brez njene vednosti prisluhnil delu govora predsedujočega, kar je vzbudilo njegovo zanimanje.

Pozneje ji je po mobitelu poslal sporočilo, v katerem jo je vprašal: »Kdo ste? Ali ste duhovnik?« Ko je Natalie po dopoldanskem programu opazila sporočilo, je odgovorila: »Nisem duhovnik. Sem Jehovova priča in sem na zborovanju.«

V soboto je ta moški ponovno poklical in vprašal, ali zborovanje še vedno traja. Natalijin oče mu je pričeval in moški mu je pojasnil: »V govoru, ki sem ga slišal po telefonu, sem v samo nekaj minutah dobil odgovore na številna vprašanja, ki so me že dlje časa vznemirjala.« Izkazalo se je, da kot družina doživljajo napade demonov, vendar ni nihče vedel, kdo so ti  duhovi in zakaj se jim to dogaja. Pojasnil je: »Dosedaj se nisem bil nikoli pripravljen pogovarjati z Jehovovimi pričami, toda če je mogoče, bi rad govoril s človekom, ki je imel govor.«

Seveda je bilo mogoče. Ko je v nedeljo prišel na zborovanje, je osupnil nad tem, kar je videl: lepo oblečene družine in ljudi nasmejanih obrazov. Naokoli ni bilo nobenih smeti, poleg tega ni nihče preklinjal niti kadil. »Nisem si mislil, da na tem svetu obstajajo ljudje, kakršni ste vi!« je dejal. »Tako je, kot bi prišel na drug planet.« Natalijin oče ga je odvedel v upravno pisarno in tam je lahko govoril s predsedujočim. To zborovanje in odgovori, ki jih je dobil, so nanj naredili močan vtis. Sprejel je knjigo Biblija uči, Biblijo in nekaj revij in dogovorili so se, da ga bo nekdo obiskal.

• ŠTEVILO DEŽEL: 29

• ŠTEVILO PREBIVALCEV: 38,495.300

• ŠTEVILO OZNANJEVALCEV: 94.924

• ŠTEVILO SVETOPISEMSKIH TEČAJEV: 59.431

»Najlepša pesem, kar sem jih kdaj slišal«

Na otoku Savaiʼi (Samoa) se običajen šolski dan prične tako, da se zberejo vsi učenci in šolsko osebje ter skupaj zapojejo himno. Toda petletna Celina in šestletni Levaai sta ravnatelju spoštljivo povedala, da se ne moreta pridružiti petju himne, ker sta Jehovovi priči. S tem sta tvegala, da ju bo doletela huda kazen. Toda ravnatelj je očitno menil, da mu bo uspelo  otroka ukloniti s tem, da ju bo spravil v zadrego. Zato jima je rekel: »No, če ne moreta zapeti naše pesmi, pa zapojta katero od vaših.« Celina in Levaai sta torej zapela pesem 111, »Poklical bo«, ki sta se jo naučila pred kratkim na večeru za družinsko čaščenje. Ko sta končala, je ravnatelj imel solzne oči. Rekel je: »To je najlepša pesem, kar sem jih kdaj slišal. Prosim, zapojta jo še enkrat.« To sta tudi storila. Zatem jima je dejal: »Odslej od vaju ne bom več zahteval, da pojeta naše pesmi, ampak bosta lahko pela vaše.«

Vse svoje življenje je molil k Jezusu

Moški na Fidžiju, ki je bil duhovnik v krajevni cerkvi, se je odločil, da bo navzoč pri svetopisemskem tečaju, ki so ga Priče vodili z nekim zainteresiranim posameznikom. Tam je med drugim slišal, da Jezus ni Bog. To ga je začelo tako vznemirjati, da ni mogel spati. Ko je to videla njegova žena, mu je rekla: »Ne poslušaj več teh ljudi!« Vendar tega, kar je slišal, nikakor ni mogel pozabiti. Naslednji teden se je spet udeležil tečaja. Nekaj dni zatem, še preden je tudi sam začel preučevati Biblijo, je odšel v cerkev in dal odpoved. Sorodniki in drugi člani cerkve so bili zato, ker se je odpovedal duhovniški službi, šokirani in jezni. S tem, kar je storil, ni le zapustil cerkve, temveč se je tudi odrekel dobremu zaslužku. Čeprav je lahko iz Biblije jasno videl, kakšna je resnica o Jezusu,  mu je bilo kljub temu težko moliti k Jehovu, ker je vse svoje življenje molil k Jezusu. Toda po več mesecih mu je le uspelo. Sedaj drugim oznanjuje dobro novico in jim pomaga, da bi tudi oni spoznali Jehova in ga vzljubili.

Majhna skupnost se pozitivno odzove na resnico

Na južnem tihooceanskem otoku Makatea živi samo 62 ljudi. Za duhovne potrebe teh ljudi skrbi občina Jehovovih prič na Tahitiju. Oznanjevalci imajo redne svetopisemske tečaje po telefonu z devetimi otočani. Na domu enega od biblijskih učencev se redno zbira tudi po 15 ljudi in skupaj poslušajo program shodov, ki potekajo na Tahitiju. Med tistimi, ki sedaj preučujejo Sveto pismo, je tudi mlada ženska, ki je bila nekoč pravi steber cerkve, v katero je hodila, zato so ljudje pričakovali, da bo postavljena za diakoneso. Toda pred kratkim je šla v cerkev pojasnit, zakaj ne sodeluje več pri tamkajšnjem bogoslužju. S Svetim pismom je razložila, zakaj ženska ne sme poučevati v občini. Pojasnila je tudi vlogo Jezusa Kristusa in pomen Gospodove večerje, ki naj bi se obhajala enkrat letno, in ne vsako nedeljo. To pa še ni vse. Povedala je, da bo v nebesih s Kristusom samo 144.000 posameznikov in da lahko samo ti zaužijejo simbole na spominski slovesnosti. Njen zgled je spodbudil še eno otočanko, da je zapustila cerkev in sedaj redno preučuje Biblijo s Pričami.

