Poglavje 116

Jezus pripravi apostole na svoj odhod

SPOMINSKA večerja se konča, toda apostoli so še vedno v zgornji izbi. Kljub temu, da bo Jezus kmalu odšel, mora apostolom povedati še veliko stvari. ”Vaše srce naj se ne vznemirja,“ jih tolaži. ”Verujte v Boga,“ doda pa še ”in vame verujte!“

”V hiši mojega očeta je veliko bivališč,“ nadaljuje Jezus, ”odhajam, da vam pripravim prostor. . .,da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In za pot tja, kamor grem, veste.“ Apostoli ne razumejo, da Jezus govori o odhodu v nebesa, zato Tomaž vpraša: ”Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli vedeti za pot?“

”Jaz sem pot, resnica in življenje,“ mu odvrne Jezus. Da, če sprejmemo Jezusa in posnemamo njegovo življenje, lahko vstopimo v nebeško hišo njegovega Očeta. Kajti Jezus pojasni: ”Nihče ne pride k Očetu razen po meni.“

”Gospod pokaži nam Očeta,“ ga prosi Filip, ”in zadosti nam bo.“ Filip očitno želi, da bi jim Jezus dal viden dokaz o Bogu, tako kot so ga v starih časih v videnjih dobili Mojzes, Elija in Izaija. Vendar jim Jezus pojasni, da imajo oni sedaj nekaj mnogo boljšega od takih videnj: ”Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta.“

Jezus Očetovo osebnost zrcali tako popolnoma, da življenje z njim ali njegovo opazovanje pomeni skoraj toliko, kot bi videli Očeta. Vendar je Oče večji od sina, kar Jezus prizna: ”Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe.“ Tako vso čast za svoje nauke dá svojemu Očetu.

Kako poživljajoče mora biti za apostole, ko jim Jezus reče: ”Kdor veruje vame, bo dela, ki jih opravljam, opravljal tudi sam in še večja kot ta bo opravljal.“ Jezus s tem ne misli, da bodo njegovi sledilci imeli večjo čudežno moč kot on. Ne, hoče le reči, da bodo oznanjevali dlje časa na mnogo večjem področju in mnogo več ljudem.

Po svojem odhodu Jezus svojih učencev ne bo zapustil. ”Karkoli boste prosili v mojem imenu,“ jim obljubi, ”bom storil“. Dalje pa reče: ”Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo za vedno ostal pri vas: Duha resnice.“ Kasneje, po vnebohodu, Jezus na svoje učence tudi res izlije svetega duha, tega drugega tolažnika.

Jezusov odhod se bliža, saj reče: ”Še malo in svet me ne bo več videl.“ Jezus bo namreč spet duhovno stvarjenje, ki ga ne more videti noben človek. Toda Jezus svojim zvestim apostolom spet obljubi: ”Vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi.“ Pač, ne samo, da se jim bo Jezus po svojem vstajenju pokazal v človeški obliki, temveč bo tudi njih same ob svojem času obudil v nebeško življenje, kot duhovna stvarjenja.

Jezus jim tedaj poda preprosto pravilo: ”Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi; kdor pa me ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.“

Tukaj ga prekine apostol Juda, ki mu pravijo tudi Tadej: ”Gospod, kako to, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?“

”Če me kdo ljubi,“ odvrne Jezus, ”se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. . . . Kdor pa me ne ljubi, se ne drži mojih besed.“ Svet se seveda za Jezusove nauke ne meni, zato se mu ne razodene.

Med svojo zemeljsko službo je Jezus svoje apostole naučil marsičesa. Kako si bodo vse zapomnili, zlasti še, ker še do zdaj toliko vsega niso dojeli? Na srečo jim Jezus obljubi: ”A Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.“

Jezus jih ponovno potolaži, ko reče: ”Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. . . . Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.“ On sicer odhaja, vendar kot razloži: ”Če bi me ljubili, bi se veselili, da grem k Očetu, ker je Oče večji od mene.“

Jezusu ostane le še nekaj časa za apostole. ”Ne bom več veliko govoril z vami,“ reče, ”kajti prihaja vladar tega sveta. Meni sicer ne more nič.“ Satan, Hudič, ki je mogel iti celo v Juda in se ga polastiti, je namreč vladar tega sveta. Toda Jezus nima grešnih slabosti, na katere bi Satan lahko igral in ga tako odvrnil od služenja Bogu.

Prisrčno prijateljstvo

Po spominski večerji Jezus apostole že ves čas spodbuja s prisrčnim in iskrenim pogovorom. Verjetno je ura že nekaj čez polnoč. Zato Jezus pozove apostole: ”Vstanite, pojdimo odtod!“ Vendar jim Jezus, še predno gre, zaradi svoje ljubezni do njih vseeno še govori in jim pove spodbudno priliko.

