Poglavje 15

Neusmiljeni suženj

ALI ti je že kdaj kdo storil krivico? — Ali te je prizadel ali ti rekel kaj neprijaznega? — Gotovo ti je bilo zelo neprijetno, ali ne? —

Ali je prav, da bi bil do tistega, ki ti je storil krivico, prav tako neprijazen, kakor je bil on do tebe? — Mnogi bi tako ravnali.

Toda Veliki učitelj je rekel, da moramo odpustiti tistim, ki nam delajo krivico. Da bi pokazal, kako zelo pomembno je odpuščati, je Jezus povedal zgodbo. Ali bi jo rad slišal? —

Nekoč je živel zelo dober kralj. Celo svojim sužnjem je posojal denar, če so bili v stiski.

Nekega dne je kralj hotel imeti svoj denar nazaj, zato je poklical sužnje, ki so mu bili dolžni, in jih opomnil, naj vrnejo dolg. Tako je bil neki mož dolžan kralju 60 milijonov kovancev. To je cel kup denarja, več kot sem ga imel jaz v vsem svojem življenju.

Ta suženj je porabil ves kraljev denar, zato ni imel s čim vrniti. Kralj je zato zapovedal, naj se sužnja proda. Rekel je še, naj se proda celo njegovo ženo in otroke ter vse njegovo imetje. Z denarjem, ki ga bodo zanje dobili, pa naj se kralju vrne njegov dolg. Kaj misliš, kako je bilo temu sužnju pri srcu? —

 Tedaj je suženj rotil kralja: »Gospod, potrpi z menoj, in vse ti poplačam.« Kaj bi ti naredil s takšnim sužnjem, če bi bil kralj? —

Dobri kralj se ga je usmilil. Zato mu je rekel, da mu ni treba ničesar vrniti. Od vseh 60 milijonov kovancev mu ni bilo treba vrniti niti enega! Kako vesel je moral biti ta suženj!

Kaj pa je ta suženj storil zatem? Ko je odšel, je srečal drugega sužnja, ki je njemu dolgoval 100 kovancev, kar gotovo ni veliko proti 60 milijonom. Zgrabil je svojega sodelavca za vrat in ga pričel daviti, rekoč: »Plačaj teh 100 kovancev, ki si mi jih dolžan!«

Ali si lahko zamisliš kaj takega? — Dobri kralj je odpustil sužnju tolikšen dolg, a on je napadel svojega tovariša in zahteval od njega, naj plača tistih sto kovancev. To prav gotovo ni bilo prijazno!

Suženj, ki je dolgoval samo 100 kovancev, je bil siromašen. Denarja ni mogel takoj vrniti, zato je tovarišu padel pred noge in prosil: »Potrpi z menoj in vse ti poplačam.« Ali bi ta suženj lahko počakal na denar? — Bi ti počakal? —

Vendar ta suženj ni bil tako prijazen kakor kralj. Ker njegov tovariš ni mogel denarja takoj vrniti, ga je vrgel v ječo, s čimer gotovo ni pokazal prav nič usmiljenja.

Drugi sužnji so vse to opazovali in povedali kralju. Kralj se je hudo razjezil nad tem neusmiljenim  sužnjem. Poklical ga je k sebi in mu rekel: »Hudobni hlapec! ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali ne bi bilo prav, da se tudi ti usmiliš sohlapca svojega?«

Ta suženj bi se moral od dobrega kralja kaj naučiti, toda ni se naučil nič. Zato je dal kralj tega neusmiljenega sužnja vreči v ječo, vse dokler mu ne bo plačal vseh 60 milijonov kovancev. V zaporu pa seveda ni mogel zaslužiti denarja, ki bi ga moral vrniti. Zato je moral ostati v njem do smrti.

Ko je Jezus končal to zgodbo, je rekel svojim sledilcem: »Tako bo storil tudi Oče moj nebeški vam, ako ne odpustite iz srca svojega vsakteri svojemu bratu.« (Matevž 18:21–35)

Vidiš, vsi smo dolžni Bogu zelo veliko. On nam je dal življenje. Ker pa včasih naredimo krivico, bi nam ga lahko vzel. Če bi poizkušali plačati Bogu, kar mu dolgujemo, vse življenje ne bi dovolj zaslužili, da bi mu lahko plačali.

V primerjavi s tem, kar mi dolgujemo Bogu, so drugi ljudje nam prav malo dolžni. To je toliko, kakor tistih 100 kovancev, ki jih je bil suženj dolžan drugemu sužnju. Toda tisto, kar mi dolgujemo Bogu, je toliko, kakor 60 milijonov  kovancev, ki jih je neusmiljeni suženj dolgoval kralju.

Bog je zelo prijazen. Če smo naredili krivico, nam bo odpustil. Ne bo nas kaznoval tako, da bi mu morali plačati dolg z življenjem. Odpusti pa nam samo tedaj, če verujemo v njegovega sina Jezusa in odpuščamo tistim, ki so nam storili krivico. O tem velja razmisliti, ali ne? —

Kaj boš storil ti, če ti kdo reče neprijazno besedo ali ti kaj naredi, zatem pa obžaluje, kar je storil? Ali boš mu odpustil? — Kaj pa, če se to pogosteje dogaja? Mu boš tudi tedaj odpustil? —

Predstavljajmo si, da mi prosimo za odpuščanje. Ali bi si ne želeli, da nam oni drugi odpusti? — Tudi mi moramo do drugih biti takšni. Ni dovolj samo reči nekomu, da smo mu odpustili, ampak mu moramo res odpustiti tudi v srcu. Tako kažemo, da res želimo posnemati Jezusa.

(Preberite navedene stavke, da bi poudarili, kako pomembno je odpustiti: Matevž 6:14, 15; Lukež 17:3, 4; Pregovori 19:11.)