Zakaj je Bog na Zemlji dopustil trpljenje?
Poglavje 5
Zakaj je Bog na Zemlji dopustil trpljenje?
1., 2. Kako je nastalo človeštvo in kakšna sta bila prva človeka?
ZNANSTVENI dokazi in Biblija pričajo, da potekajo vsi ljudje iz enega človeškega para. Po vesoljnem potopu pa so izšle iz treh Noetovih sinov tri glavne veje človeške družine. (1. Mojzesova 3:20; 9:18, 19)
2 Apostol Pavel je rekel: »Iz enega (izvora) je ustvaril (Bog) ves človeški rod, da prebiva po vsej Zemlji.« (Dejanja apostolov 17:26, EI) Ta človek, Adam, in njegova žena Eva sta bila ustvarjena popolna, kakor vsa Božja dela. (5. Mojzesova 32:4; 1. Mojzesova 2:18, 21—23)
3. Kakšna je bila podobnost med angeli in Adamom v času, ko je bil ustvarjen?
3 Adam je bil Božji sin, polnovreden član Božje družine; postavljen le malo nižje od angelov. (Lukež 3:38) Angeli so duhovna stvarjenja, zato so močnejši in sposobnejši od ljudi. (2. Petrov 2:11) Toda nikjer v Bibliji ne beremo, da bi imeli angeli boljši občutek za moralnost. Ko je živel Jezus Kristus na Zemlji kot človek, rojen iz žene, je bila njegova moralna čistost enaka kakor pri drugih članih vesoljne Božje družine v nebesih in na Zemlji. (Psalm 8:4, 5; Hebrejcem 2:6—9; 7:26)
4., 5. Kako so prišle bolezni, nadloge in trpljenje na ves človeški rod?
4 Kako pa je prišlo do tega, da so ljudje nepopolni in morajo trpeti zaradi z njo povezanih problemov, kakor so bolezni in prepiri? Biblija pojasni, da so bili vsi potomci Adama in Eve brez svoje krivde rojeni nepopolni. Pove nam, da je »po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili«. (Rimljanom 5:12, EI)
5 Po zakonu dedovanja nasledijo otroci nagnjenja in lastnosti kakor tudi pomanjkljivosti od svojih staršev. Toda, kako je popolni Adam postal pomanjkljiv, nepopoln in grešen? Zakaj so od takrat dopuščene nadloge in trpljenje?
ADAMOV ODLIČEN POLOŽAJ
6. V čem je bil Adam ustvarjen po ‚Božji podobi in sličnosti‘?
6 Adam je bil ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. (1. Mojzesova 1:26) To pomeni, da je imel moralne lastnosti in religiozni občutek — sposobnost duhovnosti. Lahko si je pridobil spoznanje o Bogu in užival z Bogom enak odnos kakor sin z očetom. Imel je sposobnost razmišljanja in vest — smisel za pravičnost in krivico. Adam je bil sposoben zastopati Boga na Zemlji in odsevati Božjo slavo — njegove dobre lastnosti — tistim, ki bi se pozneje rodili.
7. a) Kako je Bog poskrbel za potrebe, ki jih je imel Adam na Zemlji kot novinec? b) Kako bi bil moral Adam na to reagirati?
7 Bog se je z Adamom pogovarjal verjetno vsak dan. Po 1. Mojzesovi 3:8 sta Adam in Eva »ob dnevnem vetriču« slišala glas Jehove Boga. Ker je tukaj naveden določeni dnevni čas, lahko sklepamo, da je Bog običajno tedaj govoril s človekom. Da, Najvišji si je vzel čas, da pouči Adama, novinca na Zemlji. (1. Mojzesova 1:28—30) Prvi človek je potreboval Božjo pomoč in vodstvo, da bi lahko primerno vladal nižjemu stvarstvu. Adam je imel sposobnost, da se duhovno razvije in da razvija ljubezen. Čim več se je naučil, tem bolje je lahko cenil in ljubil svojega Stvarnika. (1. Janezov 4:7, 8) Lahko je razvijal vedno tesnejši odnos z Bogom.
