Predslika prihajajočih stvari
Poglavje 13
Predslika prihajajočih stvari
1. Zakaj pod današnjim pravosodjem posamezniku ni lahko priti do svojih pravic?
ZAKONIKI večine današnjih narodov so tako zmedeni, da je nemodro brskati po njih z namenom, da si sam sebi pravnik. Razen tega so v zakonih »luknje«, ki služijo vedno v dobro bogatim. Mar ne bi bilo prijetno, živeti pod enostavnim in jasno formuliranem zakonu, kjer sodni slučaj ne bi bil drag, niti za povprečnega človeka, in kjer bi lahko vsakdo, bogat ali reven, svoj primer neprisiljeno iznesel pred sodiščem nepristranskemu ušesu?
2., 3. Zakaj nam koristi, če pregledamo Zakon, ki ga je Bog dal Izraelu?
2 Takšen je bil Mojzesov zakon, ki ga je Bog dal izraelskemu narodu. O tem zakonu je rečeno v Bibliji: »Sodbe Jehovine zgolj resnica, pravične so vse.« (Psalm 19:9) Kako dobre so bile Jehovine sodne odločitve, bomo lahko spoznali, če preiščemo nekoliko predpisov, ki sestavljajo ta kodeks z nekaj več kot 600 zakoni.
3 Čeprav kristjani niso pod zakonom, ki je bil dan Izraelu, je vseeno koristno, če ga pregledamo. Zakaj? Ker zakon pojasnjuje, kako gleda Jehova na stvari in ker vsebuje temeljna načela, po katerih On postopa s svojim Stvarstvom v vseh časih.
4. Kakšen položaj in oblast je imel Jehova v starem Izraelu?
4 Izrael je imel edinstveno obliko vladavine, ker je bil Jehova najvišji in absolutni vladar naroda. Istočasno je bil njihov Kralj in njihov Bog — njihov religiozni Poglavar. Prerok Izaija je rekel: »Zakaj Jehova je naš Sodnik, Jehova Postavodajalec naš, Jehova Kralj naš, On nas bo rešil.« (Izaija 33:22)
5. Zakaj je v Izraelu poslušnost do zakona bila enakovredna izvajanju pravega oboževanja?
5 Malikovanje ali oboževanje drugega boga je bila zato tudi izdaja, prestopek proti vladavini. Zato je bil javni prestop deželnega zakona tudi nespoštovanje Boga, religioznega Poglavarja naroda. Namerni prestop zakona je bilo isto kakor preklinjanje Boga. Zato je bila poslušnost do Zakona sestavni del pravega oboževanja.
DRŽAVLJANSKE PRAVICE
6., 7. Pojasni, kako se je ščitilo državljanske pravice.
6 Pod zakonom ni bilo nobenih problemov glede državljanskih pravic, dokler so sodniki in vladarji poslušali Boga. Zakon je ščitil državljana, priseljenca in tudi inozemca, ki se je prehodno zadrževal v deželi. (2. Mojzesova 22:21; 23:9; 3. Mojzesova 19:33, 34)
7 Pod Zakonom ubogi niso bili prikrajšani za pravice zato, ker so bili ubogi, niti bogati zato, ker so bili bogati. (3. Mojzesova 19:15; 2. Mojzesova 23:3)
OBZIRNOST DO SIROMAŠNIH
8. Kako je bil Zakon pozoren do siromašnih?
8 Izraelsko gospodarstvo je bilo v glavnem poljedelstvo in živinoreja, ker je imel vsakdo svojo dedno posest. Nekateri Izraelci so zaradi slabega gospodarjenja ali finančnih izgub postali siromašni in so morali prodati zemljo. Tudi nekateri tujci, ki so bili naseljeni v deželi, so lahko zašli v težave. Iz obzirnosti do njih je bilo urejeno, da kmetje pri žetvi niso smeli požeti robov njiv. Pustiti so morali na polju tudi vsak snop, ki so ga žanjci pozabili. (3. Mojzesova 19:9, 10; 5. Mojzesova 24:19—21) Tako so imeli siromašni kaj paberkovati. (Ruta 2:15, 16)
9, 10. Zakaj so imeli vsi ljudje korist od Zakonov, ki so ščitili siromašne?