Družina je sprejela povabilo

Na Salomonovih otokih sta starešina v prizadevanju, da bi povabila nedejavne Priče na spominsko slovesnost, obiskala Joshua, ki ga ni bilo na shodu že od leta 1998. Joshua je prišel na spominsko slovesnost skupaj z 20 člani svoje družine, kar je zanje  pomenilo, da so morali pešačiti dve uri. Ob prisrčnem sprejemu, ki so ga bili deležni v dvorani, so našemu nedejavnemu bratu v oči privrele solze. Kar nekaj članov njegove družine se je udeležilo tudi posebnega govora in po programu so starešinam rekli, da bi radi preučevali Biblijo. Tako so začeli preučevati s 15 člani njegove družine.

Poznal je odgovor

Na področju podružnice v Guamu je več kot 1000 otokov in atolov, od katerih jih je naseljenih nekaj več kot 100. Toda samo prebivalci 13 otokov so blizu katere od občin Jehovovih prič. Ker je toliko otokov, na katere še ni stopila noga Prič, si bratje vztrajno prizadevajo doseči tudi prebivalce teh krajev.  Aprila 2012 je skupina oznanjevalcev odplula z jadrnico proti Polowatu, enemu najbolj oddaljenih otokov. Polowat je praktično izoliran od zunanjega sveta. Moški nosijo okoli ledij opasnik, prebivalci otoka izdelujejo drevake in živijo od zemlje.

Eden od oznanjevalcev je mladega moškega na otoku vprašal: »Kaj se zgodi z nami, ko umremo?«

»Na to vprašanje pa znam odgovoriti!« je vzkliknil otočan. Skočil je na noge, vzel s police knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji v trukščini in jo odprl pri kazalu. Nato je pokazal na 8. poglavje z naslovom »Kaj se zgodi, ko umreš« in z velikim veseljem povedal, kaj je spoznal iz te knjige.

Kako pa je dobil to knjigo? Leta 2009 so oznanjevalci na glavnem otoku Truk pričevali v pristanišču z namenom, da bi prišli v stik z ljudmi, ki so potovali na oddaljene otoke. Tem so tudi dali knjigo Večno živeti. Neki človek, ki se je odpravljal na Polowat, se je z veseljem strinjal, da vzame s seboj škatlo s knjigami in jih razdeli sosedom, med katerimi je bil tudi ta mladenič.

Preden so Pričevalci zapustili Polowat, so mladeniča večkrat obiskali, da bi ga spodbudili in mu pokazali, kako lahko preučuje, da bo imel od tega kar največ koristi. Poleg tega so ga naučili iskati svetopisemske stavke in si na robovih knjige zabeležiti glavne točke.

Kako zelo nam ogreje srce, ko vemo, da tudi na zelo oddaljenih otokih, kjer nimajo televizije, radia, časopisov in interneta, naša literatura pomaga ljudem spoznati resnico v njihovem maternem jeziku!

Tri svinčenke, trije razlogi

Anna je bila nekrščena oznanjevalka v svojih 20 letih, ko se je na otoku Bougainville v Papui Novi  Gvineji zaostrila državljanska vojna. Leta 1991 je bila v skupini Prič (šest odraslih Prič in sedem otrok iz arawske občine), ki so morali zbežati v gozd le z najnujnejšimi stvarmi. Dve leti so živeli v zapuščenih domovih in si iskali hrano. Imeli so tudi shode, na katerih so uporabljali edini knjigi, ki so ju imeli – Annino Biblijo in knjigo Enotno častimo edinega pravega Boga. Skupaj so molili, peli kraljestvene pesmi in oznanjevali tistim, ki so jih naključno srečali.

Ko so jih našli vojaki revolucionarne armade, so sicer hoteli, da bi se naša brata iz skupine pridružila njihovi vojski, vendar so spoštovali Priče zaradi njihove nevtralnosti. Eden izmed vojakov je nekoč pokazal Anni tri svinčenke in ji rekel: »Poroči se z mano, sicer boš umrla.« V odgovor mu je navedla tri razloge (za vsako svinčenko enega), zakaj se ne more poročiti z njim, in najpomembnejši med njimi je bil ta, da Biblija pravi, naj se poročimo »samo v Gospodu«. (1. Kor. 7:39) Moški se je obrnil in odšel.

Pozneje je Anna, sedaj redna pionirka, slišala, da v Arawi potrebujejo več kraljestvenih oznanjevalcev, zato se je leta 2012 skupaj s še eno pionirko vrnila, da bi pomagala ustanoviti oddaljeno skupino. Nekdo jo je vprašal, ali je ne moti, da se je vrnila v kraj, v katerem je med vojno videla veliko prelivanja krvi in doživela toliko slabega. Odgovorila je: »Ne, samo vesela sem, da sem se vrnila. Jehovovega dela ne more nič ustaviti, niti državljanska vojna.«