8. Zakaj je bilo nujno, da se je Adam veliko učil o rastlinskem in živalskem svetu?
8 Biblija nam ne pove, koliko časa je Bog uporabil za poučevanje svojega sina. Vsekakor je bilo potrebno, da si je Adam najprej pridobil znanje o rastlinah in živalih, ker naj bi Zemljo obdeloval, in pozneje poučil tudi svoje otroke o umetnosti vrtnarjenja in skrbi za domače živali. (1. Mojzesova 2:15, 19) To je očitno zahtevalo nekaj časa.
9. Kakšno nalogo je dal Bog Adamu po 1. Mojzesovi 2:19, 20 in kako je bilo Adamu možno to nalogo pravilno izpolniti?
9 Adam je prebival v edenskem vrtu, prebivališču, ki ga je Bog pripravil zanj. To je bilo verjetno obsežno področje, ki ga je moral Adam obhoditi. Zato je lahko, kakor mu je Bog omogočil, opazoval živali in njihove navade v njihovem naravnem okolju. Adam jih je zato lahko imenoval po njihovih značilnostih. Za to je imel dovolj časa. (1. Mojzesova 2:8, 19, 20)
10. Kaj je bil sposoben Adam narediti na osnovi svojega šolanja in na kaj je moral paziti?
10 Adam je sicer lahko reševal probleme, ki so se pojavili znotraj njegovega obsega znanja, toda vedno se je moral obračati k Bogu, kot Stvarniku in Svetovalcu, da bi izvedel, kako naj si »zemljo podloži«. Neobdelana zemlja izven edenskega vrta naj bi postala domovina milijardam ljudi. In tako kakor se gradbenik drži načrtov arhitekta, se je moral Adam zvesto držati Božjih modrih navodil, da bi Zemljo oblikoval v lepo prebivališče, kjer bi bilo človeškemu rodu prijetno in udobno. (Lukež 16:10)
11. Kako je Adam najprej zadovoljil svoji odgovornosti in kakšne dolžnosti so bile še pred njim?
11 Kako pa se je obnašal Adam, ko ga je Bog blagoslovil z vsemi temi stvarmi? Nekaj časa je šlo vse dobro, poučeval je svojo ženo o tem, kar se je sam naučil od Boga. (Primerjaj 1. Mojzesova 2:16, 17 s 1. Mojzesovo 3:2, 3.) Ker je bil Jehova njun Stvarnik, je bil tudi njun Bog. Da bi lahko Adam in Eva do Boga obdržala pravilni odnos, sta se morala nanj opirati in ga poslušati kot suverenega Vladarja. Čim večja bi bila njuna družina, tem bolj nujno bi bilo, da se vsi podložijo Božji vladavini, da bi se ohranil red in harmonija. Adam in Eva bi lahko poučevala in vzgojila svoje otroke tako, da bi tudi oni bili Bogu v čast.
»DREVO SPOZNANJA«
12. Kakšno upanje sta imela Adam in Eva po 1. Mojzesovi 2:17?
12 Bog je Adamu dovolil jesti z vsakega drevesa v vrtu, izvzemši z drevesa spoznanja dobrega in hudega. (1. Mojzesova 2:17) Pred prvim človeškim parom in njegovim potomstvom je bilo večno življenje, vendar pod pogojem poslušnosti. Adamovo nespoštovanje in neposlušnost Bogu, bi osramotilo vso Božjo družino v nebesih in na Zemlji.
13., 14. a) Zakaj bi bilo povsem pravilno, da je Adam bil poslušen Bogu? b) Česa Adam ni naredil kljub vsem dobrim stvarem, ki jih je imel, in kakšno stališče je razvil?
13 Bog je dal Adamu vse, kar je potreboval, da bi užival življenje. Adam ni sam ustvaril Zemlje, ki je rodila toliko dobre hrane. Ni ustvaril svoje lepe tovarišice Eve, tudi ni sam ustvaril svojega telesa, opremljenega s sposobnostmi, da lahko uživa, kar mu je bilo na razpolago. Toda čeprav je Adam ljubil lepo življenje, ki mu ga je dobrotljivo omogočil Bog, mu ni ostal poslušen.
