9. poglavje

Kdo kaže pot v odrešitev

1. a) Komu se moramo podrediti, če hočemo biti obvarovani v »veliki stiski«? b) Kako je bilo to ponazorjeno s tem, kako je Bog uporabil Mojzesa?

SAMO če sprejmemo Jezus Kristusa za voditelja in prepričljivo dokažemo, da ga resnično ubogamo in se držimo njegove smeri, se lahko rešimo iz tega sprijenega sveta in preživimo prihajajočo »veliko stisko«. (Apostolska dela 4:12) To dobro ponazarjajo dogodki povezani z rešitvijo naravnih Izraelcev iz Egipta v 1513. letu pred našim štetjem. Jehova je s čudežem povedel Izraelce na varno skozi Rdeče morje in uničil egiptovsko vojsko, ki jih je zasledovala. Takrat je Bog uporabil Mojzesa za voditelja svojega ljudstva. (Jozue 24:5–7; 2 Mojzesova 3:10)

2. a) Kdo je bil v »mešani drhali«, ki je zapustila Egipt z Izraelom? b) Kaj je mnoge od njih brez dvoma pritegnilo? c) Glede česa so bili kmalu preizkušeni?

² Ko so Izraelci z upanjem na obljubljeno deželo zapustili Egipt, so se jim pridružili še drugi. »Dosti mešane drhali je šlo z njimi«, je zapisal kasneje Mojzes. (2 Mojzesova 12:38) Kdo so bili ti spremljevalci? To so bili Egipčani in drugi tujci, ki so se hoteli pridružiti Izraelcem. Doživeli so strašne šibe, ki jih je Jehova poslal nad zatiralske Egipčane in z njimi dokazal, da je samo on pravi Bog, in da so egiptovski bogovi lažni in kot takšni ne morejo pomagati svojim častilcem. Gotovo se jim je zdelo vabljivo, ko so jim Izraelci pripovedovali o obljubljeni deželi, »v kateri tečeta mleko in med«. (2 Mojzesova 3:7, 8; 12:12) Toda, ali so priznavali,  da jim je Bog postavil Mojzesa za voditelja in odrešitelja? To so kmalu imeli priliko dokazati. (Apostolska dela 7:34, 35)

3. a) Zakaj je bilo potrebno ubogati Mojzesova navodila? b) Kaj je pomenil ’krst v Mojzesu’? c) Kaj morajo zato storiti duhovni Izraelci?

³ Ko so se Izraelci skupaj z ’mešanim ljudstvom’ približali obalam Rdečega morja, se je egiptovski vladar s svojo vojsko pognal za njimi, da bi jih spet spravil v suženjstvo. Če so se hoteli rešiti, so se morali držati skupaj in se ravnati po Mojzesovih navodilih, kajti Jehova jim je Mojzesa postavil za voditelja. Z nadnaravnim oblakom je Jehova zadrževal njihove sovražnike in ta čas razdelil morje pred njimi ter posušil morsko dno. Vsi Izraelci in njihovi spremljevalci so z Mojzesom ušli čez morje po suhem, Egipčanom pa se to ni posrečilo. (2 Mojzesova 14:9, 19–31) Ko so tako korakali po prehodu med vodnima stenama in z Božjim oblakom nad sabo, se je zgodilo nekaj nadvse pomembnega. Sveto pismo pravi temu krst — s tem ne misli dobesedno krst v vodi, ampak simboličen krst v Mojzesa kot Jehovinega preroka, tistega, ki jim ga je Jehova poslal kot rešitelja. (1 Korinčanom 10:1, 2) Tudi duhovni Izraelci, ki bodo preživeli ta sprijeni svet, morajo biti podobno krščeni v Kristusa kot odrešitelja in prepričljivo dokazati, da se trdno držijo njegovega vodstva. Današnji spremljevalci pa morajo z njimi v korak.

