Božje ljudstvo se vrne v svojo deželo

DVE pomembni gorski verigi obkrožata visoko planoto današnjega Irana – Elburs (južno od Kaspijskega jezera) in Zagros (vije se jugovzhodno proti Perzijskemu zalivu). V ti verigi se zajedajo dolge, rodovitne doline, katerih pobočja so prekrita z drevesi. V dolinah je zmerna klima, višje, na pustih in vetrovnih planjavah, pa so zime zelo hladne. V bližini je tudi redko naseljena puščava te planote. Z vsega tega področja, vzhodno od Mezopotamije, se je dvignil medo-perzijski imperij.

Medijci so živeli predvsem na severnem delu te planote, čeprav so se kasneje razselili v Armenijo in Cilicijo. Perzijci pa so živeli predvsem na jugozahodnem delu planote, vzhodno od Tigrisa. Sredi šestega stoletja pr. n. š. sta se pod vladavino Cira ti kraljestvi združili in nastala je medo-perzijska svetovna sila.

Cir je zavzel Babilon leta 539 pr. n. š. Njegov imperij se je raztezal na vzhod vse do Indije. Na zahodu pa je nazadnje zajemal Egipt in področje današnje Turčije. Daniel je medo-perzijski imperij povsem ustrezno opisal kot požrešnega ‚medveda‘, ki je ‚požrl veliko mesa‘. (Dan 7:5) Cir je ustanovil humano, strpno vladavino. Imperij je razdelil na province. V vsaki je vladal satrap, navadno  Perzijec, vendar pa je nekaj oblasti imel tudi tamkajšnji njemu podrejeni vladar. Narode znotraj imperija se je spodbujalo, naj ohranjajo svoje običaje in vero.

Cir je v skladu s to politiko Judom dovolil, da se vrnejo v Jeruzalem in obnovijo pravo čaščenje ter mesto pozidajo, kot sta to opisala Ezra in Nehemija. Ali mislite, da se je ta velika skupina Judov v domovino vrnila po poti, ki jo je ubral Abraham, torej ob Evfratu proti Karkemišu, ali pa so morda ubrali krajšo pot mimo Tadmorja in Damaska? Biblija tega ne pove. (Glej strani 6–7.) Judje so se sčasoma naselili tudi v drugih delih imperija, kot na primer ob delti Nila in v krajih še južneje. Precej Judov je ostalo v Babilonu, zaradi česar je apostol Peter nekaj stoletij kasneje verjetno tudi obiskal to mesto. (1Pt 5:13) Da, medo-perzijski imperij je vplival na to, da se je Jude našlo na mnogih krajih, ko sta ga nasledila grški in rimski imperij.

Medijci in Perzijci so po osvojitvi Babilona to mesto, ki je imelo vroča poletja, uporabljali kot upravno središče. Susan, prejšnje elamsko glavno mesto, je bilo eno od kraljevih mest. Kasneje je perzijski kralj Ahasver (očitno Kserks I.) ravno tam okronal Estero za svojo kraljico in preprečil zaroto, da bi Božje ljudstvo iztrebili po vsem ogromnem imperiju. Drugi medo-perzijski prestolnici sta bili Ekbatana (imenovana tudi Ahmeta, ki je ležala na nadmorski višini več kot 1900 metrov in je imela prijetna poletja) in Pasargade (ležala je na isti višini, približno 650 kilometrov jugovzhodno).

Kako je ta svetovna sila doživela svoj konec? Na vrhuncu moči se je odzvala na vstaje, ki so jih na severozahodni meji podpihovali Grki. Grčija je bila tedaj razdeljena na mestne države, ki so se med seboj bojevale, a so se združile, da bi premagale perzijske sile v odločilnih bitkah pri Maratonu in Salamini. To je omogočilo nadvlado združene Grčije nad Medo-Perzijo.

[Okvir na strani 25]

Pod vodstvom Zerubabela je skoraj 50.000 izraelskih mož potovalo od 800 do 1600 kilometrov (odvisno od poti) nazaj v Jeruzalem. Spoprijeli so se z izjemno težavnimi gospodarskimi razmerami. Njihova dežela je bila sedem desetletij zapuščena. Tisti, ki so se vrnili v domovino, so pričeli obnavljati pravo čaščenje, tako da so ponovno zgradili oltar in Jehovu darovali žrtve. Jeseni leta 537 pr. n. š. so praznovali šotorski praznik. (Jer 25:11; 29:10) Nato so postavili temelje za Jehovovo hišo.

[Okvir na strani 25]

BIBLIJSKE KNJIGE IZ TEGA OBDOBJA:

Daniel

Hagaj

Zaharija

Estera

Psalmi (deloma)

1. in 2. letopisov

Ezra

Nehemija

Malahija

[Slika na strani 24]

Cirova vojska je morala prečkati gorovje Zagros, da bi prišla do Babilona

[Slika na strani 25]

Zgoraj: Vrata vseh narodov v Perzepolisu

[Slika na strani 25]

Vstavljena slika: Cirova grobnica v Pasargadah