Poglavje 17

Pouk za Nikodéma

MED PRAZNOVANJEM pashe leta 30 našega štetja Jezus dela presenetljiva znamenja, se pravi čudeže. Zaradi tega mnogi začnejo verovati vanj. Nikodém, član sinedrija, judovskega vrhovnega sodišča, je prevzet in hoče izvedeti še več. Zato pod okriljem noči obišče Jezusa. Verjetno se boji, da bo škodoval svojemu ugledu pri drugih judovskih voditeljih, če bi ga kdo videl.

”Rabi,“ reče, ”vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati takih znamenj, kakor jih ti delaš, če ni Bog z njim.“ Jezus mu odvrne, da se mora človek ’nanovo roditi‘, da bi lahko prišel v Božje kraljestvo.

Toda, kako se lahko človek ponovno rodi? ”Mar more vdrugič v telo svoje matere in se roditi?“ vpraša Nikodem.

Ne, ponovno rojstvo ne pomeni tega. ”Če se kdo ne rodi iz vode in Duha,“ mu pojasni Jezus, ”ne more priti v božje kraljestvo“. Ko se je Jezus krstil in je sprejel sveti duh, je bil tako rojen ”iz vode in duha“. Z nebeškim oznanilom ’To je moj sin, ki ga priznavam‘, je Bog oznanil, da se mu je rodil duhovni sin, ki je lahko upal, da bo prišel v Nebeško kraljestvo. Pozneje, ob binkoštih leta 33 našega štetja, bodo tudi drugi krščeni učenci prejeli svetega duha in bodo tako ponovno rojeni kot duhovni Božji sinovi.

Vendar je vloga Božjega posebnega človeškega sina življenjsko pomembna. ”Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,“ pripoveduje Jezus Nikodemu, ”tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da ima vsak, ki veruje, po njem večno življenje.“ Da, kakor so morali takrat Izraelci, ki so jih popikale strupene kače, pogledati bakreno kačo, da bi ostali živi, tako morajo vsi ljudje verovati v Božjega Sina, da bi bili rešeni iz svoje umrljivosti.

Poudarjajoč veliko Jehovovo ljubezen, Jezus pravi Nikodemu: ”Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.“ Tako Jezus tukaj v Jeruzalemu, ravno šest mesecev po začetku svoje službe, razloži, da bo Bog Jehova po njem rešil človeštvo.

Jezus potem Nikodemu še razloži: ”Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil,“ se pravi, da bi ga sodil nemilostno, oziroma ga zavrgel, obsodil človeštvo na uničenje. Ne, ampak, kot pravi Jezus, poslal ga je, ”da bi se svet rešil po njem“.

Nikodem je zaradi strahu Jezusa obiskal pod okriljem noči. Zato je zanimivo, kako Jezus pogovor z njim zaključi: ”Sodba pa je v tem, da je prišla luč [ki jo pooseblja Jezus s svojim življenjem in učenjem] na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.“ Janez 2:23–3:21; Matej 3:16, 17; Apostolska dela 2:1-4; 4. Mojzesova 21:9

▪ Kaj navede Nikodema k obisku in zakaj pride ponoči?

▪ Kaj pomeni biti ’nanovo rojen‘?

▪ Kako Jezus ponazori svojo vlogo pri naši rešitvi?

▪ Kaj pomeni, da Jezus ni prišel zato, da bi sodil svet?