Poglavje 61

Obsedeni deček ozdravi

MEDTEM ko Jezusa, Petra, Jakoba in Janeza, ki so verjetno še na gori Hermon, ni zraven, drugi učenci zaidejo v težave. Ob vrnitvi je Jezusu takoj jasno, da je nekaj narobe. Okoli učencev se gnete množica, pismouki pa se prerekajo z njimi. Ko ljudje zagledajo Jezusa, kar ostrmijo in mu tečejo naproti. ”Zakaj se prepirate z njimi?“ jih vpraša.

Iz množice se izvije moški, ki poklekne pred Jezusa in mu pojasni: ”Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjerkoli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.“

Neuspela ozdravitev je kajpada voda na mlin pismoukom, ki se učencem nemara smejijo v brk. Ravno v tem trenutku pa pride Jezus. ”O neverni rod!“ zavzdihne. ”Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal?“

Kot kaže, Jezus to zabrusi vsem navzočim, zlasti pa pismoukom, ki so delali težave njegovim učencem. Potem reče: ”Pripeljite ga k meni!“ Toda ko deček pride k njemu, ga hudi duh, ki ga obseda, vrže na tla in ga krčevito stresa, da se deček kar premetava in peni.

”Koliko časa se mu to že dogaja?“ vpraša Jezus.

”Od otroških let,“ odgovori oče. ”Večkrat ga je [demon] vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal.“ In oče Jezusa milo prosi: ”Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!“

Oče morda že več let išče pomoč. Ko mu ne morejo pomagati niti Jezusovi učenci, se ga loteva že najbolj črn obup. Jezus pa ga prime za besedo in mu hkrati vlije novi pogum: ”Kaj se pravi: če moreš? Vse je mogoče tistemu, ki veruje.“

”Verujem,” oče takoj zavpije in roti Jezusa: ”pomagaj mi v neveri!“

Jezus, ki vidi, da se ljudje že zgrinjajo, zapreti demonu: ”Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in se ne vrni več vanj!“ Še ko gre duh iz dečka, dečku izvije krik iz ust in ga večkrat strese. Potem deček nepremično obleži, tako da mnogi že govorijo: ”Umrl je.“ Jezus pa ga prime za roko in deček vstane.

Ko je Jezus že pred časom poslal učence oznanjevat, so ti že izganjali demone. Zato zdaj Jezusa, brž ko vstopijo v hišo, na samem vprašajo: ”Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?“

Jezus jim med vrsticami pove, da je zato kriva malovernost: ”Ta rod se ne dá izgnati drugače kot z molitvijo.“ Očitno je bila za izgon še zlasti močnega demona, za kakršnega je šlo v tem primeru, potrebna priprava. Treba je bilo imeti močno vero in moliti Boga za pravo moč.

In Jezus še pravi: ”Resnično vam povem: če imate vero kakor gorčično zrno in porečete tej gori: ’Prestavi se odtod tja!‘, se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.“ Kolikšno moč lahko ima vera!

Včasih se skoraj zdi, da so ovire in težave, ki se nam postavljajo na pot v Jehovovi službi, nepremagljive in nepremakljive kot prava gora. Pa vendar, kot pravi Jezus, lahko naša vera, če jo v srcu negujemo, jo zalivamo in spodbujamo k rasti, kljub vsemu dozori in z njo bomo premagovali tudi največje ovire in težave. Marko 9:14-29; Matej 17:19, 20; Luka 9:37-43

▪ S kakšno situacijo se sreča Jezus, ko se vrne z gore Hermon?

▪ Kako Jezus vlije pogum očetu, čigar otroka je obsedel hudi duh?

▪ Zakaj učenci niso zmogli izgnati demona?

▪ Kako močna, kot pove Jezus, lahko postane vera?