Poglavje 62

Pouk o ponižnosti

POTEM ko Jezus ozdravi obsedenega dečka na območju Cezareje Filipove, ga vleče, da bi se vrnil domov v Kafarnaum. Vendar hoče na pot samo z učenci, tako da bi jih lahko pripravil na svojo smrt in na njihove dolžnosti, ki jih čakajo potem. ”Sin človekov bo kmalu izdan v roke ljudem,“ razlaga, ”in ga bodo umorili, toda tretji dan bo vstal.“

Čeprav je Jezus o tem že govoril in je na besedo o njegovem ”odhodu“ tudi naneslo, ko so trije apostoli videli celo njegovo spremenjenje, pa njegovi sledilci tega še vedno ne razumejo. Nihče sicer ne skuša zanikati, da ga bodo Judje umorili, kot je to že enkrat zanikal Peter, vendar se ga bojijo o tem kaj več vprašati.

Končno pridejo v Kafarnaum, ki je Jezusu že nekaj časa nekakšna izhodiščna oznanjevalska postojanka. Tu je doma tudi Peter in še nekaj drugih apostolov. In tu k Petru pristopijo pobiralci tempeljskega davka. Verjetno bi radi Jezusa zasačili pri kršenju občeveljavnih šeg in običajev, ker učence vprašajo: ”Ali vaš učitelj ne plačuje [tempeljskega] davka dveh drahem?“

”Seveda,“ odgovori Peter.

Jezus, ki najbrž pride do hiše takoj potem, dobro ve, kaj se je zgodilo. Zato še preden pride Peter z besedo na dan, že vpraša: ”Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih podložnikov ali od tujcev?“

”Od tujcev,“ odgovori Peter.

”Torej so podložniki oproščeni,“ izvede Jezus logični sklep. Ker je Jezusov Oče kralj vesolja in v templju molijo prav njega, Božjemu Sinu po zakonu sploh ni treba plačevati davka. ”Vendar da jih ne pohujšamo,“ reče Jezus, ”pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr [štiri drahme]. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase.“

Ko se učenci po vrnitvi v Kafarnaum zopet zberejo, bržkone v Petrovi hiši, pa ga vprašajo: ”Kdo je potemtakem največji v nebeškem kraljestvu?“ Jezus ve, zakaj jih to zanima; ve namreč, kaj so se pogovarjali med povratkom iz Cezareje Filipove. Zato jih vpraša: ”O čem ste se menili med potjo?“ V zadregi učenci umolknejo, ker so se med potjo prepirali pač o tem, kdo bo največji.

Ali se nam mogoče zdi neverjetno, da bi se učenci prerekali o čem takem potem, ko jih je Jezus že skoraj tri leta poučeval? Pač, je že tako, da nepopolnost, pa tudi versko okolje, iz katerega človek izhaja, drži človeka hudo v krempljih. Judovska vera, v kateri so bili učenci vzgojeni, je v vsem gledala najprej položaj, stopnjo ali čin. Morda se je Peter, ker mu je Jezus obljubil ”ključe“ Kraljestva, za povrh čutil še malo boljšega. Morda sta podobno mislila tudi Jakob in Janez, ker sta pač smela videti Jezusovo spremenjenje.

Karkoli je že bilo, jim skuša Jezus z ganljivo primero nekoliko obrusiti poglede. Pokliče otroka, ga postavi mednje in objame, potem pa reče: ”Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža, da bo kakor ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.“

Kako lepo jih Jezus vzame v roke! Nič se ne zjezi nanje, nič jim ne očita, da so ošabni, pohlepni ali lačni časti. Ne, Jezus jim v pouk in grajo postavi za zgled otroke, ki so ponavadi skromni, brez visokoletečih želja in jim običajno še mar ni, da bi se delili po položajih. Tako dá Jezus učencem vedeti, naj tudi sami vzgojijo vrline, ki odlikujejo ponižne otroke. Za konec pa jim še pribije: ”Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je največji.“Matej 17:22-27; 18:1-5; Marko 9:30-37; Luka 9:43-48

▪ Kateri nauk po vrnitvi v Kafarnaum Jezus ponovi in kako ta nauk sprejmejo?

▪ Zakaj Jezus ni dolžan plačevati tempeljskega davka in zakaj ga vseeno plača?

▪ Kaj morda prispeva k temu, da se učenci začnejo prerekati, in kako jih Jezus vzame v roke?