22. poglavje

Nikar ne hrepenimo po tem, kar smo opustili!

1. a) Kateri blagoslovi so tik pred vsemi zvestimi Božjimi služabniki? b) Kaj so nekateri kljub temu naredili?

PO spolnjevanju svetopisemskih prerokb lahko sodimo, da smo tik pred pragom veličastne Božje nove ureditve. Sprijenega sveta kmalu ne bo več, z njim pa bodo izginile srčne bolečine, razočaranja in gorje. Zemlja bo postala raj, v katerem bodo častilci pravega Boga lahko za vso večnost živeli popolno človeško življenje. O zanesljivosti teh obljub je Jehova rekel apostolu Janezu: »Zapiši, zakaj te besede so zanesljive in resnične!« (Razodetje 20:1–5, JP) In kakor je videti nenavadno, se nekateri, ki sicer poznajo te resnice, vračajo k življenju tega sveta, ki ga bo Bog, kot sam pravi, uničil. Žalostno! Ampak zakaj to počnejo?

2. a) Kaj mora človek narediti, ko spozna resnico, da bi se mu kaj takega ne pripetilo? b) Kaj prevladuje v njegovem razmišljanju, če tega ne naredi, in kaj sledi iz tega?

² Ko so slišali veselo vest o Božjem kraljestvu in o tem, kaj bo to kraljestvo naredilo, so se razveselili. Toda potem bi bilo treba napredovati do krščanske zrelosti, izpopolnjevati bi bilo treba poznavanje Božje besede in jo povsem upoštevati v svojem življenju. (Hebrejcem 6:1, 11, 12) Če kdo tega ne priznava, potem se mu služba Bogu ne bo zdela prav nič dragocena. Takšen bo verjetno nestrpno pričakoval telesnih blagoslovov, ki jih je Bog obljubil, ne bo pa vedel, da je treba duhovno rasti in z vsem srcem sodelovati v oznanjevanju Kraljestva in pridobivanju učencev, kar nam je vsem zapovedal sam  Bog. Želje po posesti in po zabavi terjajo od človeka zmeraj več časa. Zato duhovne interese potisne na drugo mesto. Ne sicer naenkrat, toda počasi se takšen zagotovo vrne nazaj v svet. (1 Timoteju 6:9, 10)

3. a) Zakaj je nevarno izbirati prijatelje izmed ljudi, ki ne častijo Jehove? b) Kdaj se lahko človek hitro znajde v sproščenem druženju s takšnimi ljudmi?

³ Vsakdo lahko reče, da bi rad preživel v »novo zemljo«, da bi živel v pravičnem svetu. Ampak ali njegov izbor prijateljev potrjuje to njegovo željo? Iz dneva v dan kajpada prihajamo v stik z ljudmi, ki ne služijo Jehovi: v službi, v šoli, pri nakupovanju, celo doma. Ampak kakšno družbo si tak človek izbira med odmori v službi, pred poukom in po njem, med razvedrilom? Ali pa je to sploh posebej pomembno? Sveto pismo svari: »Nikar se ne dajte zapeljati! Slaba družba pokvari dobre nravi.« (1 Korinčanom 15:33, JP) Kaj pa je »slaba družba«? Ali je kaj važno, če nekateri pač ne častijo Jehove, ampak enostavno počnejo, kar se njim zdi najbolj prav? Glede na vse, kar smo ugotovili do zdaj, taki ne bodo preživeli v »novo zemljo«. Vsi, ki se ne bodo držali Jehovinih meril, ko si bodo izbirali družbo, se bodo spet znašli v tistem svetu, za katerega so menili, da so ga že zapustili. Svarilni zgledi iz Svetega pisma pa nas varujejo pred takšno potjo, če si jih seveda vzamemo k srcu. (1 Korinčanom 10:11)

»ZAPISANO NAM V SVARILO«

4. a) Kakšno je bilo življenje Izraelcev v Egiptu po Jožefovi smrti? b) Zakaj se je Izraelcem na odrešilni poti iz Egipta pridružilo še »dosti ljudstva«? c) Kako se je ta preroški dogodek spolnil v naših dneh?