14 Očitno je Adam postavil svoje dozdevne interese pred zahteve svojega nebeškega Očeta. Bolj je mislil na svoje trenutne želje kakor na Božjo družino in na potomstvo, ki ga bo imel. Celo nepopolni ljudje prezirajo moža, ki izda svojo družino in svoje lastne otroke proda v sužnost in smrt. Ravno to pa je naredil Adam. (Rimljanom 7:14)
15., 16. a) Je bilo drevo »spoznanja dobrega in hudega« dobesedno drevo? b) Kakšna nadaljnja vprašanja se pojavijo glede tega drevesa?
15 Kakšen je bil Adamov greh? Bil je v zvezi z »drevesom spoznanja dobrega in hudega«. O tem drevesu je nastalo veliko ugibanj. Je bilo to stvarno drevo? Kaj je bilo »spoznanje« in kaj »dobro in hudo«? Zakaj je Bog sploh zasadil v vrt takšno drevo?
16 Biblija pokazuje, da je bilo to resnično drevo, ker o njem govori kot o enem izmed rodovitnih dreves v vrtu. (1. Mojzesova 2:9) Kaj je bilo »spoznanje«, ki ga je drevo predstavljalo? V katoliški Jeruzalemski Bibliji je v opombi k 1. Mojzesovi 2:17 primeren komentar:
17. Kaj je bilo po opombi v katoliški Jeruzalemski Bibliji »spoznanje«, ki ga je drevo ponazarjalo?
17 »To spoznanje je prednost, ki si jo je pridržal Bog in ki si ga je človek prisvojil z grehom, (Genesis) 3:5, 22. Zato to ne pomeni vsevednosti, ki je padli človek nima, niti ni to moralna sposobnost razločevanja, ki jo je pred tem človek že imel in katere Bog svojim razumnim stvarjenjem ne more odreči. To je bila (moč) odločanja o tem, kaj je dobro in kaj slabo, in temu odgovarjajoče postopati, zahteva torej moralno samostojnost, s katero človek odklanja svoj status stvarjenja. Prvi greh je bil napad na Božjo suverenost, to je bil greh zaradi ponosa.«
18. a) Kaj je predstavljalo drevo? b) Kakšno odločitev je moral narediti popolni človek, preden je grešil tako, da je jedel od »drevesa spoznanja«?
18 Drevo je bilo torej simbol za mejo — obseg — ali omejitev področja, lastnega človeku. Bilo je pravilno in primerno, da, celo nujno, da je Bog Adama poučil o tej omejitvi. Če bi kot popoln človek jedel s tega drevesa, bi morala biti to dobro premišljena odločitev njegove lastne volje. Vnaprej bi se odločil, da se odreka podložitve Božji vladavini, hodi po lastnih poteh in dela, kar bi bilo po njegovih lastnih odločitvah »dobro« ali »slabo«.
IZZIVANJE BOŽJE SUVERENOSTI
19. Kaj je Adamov namerni greh prinesel njemu in njegovim otrokom v soglasju s temeljnim načelom iz Rimljanom 1:28?
19 Tako je človek postal neodvisen od Boga. Bog Adamu ni preprečil izvajanja lastne volje. Toda Adamova napačna odločitev je njemu in njegovim otrokom prinesla vse mogoče tegobe, za ljudi nerešljive težave. (Rimljanom 1:28)
20. Zakaj je Adamovo napačno postopanje povzročilo vprašanje, ki je zadevalo vse človeštvo?
20 Razen tega je bilo to več kot le vprašanje upora Adama in njegove žene. Z uporom zemeljskega Božjega Sina je povzročil vprašanje: Ali bo sploh kdo iz zemeljske Božje družine ostal po lastni volji zvest Božji vladavini? Ali bo ostal zvest Bogu pod pritiskom ali skušnjavo, da si z neposlušnostjo pridobi prednosti? Zato bi morala vsa Božja stvarjenja v nebesih in na Zemlji dvomiti v čistost in zvestobo vsakega človeka, ki se bo še rodil.
