Poglavje 56

Kaj omadežuje človeka?

JEZUSU vse močneje nasprotujejo. Ne le, da ga zapustijo mnogi učenci, ampak mu Judje v Judeji še strežejo po življenju, kakor že med pasho leta 31 n. š.

Pa pride pasha leta 32 n. š. V skladu z Božjo zahtevo jo gre verjetno obhajat v Jeruzalem tudi Jezus. Vendar je zelo oprezen, ker je njegovo življenje v nevarnosti. Po pashi se vrne v Galilejo.

Jezus je verjetno v Kafarnaumu, ko pridejo k njemu farizeji in pismarji iz Jeruzalema. Želijo ga obtožiti kršenja verskega zakona, zato ga vprašajo: ”Zakaj tvoji učenci prestopajo izročila starih? Ne umivajo si namreč rok pred jedjo.“ To sicer ni nekaj, kar bi zahteval Bog, pa vendar farizeji pravijo, da je hud prekršek, če se kdo ne drži tega izročilnega obreda, h kateremu spada umivanje rok do komolcev.

Namesto da bi odgovoril na njihovo obtožbo, jih Jezus opozori na njihovo zlobo in namerno kršenje Božje postave. ”Zakaj pa vi prestopate božjo zapoved zavoljo svojega izročila?“ hoče vedeti. ”Bog je namreč zapovedal: ’Spoštuj očeta in mater‘ in ’Kdor preklinja očeta ali mater, naj umrje!‘ Vi pa pravite: ’Kdor reče očetu ali materi: kar vam jaz dolgujem, sem namenil za dar templju‘, mu ni treba več spoštovati svojega očeta.“

In res farizeji učijo, da se denarja, posesti ali česarkoli drugega, kar je namenjeno za dar Bogu, ne sme uporabljati v kakšen drug namen, ker potem pripada templju. V resnici pa posvečeni dar obdrži tisti, ki ga je posvetil. Tako se lahko na primer sin izogne dolžni pomoči ostarelim staršem, ki so morda v obupnem položaju, ker lahko pač reče, da je njegov denar ali imetje ”korbán“, dar, posvečen Bogu ali templju.

Jezus je upravičeno ogorčen, ker farizeji tako hudobno izkrivljajo Božjo postavo, zato jim reče: ”Tako ste razvrednotili božjo besedo zavoljo svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija: ’To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‘“

Morda se je množica poprej odmaknila, da so farizeji lahko spraševali Jezusa. Ko pa farizeji zdaj ne morejo z ničemer odgovoriti na Jezusovo strogo grajo, ta pokliče množico k sebi. ”Poslušajte,“ jim reče, ”in umejte! Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to ga omadežuje.“

Ko učenci stopijo kasneje v hišo, ga vprašajo: ”Ali veš, da so se farizeji spotikali nad tvojimi besedami?“

”Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena,“ odgovori Jezus. ”Pustite jih! Slepi so in slepe vodijo. Če pa slepi vodi slepega, oba padeta v jamo.“

Jezus kakor da je presenečen, ko ga Peter potem prosi, naj jim razloži, kaj omadežuje človeka. ”Kaj tudi vi še vedno ne umevate?“ odvrne Jezus. ”Ali ne razumete, da gre vse, kar prihaja v usta, v želodec in se izloča v blato? Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine. To je tisto, kar omadežuje človeka, jesti z neumitimi rokami pa ga ne omadežuje.“

Jezus s tem noče reči, da ni treba umiti rok, preden gremo pripravljat hrano ali jest. Pač pa obsoja hinavščino verskih voditeljev, ki skušajo nepošteno zaobiti Božje pravične zakone, vztrajajo pa pri nebiblijskih izročilih. Da, človeka omadežujejo krivična dejanja in Jezus lepo pove, da ta izvirajo iz človeškega srca. Janez 7:1; 5. Mojzesova 16:16; Matej 15:1-20; Marko 7:1-23; 2. Mojzesova 20:12; 21:17; Izaija 29:13

▪ S kakšnim nasprotovanjem se sooči Jezus?

▪ Kakšne obtožbe izrečejo farizeji, toda kako po Jezusovem mišljenju farizeji namerno prestopajo Božji zakon?

▪ Kaj, kot odkriva Jezus, omadežuje človeka?