”Jaz sem prava vinska trta,“ prične Jezus, ”in moj Oče je vinogradnik.“ To simbolično trto je posadil Bog Jehova, Veliki vinogradnik, ko je Jezusa ob njegovem krstu, jeseni leta 29. n. št., pomazilil s svetim duhom. Nato Jezus nadaljuje, da bi pokazal, kako vinska trta simbolizira več kot samo njega: ”Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. . . . Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.“

Ob binkošti, enainpetdeset dni pozneje, so apostoli in drugi učenci postali mladike te vinske trte, ko so prejeli svetega duha. Nazadnje 144000 ljudi postane mladika na tej vinski trti. Skupaj z vinsko trto, Jezusom Kristusom, tvorijo simbolično trto, ki rojeva sadove Božjega kraljestva.

Jezus jih opozori na ključ za obrojevanje sadov: ”Kdor živi v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti.“ O tem pa, ki ne daje sadu, Jezus pravi, da ”ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Take poberejo, vržejo v ogenj in zgorijo.“ Vendar Jezus tudi obljubi: ”Če živite v meni in moje besede živijo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo.“

Nadalje Jezus reče svojim apostolom: ”V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.“ Sad, ki si ga Bog želi od mladik, je to, da izkazujejo Jezusove lastnosti, še zlasti ljubezen. Še več, ker je Jezus glasnik Božjega kraljestva, je pričakovani sad tudi to, da dejavno pridobivajo učence tako kot Jezus.

”Ostanite v moji ljubezni!“ jih tedaj pozove Jezus. In kako naj apostoli to storijo? ”Če boste spolnjevali moje zapovedi,“ jim reče, ”boste ostali v moji ljubezni.“ Jezus potem še razloži: ”To je moja zapoved, da ljubite drug drugega kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje.“

V nekaj urah Jezus pokaže to nenadkriljivo ljubezen, ko dá življenje za apostole in za druge, ki bodo verovali vanj. Njegov zgled naj njegove sledilce gane, da bi se ravno tako požrtvovalno ljubili, kot je Jezus rekel že prej: ”Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.“

Jezus pove, kdo so njegovi prijatelji. Reče namreč: ”Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročim. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.“

Kašen dragocen odnos — biti Jezusov najtesnejši prijatelj! Toda, da bi učenci z njim v takem odnosu tudi ostali, morajo ”roditi sadove“. Če bodo delali tako, obljublja Jezus, ”[jim] bo [Oče] dal, karkoli ga boste prosili v mojem imenu“. To je gotovo prelepa nagrada za obroditev sadov Kraljestva! Potem ko Jezus ponovno pozove apostole, ”da ljubi[jo] drug drugega“, pa jim razloži, da jih bo svet sovražil. Obenem pa jih tudi potolaži: ”Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej kakor vas.“ Nato jim razkrije, zakaj svet njegove učence sovraži: ”Ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži.“

Jezus še bolj razloži to sovraštvo sveta, namreč: ”Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega [namreč Jehova], ki me je poslal.“ Jezusovi čudeži pa so po svoje nekakšna obsodba za tiste, ki ga sovražijo, saj pravi: ”Ko bi ne bil storil del med njimi, ki jih ni storil nihče drug, bi ne imeli greha; zdaj pa so jih videli, a kljub temu sovražijo mene in mojega Očeta.“ Tako se izpolni prerokba, ki jo navaja tudi Jezus: ”Sovražili so me brez vzroka.“

Kakor že prej, Jezus še enkrat potolaži svoje apostole in jim obljubi tolažnika, svetega duha, namreč Božjo mogočno dejavno silo. ”On [bo] pričeval o meni; in tudi vi boste pričevali.“

Še napotki pred odhodom

Jezus in apostoli že skoraj odhajajo iz gornje sobe. ”To sem vam povedal, da se ne pohujšate,“ še reče Jezus. Potem pa jih resno opozori: ”Iz shodnic vas bodo metali; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas bo moril, mislil, da je opravil Bogu prijetno daritev,“

Zaradi teh besed so apostoli očitno zelo vznemirjeni. Čeprav je Jezus že prej rekel, da jih bo svet sovražil, pa ni nič rekel, da jih bodo ubijali. ”Tega vam v začetku nisem povedal,“ razloži Jezus, ”ker sem bil pri vas.“ Pa je le lepo, da jih pred odhodom pripravi tudi na to.

”Zdaj,“ nadaljuje Jezus, ”pa odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: ’Kam greš?‘“ Na začetku večera so ga še vprašali, kam gre, zdaj pa so tako pretreseni zaradi opozorila, da ga o tem ne sprašujejo več. Kot jim reče Jezus: ”Toda žalost vam je napolnila srce, ker sem vam to povedal.“ Apostoli pač niso žalostni samo zaradi grozečega trpljenja in smrti, ampak tudi zato, ker jih njihov učitelj zapušča.