21. Kakšno sporno vprašanje, ki je bilo daleč pomembnejše od vprašanja čistosti človeka, je povzročil Adamov greh?
21 Kakor so pokazali dogodki približno 2 500 let pozneje, je bilo to vprašanje podrejenega ali drugotnega pomena, če ga primerjamo z veliko pomembnejšim vprašanjem — vprašanjem izzivanja pravnoveljavnosti Božje suverenosti ali Božje vladavine. Ilustracijo spornega vprašanja najdemo v dogodkih, ki so se zgodili možu po imenu Job; poročilo o njem je ohranjeno v našo korist.
22. Kako Jobova knjiga pokazuje, da se je oporekalo čistosti in zvestobi vsakega človeka?
22 Knjiga Joba nam odkriva, da je z izzivanjem začel Božji angel v nebesih. Pojavil se je pred Najvišjim in nesramno obdolžil pred Bogom predanega služabnika Joba, ker je rekel, da Jobova zvestoba do Boga temelji samo na sebičnosti. Bog je temu duhovnemu sinu dovolil Joba hudo preizkusiti. Čeprav se je Job v teh preizkušnjah izkazal zvestega, ga je ta upornik še vedno obtoževal, da ima slabo srce. Jehova mu je rekel: »Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega; in še se drži popolnosti (čistosti, zvestobe do Boga) svoje! Ti pa si me nadražil zoper njega, da ga uničim brez vzroka.« Angel mu je odgovoril: »Kožo za kožo, in vse, kar človek ima, da za življenje svoje. Pa le iztegni roko svojo in se dotakni njegovega okostja in mesa, gotovo se ti v obraz tebe odreče!« (Job 2:2—5)
23. Kakšen je bil za Joba izid, ker je kljub hudemu trpljenju ostal zvest?
23 Bog je dopustil, da je bil Job preizkušen, vedel je, da bo ostal zvest. In Job, s tem, da je moral nekaj časa zelo trpeti, dejansko ni ničesar izgubil. Na koncu preizkušnje je Bog nagradil Joba z večjim bogastvom, kot ga je imel prej, in poklonil mu je še nadaljnjih 140 let življenja. (Job 42:12—16; primerjaj Hebrejcem 11:6.)
24. a) Kdo je bil dejansko pobudnik in zagovornik upora proti Bogu? b) Ali to opravičuje Adama in Evo?
24 Ta bežen pogled v nevidne nebeške dogodke nam pomaga spoznati pravi vzrok, zakaj Bog dopušča zlo. Angel, ki je izzval Boga, in ki je znan kot satan, hudič, je bil dejanski pobudnik upora. Kljub temu je prvi človeški par, ki je stopil na stran satana, ko je ta prvič sprožil sporno vprašanje, namenoma grešil, za kar ni bilo opravičila.
25., 26. a) Ali je Bog Adama nepripravljenega izpostavil napadu satana, hudiča, ko je ta napadel Adamovo zvestobo do Boga? b) Na kaj je računal satan, ko se je lotil Eve?
25 Bog je dal Adamu dovolj navodil in priložnosti, da se popolnoma izšola, da bi bil lojalen Bogu, ker Bog ne bi nikoli enega svojih služabnikov nezaščitenega izpostavil napadu. (1. Korinčanom 10:13) Zato bi bil Adam, ki je lahko svobodno uporabljal svojo voljo, mogel ostati zvest in lojalen. Takrat ni bilo nobenih faktorjev izven njegove kontrole, ki bi ga navedli na greh, kakor je danes z nepopolnimi ljudmi. Grešil je popolnoma prostovoljno in premišljeno.
26 Vseeno je Božji nasprotnik, uporni Božji sin, iskal priložnost, da zaneti upor v vesolju. Želel je uporabiti Adama in Evo kot orodje, da bi zanetil dvom v Božjo vladavino. Biblijsko poročilo nam pove, kako se je lotil prve žene. Satan je bil prepričan, da bo na Adama lažje izvajal večji pritisk, če bo Evo že imel v rokah.