9 Tako so seveda siromašni morali delati, ker paberkovanje ni lahko. Zato tudi ni bilo nobenega nedelavnega siromaka, ki bi bil v breme države, in ni bilo nobenih socialnih podpirancev. (5. Mojzesova 15:11; Ruta 2:3, 7) To odgovarja krščanskemu temeljnemu načelu v 2. Tesaloničanom 3:10, kjer beremo: »Če kdo noče delati, naj tudi ne je.«
10 Razen priprav, ki so siromašnim omogočale, da si zaslužijo za življenje, so bili tudi vsi državljani zadolženi, da s potrebnimi velikodušno postopajo. To je pospeševalo bratstvo in enotnost naroda. (3. Mojzesova 25:35—38)
»SUŽENJSTVO«, KI NI BILO SUŽENJSTVO
11. Zakaj suženjstvo v starem Izraelu ni bilo trdo in stiskajoče, kakršna so bila poznejša suženjstva?
11 »Suženjstvo« v Izraelu ni bilo suženjstvo, kakršno poznamo iz poznejšega časa. Dejansko je služilo zaščiti družine, ki je bila zaradi denarne izgube ali kakšne druge nesreče prisiljena prodati svojo dediščino, porabila izkupiček in ostala brez sredstev. Ali pa so morda zapadli v dolgove. Tedaj so lahko družina ali določeni člani družine opustili svojo samostojnost in šli v »suženjstvo«. Toda to sužnjevanje je bilo zelo podobno današnjemu odnosu zaposlovanja, ki je za mnoge oblika ‚gospodarskega suženjstva‘.
12. Kakšna določila so veljala za hebrejske »sužnje«?
12 S hebrejskim »sužnjem« se na primer ni smelo postopati kot s posestjo, temveč kakor z »dninarjem«. Razen tega je bil osvobojen po šestih letih dela. (3. Mojzesova 25:39—43) Ob odhodu mu je moral njegov gospodar ali »delodajalec«, odgovarjajoče svojemu premoženju, materialno pomagati, da bi njemu in njegovi družini pomagal znova začeti. (5. Mojzesova 15:12—15) S to pripravo se je lahko preprečilo, da je neka družina ostala brez sredstev; na ta način je lahko imela hrano in obleko, dokler se ni postavila na lastne noge.
13. a) Kakšne so bile možnosti za osvoboditev, preden je minilo običajnih šest let? b) Kakšno zaščito so imela hebrejska dekleta, če so postale sužnje?
13 Razen tega je lahko oseba, medtem ko je bila v »suženjstvu«, sodelovala na nekem projektu, poslih ali investicijah, tako da so bili v nekaterih primerih sposobni odkupiti se iz suženjstva. Tudi je lahko neki bližnji sorodnik plačal vse dolgove in tako sužnja odkupil, da je bil spet svoboden človek. (3. Mojzesova 25:47—54) Če je šla neka hči v »sužnost«, jo je pogosto vzel gospodar za ženo. Tudi njej je moral izpolnjevati vse dolžnosti kakor vsaki drugi ženi. (2. Mojzesova 21:7—11)
VARSTVO ŽENA
14. Kako je bila zaščitena razvezana žena?
14 Žene so bile zaščitene z zakonom. Mož je moral imeti utemeljene razloge, če se je hotel ločiti od žene, razen tega ji je moral dati ločitveni list. Ta dokument jo je ščitil pred vsemi krivimi obtožbami v primeru ponovne poroke. (5. Mojzesova 24:1; glej tudi Jezusovo pojasnilo o razvezi zakona v Matevžu 19:3—9.)
