Poglavje 43

Pouk v prispodobah

KO JEZUS ošteva farizeje, je očitno v Kafarnaumu. Še istega dne odide k bližnjemu Galilejskemu jezeru, kjer se zbere množica ljudi. Vstopi na čoln, odvesla malo od obale, kjer so stali ljudje, in jim govori o Nebeškem kraljestvu. Pri tem si pomaga z vrsto prilik ali prispodob, vzetih iz vsakdanjega življenja.

Najprej pripoveduje o sejalcu. Ko le-ta seje, pade nekaj semena na cesto in ga pozobajo ptice. Druga zrna padejo na skalnata tla. Ker tam rastlinice ne morejo pognati globokih korenin, se na soncu posušijo in uvenejo. Nekaj semena pade med trnje, ki rastline med rastjo zaduši. Del semena, ki očitno pade na dobro zemljo, pa rodi stoteren, šestdeseteren in trideseteren sad.

V drugi priliki Jezus pravi, da je Božje kraljestvo podobno setvi semena. Ko minevajo dnevi, seme raste, pa čeprav človek medtem spi ali bedi. Človek ne vidi, kako se to godi. Ono namreč raste samo od sebe in razvija zrna. Ko pa je žito zrelo, se ga požanje.

V tretji prispodobi Jezus govori o možu, ki poseje na svoje polje dobro seme. Toda medtem ko spi, pride sovražnik in med pšenico zaseje plevel. Služabniki ga vprašajo, ali naj plevel poruvajo. Toda on odgovori: ’Ne, ker bi s tem izruvali tudi nekaj pšenice. Naj vse skupaj raste do žetve. Tedaj bom rekel žanjcem, naj najprej populijo plevel in ga sežgo, nato pa naj spravijo pšenico v žitnice.‘

Potem Jezus množici, ki stoji na obali, pove še dve prispodobi. Kot pravi, je ”nebeško kraljestvo“ podobno gorčičnemu zrnu, ki ga človek poseje. Čeprav je to eno najmanjših semen, bo preraslo vsakršno rastlinje. Postalo bo drevo, v čigar vejah bodo ptice našle zavetje.

Danes nekateri ugovarjajo, da obstajajo še manjša semena od gorčičnega, toda Jezus ni poučeval botanike. Od semen, ki so jih Galilejci njegovih dni poznali, je bilo gorčično seme res najmanjše. In razumeli so, da Jezus hoče z njim ponazoriti bujno rast.

Končno Jezus primerja ”nebeško kraljestvo“ še s kvasom, ki ga žena vzame in pomeša s tremi mericami moke. Ta kvas, pravi Jezus, skisa potem vse testo.

Zatem, ko Jezus pove teh pet prispodob, ljudem naroči, naj se razidejo, sam pa se vrne v hišo, v kateri se je zadrževal. Kmalu pride za njim vseh dvanajst apostolov in tudi drugi.

Kako Jezusove prispodobe koristijo

Po Jezusovem govoru množici na obali učence zanima njegova nova metoda poučevanja. Sicer so ga že prej slišali, da je govoril v prispodobah, toda še nikoli v takšnem obsegu. Zato ga sprašujejo: ”Zakaj jim govoriš v prilikah?“

Tako govori že zato, da bi spolnil tele preroške besede: ”Odprl bom svoja usta v prilikah, oznanjal bom, kar je bilo skrito od začetkov sveta.“ Gre pa še za nekaj drugega. Prispodobe namreč pomagajo odkriti, kakšni so ljudje po srcu.

Pravzaprav se večina ljudi za Jezusa zanima zato, ker mojstrsko pripoveduje zgodbe in dela čudeže, ne pa zato, ker bi si ga želeli za Gospodarja in mu nesebično služiti. Ljudje nočejo spremeniti niti svojih nazorov niti načina življenja. Nočejo, da bi njegovo sporočilo vanje prodrlo tako globoko.

Zato Jezus pravi: ”Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo; poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. Tako se spolnjuje nad njimi Izaijeva prerokba: ’otopelo je namreč srce temu ljudstvu.‘“

Potem pa pravi: ”Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo! Zakaj resnično vam povem: veliko prerokov in pravičnih je želelo videti, kar gledate vi, pa niso videli; in slišati, kar poslušate vi, pa niso slišali.“

Res, dvanajst apostolov in tudi drugi, ki so z njimi, imajo dovzetno srce. Zato jim Jezus reče: ”Vam je dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano.“ Ker si učenci želijo vedeti, o čem govori, jim Jezus prispodobo o sejalcu pojasni.

”Seme je božja beseda,“ pravi Jezus, tla pa so srce. O semenu, ki pade na trda tla ob cesti, reče: ”Pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi vere sprejeli in se ne bi rešili.“

Kamnita tla, na katera tudi pade nekaj semena, ustrezajo srcu ljudi, ki besedo sicer veselo sprejmejo; ker pa se beseda v takem srcu ne more globoko zakoreniniti, ti ljudje omahnejo, ko jih dolete preizkušnje ali preganjanja.

