Poglavje 85

Išče, kar se je izgubilo

JEZUS bi rad poiskal ljudi, ki bi hoteli ponižno služiti Bogu. Zato išče in pripoveduje vsem o Kraljestvu, celo razvpitim grešnikom. In taki se mu zdaj približajo, da bi ga poslušali.

Ko to vidijo farizeji in pismouki, grajajo Jezusa, ker se druži z ljudmi, ki so po njihovem ničvredneži. Godrnjajo, češ: ”Ta sprejema grešnike in jé z njimi.“ Njim je to pač daleč pod častjo! Farizeji in pismouki namreč s preprostim ljudstvom delajo kot z navadnim gnojem, sodrgo pač. Zanje imajo v hebrejščini celo zaničljivko, am ha-arec, namreč ”ljudstvo dežele [zemlje]“.

Jezus pa nasprotno z vsemi ravna spoštljivo, z dobroto in sočutjem. Zato ga mnogi od teh malih ljudi, tudi taki, ki jih vse pozna kot kršilce postave, tako radi poslušajo. Kaj naj si potem mislimo o očitkih farizejev, češ da se Jezus preveč trudi za te, po njihovem, nevredneže?

Jezus na te očitke odgovori s prispodobo. Pripoveduje pa iz zornega kota farizejev, češ, oni so pravični in na varnem v Božji staji, ničvredni am ha-arec pa so zašli in so izgubljeni. In jih vpraša:

”Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa eno od njih izgubi, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, sliši prijatelje in sosede in jim pravi: ’Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki se je zgubila.‘“

Potem pa Jezus zgodbo naobrne, namreč: ”Povem vam: prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.“

Farizeji se imajo za pravične in torej kot da ne potrebujejo spreobrnjenja. Ko jih je dve leti pred tem nekaj očitalo Jezusu, češ da jé s cestninarji in grešniki, jim je povedal: ”Nisem . . . prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.“ Samopravičnih farizejev, ki še tega ne vidijo, da bi se morali spreobrniti, ni v nebesih nihče vesel. Veseli pa so v dno srca skesanih grešnikov.

Da bi še enkrat poudaril, da je res pravo veselje, če se spreobrnejo izgubljeni grešniki, Jezus pove še eno priliko. Takole: ”Katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge luči in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ’Veselite se z menoj, ker sem našla drahmo, ki sem jo zgubila.‘“

Jezus potem zgodbo podobno naobrne. Reče namreč: ”Povem vam: prav táko veselje bo vpričo božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.“

Ta ljubeča skrb Božjih angelov za izgubljene grešnike, ki so jih spet našli, je res nekaj posebnega! Sploh pa še, če pomislimo, da ti nekoč prezrti in zaničevani am ha-arec smejo naposled upati, da bodo postali udje Božjega nebeškega kraljestva. Nazadnje pridejo v nebesih do položaja, ki je še višji od angelov! Vendar jim angeli tega prav nič ne zavidajo, saj so ti grešni ljudje v življenju doživeli in premagali marsikaj takega, da bodo zares zmožni, sočutni in usmiljeni kralji in duhovniki v nebesih. Luka 15:1-10; Matej 9:13; 1. Korinčanom 6:2, 3; Razodetje 20:6

▪ Zakaj se Jezus druži z ljudmi, ki jih poznajo kot grešnike, in kaj mu zato farizeji očitajo?

▪ Kako gledajo farizeji na preprosto ljudstvo?

▪ Kateri dve priliki pove Jezus in kaj se lahko iz njiju naučimo?

▪ Zakaj je veselje angelov nekaj posebnega?