15. Kateri zakoni so služili kot svarilo pred nečistovanjem?
15 Mož, ki je zapeljal devico, ki še ni bila zoročena, jo je moral poročiti, če je njen oče dovolil, in se od nje ni smel nikoli ločiti. (5. Mojzesova 22:28, 29; 2. Mojzesova 22:16, 17) Zaročeno dekle je bilo zaščiteno pred posilstvom, ker je moškemu grozila za to smrtna kazen. Na takšen prestop se je gledalo enako kot na umor. (5. Mojzesova 22:25—27)
16. a) Ali je bila poligamija prvotna Božja ureditev? (Matevž 19:4—6) b) Zakaj je Bog v starem Izraelu dopuščal mnogoženstvo?
16 Poligamija je bila sicer dovoljena, toda urejena je bila v korist žene. Poligamija je bila že dolgo v navadi in se je dopuščala, ker še ni prišel čas, v katerem bi Bog vse stvari uredil. Bog je čakal z obnovo prvotnega stanja enoženstva vse do časa krščanstva. (1. Korinčanom 7:2) Bog je poučeval in vodil svoje ljudstvo tako, da je bilo sposobno razumeti in sprejeti spremembe svojega načina življenja in ga tudi izpeljati. Jezus je rekel po Janezu 16:12 svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi.« Zato je bilo po Jezusovi smrti in vstajenju marsikaj pojasnjeno in popravljeno.
17. Kako je bila v mnogoženstvu zaščitena manj ljubljena žena?
17 V mnogoženstvu je pogosto mož dajal prednost eni izmed žena. Toda zakon je ščitil tudi manj ljubljeno ženo. Na primer, če je bil njen sin očetov prvorojenec, mu niso smeli odvzeti pravice prvorojenstva. Oče je ni smel dati sinu, ki bi ga pozneje rodila njegova najljubša žena. (5. Mojzesova 21:15—17)
18. Kako so bile zaščitene celo žene izraelskih sovražnikov?
18 Niso smeli spolno nadlegovati niti žena v sovražnih mestih. Tudi v okolici, kjer so taborile čete, ni bilo prostitutk, ker so bili v vojni vojakom prepovedani spolni odnosi. (5. Mojzesova 21:10—14)
KAZENSKI ZAKONI
19. Kakšna je bila prednost, ker v starem Izraelu ni bilo zaporov?
19 Kazenski zakoni so bili veliko boljši od današnjih. Pod postavo ni bilo zaporov. Šele pozneje, v času kraljev, so bili v Izraelu nezakonito vpeljani zapori. (Jeremija 37:15, 16; 38:6, 28) Ker za noben prestop ni bilo zaporne kazni, niso nobenega prestopnika oskrbovali s hrano in stanovanjem na račun prebivalstva, ki je trdo delalo in bilo zakonom zvesto.
20. Kakšna je bila kazen za krajo in kakšno korist je to imelo?
20 Če je nekdo kradel, ga niso vtaknili v zapor. Moral je delati in plačati, kar je ukradel. Zato okradeni ni bil na izgubi. Razen tega se je od tatu zahtevalo, da je plačal dvojno vrednost ali celo več, odvisno od tega, kaj je ukradel in kaj je s tistim naredil. (2. Mojzesova 22:1, 4, 7) Če ni plačal, je bil prodan v suženjstvo. Moral je delati za tistega, ki ga je okradel ali za drugega Izraelca, dokler ni odplačal naložene kazni. (2. Mojzesova 22:3) Če je predrzno odklanjal postopati po obsodbi, so ga usmrtili. (5. Mojzesova 17:12) Tak zakon ni pomagal samo okradenemu, temveč je služil tudi kot močno svarilo pred krajo.
21. a) Kakšna je bila kazen za namernega morilca? b) Kako pa je bilo z nenamernim ubijalcem?
