Poglavje 12

Jezusov krst

ŠEST mesecev je, kar je Janez pričel oznanjevati. Jezus, ki ima sedaj trideset let, pride k njemu na Jordan. Zakaj pa? Prihaja samo na obisk? Ali želi Jezus le izvedeti, kako napreduje Janezovo delo? Ne. Jezus Janeza prosi, naj ga krsti.

Janez pa se brani: ”Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.“ Janez ve, da je njegov bratranec Jezus Božji posebni sin. Spomnimo se, da je Janez v telesu svoje matere poskočil od veselja, ko jo je obiskala Marija, ki je bila noseča z Jezusom. To je mati Elizabeta Janezu pozneje gotovo povedala. Prav tako pa mu je povedala, da je Jezusovo rojstvo naznanil angel in da so se tisto noč, ko se je Jezus rodil, prikazali pastirjem angeli.

Janez in Jezus si tako nista tujca. Janez pa tudi ve, da njegovo krščevanje ni za Jezusa. Njegov krst je za tiste, ki se kesajo svojih grehov, Jezus pa je brez greha. Jezus se Janezu ne pusti pregovoriti in reče: ”Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da spolniva vso pravico.“

Zakaj je prav, da se Jezus krsti? V Jezusovem primeru krst ni krst kesanja za grehe, temveč znamenje, da bo izvajal Očetovo voljo. Jezus je sicer tesar, toda sedaj je prišel čas, da začne s službo, zaradi katere ga je Bog Jehova poslal na zemljo. Ali misliš, da Janez pričakuje kaj nenavadnega, ko krščuje Jezusa?

No, pozneje Janez pove: ”Tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ’Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‘“ Zato Janez pričakuje, da bo Božji duh prišel na enega tistih, ki jih krščuje. Verjetno torej sploh ni presenečen, ko vidi da se, ko stopi Jezus iz vode, nadenj spusti ’Božji duh v obliki goloba‘.

Toda ob Jezusovem krstu se zgodi še nekaj več. ’Odprejo se‘ mu ’nebesa‘. Kaj to pomeni? Očitno pomeni to, da se mu ob krstu povrne spomin na predčloveško življenje v nebesih. Tako se Jezus zdaj spominja, kako je živel kot duhovni sin Boga Jehova, s tem pa tudi vsega, kar mu je v času njegovega predčloveškega bivanja govoril Bog v nebesih.

Poleg tega pa ob njegovem krstu glas iz nebes oznani: ”To je moj ljubljeni Sin, ki ga priznavam.“ [NW] Čigav glas je to? Jezusov? Seveda ne! To je Božji glas. Jezus je torej Božji sin, ne pa Bog sam, kot to trdijo nekateri.

Vseeno pa je Jezus Božji človeški sin, tako kot prvi človek, Adam. Zato učenec Luka, potem ko popiše Jezusov krst, tudi pravi: ”Ko je Jezus nastopil, je bil star okrog trideset let. Bil je, kakor so mislili, Jožefov sin, Jožef Elijev, . . . Davidov, . . . Abrahamov, . . . Nóetov, . . . Adamov, Adam pa božji.“

Tako kot je bil Adam človeški ”božji [sin]“, je tudi Jezus. Jezus je največji človek, kar jih je kdaj živelo, kar nam postane jasno, če pregledujemo Jezusovo življenje. Vendar pa se s krstom za Jezusa začne tudi novo razmerje z Bogom: postane namreč tudi Božji duhovni sin. Bog ga zdaj takorekoč kliče nazaj v nebesa, pošilja ga namreč na pot, na kateri bo na koncu za večno žrtvoval svoje človeško življenje v prid obsojenega človeštva. Matej 3:13-17; Luka 3:21-38; 1:34-36, 44; 2:10-14; Janez 1:32-34; Hebrejcem 10:5-9

▪ Zakaj Jezus Janezu ni tujec?

▪ Zakaj se Jezus krsti, čeprav je brez greha?

▪ Zakaj Janez glede na to, kar ve o Jezusu, verjetno ni presenečen, ko pride na Jezusa sveti duh?