Poglavje 110

Končano poučevanje v templju

JEZUS se še zadnjič pojavi v templju. S tem pravzaprav zaključi svoje javno delovanje na zemlji, če izvzamemo dogodke ob sojenju in usmrtitvi, kar se dogaja v naslednjih treh dneh. Zdaj pa Jezus nadaljuje z razkrinkavanjem pismarjev in farizejev.

Še trikrat vzklikne: ”Gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci!“ ”Kozarec in skledo čistite od zunaj,“ jih naprej obsodi, ”znotraj pa ste polni ropa in nezmernosti.“ Zato jih opominja: ”Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj.“

Nato pismoukom in farizejem izreče gorje zaradi njihove notranje pokvarjenosti in gnilobe, ki jo sicer skušajo prikriti z navidezno pobožnostjo. ”Podobni ste pobeljenim grobovom,“ reče, ”ki so na zunaj lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne gnusobe.“

Končno pa se njihova hinavščina kaže še v tem, da sicer gradijo lepe grobnice prerokom, hočejo pa le kazati svojo dobrodelnost. V resnici, kot razkriva Jezus, pa so ”sinovi tistih, ki so morili preroke“. In to je čisto res, kajti kdor si drzne razgaliti njihovo hinavščino, je v nevarnosti!

Potem pa Jezus izreče najhujšo obtožbo. ”Kače, gadja zalega!“ reče. ”Kako boste ubežali peklenski [gehenski, New World Translation] kazni?“ Gehena je namreč dolina, ki jo Jeruzalemčani uporabljajo za smetišče. Tako Jezus torej pravi, da bodo pismouki in farizeji za svoje hudobije za večno pokončani.

Glede teh, ki jih pošilja kot svoje predstavnike, pa Jezus reče: ”Nekatere boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kri, ki je bila prelita na zemlji, od pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina [imenovanega Jojada v 2. kroniški knjigi], ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično vam povem: vse to bo prišlo nad ta rod.“

Zaharija je bil namreč izraelske voditelje posvaril. Zato so se ti ”zarotili . . . zoper njega ter ga na kraljevo povelje posuli s kamenjem v dvoru hiše Gospodove“. Toda Jezus napove, da bo Izrael plačal za vsako tako pravično kri, ki jo je prelil. Zanjo plača sedemintrideset let kasneje, leta 70 našega štetja, ko rimska vojska razdene Jeruzalem in življenje izgubi prek milijon Judov.

Ko se Jezus spomni strašnega dogodka, se razžalosti. ”Jeruzalem, Jeruzalem,“ še enkrat vzklikne. ”Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Zato bo vaša hiša zapuščena.“

Potem Jezus še doda: ”Povem vam pa: odslej me ne boste videli, dokler ne porečete: ’Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem [Jehovovem, NW] imenu!‘“ To bo ob Kristusovi navzočnosti, ko bo prišel v svojo Nebeško kraljestvo in ga bodo ljudje videli z očmi vere.

Jezus gre sedaj na mesto, od koder lahko vidi tempeljske zakladnice in gleda ljudi, ki vanje mečejo denar. Bogati mečejo zares veliko kovancev. Potem pa pride tja revna vdova in vrže noter dva kovanca zelo majhne vrednosti.

Jezus pokliče svoje učence in jim reče: ”Resnično vam povem: ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.“ Učenci se gotovo sprašujejo, kako je to mogoče. Jezus pa jim razloži: ”Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja; ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje.“ Po teh besedah Jezus še zadnjič odide iz templja.

Njegovi učenci pa občudujejo velikost in lepoto templja, eden celo vzklikne: ”Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!“ Zares, kamni so baje več kot enajst metrov dolgi, široki več kot pet metrov, visoki pa več kot tri metre!

”Gledaš te velike stavbe, kajne?“ mu odvrne Jezus. ”Tu ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zdrobljen.“

Po tem odgovoru se vsi skupaj napotijo prek Cedronske doline na Oljsko goro, od koder imajo lep razgled na veličastni tempelj. Matej 23:25-24:3; Marko 12:41–13:3; Luka 21:1-6; 2. kroniška 24:20-22

▪ Kaj stori Jezus med svojim zadnjim obiskom v templju?

▪ V čem se kaže hinavščina pismoukov in farizejev?

▪ Kaj je mišljeno z ’gehensko kaznijo‘?

▪ Zakaj Jezus meni, da je vdova prispevala več kot bogati?