Poglavje 86

Zgodba o izgubljenem sinu

JEZUS, ki je farizejem ravnokar povedal priliko o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi, pove še eno priliko. Ta pripoveduje o ljubečem očetu in o tem, kako ta ravna s svojima sinovoma, ki vsak po svoje delata hude napake.

Najprej nastopi mlajši sin, ki je glavni lik v tej priliki. Ta pobere vso dediščino, ki mu jo da oče brez pomišljanja, potem pa gre od doma in se vrže v nenravno lahkoživje. Vendar raje prisluhnimo, kako zgodbo pripoveduje Jezus, in skušajmo zraven ugotoviti, koga predstavljajo posamezni liki.

”Neki človek,“ začne Jezus, ”je imel dva sina. Mlajši je rekel očetu: ’Oče, daj mi delež premoženja, ki mi gre!‘ In [oče jima je] razdelil . . . imetje.“ Kaj torej s tem, kar dobi, naredi mlajši sin?

”Nekaj dni nato,“ pripoveduje Jezus, ”je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje.“ Denar torej zapravi za lahke ženske. Potem pa, pripoveduje Jezus, pridejo hudi časi:

”Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je stradati. Šel je in se vsilil nekemu tamkajšnemu meščanu, ki ga je poslal na svoje posestvo svinje past. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.“

Kakšna sramota zanj, da je moral za svinjskega pastirja, ko so te živali po postavi vendar nečiste! Vendar pa ga je še huje pestila mučna lakota, da si je zaželel celo krme, ki so jo dajali svinjam. V tej hudi nesreči ga je končno srečala pamet, ”šel je vase“, pravi Jezus.

Potem pa Jezus nadaljuje: ”Dejal [si je]: ’Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj od lakote ginem. Vrnil se bom k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega svojih najemnikov.‘ Vstal je in šel k očetu.“

Razmisleka vredno je tole: če bi se oče spravil nad sina in se v jezi zadiral nanj, ko je ta odhajal od doma, se ta najbrž ne bi tako zlahka odločil za ta korak. Morda bi se sicer vrnil, vendar bi si delo iskal kje drugje v domači krajini, samo da mu ne bi bilo treba pred očeta. On pa še pomislil ni na kaj takega. Hotel je samo domov!

Očitno je, da oče iz Jezusove prilike ponazarja našega ljubečega, usmiljenega nebeškega Očeta, Boga Jehova. In kot si najbrž tudi že mislimo, ponazarja izgubljeni ali zapravljivi sin očitne grešnike. Jezusu so farizeji, ki jim on to pravzaprav pripoveduje, še maloprej očitali ravno to, da jé s takimi ljudmi. Samo, kdo pa je potem starejši sin?

Ko je najden izgubljeni sin

Izgubljeni, zapravljivi sin se v Jezusovi priliki torej vrne k očetu. Kako pa ga tam sprejmejo? Prisluhnimo Jezusovi pripovedi:

”Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal. Ves ganjen je pritekel sinu naproti, ga objel in poljubil.“ Kako usmiljen, dobrosrčen oče, res prava podoba našega nebeškega Očeta Jehova!

Skoraj gotovo je očetu že prišlo na uho kaj o sinovem razuzdanem življenju. Pa vendar ga veselo sprejme, ne da bi čakal podrobno pojasnilo. Enako odprtega srca sprejema tudi Jezus: grešnikom in cestninarjem, ki jih v priliki upodablja zapravljivi sin, gre namreč naproti iz lastne pobude.

Ostroumni oče v Jezusovi priliki sicer lahko zasluti sinovo skesanost, ko ob vrnitvi vidi njegov žalostni, upadli obraz. Sinu pa je ob očetovem ljubečem sprejemu veliko lažje grehe tudi izpovedati. Jezus namreč pravi: ”Sin pa mu je rekel: ’Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. [Vzemi me za enega svojih najemnikov. New World Translation]‘“

Komaj to dobro izgovori, že oče pohiti in naroči služabnikom: ”Brž prinesite najboljšo obleko in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in čevlje na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‘“ Tako začnejo ”veselo pojedino“.

Medtem pa je starejši sin ”na polju“. Poskusimo razpoznati, kdo bi bil on, medtem ko poslušamo zgodbo do konca. Jezus o njem pripoveduje: ”Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ’Kaj je to?‘ Pojasnil mu je: ’Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‘ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je dejal očetu: ’Poglej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta, tvoj sin, ki je s hotnicami zapravil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‘“

Kdo, tako kot tu starejši sin, seje očitke zaradi milosti in pozornosti, ki so jo deležni grešniki? Mar ne pismouki in farizeji? Povod za to priliko je bilo namreč ravno njihovo zgražanje, češ da Jezus sprejema grešnike, zato je kot na dlani, da starejši sin predstavlja ravno nje.

Jezus konča zgodbo v trenutku, ko oče trka starejšemu sinu na srce: ”Sin, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Gostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.“

Jezus torej ne pojasni, kaj starejši sin nazadnje naredi. In res je po Jezusovi smrti in vstajenju ”tudi veliko duhovnikov . . . sprejelo vero“; morda so bili med njimo tudi taki iz razreda ’starejšega sina‘, ki jim Jezus tu govori.

Koga pa sinova upodabljata v našem veku? To morajo biti pač ljudje, ki so o Jehovovih namenih spoznali že dovolj, da so lahko na tem zgradili z njim nov odnos. Starejši sin torej ponazarja nekatere izmed ’male črede‘ ali ’slovesnega zbora prvorojencev, ki so zapisani v nebesih‘. Ti so zavzeli podobno držo kot starejši sin: niso namreč marali pozdraviti zemeljskega razreda, ’drugih ovc‘, ki jih je po njihovem izrival iz središčne vloge.

Zapravljivi sin pa na drugi strani ponazarja ljudi iz Božjega ljudstva, ki se obrnejo in gredo iskat užitke, ki jih ponuja svet. Čez čas pa se skesani vrnejo in so spet dejavni Božji služabniki. Naš Oče je pač res ljubeč in usmiljen z vsemi, ki si po streznitvi zaželijo odpuščanja in se vrnejo k njemu! Luka 15:11-32; 3. Mojzesova 11:7, 8; Apostolska dela 6:7; Luka 12:32; Hebrejcem 12:23; Janez 10:16

▪ Komu Jezus pripoveduje to priliko ali zgodbo in zakaj?

▪ Kdo je glavni lik v zgodbi in kaj se z njim godi?

▪ Koga v Jezusovem času ponazarjata oče in mlajši sin?

▪ V čem se Jezus zgleduje po usmiljenem očetu iz svoje prilike?

▪ Kaj si starejši sin misli o sprejemu za brata in kako se farizeji obnašajo tako kot starejši sin?

▪ Na koga Jezusova prilika meri v našem času?