21 Pod Postavo se je na življenje gledalo kot na sveto. Morilec nikakor ni mogel biti oproščen. Moral je biti usmrčen. Zato v 4. Mojzesovi 35:30—33 beremo: »Kdorkoli umori človeka, bodi umorjen po izpovedbi prič; samo ena priča naj ne govori zoper koga za smrt. Nikar ne sprejmite odkupnine za življenje morilca, ki je kriv smrti; on mora umreti. ... Ne ognušajte dežele, v kateri ste, zakaj kri ognuša deželo, in za kri, ki se je v deželi prelila, ni mogoča poravnava, razen po krvi tistega, ki jo je prelil.« Po tem zakonu je bil takšen hudoben človek odstranjen iz izraelske družbe. Niso ga izpustili, zato ni zagrešil nobenega umora več. Medtem pa se je nenamernemu ubijalcu lahko izkazalo usmiljenje. (4. Mojzesova 35:9—15, 22—29)
22. Kako se je svetost krvi še posebej poudarila?
22 Tudi nepojasnjeni umor ni smel ostati neporavnan. Mesto, ki je bilo najbližje kraju zločina, je veljalo krivo za kri in pod prekletstvom, vse dokler starešine mesta niso izpolnile predpisane ceremonije, da bi odstranili skupno krivdo za kri pred Bogom. Tako se je svetost življenja ljudem globoko vtisnila v spomin. (5. Mojzesova 21:1—9)
23. Opiši zakon o ugrabitvi.
23 Človek je veljal za neranljivega. Ugrabitev je bila velik zločin. Ugrabitelj, pri katerem so našli ugrabljenega ali ki ga je prodal v suženjstvo, je moral biti brezpogojno usmrčen. (2. Mojzesova 22:16; 5. Mojzesova 24:7)
NOBENEGA HUDODELSTVA
24. Kako se je ohranilo spoštovanje družine in s kakšnim uspehom?
24 Če se je ljudstvo držalo Zakona, je bilo le malo slučajev mladoletnih prestopnikov. Osnovna enota naroda je bila družina. Otroke so učili, da so zelo spoštovali svoje starše in predstojnike ljudstva. (2. Mojzesova 20:12; 22:28) Dejanja nebrzdane množice so bila obsojena. (2. Mojzesova 23:1, 2) Sin, ki je bil toliko star, da je lahko zase odgovarjal, pa je bil nepopravljivi upornik, morda lenuh in pijanec, je moral biti usmrčen. (5. Mojzesova 21:18—21) Tisti, ki je udaril svojega očeta ali mater ali ju preklel, je moral biti usmrčen. (2. Mojzesova 21:15, 17; 3. Mojzesova 20:9) Kdor je spoštoval dom in družino, je spoštoval tudi vladarja ljudstva, posebno Najvišjega, Boga Jehovo.
SPOŠTOVANJE LASTNINSKE PRAVICE
25. Kako se je ravnalo z izgubljenimi in najdenimi predmeti?
25 Danes se z najdenimi predmeti na splošno ravna po pravilu: kdor najde — obdrži. Toda v Izraelu se je od vsakogar, ki je našel žival ali neki predmet, zahtevalo, da ga vrne njegovemu lastniku. Če lastnik ni živel v bližini in je bil nepoznan, se je moral predmet hraniti, dokler ga lastnik ni poiskal. (5. Mojzesova 22:1—3) Da bi se pomagalo lastniku, ki je prišel v vas iskat izgubljeno lastnino, je moral najditelj seveda javiti krajevnim starešinam, kaj je našel.
26., 27. a) Kako se je spoštovalo dom in lastnino nekega človeka? b) Kako so ti zakoni koristili siromašnemu?
26 Nedotakljivost doma se je zelo spoštovalo. Nihče ni smel vdreti v dolžnikovo hišo, da bi si vzel nekaj za jamstvo. Upnik je čakal zunaj, dokler mu mož ni sam prinesel zastavljeni predmet. (5. Mojzesova 24:10, 11) Upnik ni smel zahtevati neposrednega sredstva za življenje ali potrebnih oblačil, ker je siromak imel morda le malo žita za prehrano svoje družine ali samo eno obleko.
