Poglavje 79

Narod v zablodi, vsi pa le ne

KMALU po pogovoru z ljudmi, ki so se zbrali pred farizejevo hišo, Jezusu pripovedujejo ”o Galilejcih, katerih kri je bil [rimski namestnik Poncij] Pilat pomešal s krvjo njihovih daritev“. Ti Galilejci so nemara znane žrtve izgredov, ko so tisoči Judov protestirali, ker je Pilat vzel denar iz tempeljske zakladnice, da bi zgradil akvedukt in tako speljal vodo v Jeruzalem. Nemara tisti, ki Jezusu o tem pripovedujejo, s tem namigujejo, da so si Galilejci nesrečo nakopali s svojimi hudobnimi dejanji.

Jezus pa jim pove, da živijo v zmoti, namreč: ”Mar mislite, da so bili ti Galilejci, ker so to pretrpeli, večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci? Nikakor, vam pravim,“ Jezus sam odgovori na vprašanje. Potem pa to nesrečo naobrne Judom v svarilo: ”Če pa se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.“

Spomni jih še na eno nezgodo iz domačih logov, ki je morda prav tako povezana z gradnjo akvedukta. Vpraša jih: ”Ali onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih pokopal pod seboj, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema?“ ”Nikakor,“ odgovarja Jezus, ti ljudje niso umrli zaradi svoje hudobnosti. Za takšne nezgode sta navadno kriva le ”čas in naključje“. Vendar jih Jezus še enkrat posvari: ”Če pa se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.“

Potem pove pripravno priliko o tem: ”Nekdo je imel v svojem vinogradu zasejano smokvo. Prišel je iskat sadežev na njej, pa jih ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ’Poglej, tri leta je že, kar hodim iskat sadežev na tej smokvi, pa jih ne najdem. Posekaj jo, čemú še izčrpava zemljo?‘ Ta pa mu je odgovoril: ’Gospod, pusti jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila; če pa ne, jo boš posekal.‘“

Jezus zdaj že več kot tri leta seje vero med judovskim narodom. Vendar je njegovo delo obrodilo le nekaj sto učencev. Četrto leto svojega delovanja se še bolj trudi, simbolično okopava in gnoji judovsko ”smokvo“ z vnetim oznanjevanjem in poučevanjem po Judeji in Pereji. Vendar vse zaman! Narod se zlepa noče spokoriti in zato ga čaka pokončanje. Odzove se samo delček naroda.

Kmalu potem Jezus neko soboto uči v shodnici. Tam vidi žensko, ki zaradi hudega duha, ki jo trpinči, hodi sključena že osemnajst let. Jezus ji sočutno reče: ”Žena, rešena si svoje bolezni.“ Položi roke nanjo in ona se takoj vzravna ter hvali Boga.

Predstojnik shodnice pa se ujezi. ”Šest dni je, v katerih je treba delati,“ se pritožuje. ”Te dni torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa v soboto.“ Predstojnik tako torej prizna, da ima Jezus zdravilne moči, vendar pa obsoja ljudi, ker se hodijo zdravit ob sobotah!“

”Hinavci!“ jih ošvrkne Jezus. ”Ali ne odveže vsak od vas svojega vola ali osla od jasli v soboto in ga ne žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan imel zvezano, slišite, osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi v soboto?“

Jezusove nasprotnike ob teh besedah obide sram. Vsa množica pa se veseli vseh čudovitih reči, ki jih dela Jezus. On pa jim na to pove preroški priliki o Božjem kraljestvu, ki ju je že pred kakim letom dni pripovedoval iz čolna na Galilejskem jezeru. Luka 13:1-21; Pridigar 9:11; Matej 13:31-33

▪ Kateri nezgodi tu omenja, in kakšen nauk potegne Jezus iz njiju?

▪ Koga ponazarja neplodna smokva in kaj pomenijo poskusi, da bi jo pripravili k rodnosti?

▪ Kako predstojnik prizna Jezusove zdravilne moči in kako Jezus razgali hinavščino tega človeka?