Poglavje 73

”Bližnji“ Samarijan

JEZUS se morda ravno mudi blizu Betanije, vasi, ki je kakšne tri kilometre oddaljena od Jeruzalema. Pa se mu približa neki pismouk, učitelj Mojzesove postave, in ga povpraša: ”Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?“

Jezus zasluti, da ga učeni postavoznanec ne sprašuje samo zato, ker bi rad kaj zvedel, ampak zato, ker ga hoče skušati. Morda hoče Jezusa speljati, da bi z odgovorom kako užalil tankočutne Jude. Zato ga Jezus pripravi, da se o stvari izreče kar sam. Vpraša ga namreč: ”Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?“

Postavnik odgovori nenavadno pronicljivo, navede namreč odlomka iz Božjih zakonov v 5. Mojzesovi knjigi 6:5 in 3. Mojzesovi 19:18: ”Ljubi Gospoda [Jehova], svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.“

”Prav si odgovoril,“ mu reče Jezus, ”tako delaj in boš živel.“

Postavnik pa ni zadovoljen. Jezusov odgovor se mu zdi preveč nedoločen. Rad bi, da mu Jezus pritrdi, da misli prav in da je res pravičen do vseh. Zato ne odneha: ”In kdo je moj bližnji?“

Judje menijo, da lahko izraz ”bližnji“ velja samo za judovske rojake, kot bi se to dalo razbirati iz sobesedila 3. Mojzesove knjige 19:18. Konec koncev nekoč pozneje celo apostol Peter izjavi: ”Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu.“ Zato je judovski pismouk, morda pa tudi Jezusovi učenci, prepričan, da je prav, če si dober samo do Judov, ker po njihovem Nejudje sploh niso njihovi bližnji.

Kako naj jim Jezus poravna poglede, ne da bi poslušalce pri tem užalil? Pove jim zgodbo, ki morda temelji na resničnem dogodku. ”Neki človek [Jud],“ začne Jezus, ”je šel iz Jeruzalema v Jêriho in je padel med razbojnike. Ti so ga oropali, pretepli do krvi, pustili napol mrtvega in odšli.“

”Primerilo se je,“ nadaljuje Jezus, ”da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel mimo. Do njega je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.“

V Jerihi živi mnogo duhovnikov in njihovih tempeljskih pomočnikov, levitov; od jeruzalemskega templja, kjer strežejo, pelje nevarna, 23 kilometrov dolga pot, ki se spusti kar 900 metrov niže. Vsak bi mislil, da bosta duhovnik in levit pomagala Judu v nesreči. Pa mu ne. Zato pa mu pomaga Samarijan. In Judje Samarijane tako zelo črtijo, da so Jezusa še pred kratkim sredi najhujšega žaljenja ozmerjali s ’Samarijanom‘.

Kaj torej naredi Samarijan, da bi Judu pomagal? ”Stopil je k njemu,“ reče Jezus, ”zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Drugi dan je vzel dva denarja [približno dvodnevni zaslužek], ju dal gostilničarju in rekel: ’Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‘“

Ob koncu zgodbe Jezus vpraša učitelja postave: ”Kateri od teh treh, se ti zdi, je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?“

Učenemu možu kar ne gre z jezika, da bi kaj dobrega prisodil Samarijanu, zato reče kar: ”Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.“

”Pojdi in tudi ti tako delaj!“ zaključi Jezus.

Če bi Jezus postavoznancu rekel kar naravnost, da so tudi Nejudje njegovi bližnji, ta o tem ne bi hotel nič slišati, za povrh pa bi z njim potegnila še večina teh, ki razpravo poslušajo. Po tej zgodbi, ki bi jo lahko napisalo življenje samo, pa ne more nihče spodbijati, da so naši bližnji tudi drugi ljudje, ne samo tisti, s katerimi smo iste narodnosti ali rase. Jezus že ve, kako je treba učiti ljudi. Luka 10:25-37; Apostolska dela 10:28; Janez 4:9; 8:48

▪ Kaj učitelj postave vpraša Jezusa in čemu ga najbrž to sprašuje?

▪ Kdo so za Jude njihovi bližnji in zakaj si lahko mislimo, da so celo učenci mislili tako?

▪ Kako Jezus dopove, kaj je v tej zadevi prav, ne da bi mu pismouk mogel kaj oporekati?