Poglavje 119

Pred Hanom, potem pa h Kajfu

JEZUSA, zvezan je kot kak zločinec, pripeljejo pred Hana, vplivnega bivšega velikega duhovnika. Hana je bil veliki duhovnik ravno takrat, ko je Jezus kot dvanajstletni fantič spravil v začudenje rabinske učitelje v templju. Pozneje je na velikoduhovniškem položaju služilo še več Hanovih sinov, sedaj pa je kot veliki duhovnik služil ravno njegov zet Kajfa.

Jezusa najprej pripeljejo pred Hana najbrž zaradi Hanovega dolgoletnega vodilnega položaja v judovskem verskem življenju. Zaradi postanka pri Hanu pa ima veliki duhovnik Kajfa tudi čas sklicati Sinedrij, 71-člansko judovsko vrhovno sodišče, pa tudi zbrati lažne priče.

Veliki duhovnik Hana sedaj sprašuje Jezusa o njegovih učencih in njegovem učenju. Jezus pa mu odgovori: ”Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič govoril. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril, saj vedo, kaj sem povedal.“

V tem eden izmed služabnikov, ki stoji zraven, udari Jezusa po licu in reče: ”Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?“

”Če sem napak govoril,“ odgovori Jezus, ”dokaži, da napak; če pa prav, kaj me tolčeš?“ Po teh besedah ga Hana zvezanega pošlje k velikemu duhovniku Kajfu.

Medtem se vsi veliki duhovniki in starešine ter pismarji, pravzaprav ves Sinedrij, zberejo skupaj. Zberejo se očitno na Kajfovem domu. Takšen sodni proces na noč pashe je vsekakor v nasprotju z judovskimi zakoni. Vendar pa to ne odvrne verskih voditeljev od hudobnih naklepov.

Že nekaj tednov prej, ko je Jezus obudil Lazarja, se je Sinedrij odločil, da mora Jezus umreti. In samo dva dni prej, v sredo, so se verski voditelji posvetovali, kako bi Jezusa pod lažno obtožbo ubili. Samo pomislimo, obsodili so ga še pred sojenjem!

Zdaj na vse pretege iščejo priče, ki bi po krivem pričale proti njemu, da bi mogli sestaviti takšno ali drugačno obtožnico proti Jezusu. Prič, ki bi se ujemale v pričevanju, pa ne najdejo. Končno se pojavita dve priči, ki trdita: ”Mi smo ga slišali, ko je rekel: ’Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejem z rokami, in v treh dneh zgradil drugega, ki ne bo narejen z rokami.“

”Nič ne odgovarjaš?“ ga vpraša Kajfa. ”Kaj je to, kar pričajo proti tebi?“ On pa molči. Pa tudi v teh lažnih pričevanjih se priče na sramoto Sinedrija ne ujemajo v svoji pripovedi. Zato veliki duhovnik ubere drugačne strune.

Kajfa namreč ve, kako občutljivi so Judje na to, da kdo trdi, da je Božji sin. Dvakrat prej so Jezusa že ozmerjali z bogokletnikom, ki si zasluži smrt, ker so si pomotoma razlagali, da se ima za enakega Bogu. Kajfa ga sedaj zvito ogovori: ”Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Božji Sin.“

Ne glede na to, kaj si Judje mislijo, je Jezus zares Božji sin. Če bi ostal tiho, bi si to lahko nalašč razlagali narobe, češ da hoče zanikati, da je Kristus. Zato Jezus pogumno odgovori: ”Jaz sem. Videli pa boste Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti z oblaki neba.“

Takrat si Kajfa raztrga obleko in zavpije: ”Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?“

”Smrt zasluži!“ zaključi Sinedrij. Nato začnejo iz njega briti norce in govoriti vse mogoče, da bi ga osramotili. Klofutajo ga in pljuvajo v obraz. Drugi mu pokrivajo obraz in ga bijejo s pestmi ter se mu posmehujejo: ”Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril.“ Vse to sramotenje in protipostavno ravnanje poteka med nočnim sojenjem. Matej 26:57-68; 26:3, 4; Marko 14:53-65; Luka 22:54, 63-65; Janez 18:13-24; 11:45-53; 10:31-39; 5:16-18

▪ Kam najprej peljejo Jezusa in kaj se mu tam zgodi?

▪ Kam nato odpeljejo Jezusa, in zakaj?

▪ Kako Kajfa pripravi Sinedrij, da Jezusa obsodi na smrt?

▪ Kakšno sramotenje in protipostavnost se zgodi med nočnim sojenjem?