4. Kakšno veliko oblast je Jehova dal Kristusu?

⁴ Jehova je svojemu sinu Jezusu Kristusu podelil veliko oblast. Po njem nam bo Bog omogočil, da se ’rešimo iz sedanjega pokvarjenega sveta’, da ne bomo deležni njegove strašne usode. (Galačanom 1:3–5; 1 Tesaloničanom 1:9, 10) Po Mojzesu je Jehova dal Izraelcem zakone, ki so urejali njihovo življenje.  Če so se ravnali po teh zakonih, jim je to koristilo. Toda nekateri teh zakonov so predvidevali tudi smrtno kazen za neposlušnost. Kasneje je Jezus postal večji prerok od Mojzesa. Njegov nauk so bile »besede večnega življenja«, in kdor jih zavestno noče poslušati, je na poti v smrt, iz katere ni rešitve. Kako važno si je potemtakem vzeti k srcu vse, kar nam govori! (Janez 6:66–69; 3:36; Apostolska dela 3:19–23)

5. Zakaj Jezusovo vabilo, da se mu podredimo, privlači?

⁵ Marsikdo ne želi niti pomisliti na to, da bi se moral podrediti kakšnemu voditelju. Prevečkrat je že doživel, da so voditelji oblast zlorabili. Jezusove besede pa so prepojene s pomirljivim duhom; takole prijazno nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki naporno delate in ste obremenjeni in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen: in našli boste poživilo svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Matej 11:28–30, NS) Kako prijetno! Kdor se bo oprijel tega prijaznega povabila in povsem zaupal vanj, se ne bo razočaral. (Rimljanom 10:11) Izkusil bo varnost, kakršno čuti ovca v čredi ljubečega pastirja.

PRAVI DOBRI PASTIR

6. a) Zakaj je Izraelski narod bil kot čreda ovc? b) Kaj je Jehova obljubil glede pastirja teh »ovc« in kako se je to spolnilo?

⁶ Izraelsko ljudstvo je bilo kot čreda ovc, ki pripadajo Jehovi. Oskrbel jim je zavezni Zakon, da jih je z njim zaščitil kot ovce v staji pred načinom življenja brezbožnih poganov. S tem zakonom je dovzetne tudi usmerjal k Mesiji. (Efežanom 2:14–16; Galačanom 3:24) Za tega mesijanskega pastirja-kralja je Jehova napovedal: »Postavil bom nadnje  (nad moje ovce) enega pastirja, ki jih bo pasel, svojega služabnika Davida.« (Ezekijel 34:23, 31, EI) To seveda ne pomeni, da bo David, ki je bil tedaj že mrtev, ponovno osebno zavladal Božjemu ljudstvu. Namesto tega bi iz Davidove kraljevske rodovine Jehova izbral pastirja-kralja in po njem zagotovil varnost. (Jeremija 23:5, 6) Občasno se je sicer kdo proglasil za mesijanskega odrešitelja, toda šele 29. leta našega štetja je Jehova po Janezu Krstniku najavil Izraelovim ovcam Jezusa Kristusa kot Božjega poslanca, Mesija, z vsemi priporočili. To je bil nebeški Božji sin, katerega življenje je Bog prenesel v maternico judovske device, da se je tako lahko rodil v Davidovi kraljevski rodovini. Ime David pomeni »ljubljenec«, zato je lahko Jehova po Jezusovem krstu v vodi glasno objavil z nebes: »Ti si moj ljubljeni; ti si po moji volji.« (Marko 1:11)

7. a) Kako je Jezus dokazal, da kot »dobri pastir« ljubeče skrbi za »ovce«? b) Kako drugače je bilo to kot so ravnali prejšnji, lažni pastirji?

⁷ Slabe štiri mesece pred smrtjo je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« (Janez 10:11) Svojo vlogo je takole primerjal z vlogo lažnih mesij pred njim: »Resnično resnično vam povem: kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak prileze drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas. Svoje kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, marveč bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujih ljudi.« (Janez 10:1–5, 8, JP)

8. a) V kakšno novo »stajo« je Jezus pripeljal Jude, ki so mu verovali? b) Koliko jih je pripeljal v to stajo, ali obor?

⁸ Tisti iz črede, ki so se odzvali vodstvu zaveznega Zakona, so sprejeli Jezusa kot Mesija, ko jim  ga je predstavil »vratar« Janez Krstnik. Ti so bili Jezusove »ovce« in on jih je povedel v nov simboličen obor ali stajo, v Jehovino last. Ta staja je pomenila Jehovino priznanje na osnovi nove zaveze, ki je bila sklenjena z duhovnim Izraelom in potrjena z Jezusovo krvjo. Po tej zavezi jim je postalo dostopno nebeško življenje s Kristusom, kot »semenom« Abrahama, po katerem naj bi prišel blagoslov nad vsa ljudstva. (Hebrejcem 8:6; 9:24; 10:19–22; 1 Mojzesova 22:18) Jezus Kristus, ki ga je Bog obudil od mrtvih in spet privedel v nebeško življenje, je »vrata« v to novozavezno stajo. V skladu z voljo njegovega očeta, je tjakaj privedel omejeno število ljudi — samo 144 000 — najprej izmed Judov, potem pa še izmed Samarijanov in poganov. Kot dobri pastir Jezus pozna vsako svojo ovco po imenu, se zanjo osebno zanima in skrbi. (Janez 10:7, 9; Razodetje 14:1–3)