Jezus pa jim razloži: ”Za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.“ Kot človek je Jezus lahko naenkrat samo na enem mestu, ko pa bo v nebesih, bo lahko svojim sledilcem kjerkoli na zemlji poslal Tolažnika, Božjega svetega duha. Zato je dobro, da Jezus gre.

Sveti duh, pravi Jezus, ”bo prepričal svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe“. Svet greši, ker ne veruje v Božjega Sina, in to se bo jasno razodelo. Poleg tega pa se bo izkazala tudi Jezusova pravičnost, ker se je podložil svojemu Očetu. To, da Satan in njegov hudobni svet nista mogla zlomiti Jezusove odločnosti, pa je prepričljiv dokaz, da je vladar tega sveta že obsojen.

”Še veliko bi vam rad povedal,“ nadaljuje Jezus, ”a zdaj ne morete nositi.“ Zato jim obljubi, da jih bo sveti duh, torej Božja dejavna sila, dajala razumeti te reči pač po njihovi dojemljivosti.

Apostoli še zlasti ne razumejo, da bo Jezus umrl, vstal od mrtvih in se jim potem prikazal. Zato se med sabo pogovarjajo: ”Kaj pomeni to, kar nam pove: ’Še malo in me ne boste videli, in spet malo, pa me boste videli,‘ in kaj: ’Grem k Očetu‘?“

Jezus spozna, da ga hočejo to vprašati, zato jim pojasni: ”Resnično’ resnično vam povem: jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil.“ Kasneje, istega dne popoldan, ko Jezusa umorijo, se svetni verski voditelji veselijo, apostoli pa žalujejo. Toda njihova žalost se spremeni v radost, ko Jezus vstane od mrtvih. In to veselje se nadaljuje, ko jih ob binkoštih z izlitjem Božjega svetega duha pooblasti za svoje priče!

Nato Jezus stanje apostolov primerja s stanjem ženske v porodnih bolečinah, namreč: ”Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura.“ Toda, kot razlaga, po porodu od veselja pozabi na vse trpljenje. Zato Jezus opogumi apostole: ”Tudi vi ste zdaj žalostni. A spet vas bom videl [ko bom vstal od mrtvih] in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.“

Do tedaj niso apostoli še nikoli prosili česa v Jezusovem imenu, zdaj pa jim reče: ”Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. . . . Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi radi mene in verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel sem na svet in grem k Očetu.“

Te besede zelo vzpodbudijo apostole. ”Zato verujemo, da si prišel od Boga,“ mu rečejo. Jezus pa jih vpraša: ”Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega.“ Naj se sliši še tako neverjetno, vse to se resnično zgodi, še preden se konča noč!

”To sem vam povedal, da boste imeli mir v meni,“ zaključi Jezus. ”Na svetu boste prihajali v stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal.“ Svet Jezus premaga s tem, da zvesto izvršuje Božjo voljo, kljub vsem naporom Satana in njegovega sveta, da bi zlomili njegovo odločnost.

Zaključna molitev v gornji izbi

Tako je Jezus svoje apostole pripravlil na svoj odhod, ker jih zelo ljubi. Potem ko jih že toliko časa opozarja in spet tolaži, pa povzdigne oči k nebesom in prosi Očeta: ”Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast čez vse ljudi, da bi podaril večno življenje vsem, ki si mu jih dal.“

Kakšno vznemirljivo temo načne Jezus — večno življenje! Ker mu je dana ”oblast čez vse ljudi“, Jezus lahko podeli koristi od svoje odkupne žrtve vsemu umirajočemu človeštvu. Vendar pa ”večno življenje“ obljubi samo tistim, ki so po volji Očetu. Jezus potem temo o večnem življenju še dogradi v molitvi:

”Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.“ Pač, zveličanje je odvisno od našega spoznavanja Boga in njegovega Sina. Vendar je potrebno več kot le suho znanje, razumsko dojemanje.

Spoznati ju moramo do najzaupnejših potankosti in na razumevanju navezti z njima tesno prijateljstvo. O vsem naj bi razmišljali, na vse naj bi gledali skozi njune oči. Predvsem pa moramo v ravnanju z vsemi posnemati njune brezhibne lastnosti.

Nato Jezus moli naprej: ”Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal.“ Jezus je svojo nalogo do takrat izpolnil, in ker ve, da bo tudi poslej uspel, zato poprosi: ”Zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.“ Da, zdaj Jezus prosi, da bi mu Oče vrnil prejšnjo nebeško slavo, s tem da bi ga obudil.