UPOR PROTI BOGU
27. Odkod vemo, da je bila kača, ki je govorila Evi, v resnici samo orodje satana?
27 Kako pa se je pravzaprav začelo izpodbijanje Božje vladavine, kot si je zamislil satan? Biblijsko poročilo pove, da je Evi govorila ena nižjih živali, kača. Seveda nobena žival sama po sebi ne more govoriti. V resnici je govoril satan, hudič, ki je za to uporabil kačo. Zaradi te prevare s kačo ga je Bog imenoval »stara kača (slepar)«. (Razodetje 12:9) Jezus je pojasnil, da je satan pobudnik izpodbijanja Božje suverenosti, ko je rekel, da je satan »oče laži« in ubijalec od začetka svoje uporne poti v Edenu. (Janez 8:44) Biblijsko poročilo o prvi laži in uporu se glasi:
28. Po poročilu iz 1. Mojzesova 3:1—5: a) Kako je satan v svojem vprašanju Evi namignil, da ji Bog odteguje nekaj, do česar ima pravico? b) Ali Eva ni poznala Božje zapovedi, da ne sme jesti z »drevesa življenja«?
28 »Kača je bila bolj prekanjena kot vse živali polja, ki »jih je Jehova Bog naredil. Rekla je ženi: ‚Ali je res Bog rekel, da ne jejta od vseh dreves v vrtu?‘ Žena je odgovorila kači: ‚Od sadu dreves v vrtu jeva. Le o sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: ‚Od tega ne jejta, tudi ne dotikajta se ga, da ne umrjeta!‘ Kača pa je ženi dejala: ‚Nikakor ne bosta umrla. Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo.‘« (1. Mojzesova 3:1—5, EI)
29., 30. Kako je gledala Eva na sadove »drevesa spoznanja«, preden jo je satan nalagal, in kako potem?
29 Do takrat je žena poslušala zapoved, naj ne je z »drevesa spoznanja«, na katerega se je sklicevala kača. Imela je raznovrstno hrano in ni trpela pomanjkanja. Vedela je, da bi imelo uživanje sadu s tega drevesa hude posledice, toda ne zato, ker bi bilo sadje strupeno, temveč ker je Bog rekel, da bo uživanje tega sadu prineslo smrtno obsodbo. Če se nekdo sprehaja po gozdu in vidi določene rastline, kakor na primer strupeni bršljan, ali določena drevesa, ki imajo strupen sad, ali ga bodo zapeljale, da se jih dotika, utrga in je? Gotovo ne. Tako je bilo z Evo. Toda s satanovo lažjo jo je drevo vabilo. Verjela je njegovim besedam, izgovorjenim po kači, namesto besedam svojega Stvarnika. Takole beremo:
30 »Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla.« (1. Mojzesova 3:6)
EVA ZAPELJANA
31. Kaj si je morda mislila Eva, ko jo je kača ogovorila?
31 Zakaj se Eva, ko je kača nenadoma spregovorila z njo, ni prestrašila in zbežala? Tega nam Biblija ne pove. Možno je, da je Eva videla kačo na drevesu in da so njeni gibi pritegnili njeno pozornost. Vedela je, da je kača zelo oprezna žival. Zato se ji je morda zdela zelo modra, in ko je spregovorila, si je morda Eva mislila, da poseduje kača posebno modrost.
32., 33. a) Kakšno svobodo je menila dobiti Eva z uživanjem sadu? b) Zakaj je Eva, ker je postopala brez moža, dejansko izgubila svojo prostost?
32 Karkoli že, laž, izgovorjena po tej živali, je Evo prepričala, da ne bo umrla, če bo jedla sad. Namesto tega je verjela, da lahko pridobi posebno moč — da bo kakor Bog, svobodna in samostojna pri odločanju, kakšno pot naj ubere. Od nikogar ne bo odvisna in nikomur podrejena. Brez dvoma se je odrekla tudi podložitvi svojemu možu, ki ji je pojasnil Božjo zapoved. Vzela je sad, ne da bi se prej posvetovala z njim.
