Poglavje 54

Jezus — ”pravi kruh iz nebes“

MINULI dan je bil resnično poln dogodkov. Jezus je čudežno nahranil na tisoče ljudi in nato ubežal njihovemu poskusu, da bi ga postavili za kralja. Tisto noč je prehodil razburkano Galilejsko jezero; rešil je Petra, ki se je že utapljal, ko je hodil po razburkani vodi; umiril je valove in obvaroval učence brodoloma.

Zdaj ga ljudje, ki jih je čudežno nahranil severovzhodno od Galilejskega jezera, najdejo blizu Kafarnauma in ga sprašujejo: ”Kdaj si prišel sém?“ Jezus jih pograja in jim reče, da ga iščejo samo zato, ker pričakujejo, da se bodo spet zastonj najedli. Potrka jim na srce, naj se nikakor ne trudijo za minljivo jed, temveč za jed, ki bo ostala za večno življenje. In ljudje ga vprašajo: ”Kaj naj storimo, da bomo delali božja dela?“

Jezus jim navede samo eno delo, ki je vredno bolj ko vse drugo. ”Božje delo je to,“ pojasni, ”da verujete v tistega, ki ga je on poslal.“

Vendar ljudje v Jezusa kljub vsem čudežem, ki jih je storil, ne verujejo. Po vsem tem ga še vedno nejeverno sprašujejo: ”Kakšno znamenje boš torej naredil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ’Kruh iz nebes jim je dal jesti.‘“

V odgovor na zahtevo po znamenju jim Jezus jasno in glasno pove, od koga prihaja čudežna hrana: ”Ni vam dal Mojzes kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.“

”Gospod,“ mu rečejo, ljudje, ”vselej nam daj tega kruha!“

”Jaz sem kruh življenja,“ pojasni Jezus. ”Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi dá Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, ker nisem prišel iz nebes, da bi spolnjeval svojo voljo, marveč voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, marveč jih obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, večno življenje.“

Tedaj pričnejo Judje godrnjati, ker je Jezus rekel: ”Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes.“ V njem ne vidijo nič več kot sina človeških staršev, in zato ugovarjajo podobno kot Nazarečani: ”Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in njegovo mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ’Iz nebes sem prišel.‘”

”Ne godrnjajte med seboj!“ jim reče Jezus. ”Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ’Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‘ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu dá poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta; samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično vam povem: kdor veruje, ima večno življenje.“

Potem pa Jezus še ponovi: ”Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki ga uživa, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé ta kruh, bo živel vekomaj.“ Pač, vera v Jezusa, ki ga je poslal Bog, lahko ljudem omogoči večno življenje. Nobena mana niti kakšna druga vrsta kruha ne more povzročiti kaj takega!

Razprava o kruhu iz nebes se je očitno pričela nedolgo zatem, ko so ljudje našli Jezusa blizu Kafarnauma. Toda razprava se nadaljuje in doseže vrhunec kasneje, ko Jezus poučuje v kafarnaumski sinagogi. Janez 6:25-51, 59; Psalm 78:24; Izaija 54:13; Matej 13:55-57

▪ Kaj se zgodi, preden Jezus prične govoriti o kruhu iz nebes?

▪ Zakaj je zahteva po znamenju povsem neprimerna glede na to, kar je Jezus storil pred tem?

▪ Zakaj Judje godrnjajo ob Jezusovi trditvi, da je pravi kruh iz nebes?

▪ Kje se je odvijal pogovor o kruhu iz nebes?