Poglavje 35

Najznamenitejša pridiga vseh časov

PRIZOR, ki sledi, je eden najznamenitejših v vsej Bibliji: Jezus sedi na pobočju in govori znano gorsko pridigo. To se godi blizu Galilejskega jezera, verjetno v okolici Kafarnauma. Jezus je celo noč molil k Bogu; zjutraj je izmed učencev izbral dvanajst apostolov, nato pa se je z njimi podal do ravnega predela na gori.

Verjetno si mislimo, da je Jezus že utrujen in bi rad malo zadremal. Toda zbere se veliko ljudi, nekateri so prišli celo iz Judeje in Jeruzalema, sto do sto deset kilometrov daleč. Drugi so prišli iz severnih pristanišč Tira in Sidona. Od tam so prišli, da bi poslušali Jezusa in da bi jih ozdravil. Med njimi so celo ljudje, ki so jim težave povzročali demoni, hudobni Satanovi angeli.

Ko se Jezus spusti z gore, pridejo k njemu bolniki, da bi se ga dotaknili, in on vse ozdravi. Zatem Jezus spet odide malo više na goro. Tam sede in prične učiti množico na plani pod sabo. In, samo pomislimo! Niti en poslušalec iz množice ni več bolan!

Ljudje napeto čakajo, kaj jim bo povedal učitelj, ki lahko naredi takšne presenetljive čudeže. Jezus seveda v glavnem govori v korist učencev, ki verjetno sedijo poleg njega. Matej in Luka pa sta pridigo zapisala, da bi tako koristila tudi nam.

Matejevo poročilo o pridigi je štirikrat daljše od Lukovega. Poleg tega Luka nekaj tistega, kar opisuje Matej, postavlja v drug čas Jezusove službe, kar se vidi, če primerjamo Matejev evangelij 6:9-13 z Lukovim 11:1-4 in Matejev evangelij 6:25-34 z Lukovim 12:22-31. Vendar nas to ne bi smelo presenečati. Jezus je očitno večkrat učil iste stvari, zato je Luka nekatere nauke zapisal pač v drugačni povezavi.

Jezusova gorska pridiga pa ni tako dragocena samo zaradi globoke vsebine, temveč tudi zato, ker so resnice pojasnjene preprosto in razumljivo. Jezus jih ves čas navezuje na vsakdanje izkušnje in na stvari, ki jih ljudje dobro poznajo. Zato ga tisti, ki se trudijo živeti v skladu z Božjo voljo, zlahka razumejo.

Kdo je resnično srečen?

Vsak bi bil rad srečen. Ker Jezus to ve, opiše na začetku pridige na gori, kdo je resnično srečen. Lahko si predstavljamo, kako je to že na začetku pritegnilo poslušalce. Kljub temu se najbrž zdijo njegove uvodne besede mnogim nasprotujoče.

Jezus, ki svoje besede namenja učencem, začne takole: ”Blagor vam, ubogi, kajti božje kraljestvo je vaše! Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste! Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste! Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili . . . Razveselite se tisti dan in zavriskajte, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.“

To je Lukovo poročilo o uvodu v Jezusovo pridigo. Toda po Matejevem poročilu Jezus reče tudi, da so srečni ponižni, usmiljeni, tisti, ki so čistega srca, in miroljubni. Kot pojasni Jezus, so srečni, ker bodo podedovali zemljo, izkazano jim bo usmiljenje, videli bodo Boga in se bodo imenovali Božji sinovi.

Ko Jezus govori o srečnih, ne misli samo na vedrost in veselje, kot kadar se človek zabava. Resnična sreča gre globlje; pomeni zadovoljstvo, občutek potešenosti in izpolnjenega življenja.

Zares srečni, kot pokaže Jezus, so ljudje, ki poznajo svoje duhovne potrebe, ki se žalostijo svojega grešnega stanja in ki spoznajo Boga in mu služijo. Tudi če so osovraženi in preganjani, ker ravnajo po Božji volji, so srečni, ker vedo, da ugajajo Bogu in bodo dobili nagrado, večno življenje.

Mnogo Jezusovih poslušalcev misli podobno, kot tudi danes mnogi, da je človek srečen, če je uspešen in uživa. Jezus pa ve, da je v resnici drugače. Naslika še nasprotje, ki najbrž preseneti mnoge poslušalce:

”Gorje vam, bogataši, kajti vso tolažbo že imate! Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti stradali boste! Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste! Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so delali njihovi očetje z lažnimi preroki!“

Kaj hoče Jezus s tem reči? Zakaj prinaša človeku gorje to, da je bogat, teži za užitki in išče človeško hvalo? Zato ker je iz življenja človeka, ki upa v takšne stvari, izključena služba Bogu, ki prinaša edino resnično srečo. Hkrati pa Jezus ni želel reči, da je človek srečen zato, če je siromašen, lačen ali žalosten. Toda pogosto se ravno taki ljudje odzovejo Jezusovim naukom in so zato blagoslovljeni s pravo srečo.

