Poglavje 65

Skrivna pot v Jeruzalem

PIŠE se leto 32 n. š. Jesen je in bliža se šotorski praznik. Po pashi 31. n. š., ko so Judje skušali Jezusa usmrtiti, ta deluje v glavnem le po Galileji. V Jeruzalem je po tistem potoval le še na praznovanje judovskih treh letnih praznikov.

Zdaj pa bratje silijo v Jezusa: ”Zapusti ta kraj in pojdi v Judejo.“ Jeruzalem je namreč glavno mesto Judeje, hkrati pa deželno versko središče. Njegovi bratje pa pravijo, češ: ”Nihče ne deluje na skrivnem, če hoče biti znan.“

Jakob, Simon, Jožef in Juda sicer ne verjamejo, da bi bil njihov starejši brat, Jezus, res Mesija, radi bi pa, da bi svojo čudodelno moč pokazal vsem, ki se bodo zbrali na praznovanju. Jezus se te nevarnosti zaveda. ”Vas svet ne more sovražiti,“ pravi, ”mene pa sovraži, ker pričujem o njem, da so njegova dela hudobna.“ Zato jim reče: ”Vi le pojdite na praznik, jaz pa na ta praznik ne grem.“

Šotorski praznik traja sedem dni in se osmi dan slovesno zaključi. Zaznamuje konec poljedelskega leta, zato je čas velikega veselja in zahvaljevanja. Nekaj dni zatem, ko Jezusovi bratje odidejo z glavnino romarjev, na skrivaj odrine tudi Jezus z učenci. Pazijo le, da niso nikomur preveč na očeh, zato ne potujejo ob Jordanu tako kot drugi, pač pa skozi Samarijo.

Po poti bi si moral Jezus s sopotniki iskati prenočišče v kaki samarijski vasi, zato pošlje naprej glasnike, da bi pripravili vse potrebno. Vendar pa tamkajšnji vaščani nočejo ničesar storiti zanj, ko slišijo, da je namenjen v Jeruzalem. Jakob in Janez ogorčena vzkipita: ”Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?“ Jezus pa ju pošteno ošteje, da sploh pomislita na kaj takega, in vsi odpotujejo v drugo vas.

Med potjo Jezusa ogovori neki pismouk: ”Učitelj, za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.“

”Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda,“ odvrne Jezus, ”Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.“ Jezus pismouku namiguje, da ga čaka veliko hudega, če hoče hoditi za Njim. In kot se da razbrati med vrsticami, je pismouk preponosen, da bi sprejel takšen način življenja.

Spet drugemu Jezus reče: ”Hodi za menoj!“

”Dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta,“ mu ta odvrne.

”Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrliče,“ odbije Jezus, ”ti pa pojdi in oznanjaj božje kraljestvo.“ Očitno možaku oče še ni zares umrl, sicer ta prav gotovo ne bi zdaj stal tam in poslušal Jezusa. Sin si, kot kaže, hoče le izprositi čas, da bi počakal na očetovo smrt. Ni še pač zrel za to, da bi mu bilo Božje kraljestvo v življenju prvo, nad vsem drugim.

Ko gredo spet naprej proti Jeruzalemu, še nekdo drugi reče Jezusu: ”Hodil bom za teboj, Gospod, a dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.“

Jezus pa mu pove: ”Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.“ Jezusovi učenci morajo namreč pogled upirati čvrsto na službo za Kraljestvo. Brazda že ne more biti ravna, če orač ne gleda strmo naprej; prav tako pa se vsak, ki se še kar ozira po tej stvarnosti, ki je svoje že odslužila, še prerado spotakne in odtava s poti, ki vodi v večno življenje. Janez 7:2-10; Luka 9:51-62; Matej 8:19-22

▪ Kdo so Jezusovi bratje in kaj si mislijo o njem?

▪ Zakaj so Samarijani tako nepriljudni in kaj bi Jakob in Janez najrajši naredila?

▪ S katerimi tremi ljudmi se Jezus po poti zaplete v pogovor in kako poudari potrebo po nesebičnem služenju?