Poglavje 57

Sočuten z ubogimi

POTEM ko ožigosa farizeje zaradi izročil, s katerimi se okoriščajo, Jezus s svojimi učenci odide. Gotovo se še spomnimo, da ga je malo pred tem množica ljudi, ko ga je našla, zmotila, ko si je nameraval odpočiti. Zato zdaj z učenci odhaja v tirsko in sidonsko pokrajino, kar precej kilometrov severneje. Očitno je to edinkrat, da Jezus z učenci potuje prek izraelskih meja.

Ko najdejo hišo, v kateri lahko ostanejo, jim Jezus zapove, da ne sme nihče izvedeti, kje so. Ampak še na neizraelskem področju ne more ostati neopažen. Grkinja, rojena tukaj v sirijski Feniciji, ga najde in ga prične rotiti: ”Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.“ Toda Jezus ne reče niti besede.

Končno mu učenci še rečejo: ”Odpravi jo, ker vpije za nami!“ Jezus jim pojasni, zakaj se ne zmeni zanjo: ”Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.“

Toda ona ne odneha. Približa se Jezusu, pade predenj in ga prosi: ”Gospod, pomagaj mi!“

Njena zelo iskrena prošnja Jezusa seveda gane do srca. Pa vendar znova poudari, da je njegova glavna naloga, da služi Božjemu ljudstvu Izraelu. Hkrati pa kot se zdi, hoče preizkusiti njeno vero, zato navede judovski predsodek do pripadnikov drugih narodnosti, češ: ”Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.“

S sočutnim glasom in izrazom na obrazu Jezus gotovo razodeva svojo blago naklonjenost do Nejudov. Primerjavo poganov s psi celo omili z manjšalnico ”psički“ ali kužki. Ženska ni užaljena, pač pa k Jezusovemu namigovanju na predsodke Judov ponižno pripomni: ”Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.“

”O žena, kako velika je tvoja vera!“ odvrne Jezus. ”Zgodi naj se ti, kakor želiš!“ Tako se tudi zgodi. Ko se vrne domov, najde hčer na postelji popolnoma zdravo.

Z obalnega sidonskega področja krenejo Jezus in učenci prek dežele h gornjemu toku reke Jordan. Jordan očitno prečkajo nekje nad Galilejskim jezerom in pridejo na področje Deseteromestja, vzhodno od jezera. Nato se povzpnejo na goro, toda množica jih vseeno najde in k Jezusu prinašajo svoje hrome, kruljave, slepe, neme in še veliko drugih bolnikov. Polagajo jih Jezusu pred noge in on jih ozdravlja. Ljudje se čudijo, ko vidijo, da nemi govorijo, hromi hodijo in slepi vidijo, zato slavijo Izraelovega Boga.

Jezus se še zlasti posveti človeku, ki je gluh in težko govori. Gluhi so pogosto naglo v zadregi, še posebej v množici ljudi. Jezus verjetno vidi, da je mož precej živčen, zato ga sočutno potegne na stran. Ko sta sama, mu Jezus nakaže, kaj bo storil zanj. Na ušesa mu položi prste in se s slino dotakne njegovega jezika. Nato pogleda v nebo, globoko vzdihne in reče: ”Odpri se!“ V trenutku mož sliši in brez težav govori.

Ko Jezus toliko ljudi čudežno ozdravi, množica odobravajoče govori: ”Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.“ Matej 15:21-31; Marko 7:24-37

▪ Zakaj Jezus otroka neke Grkinje ne ozdravi takoj?

▪ Kam potem odpelje učence?

▪ Kako Jezus sočutno ravna z gluhim človekom, ki težko govori?