Nato se Jezus obrne k učencem z besedami: ”Vi ste sol zemlje.“ Seveda ne misli, da so dobesedna sol. Gre za to, da je sol konservans, sredstvo za ohranjevanje živil. V Jehovovem templju je tako zraven oltarja ležal velik kup soli, ki so jo duhovniki uporabljali za soljenje žrtev.

Jezusovi učenci so ”sol zemlje“ zato, ker ohranjevalno vplivajo na ljudi. Zares, vest, ki jo oznanjujejo, bo vsem, ki jo bodo sprejeli, ohranila življenje. Ta vest bo življenju prinesla trajnost, zanesljivost in zvestobo ter ga obvarovala duhovnega in moralnega gnitja.

”Vi ste luč sveta,“ reče Jezus učencem. Svetilko ne postavljamo pod košaro, temveč na podstavek, zato nadaljuje: ”Takó naj sveti vaša luč ljudem.“ Jezusovi učenci tako ravnajo, ker kot svetli zgledi javno pričajo in živijo po biblijskih načelih.

Visoko merilo za njegove sledilce

Verski voditelji menijo, da Jezus krši Božjo postavo, zato so mu nedavno celo stregli po življenju. Jezus zato v nadaljevanju pridige na gori pravi: ”Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpraviti, temveč dopolnit sem jih prišel.“

Jezus nadvse spoštuje Božjo postavo, k čemur navaja tudi druge. Opozarja celo: ”Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi, in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu,“ kar pomeni, da takšen v Kraljestvo sploh ne bo prišel.

Jezus ne prezira Božje postave, obsoja celo vsako misel, ki bi koga napeljevala k temu, da bi jo kršil. Ko iz postave navede zakon ”Ne ubijaj!“, doda: ”Jaz pa vam pravim: vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.“

Če se na koga neprestano jezimo, je to lahko zelo resna stvar, saj lahko vodi celo do umora. Jezus zato ponazori, kako daleč naj bi šli za mirom. Njegov nauk se glasi: ”Če torej prineseš svoj [žrtveni] dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.“

Potem Jezus opozori na sedmo od desetih zapovedi: ”Slišali ste, da je bilo rečeno: ’Ne prešuštvuj!‘“ Toda on obsodi že misel na prešuštvovanje: ”Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko s poželjenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo.“

Tukaj ne gre za nemoralno misel, ki nas samo prešine, pač pa za to, da kdo koga ”gleda“. Takšno stalno gledanje zbuja strastne želje, ki lahko ob primerni priložnosti vodijo v nečistovanje. Kako bi človek to preprečil? Jezus opozori, kako resno je treba ukrepati: ”Če te desno oko zapeljuje, ga izderi in vrzi od sebe; . . . In če te desna roka zapeljuje, jo odsekaj in vrzi od sebe.“

Mnogi ljudje so pripravljeni žrtvovati oboleli ud, da bi si rešili življenje. Po Jezusovih besedah pa je še važnejše ’vreči od sebe‘ vse, celo kaj tako dragocenega, kot sta oko ali roka, da bi se rešili nenravnih misli in dejanj. Drugače bi, kot pravi Jezus, pristali v Geheni (gorečem smetišču pri Jeruzalemu), kar ponazarja večno uničenje.

Jezus govori tudi o ravnanju z ljudmi, ki nam naredijo kaj žalega in nas užalijo. ”Ne upirajte se hudobnežu,“ svetuje Jezus. ”Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.“ Jezus s tem ne misli, da sebe ali svojih domačih ne smemo braniti, če nas kdo napade. Klofuta namreč ne povzroči telesne poškodbe, ampak žali. Jezus torej pravi, da ne bi bilo prav, če bi na izzivanje, pa naj bo to dobesedna klofuta ali žaljiva beseda, udarec vrnili.

