Poglavje 82

Jezus spet na poti v Jeruzalem

KMALU je Jezus spet na poti. Hodi skozi mesta in vasi ter uči. Vse kaže, da je nekje na Perejskem, od Judeje na ono stran Jordana, vendar je namenjen v Jeruzalem.

Nekdo, ki ga nemara begajo judovska modrovanja, da jih bo le omejeno število zaslužilo rešitev, ga vpraša: ”Gospod, ali jih je malo, ki se bodo zveličali?“ Jezus pa ljudi z odgovorom prisili, da pomislijo, kaj je treba, da se človek reši: ”Prizadevajte si [namreč, borite se, kakor bi vam šlo za življenje], da vstopite skozi ozka vrata.“

Vsekakor si je treba zelo prizadevati, ”kajti,“ kot nadaljuje Jezus, ”veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli“. In zakaj ne? Kot pove, ’bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, in kar bo zunaj stalo ljudi, ki bodo trkali na vrata in govorili ”Gospod, odpri nam“, jim bo gospodar rekel: ”Ne vem, odkod ste. Proč od mene vsi, ki ste delali krivice.“‘

Ljudje, ki ostanejo zunaj, očitno pridejo šele, ko je pač njim pogodu. Takrat pa so vrata priložnosti že zaprta in zapahnjena. Če bi bili hoteli priti noter, bi bili morali priti prej, pa če bi bilo to takrat še tako nepripravno. Vse, ki še kar odlašajo in si čaščenja Jehova ne postavljajo za glavni življenski smoter, čaka klavrni konec.

Judje, h katerim je Jezus poslan, da jim služi, večinoma pustijo, da gre ta čudovita priložnost mimo, in ne sprejmejo Božje odrešenjske uredbe. Zato Jezus pravi, da bodo jokali in škripali z zobmi, ko bodo vrženi ven. Zato pa bodo ljudje ”od vzhoda in zahoda, od severa in juga“, iz vseh narodov pač, ”sedli za mizo v božjem kraljestvu“.

Jezus še pravi: ”In glej, so zadnji [prezirani Nejudje, pa tudi ponižni in razžaljeni Judje], ki bodo prvi, in prvi [gmotno in versko privilegirani Judje], ki bodo zadnji.“ To, da bodo ti leni nehvaležni zadnji, pa pomeni, da jih v Božjem kraljestvu sploh ne bo.

Zdaj pristopijo k Jezusu farizeji in mu rečejo: ”Umakni se in pojdi od tod, kajti Herod [Antipa] te hoče umoriti.“ Prav lahko da je te govorice sprožil Herod sam, da bi Jezusa pregnal s področja. Morda se je bal, da se ne bi zapletel v umor še enega Božjega preroka tako kot pri Janezu Krstniku. Jezus pa farizejem zabrusi: ”Pojdite in recite temu lisjaku: Izganjam hude duhove in zdravim še danes in jutri, a tretji dan bom izpolnil svoje delo.“

Ko Jezus tam konča delo, vzame spet pot pod noge in gre proti Jeruzalemu, ker, kot razloži, ”ni prav, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema“. Zakaj pa naj bi Jezusa umorili prav v Jeruzalemu? Zato, ker je Jeruzalem prestolnica, tam je namreč 71-člansko vrhovno sodišče, Sinedrij, in tam tudi opravljajo živalske žrtve. Zato nikakor ne bi bilo prav, če bi ”božje Jagnje“ zaklali kje drugje kot v Jeruzalemu.

”Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi!“ toži Jezus. ”Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! Zato bo vaša hiša zapuščena.“ Ker narod zameta Božjega Sina, je njegova usoda zapečatena!

Ko Jezus nadaljuje pot proti Jeruzalemu, ga povabi k sebi neki farizejski prvak. Sobota je, in vse napeto gleda Jezusa, ker je navzoč tudi človek, ki ima vodenico; verjetno se mu voda nabira po rokah in nogah. Jezus pa nagovori farizeje in učitelje postave, vpraša jih: ”Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?“

Nihče ne reče niti besedice. Toda Jezus ozdravi bolnika in ga odslovi. Potem pa jih vpraša: ”Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj v soboto potegnil ven?“ In spet nihče ne odvrne niti besedice. Luka 13:22–14:6; Janez 1:29

▪ Kaj kot pove Jezus, je treba človeku, da se reši, in zakaj jih mnogo ostane zunaj?

▪ Kdo so ”zadnji“, ki bodo prvi, in ”prvi“, ki bodo zadnji?

▪ Zakaj se nemara govori, da hoče Herod umoriti Jezusa?

▪ Zakaj ni prav, da bi prerok končal zunaj Jeruzalema?