Jezus nato na kratko strne svoje zemeljsko delo, ko reče: ”Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so ohranili tvojo besedo.“ Jezus je v svoji službi uporabljal Božje ime, Jehova, in tudi kazal njegovo pravo izgovorjavo. Apostolom pa je Božje ime razodel še mnogo bolj. Razširil je namreč tudi njihovo poznavanje in razumevanje Jehova, njegove osebnosti in njegovih namenov.

Jezus Jehova priznava za višjega od sebe, za svojega gospodarja, saj ponižno izjavi: ”Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Sprejeli so jih in v resnici spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal.“

Nato Jezus pojasni razliko med njegovimi učenci in ostalim človeštvom, ko še moli: ”Ne prosim za ta svet, temveč za tiste, katere si mi dal, . . . Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval . . . Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, edino sin pogubljenja,“ namreč Juda Iškarijot. In res, prav ta trenutek Juda opravlja svojo podlo nalogo, izdajstvo Jezusa. Juda tako nevede izpolni Sveto pismo.

”Svet pa jih je zasovražil,“ Jezus nadaljuje z molitvijo. ”Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.“ Jezusovi učenci sicer živijo v svetu, v tej organizirani človeški družbi, ki ji vlada Satan, vendar so in morajo ostati ločeni od sveta in njegove hudobije.

”Posveti jih z resnico,“ nadaljuje Jezus, ”tvoja beseda je resnica.“ Navdihnjene Hebrejske spise, iz katerih je Jezus nenehno navajal, tu imenuje ”resnica“. Toda vse, kar je učil apostole in kar oni pozneje navdihnjeni zapišejo kot Krščanske grške spise, je prav tako ”resnica“. Ta resnica lahko človeka posveti, popolnoma spremeni njegovo življenje in ga loči od sveta.

Jezus sedaj moli: ”Toda ne prosim samo za té, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame.“ Jezus torej misli na tiste, ki bodo še njegovi maziljeni sledilci, in druge bodoče učence, ki bodo zbrani v ”eno čredo“. In kaj prosi zanje?

”Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, . . . da bodo eno, kakor sva midva eno.“ Jezus in njegov Oče nista dobesedno ena oseba, ampak sta le v vseh stvareh enotna. Jezus torej prosi za svoje sledilce, da bi bili enako enotni, da ”naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.“

Jezus sedaj prosi svojega nebeškega Očeta v imenu svojih maziljenih sledilcev. Kaj pa? ”Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, preden je svet nastal.“ Ta ’nastanek‘ je bil seveda takrat, ko sta Adam in Eva spočela svojega prvega potomca. Dolgo pred tem pa je Jehova že ljubil svojega edinorojenega Sina, ki je kasneje postal Jezus Kristus.

Na zaključku svoje molitve Jezus še enkrat poudari: ”Razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodel, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.“ Ko so apostoli spoznavali Božje ime, so obenem spoznavali tudi Božjo ljubezen. Janez 14:1-17:26; 13:27, 35, 36; 10:16; Luka 22:3, 4; 2. Mojzesova 24:10; 1. kraljev 19:9-13; Izaija 6:1-5; Galačanom 6:16; Psalm 35:19; 69:4; Pregovori 8:22, 30

▪ Kam gre Jezus in kakšen odgovor glede poti tja dobi Tomaž?

▪ Kaj očitno želi Filip od Jezusa?

▪ Zakaj tisti, ki vidi Jezusa, vidi tudi Očeta?

▪ Kako bodo Jezusovi učenci opravljali večja dela, kot jih je on?

▪ V kakšnem smislu Satan nima moči nad Jezusom?

▪ Kdaj je Jehova posadil simbolično vinsko trto, ter kdaj in kako drugi postanejo del te trte?

▪ Koliko mladik ima trta na koncu?

▪ Kašne sadove si Bog želi od mladik?

▪ Kako postanemo Jezusovi prijatelji?

▪ Zakaj svet sovraži tiste, ki gredo za Jezusom?

▪ Katero Jezusovo opozorilo vznemiri apostole?

▪ Zakaj apostoli pozabijo vprašati Jezusa, kam gre?

▪ Česa apostoli še zlasti ne razumejo?

▪ Kako Jezus ponazori, da se bo žalovanje apostolov sprevrglo v veselje?

▪ Kaj bodo po Jezusovih besedah kmalu storili apostoli?

▪ Kako je Jezus premagal svet?

▪ V kakšnem smislu ima Jezus ”oblast čez vse ljudi“?

▪ Kaj pomeni spoznati Boga in njegovega Sina?

▪ Na kakšne načine Jezus razodeva Božje ime?

▪ Kaj je ”resnica“ in kako lahko ”posveti“ kristjane?

▪ Kako so Bog, njegov Sin in vsi njuni resnični častilci eno?

▪ Kdaj je ”svet nastal“?