33 Iz tega razloga je apostol Pavel poudarjal podložnost krščanskih žena. Pojasnil je, da je Eva prepričana, da bo dosegla popolno samostojnost, naredila ravno nasprotno in si nakopala največje težave. Poskusila je narediti nekaj, česar ni bila sposobna. Pavel je pisal: »Adam ni bil prevaran, žena pa je prevarana padla v pregreho.« (1. Timoteju 2:11—14)
ADAM JE IMEL PREMALO VERE
34., 35. a) Zakaj se je Adam, ki ni bil zapeljan, priključil uporu? b) Zakaj je bil problem, ki se je pojavil z Evinim grehom, večji od vsakdanjih problemov v zvezi z negovanjem Edena in s čim je Adam pokazal slabo vero?
34 Če Adam ni bil prevaran, kaj ga je navedlo, da se je v uporu pridružil svoji ženi? Dopustil je, da je bila njegova zahteva oziroma poželenje do žene važnejše kot njegov odnos do Boga. Zato je, ko je videl svojo ženo, vzel od nje ta sad. (1. Mojzesova 3:6)
35 Biblija ne poroča, kaj sta se Adam in Eva pogovarjala, toda očitno se je Adam nenadoma soočil s resnim problemom. Adam je morda že imel probleme v zvezi z vladanjem nad živalmi in obdelovanjem vrta, toda ta situacija z Evo je bilo nekaj, kar ga je zadelo naravnost v srce in preizkušalo njegovo lojalnost. Morda se je čudil: ‚Zakaj se je morala ta stvar zgoditi tako nenadoma in me prizadeti sredi srečnega življenja? Zakaj je Bog to dopustil?‘ Njegova vera v Boga je bila preizkušena. Moral bi bil bolj ljubiti Boga in moral bi bil vedeti, da mu bo Bog pomagal. (Psalm 34:15)
36., 37. a) Kaj pokaže, da Adamu ni manjkalo samo vere, temveč se je poskušal še opravičevati? b) Ali je bil polno odgovoren za svoj upor?
36 Gotovo bi Bog svojemu sinu Adamu pomagal, če bi mu bil ostal lojalen. Stvari bi bil izpeljal v Adamovo največje zadovoljstvo. (Primerjaj Psalm 22:4, 5.) Toda Adam ni pokazal takšne vere. Razen tega se je poskusil še opravičevati, in je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem.« (1. Mojzesova 3:12)
37 Adam je s samoopravičevanjem zvalil krivdo na svojo ženo. Toda Adam je nosil polno odgovornost, in ker je bil glava svoji ženi, je Bog to z njim osebno obravnaval. Adam si je zaslužil kazen. Dejansko je ubral pot, opisano v Jakobu 1:13—15 (EI):
38. Kako je v Jakobu 1:13—15 pojasnjeno, da lahko grešita tudi popolna človeka, kakršna sta bila Adam in Eva?
38 »Nihče naj v skušnjavi ne govori: ‚Bog me skuša.‘ Zakaj Bog ne more biti skušan k hudemu in sam ne skuša nikogar. Vsak pa je skušan po lastnem poželenju, ki ga vleče in vabi; ko pa je poželenje spočelo, rodi greh, greh pa, ko je storjen, rodi smrt.«
OŠKODOVANO JE VSE ČLOVEŠTVO
39. a) V katerem smislu je Adam umrl »tistega dne«, ko je grešil? (1. Mojzesova 2:17) b) Kako je izguba njegovega odnosa z Bogom (duhovnosti) delovala na njegovo telo in na njegove potomce?