Ko Jezus spomni na Božji zakon, naj ljubimo bližnjega, svetuje: ”Jaz pa vam pravim: ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.“ Navede tudi prepričljiv razlog: ”Da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi.“

Ta del pridige na gori Jezus zaključi z opominom: ”Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.“ S tem ne misli, da bi bili lahko popolni v vseh ozirih. Kdor posnema Boga, pa se lahko v ljubezni vendarle tako spopolni, da je v njej prostora tudi za sovražnike. V Lukovem vzporednem poročilu so Jezusove besede zapisane: ”Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen!“

Molitev in zaupanje v Boga

V nadaljevanju svoje pridige Jezus obsodi hinavščino tistih, ki razkazujejo svojo navidezno pobožnost pred ljudmi. ”Kadar torej daješ miloščino,“ pravi, ”ne trobi pred seboj, kakor počenjajo hinavci.“

”Tudi,“ pravi Jezus potem, ”kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stojé po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem.“ Pač pa nas pouči: ”Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem.“ Jezus ne obsoja javnih molitev, saj je tako molil tudi sam. Ožigosa pa takšne molitve, s katerimi se želi na poslušalce narediti vtis in si s tem pridobiti njihovo občudovanje.

Jezus še svetuje: ”Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili.“ Jezus s tem ne misli, da je ponavljanje samo po sebi napačno. Nekoč je tudi sam večkrat izrekel ”isto besedo“ (NW), ko je molil. Ne odobrava pa stalnega ponavljanja na pamet naučenih izrekov, kot na primer kadar kdo moli rožni venec in pri tem molitve samodejno ponavlja.

Da bi poslušalcem pokazal, kako se moli, jih Jezus nauči zgledno molitev, ki vsebuje sedem prošenj. Kot je tudi prav, se s prvimi tremi pokloni Božji vrhovnosti in njegovim namenom. To so prošnje za posvečevanje Božjega imena, za prihod njegovega Kraljestva in da bi se godila njegova volja. Preostale štiri so osebne prošnje, namreč za vsakdanjo hrano, za odpuščanje grehov, da ne bi bili preizkušeni nad zmožnostmi in da bi nas zaščitil pred hudim.

Nato Jezus govori o tem, da lahko gmotno imetje postane zanka, če bi mu dajali neprimeren poudarek. Takole spodbudi: ”Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo.“ Takšni zakladi niso samo minljivi, temveč tudi nimajo nobene vrednosti pri Bogu.

Namesto tega priporoči: ”Nabirajte pa si zaklade v nebesih.“ V tem lahko uspemo, če nam je Božja služba prvo v življenju. Nihče namreč ne more nekomu vzeti vrednosti ali velike nagrade, ki si jo s tem kopiči pri Bogu. Nato Jezus še pravi: ”Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.“

Nato v zvezi z zanko pridobitništva navede še eno primero: ”Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko bolno, bo v temi vse tvoje telo.“ Zdravo oko je za telo kakor prižgana svetilka v temnem kraju. Da bi lahko razločno videli, mora biti oko zdravo, se pravi, v žarišču mora imeti samo eno stvar. Če z očesom ne vidimo ostro, se lahko zgodi, da bomo stvari napačno ocenili, pridobitniške težnje bi postavili pred Božjo službo, s tem pa bi sčasoma ’vse telo‘ potemnelo.

Vrhunec te razlage Jezus izrazi s ponazoritvijo: ”Nihče ne more služiti dvema gospodarjema. Ali bo enega sovražil in drugega ljubil; ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu [bogastvu, NW].“

Ko Jezus dá ta nasvet svojim poslušalcem, zagotovi, da jim ne bo treba biti v skrbeh za materialne potrebe, če bodo postavili Božjo službo pred vse drugo. ”Poglejte ptice pod nebom!“ reče. ”Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče živi.“ Nato še vpraša: ”Ali niste vi več vredni kot one?“

Nato Jezus pokaže na poljske lilije in pravi, da ”še Salomon v vsem svojem sijaju ni bil oblečen kakor katera izmed njih.“ Potem nadaljuje: ”Če pa Bog tako oblači travo, . . . mar ne bo veliko bolj vas, maloverni?“ Jezus zato zaključi takole: ”Ne bodite torej v skrbeh in ne sprašujte: ’Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‘ . . . Saj vé vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo.“

Pot v življenje

Pot v življenje je ravnanje po Jezusovih naukih. To pa ni lahko. Farizeji na primer radi ostro obsojajo in verjetno jih v tem mnogi posnemajo. Jezus pa v nadaljevanju svoje pridige na gori izreče naslednji opomin: ”Ne sodite, da ne boste sojeni! Kakor namreč sodite, tako boste sojeni.“

Posnemati pretirano kritične farizeje je nevarno. To nevarnost Jezus po Lukovem poročilu takole ponazori: ”Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?“

Če smo do drugih preveč kritični, napihujemo njihove napake in jih jemljemo na piko, je to resen prekršek. Zato Jezus vpraša: ”Kako moreš reči svojemu bratu: ’Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,‘ če imaš pa sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa; šele potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.“

To ne pomeni, da Jezusovi učenci o drugih ne smejo nič presojati, saj Jezus pravi: ”Ne dajajte psom tega, kar je sveto, in svojih biserov ne mečite pred svinje.“ Resnice Božje besede so svete. V prenesenem pomenu so podobne biserom. Če pa kdo, ki je podoben psu ali svinji, ne ceni teh dragocenih resnic, se Jezusovi učenci z njim ne ukvarjajo več, temveč iščejo druge, ki so za resnico sprejemljivejši.