27 V zvezi s tem je v 5. Mojzesovi 24:6, 12, 13 (EI) rečeno: »Ne jemlji v zastavo ročnega ali zgornjega mlinskega kamna; kajti vzelo bi se v zastavo življenje! Če je ubožec, ne hodi spat z njegovo zastavo. Vsekakor mu vrni zastavo ob sončnem zahodu, da leže spat s svojim plaščem in te blagoslovi! Tako boš imel zasluženje pred Jehovo, svojim Bogom.«
OBZIRNOST DO ŽIVALI
28. Kako je Bog v svojih zakonih glede živali pokazal pozornost in prijaznost?
28 Tudi z živalmi je bilo potrebno postopati obzirno. Če je kdo videl domačo žival v stiski, ji je moral pomagati, čeprav bi bila od njegovega sovražnika. (2. Mojzesova 23:4, 5; 5. Mojzesova 22:4) Tovornih živali se ni smelo preobremenjevati ali z njimi grdo ravnati. (5. Mojzesova 22:10; Pregovori 12:10) Biku se ni smelo dati nagobčnika, da ne bi mogel jesti sadov svojega dela, ko je vršil žito. (5. Mojzesova 25:4) Tudi divjim živalim se je moralo izkazovati dobroto. Ni bilo dovoljeno uloviti ptico — mater in vzeti tudi jajca, ker bi se s tem uničila cela družina. (5. Mojzesova 22:6, 7) Tudi pri domačih živalih niso smeli zaklati govedo ali ovco isti dan kakor njegovega mladiča. Vse to je preprečevalo duha surovosti. (3. Mojzesova 22:28; primerjaj z Božjo obzirnostjo do živali, ki je izražena v Joni 4:11 in 3. Mojzesovi 25:4, 5, 7.)
GOREČNOST ZA RESNICO
29., 30. Kakšni zakoni so veljali za priče v sodnih primerih?
29 V interesu pravičnosti in usmiljenja se je od priče na sodišču zahtevalo, da je povedala vse, kar je vedela o slučaju. Če ni naredila tako, je morala računati, da jo bodo sodniki javno prekleli. Takšno prekletstvo je Bog izpolnil. (3. Mojzesova 5:1; Pregovori 29:24) Tudi ni smela priseči, ker bi to bila laž »pred Jehovo«. Če se je obtožba proti nekomu pokazala neresnična, je moral tožitelj računati z enako kaznijo kot bi bila izrečena krivoobtoženemu.
30 Zato beremo v 5. Mojzesovi 19:16—19: »Ako vstane zoper koga krivična priča, da ga okrivi prestopa, naj stopita oba moža, med katerima je ta prepir, pred Jehovo, pred duhovnike in sodnike, ki bodo v tem času; in sodniki naj preiščejo vse natanko, in glej, ta pričevalec je kriva priča, laž je izpovedal zoper bližnjega svojega: tedaj mu storite, kakor je hotel storiti bratu svojemu: tako odpraviš hudo izmed sebe.«
31. Kateri drugi zakoni so pospeševali gorečnost za pravičnost in tudi ščitili ljudi pred nepremišljenim pričanjem pred sodiščem?
31 Nihče ni mogel biti obsojen na smrt samo na osnovi posrednih dokazov. Na razpolago sta morali biti vsaj dve priči, da se dokaže resničnost. (5. Mojzesova 17:6; 19:15) Tisti, ki so pričali proti možu, ki je bil kriv hudega zločina, so morali prvi sodelovati v kamenjanju. Ta zakon je v Izraelu pospeševal gorečnost za pravičnost. Ne samo sodniki, temveč vsi prebivalci so morali pokazovati željo, da se dežela ne umaže pred Bogom s krvjo. To jih je tudi odvračalo od krivih, prenagljenih in nepremišljenih izjav. Zato je zakon iz 5. Mojzesove 17:7 izpolnjeval dober namen. Glasi se: »Roka prič bodi prva nadenj, da ga usmrti, in potem roke vsega ljudstva. In tako potrebiš hudo izmed sebe.«
PREPOVEDANI SPOLNI ODNOSI
32. Kateri nedovoljeni spolni odnosi so bili kaznovani s smrtjo?
32 Za zakonolom sta bila oba udeleženca kaznovana s smrtjo. (3. Mojzesova 20:10) Ostudni postopki, kakor je homoseksualnost in sodomija, so prav tako nakopali smrtno kazen. V 3. Mojzesovi 20:13, 15 beremo glede tega: »Ako kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, oba sta storila grdobnost: morata umreti; njiju kri bo nad njima. In ako kdo leži z živino, mora umreti, tudi živino usmrtite.« (Glej tudi 3. Mojzesova 20:16, 17; Rimljanom 1:24—28)
ČISTOČA
33., 34. Kako je Zakon pospeševal telesno čistočo?
