Poglavje 77

Vprašanje dediščine

LJUDJE očitno vedo, da je Jezus na kosilu v farizejevi hiši. Zato se medtem zunaj nabere na tisoče ljudi, ki čakajo, da pride Jezus ven. V nasprotju s farizeji, ki Jezusu nasprotujejo in samo prežijo, da bi ujeli kaj napačnega iz njegovih ust, pa ga ljudje željno poslušajo in spoštujejo.

Jezus najprej spregovori svojim učencem: ”Varujte se farizejskega kvasu, ki je hinavščina.“ Kot je prikazal že med kosilom, je ves farizejski verski sistem prežet s hinavščino. Tudi če farizeji svojo hudobijo zakrivajo z našopirjeno pobožnostjo, se bo ta končno razodela. ”Nič ni skritega,“ reče Jezus, ”kar se ne bo razodelo, in nič tajnega, kar se ne bo zvedelo.“

Jezus potem ponovno spodbudi dvanajstere kot že takrat, ko jih je poslal oznanjat po Galileji. Reče jim: ”Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, a potem ne morejo storiti nič več.“ Bog namreč ne pozabi niti enega vrabca, zato Jezus svojim sledilcem zagotovi, da jih Bog ne bo pozabil. Reče jim: ”Kadar vas bodo vlačili pred sodnike v shodnicah in pred vladarje in oblastnike, . . . vas bo [Sveti Duh] tisto uro poučil, kaj je treba reči.“

Pa se oglasi nekdo iz množice. ”Učitelj,“ ga prosi, ”reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.“ Mojzesova postava pač določa, da prvorojenec dobi dva dela dediščine, zato tukaj ni kaj spodbijati. Toda ta človek kot kaže, hoče večjo dediščino, kot mu zakonito pripada.

Jezus se po pravici noče vmešavati v to stvar. ”Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?“ ga vpraša. Nato vsem navzočim pove važno opozorilo: ”Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje ni odvisno od premoženja, pa naj ima kdo še tako veliko bogastvo.“ Saj, ne glede na to, koliko kdo ima, bo končno umrl in vse zapustil. Da bi to dejstvo poudaril, hkrati pa pokazal, kako nespametno je, če nočeš biti raje dobro zapisan pri Bogu, jim Jezus pove priliko. Ta gre takole:

”Nekemu bogatašu je polje dobro obrodilo, zato se je spraševal: ’Kaj naj storim, ker nimam kam dati svojih pridelkov?‘ Rekel je: ’Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in postavil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in pridelke. Tedaj bom rekel sam sebi: ’Moja duša, veliko blaga imaš, spravljenega za vrsto let. Počivaj, jej, pij in uživaj.‘ Bog pa mu je rekel: ’Neumnež! To noč bodo terjali tvoje življenje od tebe, in kar si spravil, čigavo bo?‘“

Na koncu Jezus ugotavlja: ”Tako bo s tistim, ki si nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.“ Učenci se morajo torej paziti, da se ne bi zapletali v mreže neumnega pridobitništva, saj jih lahko vsakodnevne življenjske skrbi premotijo, da ne služijo več Jehovu iz vse duše. Zato Jezus ob tej priložnosti ponovi nasvet, ki ga je pred kakim letom in pol povedal v gorski pridigi. Svojim učencem reče:

”Zato vam pravim: ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. . . . Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog živi. . . . Poglejte lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: še Sálomon se v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor ena izmed njih . . .“

”Zato tudi vi ne sprašujte, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Po vsem tem sprašujejo pogani. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite prej njegovo kraljestvo in vse to vam bo navrženo.“

O Jezusovih besedah je dobro premisliti zlasti v časih gospodarske stiske. Človek, ki si začne delati prevelike skrbi zaradi gmotnih potreb in popusti v duhovnih prizadevanjih, pravzaprav izrazi malovernost, kot da Bog ni zmožen niti najmanj poskrbeti za svoje služabnike. Luka 12:1-31; 5. Mojzesova 21:17

▪ Zakaj nekdo očitno sprašuje o dediščini, in kakšno opozorilo pove Jezus?

▪ Kakšno priliko pove Jezus, in kaj je njeno bistvo?

▪ Kateri nasvet ponovi Jezus, in zakaj je primeren?