Poglavje 94

Pomembnost molitve in ponižnosti

KO JE bil Jezus še v Judeji, je povedal prispodobo, ki je opozarjala na pomembnost vztrajne molitve. Sedaj na svojem zadnjem potovanju v Jeruzalem ponovno poudari, naj se ne naveličamo moliti. Jezus je verjetno še v Samariji ali Galileji, ko učencem pove naslednjo prispodobo:

”V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. V tistem mestu je živela tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ’Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‘ Vendar dolgo ni hotel, potem pa si je rekel: ’Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ker mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‘“

Jezus nato pripoved razloži, takole: ”Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu, in bo z uslišanjem odlašal?“

Jezus noče reči, da je Bog Jehova kakorkoli podoben krivičnemu sodniku. Nasprotno, če se celo krivični sodnik odzove na nenehne prošnje, koliko bolj se bo odzval Bog, ki je pravičen in dober, če njegovo ljudstvo vztraja v molitvah. Zato Jezus nadaljuje: ”Povem vam: hitro jim bo pomagal do pravice.“

Pravica je največkrat zatirana skromnim in ubogim, naklonjena pa je močnejšim in bogatejšim. Bog pa bo seveda poskrbel, da bodo hudobni pravično kaznovani, njegovim služabnikom pa bo pravično zagotovil večno življenje. Toda koliko ljudi pa res tako čvrsto verjame, da jim bo Bog hitro pomagal do pravice?

Opozarjajoč predvsem na vero tistih, ki molijo, Jezus vpraša: ”Kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?“ Čeprav vprašanje ostane neodgovorjeno, nam daje misliti, da takšne vere, ko se bo Kristus vrnil v kraljevski moči, najbrž ne bo lahko najti.

Med Jezusovimi poslušalci je tudi nekaj takih, ki so glede svoje vere dokaj samozavestni. Prepričani so, da so pravični in zviška gledajo na druge. Takšni so lahko celo nekateri Jezusovi učenci. Vsem takšnim Jezus nameni naslednjo ponazoritev:

”Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi pa cestninar. Farizej se je postavil spredaj in pri sebi molil takóle: ’Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‘“

Farizeji so znani po tem, da se kažejo pravične, s čimer hočejo na ljudi narediti vtis. Njihovi običajni dnevi posta, ki so si ga naložili sami, so ob ponedeljkih in četrtkih. Pri dajanju desetine so zelo natančni pri še tako majhnem pridelku na polju. Nekaj mesecev prej se je njihov prezir do običajnih ljudi pokazal med srečanjem v svetišču, ko so dejali: ”Prekleta ta drhal, ki ne pozna postave [postave, kot so jo namreč razlagali farizeji]!“

V nadaljevanju ponazoritve Jezus o takšni ’drhali‘ pravi: ”Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ’Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‘“ Ker je cestninar ponižno priznal svoje hibe, Jezus poudarja: ”Povem vam: ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.“

Jezus s tem ponovno poudari, da moramo biti ponižni. Ker so rasli v družbi, kjer so bili samopravični farizeji tako vplivni, položaj in ugled pa tako čislana, ni nič čudnega, da takšne stvari vplivajo tudi na Jezusove učence. Vendar pa, kako lep nauk o ponižnosti jim podeli Jezus! Luka 18:1-14; Janez 7:49

▪ Zakaj nepravični sodnik ugodi prošnji vdove in kaj se lahko naučimo iz Jezusove primere?

▪ Kakšno vero bo iskal Jezus, ko se bo vrnil?

▪ Komu Jezus nameni ponazoritev o farizeju in cestninarju?

▪ Kakšnega vedenja farizejev se moramo ogibati?