9. Kdo so »druge ovce« o katerih je govoril Jezus in kdaj se te zbirajo?

⁹ Jezus pa svojega pastirstva ni omejil le na »malo čredo«, ki bo dobila nebeško kraljestvo. (Luka 12:32) Rekel je: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.« (Janez 10:16, JP) Kdo pa so ti? Oni niso iz nove zaveze; niso duhovni Izraelci. So pa tesno povezani z duhovnim Izraelom, dokler je ta še na zemlji, in potrebujejo pastirsko skrb, kakršno je opisal Jezus. »Druge ovce« so tisti, ki se v teh poslednjih dneh zbirajo v obljubljeno večno življenje na zemlji na podlagi vere v žrtveno vrednost Jezusove krvi. To so isti ljudje kot »velika množica« iz Razodetja 7:9, 10, 14 in upajo, da bodo preživeli prihajajočo veliko stisko.

10. Kaj se zahteva od človeka — »druge ovce«?

 ¹⁰ Po svetopisemskem opisu »drugih ovc«, ki jih vodi in varuje dobri pastir, so to samo tisti, ki »poslušajo« njegov glas in dokazujejo, da so res del »ene črede«, kamor so prišteti pravi dediči nebeškega kraljestva. Ali ti delaš to? Kako pozorno ti poslušaš njegov glas?

11. S čim dokazujemo, da res »poslušamo«, kar je rekel Jezus in je zapisano v Janezu 15:12?

¹¹ Nedvomno poznaš Jezusove besede: »To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem jaz ljubil vas.« (Janez 15:12) Kako ta zapoved vpliva na tvoje življenje? Ali je tvoja ljubezen podobna Jezusovi? Ali je resnično požrtvovalna? Ali je iz tvojih dejanj in občutkov moč razbrati takšno ljubezen do vseh v krščanski skupščini in do domačih?

12. a) Kako bi se morali spremeniti, če se res damo »poučiti o Jezusu«? b) Kaj bi torej morali delati, ko se o tem poučujemo iz Biblije?

¹² Apostol Pavel pravi, da se bo naša osebnost povsem spremenila, če bomo dejansko poslušali Jezusa in se dali »o njem poučiti«. Odvrgli bomo osebnost, ki ji je ugajalo prejšnje življenje in si nadeli »novo osebnost«, ki odseva Jehovine plemenite lastnosti. (Efežanom 4:17–24; Kološanom 3:8–14) Ali ob preučevanju Svetega pisma resno premišljaš, na katerih področjih bi se še moral spremeniti, da bi ugajal Bogu? Ali zavestno delaš takšne spremembe? Ali razmišljaš o pomembnem delu, ki ga je Jezus zapovedal za naše dni — o oznanjevanju dobre vesti o vzpostavljenem Božjem kraljestvu — in ali želiš to delo tudi opravljati? Ali te spodbuja k temu delu Božja nezaslužena dobrota, ki si je deležen? (Matej 24:14)

13. a) Kako nas lahko srca zavedejo, če nismo pazljivi? b) Kako moramo zato slediti Jezusu oziroma ga poslušati?

¹³ Skrbno moramo paziti, da nas naše srce ne zavede. Milijoni trdijo, da verjamejo v Jezusa Kristusa  in marsikdo zna celo navesti kaj od tega, kar je učil, toda vsi se ravnajo le po tistem, kar jim iz njegovega nauka ustreza. Nekateri se sicer ogibajo zelo sprijenih dejanj. Upanje na življenje v raju in pod Božjim kraljestvom se jim zdi privlačno in radi se družijo s tistimi, ki se že zdaj resno trudijo prilagajati svoje življenje krščanskim načelom. Toda kdor hoče preživeti v »novo zemljo«, mora pazljivo prisluhniti vsemu, kar pravi Jezus. Doumeti moraš da sam ne moreš dovolj uspešno ravnati svojo pot. Vsi moramo poslušati Božjega sina, ki ga je Jehova določil za Rešitelja svojega ljudstva in skrbno mu moramo slediti. (Jeremija 10:23; Matej 7:21–27; 1 Petrov 2:21)

[Preučevalna vprašanja]