Poglavje 103

Ponovno v templju

JEZUS in učenci so že tri dni v Betaniji, odkar so prišli iz Jerihe. V ponedeljek, desetega nisana, so zgodaj zjutraj že na poti v Jeruzalem. Jezus je lačen. Ob poti zagleda smokvino drevo in gre k njemu, da bi pojedel kakšen sadež.

Na drevesu je listje, sezona fig se začne šele junija, sedaj pa je še marec. Jezus očitno misli, da so zaradi zgodnjih listov na njem tudi zgodnje fige. Vendar je razočaran. Listje je drevesu dajalo varljiv izgled. Zato Jezus prekolne drevo in reče: ”Naj ne bo nikoli več sadu na tebi!“ Posledica tega Jezusovega ravnanja in njegov pomen se odkrijeta naslednje jutro.

Jezus in učenci nadaljujejo pot in kmalu dosežejo Jeruzalem. On gre v tempelj, kjer je bil že prejšnje jutro. Tega dne pa podobno kot pred tremi leti 30 našega štetja na pasho, začne ukrepati. Izžene vse, ki v temlju prodajajo in kupujejo, ter prevrne mize menjalcem denarja, prodajalcem golobov pa stojnice. Nobenemu niti ne pusti, da bi kaj nesel skozi tempelj.

Menjalnice in prodajalce živali v templju obsodi in jim reče: ”Ali ni pisano: ’Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode‘, vi ste pa iz nje naredili jamo razbojnikov!“ Razbojniki so zaradi tega, ker postavljajo pretirano visoke cene tistim, ki nimajo druge možnosti, kot da kupijo živali za žrtvovanje. Zato Jezus na te prodajalce gleda kot na oderuhe ali razbojnike.

Ko slišijo veliki duhovniki, pismouki in prvaki ljudstva, kaj je Jezus storil, iščejo priložnosti, da bi ga ubili. S tem pokažejo, da so nepopravljivi. Vendar pa ne vedo, kako bi Jezusa pogubili, ker je okoli njega vedno zbrano ljudstvo in ga zavzeto posluša.

Na pasho so poleg naravnih Judov prišli tudi pogani. To so proseliti, spreobrnjenci, ki so sprejeli verske navade Judov. Nekaj Grkov, očitno pojudencev, stopi k Filipu. Prosijo ga, ali bi lahko videli Jezusa. Filip gre zaradi tega k Andreju, da bi ga vprašali, ali je takšno srečanje možno. Jezus je očitno še vedno v templju, kjer ga Grki lahko vidijo.

Jezus ve, da je pred njim le še nekaj dni življenja, zato na lep način pojasni svoj položaj: ”Prišla je ura, da se poveliča Sin človekov. Resnično, resnično vam povem: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu.“

Pšenično zrno ni nič kaj velikega. Kaj pa če pade v prst in ”umrje“, neha živeti kot seme? Potem vzklije in s časom zraste v steblo, kjer obrodi mnogo, mnogo pšeničnih zrn. Podobno je Jezus en sam popoln človek. Toda če umre zvest Bogu, lahko po njem dobijo večno življenje vsi zvesti, ki imajo podobnega požrtvovalnega duha kot on. Zato Jezus pravi: ”Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tem svetu zaničuje, ga bo ohranil za večno življenje.“

Jezus prav gotovo ne misli samo nase, saj pravi: ”Če kdo hoče služiti meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo služi meni, ga bo počastil Oče.“ Kakšna čudovita nagrada, če hodimo za Jezusom in mu služimo! Ta častna nagrada, ki prihaja od Očeta, bo pomenila združitev z Jezusom v Kraljestvu.

Ko razmišlja o velikem trpljenju in mučni smrti, ki ga čaka, Jezus nadaljuje: ”Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem: Oče, reši me iz te ure?“ Če bi se temu, kar ga čaka, lahko kako izognil! Vendar ne, saj reče: ”Zaradi te ure sem vendar prišel.“ Jezus je pripravljen na Božji načrt, ki vključuje tudi njegovo žrtveno smrt. Matej 21:12, 13, 18, 19; Marko 11:12-18; Luka 19:45-48; Janez 12:20-27

▪ Zakaj Jezus pričakuje fige na drevesu, čeprav še ni prava sezona?

▪ Zakaj Jezus prodajalce v templju imenuje ’razbojniki‘?

▪ V kakšnem pomenu je Jezus podoben pšeničnemu semenu, ki umre?

▪ Kako se Jezus počuti zaradi trpljenja in smrti, ki ga čaka?