33 Zakon od ljudstva ni zahteval samo moralno, temveč tudi telesno čistočo. Po zakonih o čistoči so morali Izraelci uničiti lončeno posodo, ki je prišla v stik s poginulo živaljo, drugačno posodo kot tudi obleke pa so morali oprati. Ti zakoni so skrbeli, da so Izraelci vedno pazili na čistočo. Ljudje, ki so imeli nalezljivo bolezen, so bili v karanteni. (3. Mojzesova 13:4, 5, 21, 26) Tudi okužene obleke in hiše so bile izolirane in v nekaterih primerih celo uničene. (3. Mojzesova 13:47—52, 55; 14:38, 45) Krvi se ni smelo jesti. (3. Mojzesova 7:26)
34 Z medicinskega gledišča so bili zdravstveni zakoni in karantena skupaj z moralnimi zakoni in prepovedjo uživanja krvi čudovita zaščita pred tifusom, pegavico, črnimi kozami, hepatitisom, gonorejo, sifilisom in pred mnogimi drugimi boleznimi.
USMILJENJE S TISTIMI, KI SE KESAJO
35. Ali so lahko sodniki v sodnih primerih izkazali usmiljenje odvisno od okoliščin?
35 Zakon ni bil trd ali tog. Sodniki so lahko svobodno izkazovali usmiljenje. Če je kdo grešil proti bližnjemu in se je pokesal, je spet lahko dobil Božjo milost tako, da je najprej uredil zadeve z oškodovanim in nato prinesel Jehovi daritev za krivdo. (3. Mojzesova 6:2—7) Na ta zakon se je skliceval Jezus Kristus, ko je rekel: »Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Matevž 5:23, 24) Tudi danes Božji služabniki ne morejo biti v miru z Bogom, če delajo svojim bližnjim krivico.
JUBILEJNO LETO
36. Za kakšne dobre stvari je poskrbel Zakon o jubilejnem letu?
36 Jubilejno leto, ki je bilo vsako petdeseto leto, je bil čas radosti. Vsaka dedna posest, ki je bila »prodana«, je bila vrnjena lastniku. Hebrejski sužnji so bili izpuščeni, čeprav še ni preteklo vseh šest let njihovega sužnjevanja. (3. Mojzesova 25:8—13, 39—41) Ta zakon je izredno deloval na vračanje gospodarstva v prvotno, uravnovešeno stanje, kakršnega je vpeljal Bog, ko je Izrael naselil v obljubljeno deželo. To je preprečilo situacijo, kakršno vidimo danes v mnogih deželah — namreč, skrajno bogate veleposestnike in skrajno siromašne delavce. Dokler so ta zakon držali, ni bilo mogoče priti do monopola nad zemljo.
37. Kakšne razloge bi lahko navedli za to, da je potrebno preučiti Božji zakon, dan Izraelcem?
37 Zato je Zakon omogočal državljanom, da so svobodni ljudje. Nobeni družini se ni bilo treba bati, da bo vedno siromašna. Dostojanstvo družine je bilo ohranjeno in pospeševal se je družinski duh. Oče je svoji družini lahko posvetil več časa, ker so sabatni dnevi in sabatna leta omogočala čas za stvari, kot so otroci. Čeprav kristjani danes niso pod Mojzesovo postavo, jim vendarle posreduje vpogled v Božja stališča in njegov način postopanja. Razen tega je »senca prihodnjih dobrot«. (Hebrejcem 10:1)
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 144]
Zakon je poskrbel za siromašne; zahteval je, da so robove njiv pustili nepožete za paberkovalce.
[Slika na strani 154]
Ko so objavili jubilejno leto, se je vsaka dedna posest vrnila prvotnemu lastniku.
