Poglavje 121

Pred sinedrijem, nato pa k Pilatu

NOČ SE že nagiba h koncu. Peter je trikrat zatajil Jezusa, sinedrij pa je zaključil sodno farso in se razšel. Takoj ob zori v petek zjutraj se ponovno zberejo, tokrat v sinedrijski dvorani. Pred javnostjo kanijo prikazati, da je bilo nočno sojenje zakonito. Ko Jezusa pripeljejo pred veliki zbor, ga vprašajo isto, kot so ga vprašali ponoči: ”Če si ti Mesija, nam povej!“

”Če vam povem, mi ne boste verjeli,“ odgovori Jezus. ”In če vas vprašam, mi ne boste odgovorili.“ Kljub temu Jezus pogumno pokaže, kdo da je: ”Toda odslej bo Sin človekov sedel na desnico božje Moči.“

”Ti si torej Božji Sin?“ hočejo vsi slišati.

”Vi sami pravite, da sem,“ jim reče.

Za nje, ki ga želijo umoriti, je ta odgovor dovolj. Vzamejo ga za bogokletstvo. ”Kaj potrebujemo še pričevanja,“ rečejo, ”saj smo sami slišali iz njegovih ust.“ Zato Jezusa zvežejo, ga odpeljejo in izročijo rimskemu upravitelju Ponciju Pilatu.

Juda, Jezusov izdajalec, je ves ta potek opazoval. Ko vidi, da so Jezusa obsodili, se skesa. Zato prinese velikim duhovnikom in starešinam tistih trideset srebrnikov nazaj in reče: ”Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.“

”Kaj nam mar? To je tvoja stvar,“ ga brez usmiljenja zavrnejo. Tedaj vrže Juda srebrnike proti templju ter gre in se obesi. Veja, na katero Juda priveže vrv, pa se odlomi in truplo pade med skale, kjer se po sredini razpoči.

Veliki duhovniki pa ne vedo, kaj naj zdaj naredijo s srebrniki. ”Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.“ Po skupnem posvetu zanje kupijo lončarjevo njivo za pokopališče tujcev. Zato tisti njivi potem pravijo Njiva krvi.

Še vedno je zgodnje jutro, ko Jezusa pripeljejo v upraviteljevo palačo. Vendar Judje ne gredo v sodno hišo, ker bi se zaradi takšnega zbližanja s pogani omadeževali. Da bi jim Pilat ustregel, pride ven k njim. ”Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?“ jih vpraša.

”Če ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne izročili,“ mu odgovorijo.

Pilat se noče vmešavati in jim reče: ”Vzemite ga in ga sodite po svoji postavi.“

Judje morilskih naklepov niti ne skrivajo: ”Mi ne smemo nikogar usmrtiti.“ In to drži: če bi Jezusa usmrtili med praznovanjem pashe, bi to zasejalo veliki nemir med ljudmi, ker Jezusa mnogi zelo spoštujejo. Če pa bi lahko dosegli, da bi ga na temelju političnih obtožb usmrtili Rimljani, bi jih to pred ljudmi odvezovalo odgovornosti.

Zato verski voditelji, ne da bi omenjali prejšnjega sojenja, na katerem so Jezusa obsodili bogokletstva, sedaj privlečejo na dan drugačno obtožbo. Sestavijo trojno obtožnico: ”Tega smo zalotili, da [1.] hujska naš narod in [2.] brani cesarju dajati davke ter [3.] pravi, da je Mesija, kralj.“

Pilata zaskrbi ravno obtožba, da se Jezus postavlja za kralja. Zato vstopi v palačo, pokliče Jezusa k sebi in ga vpraša: ”Ti si judovski kralj?“ Drugače povedano: ali si prekršil zakon s tem, da si se postavil za kralja proti cesarju?

Jezus hoče izvedeti, koliko Pilat o njem že ve, zato ga vpraša: ”Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?“

Pilat prizna, da ga ne pozna, da pa hoče slišati dejstva. ”Sem mar Jud?“ odgovori. ”Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?“

Jezus se spornemu vprašanju, češ ali je kralj ali ne, prav nič ne ogiba. Odgovor, s katerim zdaj postreže Pilatu, tega gotovo preseneti. Luka 22:66–23:3; Matej 27:1-11; Marko 15:1; Janez 18:28-35; Apostolska dela 1:16-20

▪ Zakaj se sinedrij zgodaj zjutra ponovno sestane?

▪ Kako je umrl Juda, in kaj se zgodi s tridesetimi srebrniki?

▪ Zakaj Judje rajši vidijo, da bi Jezusa umorili Rimljani?

▪ Česa Judje dolžijo Jezusa?