Poglavje 117

Smrtna stiska na vrtu

KO JEZUS neha moliti, zapoje skupaj z enajstimi zvestimi apostoli hvalnico Jehovu. Potem se iz gornje izbe spustijo v hladno, temno noč in se napotijo prek Cedronske doline proti Betaniji. Toda na poti se ustavijo na priljubljenem kraju, Getsemanskem vrtu. Ta je v bližini Oljske gore ali pa na njej. Jezus se je tu, pod oljkami, večkrat sestal z apostoli.

Pri vhodu na vrt Jezus pusti osem apostolov in jim naroči: ”Sédite tukaj, medtem stopim tja, da bom molil.“ Sam pa vzame ostale tri apostole — Petra, Janeza in Jakoba — in gre na vrt. Začne se žalostiti in trepetati. Reče jim: ”Moja duša je žalostna do smrti, ostanite tukaj in čujte z menoj!“

Ko se od njih malo oddalji, pade z obrazom na tla in goreče moli: ”Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ Kaj Jezus meni s temi besedami? Zakaj je tako globoko potrt, celo na smrt žalosten? Ali morda omahuje v svoji odločitvi, da bo umrl in tako podal odkupno žrtev?

Nikakor ne! Jezus ne prosi, da bi ga Bog obvaroval smrti. Že sama misel, da bi se izognil žrtveni smrti, kot mu je to nekoč predlagal Peter, mu je zoprna. Pač pa Jezus trpi, ker se boji, da bo to, kako bo umrl — kot najslabši zločinec — omadeževalo Očetovo ime. Zdaj Jezus že sluti, da ga bodo v nekaj urah pribili na kol kot najhujšega prestopnika — kot bogokletnika! To pa ga v dno duše boli.

Po dolgi molitvi se Jezus vrne in najde troje apostolov, da spijo. Petru reče: ”Tako, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Čujte in molite, da ne zaidete v skušnjavo!“ Vendar Jezus ve, da so tudi oni potrti in da je ura že pozna, zato jim reče: ”Duh je sicer pripravljen, a telo je slabotno.“

Jezus gre potem drugič stran in prosi Boga, naj odvrne ”ta kelih“, se pravi Jehovovo nalogo oziroma voljo od njega. Ko se vrne, apostoli spet spijo, pa bi vendar morali moliti, da ne zaidejo v skušnjavo. Ko jih Jezus ogovori, ne vedo, kaj naj mu rečejo.

Jezus se še tretjič oddalji približno za lučaj kamna. Na kolenih, z gorečimi vzkliki in solzami moli: ”Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene.“ Jezus globoko v sebi čuti pekočo bolečino, ker ga bodo usmrtili kot zločinca in ker bo to sramotilo njegovega Očeta. Kajti, biti obsojen bogokletja, tega skorajda že ne more vzeti nase.

Vseeno pa Jezus še moli: ”Toda ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi.“ Jezus se poslušno podredi volji svojega Očeta in Boga. Takrat se pojavi angel iz nebes in ga krepča z vzpodbudnimi besedami. Verjetno mu pove, da ga Oče ljubeče podpira.

Toda kakšno breme je vendar na Jezusovih ramenih! Na tehtnici je njegovo in večno življenje celotnega človeštva. Čustvena napetost je neizmerna. Tako Jezus moli še bolj goreče, njegov pot pa postane kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. ”Čeprav je to zelo redek pojav,“ pojasnjuje zdravstvena revija The Journal of the American Medical Association, ”do krvavega potu . . . lahko pride v izredno napetih čustvenih stanjih.“

Po tem se Jezus tretjič vrne k apostolom in jih spet najde speče. Izčrpala jih je globoka žalost. ”Še vedno spite in počivate?“ vzklikne Jezus. ”Dosti je! Ura je prišla. Zdaj izročajo Sina človekovega v roke grešnikom. Vstanite, pojdimo! Glejte, moj izdajalec je že blizu.“

Medtem ko še govori, se približa Juda Iškarijot z veliko množico ljudi z baklami, svetilkami in orožjem. Matej 26:30, 36-47; 16:21-23; Marko 14:26, 32-43; Luka 22:39-47; Janez 18:1-3; Hebrejcem 5:7

▪ Kam Jezus odvede apostole, potem ko zapustijo gornjo izbo?

▪ Kaj počnejo apostoli, ko Jezus moli?

▪ Zakaj Jezus trpi, in kaj prosi Boga?

▪ Na kaj kaže Jezusov pot, ki je postal kakor kaplje krvi?