Seme, ki pade med trnje, se nanaša, kot pravi Jezus, na ljudi, ki besedo sicer poslušajo, pa jim posvetne skrbi, zapeljivost bogastva ter užitki tega življenja besedo zadušijo, in tako nikoli ne dozorijo.

Seme, ki pade na dobro zemljo, pa meri na ljudi, ki besedo poslušajo iz plemenitega in dobrega srca in jo potem tudi obdržijo ter vztrajno rodijo sadove.

Kako blagoslovljeni so vendar ti učenci, ki poiščejo Jezusa, da bi jim razložil svoje nauke! Jezus namreč želi, da bi njegove prispodobe razumeli, da bi lahko še drugim prinesli resnico. ”Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo?“ vpraša. ”Mar ne zato, da jo denejo na podstavek?“ Jezus zato še reče: ”Pazite vendar, kako poslušate!“

Blagoslovljeni z nadaljnjim poukom

Jezus je učencem že razložil prispodobo o sejalcu. Ampak oni želijo izvedeti še več. ”Razloži nam priliko o ljulki na njivi,“ ga prosijo.

Kako drugače mislijo učenci od množice ljudi na jezerski obali! Ljudem sploh ni mar, da bi izvedeli pravi pomen prispodob; zadovoljni so, da stvari razumejo le v obrisih. Jezus takole izrazi nasprotje med poslušalci na obali in vedoželjnimi učenci:

”Po meri, s katero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo.“ Učenci Jezusu namerjajo iskreno zanimanje in pozornost, zato jih ta nagradi z nadaljnjim poukom. Na njihovo vprašanje jim torej razloži:

”Sejavec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so imetniki kraljestva, ljuljka pa povzročitelji zla. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je dovršitev sveta, žanjci pa so angeli.“

Zatem, ko Jezus razloži vse o udeležencih in okoliščinah v prispodobi, opiše še njen izid. Ob koncu stvarnosti, pravi, bodo ”žanjci“, torej angeli, ljuljki podobne lažikristjane ločili od pravih ’imetnikov kraljestva‘. ”Povzročitelji zla“ bodo označeni za uničenje, sinovi Božjega kraljestva, ”pravični“, pa bodo močno svetili v Kraljestvu svojega Očeta.

Nato pa Jezus svojim vedoželjnim učencem pove še tri prispodobe. Najprej prvo: ”Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet zakopal. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo.“

Potem pa še drugo: ”Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.“

Jezus sam je podoben človeku, ki odkrije skriti zaklad, in trgovcu, ki najde dragoceni biser. On je namreč takorekoč prodal vse, ko je zapustil časten položaj v nebesih in se ponižal v človeka. Na zemlji ga sramotijo in sovražno preganjajo, on pa se izkazuje, da je vreden postati vladar Božjega kraljestva.

Tudi Jezusovim sledilcem velja poziv, naj vse prodajo, da bi dobili veliko nagrado, bodisi da bodo postali sovladarji s Kristusom ali zemeljski podložniki Kraljestva. Ali torej cenimo svoj delež v Božjem kraljestvu kot nekaj najdragocenejšega v življenju, kot neprecenljiv zaklad ali dragocen biser?

Nazadnje pa Jezus primerja ”nebeško kraljestvo“ še z mrežo, v katero se ujamejo ribe vseh vrst. Pri razvrščanju neuporabne ribe odvržejo, dobre pa obdržijo. Tako, pravi Jezus, bo ob koncu stvarnosti: angeli bodo namreč ločili hudobne od pravičnih in hudobne izročili uničenju.

S tem ribolovom začne sam Jezus, ko pokliče svoje prve učence, naj postanejo ’ribiči ljudi‘. Pod vodstvom angelov se ribolov potem nadaljuje skozi dolga stoletja. Na koncu pa pride čas, ko izvlečejo ’mrežo‘, ki pomeni vse zemeljske organizacije, ki trdijo, da so krščanske.

Neuporabne ribe morajo v uničenje. Vendar pa smo lahko hvaležni, da lahko pripademo k ’dobrim ribam‘, ki bodo obdržane. Če bi enako kot učenci radi izvedeli in razumeli čim več, potem bomo poleg pouka deležni še Božjega blagoslova, namreč večnega življenja. Matej 13:1-52; Marko 4:1-34; Luka 8:4-18; Psalm 78:2; Izaija 6:9, 10

▪ Kdaj in kje Jezus govori ljudem v prispodobah?

▪ Katerih pet prispodob Jezus pove ljudem?

▪ Zakaj Jezus pravi, da je gorčično seme najmanjše seme?

▪ Zakaj Jezus govori v prilikah ali prispodobah?

▪ Kako Jezusovi učenci pokažejo, da so drugačni od množice drugih ljudi?

▪ Kako Jezus pojasni prispodobo o sejalcu?

▪ Zakaj so učenci drugačni od množice na obali?

▪ Koga ali kaj ponazarjajo sejalec, polje, dobro seme, sovražnik, žetev in žanjci?

▪ Katere tri prispodobe še pove Jezus in kaj se lahko iz njih naučimo?