39 Tako je Adam postal grešnik. Smisel hebrejske besede za »greh« je ‚zgrešiti cilj‘. Ni več odgovarjal popolnim merilom. Tistega dne je umrl duhovno in pričel je umirati tudi telesno. Adam je imel sedaj pomanjkljivost, bil je moralno slab. To je učinkovalo tudi na njegovo telo, ker »želo smrti je greh«. (1. Korinčanom 15:56) Ker je bil Adamov odnos z Bogom (njegova duhovnost) porušen, je bilo njegovo razmišljanje spravljeno iz ravnotežja, in to je prispevalo k neuravnovešenosti in poslabšanju telesnih funkcij. Adam je moral umreti. (1. Mojzesova 3:19) Svojim otrokom ni mogel dati v dediščino niti moralne niti telesne popolnosti, ker obojega ni več imel. Zato so se »vsi pregrešili ter nimajo slave Božje«, ki jo je nekoč odseval Adam s svojo popolnostjo. (Rimljanom 3:23)
40. a) Zakaj je Bog Jehova Adama zatem, ko je zagrešil, izgnal iz Edenskega vrta? b) Kakšen podoben ukrep podvzame danes krščanska skupščina, kakor pokazuje pismo 1. Korinčanom 5:11—13?
40 Ker je bil grešnik, Adam ni imel več pravice, družiti se z Bogom Jehovo. Ni imel več pravice, živeti v rajskem vrtu. Bog je tedaj očitno govoril s svojim prvorojenim nebeškim Sinom. Ta Sin je sodeloval z Jehovo pri ustvarjanju. (Kološanom 1:13, 15, 17) Jehova je rekel: »‚Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, ker pozna dobro in hudo. Da zdaj le ne iztegne svoje roke ter ne vzame tudi od drevesa življenja, da bi jedel in živel vekomaj!‘ Zato ga je odpravil Jehova Bog iz edenskega vrta, da bi obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet.« (1. Mojzesova 3:22, 23, EI) Podobno tudi danes Sveto pismo zapoveduje, da mora biti hudoben ali nemoralen človek, ki se ne kesa, odstranjen iz krščanske skupščine. (1. Korinčanom 5:11—13)
41. Ali je nekdo upravičen vsa svoja dejanja pripisati dejstvu, da so slabosti podedovane? (Rimljanom 3:23; 5:12)
41 Kaj je vse to pomenilo za človeški rod? Podedovano slabost. Vendar ne more nihče vse slabo, kar dela, upravičeno pripisati tem okoliščinam, ker v resnici vsi včasih tudi namenoma grešijo, in za to so sami odgovorni. Greh se je toliko razširil med človeškim rodom, da je njegova skrajna hudobnost — z vsem trpljenjem in bridkostmi, ki jih prinaša s seboj — postala očitna vsem. Greh je kakor kralj prevladal nad človeštvom in prežel skoraj vse misli in dejanja ljudi; povsod je ukoreninjena sebičnost. (Rimljanom 5:14)
BOŽJI ODGOVOR NA IZZIVANJE
42. a) V kaj se je dvomilo v zvezi z Božjo vladavino ali suverenostjo? b) Kaj je v zvezi s tem trdil satan?
42 K sreči Bog zaradi svoje nezaslužene dobrote in ljubezni do človeškega rodu ni zapustil, tako da bi počasi izumrl. Vseeno premisli sedaj, v kakšnem položaju je bil Bog: dvomilo se je v njegovo vladavino in suverenost, v pravnoveljavnost, pravičnost in zaslužnost. Satan je trdil, da Jehova ne vlada z ljubeznijo. Trdil je tudi, da mu Božja razumna stvarjenja niso poslušna iz ljubezni do njegove vladavine in da bi ji zato dajali prednost pred vsako drugo. Vztrajal je pri tem, da se Božjo suverenost zastopa samo zato, ker Bog tiste, ki so mu poslušni, bogato nagradi — tako da dejansko vlada na osnovi podkupovanja. (Job 1:9—11) Razen tega je satan obtožil Boga, da svojim stvarjenjem odteza nekaj, do česar imajo pravico, na primer, popolno neodvisnost od njega; pravico, ravnati tako, kakor jim ugaja. (1. Mojzesova 3:5)
43. Zakaj Vsemogočni Bog ni takoj uničil satana, temveč je nekaj časa dopustil zlo?
43 Bog je vedel, da je njegova vladavina pravična. Lahko bi satana takoj uničil, toda s tem sporno vprašanje ne bi bilo pojasnjeno. Satanovo izzivanje ali sporno vprašanje, ki sta ga podpirala Adam in Eva, ni obrekovalo samo Božjega imena in način vladanja, temveč je metalo senco na ime vseh inteligentnih oseb v vesolju. Zato je Bog zaradi lastnega imena kot kralja in tudi zaradi cele družine zvestih oseb, ki so takrat živele ali bodo živele še v prihodnosti, v omejenem času dopustil zlo.
