Poglavje 30

Odgovor tožnikom

JUDOVSKIM verskim voditeljem, ki so Jezusa obtožili, da krši zakon o soboti, ta odgovori: ”Moj Oče neprenehoma dela in tudi jaz delam.“

Jezusovo dejanje, čeprav farizeji to trdijo, ne spada med dela, ki jih zakon o soboti prepoveduje. Za oznanjevanje in ozdravljanje ga je namreč zadolžil Bog, in ker Jezus posnema Božji zgled, dela to pač vsak dan. Njegov odgovor pa Jude še bolj razjezi, zato ga hočejo umoriti. Zakaj?

Ne le zato, ker menijo, da Jezus krši soboto, ampak tudi zato, ker Boga imenuje svojega osebnega Očeta, to pa je zanje bogokletje. Jezus pa jim še naprej neustrašeno odgovarja o svojem posebnem odnosu z Bogom. ”Oče ima namreč Sina rad,“ jim pravi, ”in mu pokaže vse, kar snuje sam.“

”Kakor namreč Oče obuja mrtve,“ nadaljuje Jezus, ”tako tudi Sin daje življenje, komur hoče.“ Prav zares, Sin že obuja duhovno mrtve! ”Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, . . . je [že] prestopil iz smrti v življenje.“ In še nadaljuje: ”Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli.“

Čeprav ni nobenega poročila, da bi Jezus do takrat že koga dobesedno obudil od mrtvih, svojim tožnikom vseeno pove, da bodo mrtvi tudi dobesedno vstajali. ”Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo slišali njegov glas vsi, ki so v grobeh.“

Jezus do tedaj očitno ni še nikoli tako določno in natančno opisal svoje pomembne vloge v Božjem namenu. Vendar pa Jezusovim tožnikom ni na voljo samo njegovo pričevanje. ”Vi ste napotili poslance k Janezu,“ jih spomni, ”in pričeval je za resnico.“

Še pred dvemi leti je Janez Krstnik judovskim verskim voditeljem govoril o Njem, ki bo prišel za njim. Da bi jih spomnil, kako so nekoč spoštovali sedaj zaprtega Janeza, jim Jezus reče: ”Hoteli [ste se] nekaj časa veseliti ob njegovi luči.“ Na to jih spomni zato, ker jim želi pomagati, da, želi jih rešiti. Sam pa ni odvisen od Janezovega pričevanja.

”Prav ta dela, ki jih opravljam [tudi čudež, ki ga je pravkar storil], pričajo o meni, da me je poslal Oče.“ Poleg tega pa jim Jezus še reče: ”Tudi Oče, ki me je poslal, je pričal o meni.“ Bog je zanj pričal, ko je na primer ob Jezusovem krstu rekel: ”To je moj ljubljeni Sin.“

Jezusovi tožniki zares nimajo opravičila, da ga zametajo. Ravno Sveto pismo, za katerega trdijo, da ga preiskujejo, namreč priča zanj! ”Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni,“ končuje Jezus, ”ker je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?“ Janez 5:17-47; 1:19-27; Matej 3:17

▪ Zakaj Jezus s svojim delom ne krši zakona o soboti?

▪ Kako Jezus opiše svojo pomembno vlogo v Božjem namenu?

▪ Na čigavo pričevanje Jezus opozori, ko dokazuje, da je Božji sin?