Poglavje 84

Odgovornost učencev

KO JEZUS zapusti hišo farizejskega prvaka, ki je tudi član Sinedrija, nadaljuje pot proti Jeruzalemu. Z njim potuje velika množica. Samo zaradi česa? Kaj pravzaprav pomeni biti njegov pravi sledilec?

Med potjo se Jezus obrne k množici in jim najbrž na presenečenje vseh reče: ”Če kdo pride k meni in daje prednost svojemu očetu in materi pa ženi, otrokom, bratom in sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec.“

Kaj Jezus s tem misli? Tukaj ne trdi, da morajo njegovi sledilci dobesedno ”sovražiti“ svoje sorodnike (kot to piše v drugih prevodih, npr. New World Translation). Pač pa jih morajo sovražiti tako, da ljubijo Jezusa bolj, kot pa ljubijo njih. Tako je na primer tudi Jezusov praoče Jakob Lijo ’zapostavljal‘ [ali ”sovražil“, NW], Rahelo pa ljubil, kar pomeni, da je bolj ljubil Rahelo kot njeno sestro Lijo.

Pomislimo tudi, da je Jezus rekel, naj učenci [po NW] sovražijo ’celo svoje življenje‘. Jezus tukaj misli, da mora pravi učenec bolj ljubiti Njega kot pa svoje življenje. S tem opozori na veliko odgovornost, ki si jo človek naloži, ko postane njegov učenec. To ni nekaj, v kar bi se podali brez temeljitega premisleka.

Biti Jezusov učenec namreč pomeni tudi težave in preganjanja, zato Jezus opozarja: ”Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.“ Tako morajo, pravi učenci vzeti nase isto breme sramotenja, kot ga je pretrpel Jezus, če je potrebno, celo umreti od rok Božjih sovražnikov, kar bo Jezus kmalu moral.

Postati Kristusov učenec ali ne je torej tisto, kar morajo množice, ki mu sledijo, skrbno premisliti. Jezus to še poudari s priliko. ”Kdo izmed vas,“ pravi, ”ki hoče zidati stolp, ne sede najprej in ne zračuna stroškov, ali ima dovolj, da bo zidavo končal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli smejati, češ: ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.“

Jezus tako množici, ki potuje z njim ponazori, da morajo biti, preden postanejo njegovi učenci, trdno odločeni, da bodo izpolnili vse, kar je za to potrebno, tako kot se prepriča človek, preden začne z zidavo, ali ima na razpolago dovolj sredstev za to. Jezus pa že nadaljuje z drugo priliko:

”Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in se pogaja za mir.“

Jezus potem poudari bistvo obeh ponazoritev. Namreč: ”Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima ne more biti moj učenec.“ Na to mora biti torej pripravljena množica, ki je z njim, nič manj pa tudi vsak, ki spoznava Kristusa. Pripravljeni morajo biti žrtvovati vse kar imajo — vse imetje in celo svoje življenje — če hočejo postati njegovi učenci. Ali smo mi to pripravljeni storiti?

”Sol je vendar dobra,“ nadaljuje Jezus. V svoji gorski pridigi je svojim učencem dejal, da so ”sol zemlje“, s čimer je mislil, da ohranjevalno delujejo na ljudi, tako kot sol ohranja živila dobesedno. ”Če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni porabna ne za zemljo ne za gnoj; proč jo mečejo,“ Jezus zaključi. ”Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!“

S tem Jezus pokaže, da se celo tistim, ki so njegovi učenci že nekaj časa, ne sme zrahljati odločnost, da gredo naprej. Če se jim namreč bo, bodo postali neporabni, v zasmeh temu svetu in nični pred Bogom, Bogu celo v zasmeh. Tako bodo tako kot pokvarjena, neuporabna sol, morali proč, v uničenje. Luka 14:25-35; 1. Mojzesova 29:30-33; Matej 5:13

▪ Kaj pomeni ’ne dati prednost‘ svojim sorodnikom in sebi?

▪ Kateri dve ponazoritvi pove Jezus in kaj pomenita?

▪ Kaj pomeni Jezusova zaključna razlaga o soli?