44. a) Ali bi mi danes živeli, če bi Bog Adama in Evo takoj usmrtil? b) Kakšno zaupanje je Bog imel v ljudi, ki se še niso rodili, in ali je bilo to zaupanje upravičeno?
44 Če bi Bog Adama in Evo takoj usmrtil, se nihče od nas ne bi rodil. Čeprav sta postala Adam in Eva hudobna, je Bog vedel, da ne bodo vsi njuni potomci takšni. Mnogi bodo služili Bogu kljub vsem preizkušnjam, ki bi jih satan privedel nadnje. Bog je zato pustil satana, nezakoniteža, pri življenju in dovolil, da sta Adam in Eva imela otroke. Mnogi njuni potomci so se izkazali zveste, kar dokazuje biblijsko poročilo. (Hebrejcem 11. poglavje)
45. a) Kdo najdlje trpi, ker Bog dopušča zlo? b) Kdo ima v resnici korist od tega, da Bog do določenega časa dopušča zlo?
45 Kljub neugodnim okoliščinam je imela večina ljudi srečo, da so do neke mere uživali v življenju. Dejansko je le malo ljudi razmeroma velik del svojega življenja trpelo. Kljub vsej trdoti je zato večina ljudi veselih, ker so se rodili. Bog Jehova prenaša zlo in gleda muke in trpljenje že približno 6000 let, in je kot Oče svoje vesoljne družine zaradi tega zelo žalosten. (Primerjaj Psalm 78:40.) Ob vsakem času je bil sposoben ustaviti zlobnost, toda zadrževal se je zaradi določenega cilja, in sicer ne v lastno korist, temveč v korist razumnih stvarjenj v vsem vesolju, tako danes, kakor v prihodnosti. (Lukež 18:7, 8; Job 35:6—8) Svetovna zgodovina in Biblija pokazujeta, da je blizu čas, ko bo sporno vprašanje dokončno rešeno.
46. Kakšna bo korist, ko bo sporno vprašanje glede Božje vladavine popolnoma rešeno, čeprav je bilo za to potrebnih približno 6000 let?
46 Bog ima pravni razlog za svoje postopanje. Naslednji primer bo to pokazal: če je neki sodni primer prišel do najvišjega sodišča dežele in so tam primer izdatno obravnavali in nato odločili, je to precendenčen primer odločanja o podobnih primerih v prihodnje. Tako bo tudi vesoljno sporno vprašanje, ki ga bo pojasnilo najvišje sodišče v nebesih, služilo kot precendenčen primer. Bog ne bo nikoli več dopustil, da bi zlo s spremljajočim trpljenjem vznemirjalo vesolje. Vpogled v Jehovino sodišče nam daje Daniel 7:9, 10.
47. Za kaj je poskrbel Bog poleg tega, da bo pojasnil vesoljno sporno vprašanje glede pravnoveljavnosti njegove suverenosti?
47 Bog torej dopušča zlo in trpljenje, da bi se pojasnilo sporno vprašanje glede njegove vesoljne suverenosti. V zvezi s pojasnilom tega spornega vprašanja je Bog tudi poskrbel za določeno pripravo za osvoboditev človeškega rodu iz njegovega žalostnega stanja. Ta priprava bo izbrisala vso škodo, ki je bila povzročena z grehom, ko je ta kot kralj vladal nad človeštvom. Ta Božja priprava bo zanimiv predmet našega obravnavanja v šestem poglavju.
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 50]
S pomočjo Božjih napotkov se je Adam naučil, kako upravljati živalim.
[Slika na strani 61]
Če je sodni proces pošten, bo sodba pravična. Podobno bo takrat, ko bo višje sodišče v nebesih razrešilo vesoljno sporno vprašanje; to bo koristilo vsemu stvarstvu.