Čeprav je Jezus v pridigi enkrat že govoril o molitvi, še enkrat poudari nujnost vztrajne molitve. ”Prosite,“ poudarja, ”in boste dobili!“ Da bi ponazoril, kako je Bog pripravljen uslišati molitve, vpraša: ”Kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? . . . Če torej vi, čeprav ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre sadove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.“

Nato Jezus pove znano pravilo obnašanja, ki mu navadno rečemo kar ’zlato pravilo‘. Takole pravi: ”Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!“ Živeti po tem pravilu pomeni, da res kaj naredimo za druge, jim delamo dobro, da ravnamo z njimi tako, kot bi radi, da bi oni ravnali z nami.

Pot v življenje ni lahka, kar se vidi iz naslednjega Jezusovega navodila: ”Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.“

Nevarnost, da nas kdo zapelje, je velika. Zato Jezus svari: ”Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčji obleki, znotraj pa so grabežljivi volkovi.“ Kakor se dobro ali slabo drevo spozna po njegovih sadovih, tako tudi lažne preroke spoznamo po njihovem ravnanju in naukih, opozarja Jezus.

Potem pa Jezus pojasni, da ni govorjenje tisto, kar koga naredi za njegovega učenca, ampak dela. Nekateri namreč trdijo, da je Jezus njihov Gospod, toda volje njegovega Očeta ne izvajajo. Za njih veljajo naslednje Jezusove besede: ”Vendar jim takrat porečem: ’Nikoli vas nisem poznal. Proč izpred mene, kateri delate krivico!‘“

Na koncu Jezus zaključi pridigo z znamenitimi besedami: ”Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih spolnjuje, podoben pametnemu človeku, ki pozida svojo hišo na skalo. Ulije se ploha, priderejo nalivi in privršijo vetrovi ter butnejo v to hišo, vendar se ne zruši, ker ima temelje na skali.“

Nasprotno temu pa Jezus pravi: ”Kdor pa moje besede posluša in jih ne spolnjuje, je podoben nespametnemu človeku, ki pozida hišo na pesku. Ulije se ploha, priderejo nalivi in privršijo vetrovi ter butnejo v to hišo in hiša se zruši v veliko podrtijo.“

Jezus konča pridigo, množice strmijo nad njegovim naukom, saj jih uči kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi verski voditelji. Luka 6:12-23; Matej 5:1-12; Luka 6:24-26; Matej 5:13-48; 6:1-34; 26:36-45; 7:1-29; Luka 6:27-49

▪ Kje ima Jezus svojo najbolj znano pridigo, kdo je prisoten in kaj se zgodi neposredno pred tem?

▪ Zakaj ni presenetljivo, da Luka nekatere nauke, ki jih najdemo v pridigi, zapisuje v drugi zvezi?

▪ Zakaj je Jezusova gorska pridiga tako dragocena?

▪ Kdo je resnično srečen in zakaj?

▪ Komu gorje in zakaj?

▪ Zakaj so Jezusovi učenci ”sol zemlje“ in ”luč sveta“?

▪ Kako Jezus pokaže, da nadvse spoštuje Božjo postavo?

▪ Kakšne napotke da Jezus, da bi odstranil vzroke za umor in zakonolom?

▪ Kaj meni Jezus s tem, ko pravi, da naj raje nastavimo drugo lice?

▪ Kako se lahko približamo Božji popolnosti?

▪ Kakšna navodila daje Jezus glede molitve?

▪ Zakaj so nebeški zakladi toliko vredni in kako si jih lahko pridobimo?

▪ Katere ponazoritve pomagajo izogniti se pridobitništva?

▪ Zakaj Jezus trdi, da ni treba preveč skrbeti?

▪ Kaj pravi Jezus o obsojanju drugih in kako pokaže, da morajo njegovi učenci v druženju z drugimi znati razsojati?

▪ Kaj Jezus meni o molitvi in katero pravilo obnašanja postavi?

▪ Kako Jezus pokaže, da pot v življenje ni lahka in da obstaja nevarnost, da smo zapeljani?

▪ Kako Jezus pridigo zaključi in kako ta učinkuje na ljudi?