Poglavje 35

,Veliko boljše je dati‘

VEM za skrivnost. Ali jo želiš izvedeti? — To je skrivnost sreče.

Mnogo ljudi ni srečnih. Nekateri so preveč odvisni od tega, kar delajo drugi. Če jim kdo kaj lepega da, so srečni. Če jim nihče ne stori kaj posebnega, pa niso srečni.

Sedaj ti izdam skrivnost. Veliki učitelj je rekel: »Veliko bolje je dati nego vzeti.« Torej ni najsrečnejši tisti, ki dobiva darila, temveč tisti, ki daje. Ali si to vedel? — (Dejanja apostolov 20:35)

Sedaj pa premisli, kaj to pomeni. Ali je Jezus rekel, da tisti, ki darilo dobi, ni srečen? — Ne, saj se vendar veseliš, če dobiš darilo, ali ne? — Jaz tudi. Srečni smo, če dobimo kaj lepega.

Jezus pa je rekel, da še bolj osrečuje, če kaj damo. In Jezus je imel vedno prav, ali ne? —

Sedaj pa poglejva, kaj lahko damo drugim? Kaj misliš ti? —

Kar želiš nekomu podariti, skoraj vedno nekaj stane. Darilo, ki ga kupimo v trgovini, moramo namreč plačati. Če torej želiš dati takšno darilo, moraš morda varčevati, da imaš dovolj denarja zanj.

 Toda vseh daril se ne dobi v trgovini. Nekaj bi ti rad pojasnil. V vročem dnevu ni nič boljšega od kozarca sveže, hladne vode. Ponj ti ni treba v trgovino. In če daš kozarec vode žejnemu človeku, boš lahko doživel srečo, ki izhaja iz dajanja.

Vzemimo, da z mamo nekega dne pečeta kekse. To je lahko zabavno. Čisto sveži, še topli, še posebej lepo dišijo. Kaj pa lahko naredimo z nekaj keksi, kar bi nam še bolj pomagalo do sreče, kot če bi jih vse sami pojedli? —

Da, bolj osrečuje dajanje. Veseli smo, če jih nekaj sami pojemo. Toda če želimo imeti še večje veselje, lahko nekaj keksov zavijemo in jih podarimo prijateljem. Ali bi hotel to kdaj storiti? —

Apostol Pavel je vedel, da dajanje osrečuje. Kaj pa je dajal drugim ljudem? — Lahko jim je dajal najboljše, kar obstaja na svetu. Poznal je resnico o Bogu in o Jezusu ter je z veseljem to delil z drugimi. To je delal, ne da bi od koga jemal denar za pomoč.

Nekega dne sta apostol Pavel in njegov tovariš Lukež srečala žensko, ki je prav tako v dajanju želela občutiti srečo. Našla sta jo ob reki. Pavel in Lukež sta šla tja, ker sta slišala, da je tam kraj molitve in res sta tam našla nekaj žena.

 Pavel jim je pričel pripovedovati dobre stvari, ki jih je vedel o Bogu Jehovu in njegovem kraljestvu. Ena teh žena, po imenu Lidija, je pozorno poslušala. Kar je slišala, ji je tako zelo ugajalo, da je hotela nekaj narediti, da pokaže svoje cenjenje.

Lukež poroča o tem: »Prosila nas je: če ste sodili, da sem verna Gospodu, pridite v hišo mojo in tu ostanite; in nas je primorala.« (Dejanja apostolov 16:11–15)

Lidija se je zelo veselila, da so ti Božji služabniki prišli na njen dom. Ljubila jih je, ker so ji pomagali spoznati Božjo pot, ki vodi ljudi k večnemu življenju. Osrečilo jo je, da jim je lahko postregla in jih prenočila.

Lidija je bila pri dajanja tako srečna, ker je resnično želela dajati. To si moramo zapomniti. Morda nas kdo prosi za dar, toda če tega daru resnično ne želimo dati, nas dajanje ne bo osrečilo.

Vzemimo na primer, da imaš zavitek čokolade, ki jo želiš pojesti. Ali bi se veselil, če bi ti rekel, da jo moraš dati drugemu otroku? — Kaj pa, če imaš to čokolado in srečaš prijatelja, ki ga imaš rad. Če prideš čisto sam na misel, da bi bilo lepo, ko bi čokolado delil s svojim prijateljem, tedaj boš tega zares vesel, ali ne? —

Ali si že opazil, da včasih koga tako ljubimo, da bi mu dali vse in ne bi ničesar obdržali zase? Čim  bolj bo naša ljubezen do Boga rasla, tem bolj bomo tako čutili do Njega.

Veliki učitelj je poznal neko ženo, ki je tako čutila. Videl jo je v templju v Jeruzalemu. Imela je samo dva majhna kovanca; to je bilo vse. Toda oba je vrgla v skrinjico kot prispevek ali darilo za tempelj. Nihče jo ni k temu silil. To je naredila, ker je tako hotela storiti in ker je Boga resnično ljubila. Osrečilo jo je, da je lahko nekaj dala.

Tudi mi lahko dajemo na različne načine, ali ne? — Tudi Veliki učitelj ve, da nas bo osrečilo, če dajemo, ker želimo to delati. Zato nam je rekel: »Dajajte.« To pomeni: V navado naj nam pride, da drugim dajamo. Če to delamo, ne bomo žalostni, ker bi čakali, da nam drugi izkažejo kakšno prijaznost. Zaposleni bomo s tem, da druge osrečujemo, in če bomo tako delali, bomo najsrečnejši ljudje! (Lukež 6:38)

(Nadaljnje čudovite misli glede dajanja, ki osrečuje, so v Matevžu 6:1–4; 2. Korinčanom 9:7 in Lukežu 14:12—14.)