⁴ Kakšno olajšanje so občutili Izraelci, ko jih je Jehova pripeljal iz egiptovskega suženjstva! Zaradi  krutega zatiranja, ki so ga trpeli po Jožefovi smrti, se jim je Egipt zdel kot razbeljena peč, v katero so bili pahnjeni. (2 Mojzesova 1:13, 14; 5. Mojzesova 4:20) Potem pa je Jehova poslal nad Egipt deset šib. Pokazalo se je, kako velika razlika je med pravim Bogom in egiptovskimi božanstvi. In ko so Izraelci odšli iz dežele, se jim je pridružilo še »dosti (neizraelskega) ljudstva«, kot se je tudi danes ločila od sveta »velika množica« in se pridružila ostanku duhovnega Izraela. (2 Mojzesova 12:38) Kaj pa se je zgodilo v taboru kmalu po tem, ko so Izraelci izšli iz Egipta?

5. a) Kako so si kmalu po odrešitvi zaželeli »nazaj v Egipt«? b) Zakaj se je to zgodilo?

⁵ Krščanski učenec Štefan pravi: »V svojih srcih so želeli nazaj v Egipt.« In to samo nekaj mesecev po tistem, ko so ga zapustili. (Apostolska dela 7:39, 40) Kako se je to pokazalo? Naredili so si zlato tele — stvar, kakršne so bili vajeni še v Egiptu — in razglasili, da bodo imeli »praznik za Jehovo«. Posnemali so Egipčane. (1 Mojzesova 32:1–6) Jehovi to niti malo ni bilo všeč. Njihovo ravnanje je bilo v očitnem nasprotju z zakonom, ki so ga dobili pod Sinajem. Na tisoče jih je takrat pomrlo. Zakaj? Zato, ker so sicer poznali Jehovine zapovedi, očitno pa si jih niso vzeli k srcu in niso cenili tega, da jih v resnici vodi sam Jehova.

6. a) Kako je Jehova poskrbel zanje v pustinji? (1 Korinčanom 10:3, 4) b) Zakaj so nekateri zahrepeneli po tistem, kar so imeli v Egiptu?

⁶ Ko so Izraelci in ’ostalo ljudstvo’, ki se jim je pridružilo, odšli iz Egipta, so čutili, da so naredili prav. Toda po letu dni še zmeraj niso bili v obljubljeni deželi; niso se še ustalili v »deželi, v kateri tečeta mleko in med«. Imeli so dovolj hrane, še posebej duhovne. Oblakov in ognjeni steber sta bila  ves čas dokaz, da je Jehova z njimi. Na Rdečem morju in pod goro Sinaj so videli dokaze veličastne Jehovine moči. Zavezni zakon jih je vzdrževal in jih osveževal po duhovni plati. Od vsakogar posebej je tudi terjal, da po potrebi spremeni svoje vedenje, mišljenje in nagibe, da bi mogel res ugajati Jehovi. Toda vsega tega niso znali ceniti in so zahrepeneli po telesnih dobrinah, ki so jih bili deležni še v Egiptu. Sebično hrepenenje je marsikoga pokopalo. (4 Mojzesova 11:4–6, 31–34)

7. a) Zakaj so ob povratku oglednikov začeli ljudje govoriti o vrnitvi v Egipt? b) Kakšne so bile posledice? (Hebrejcem 3:17, 19)

⁷ Kmalu za tem je Mojzes poslal v obljubljeno deželo oglednike. Ko so se vrnili, so povedali, da v deželi res »tečeta mleko in med«. Toda deset oglednikov se je ustrašilo tamkajšnjih ljudi in utrjenih mest. Jehovi niso zaupali z vsem srcem in tako je tudi druge postalo strah. Spet so se spomnili Egipta in so celo načrtovali, kako bi se vrnili. Zaradi nevere je ves rod, ki je bil star dvajset let ali več pomrl v pustinji pred obljubljeno deželo. (4. Mojzesova 13:27–33; 14:1–4, 29)

8. a) Kaj so morali za svojo rešitev v uničenju Sodome narediti Lot in njegovi? b) Zakaj se je Lotova žena spremenila v solnat steber? c) Pred čem nas to svari?

⁸ Dobrih 400 let pred tem se je zgodilo nekaj podobnega. Abrahamov nečak Lot se je naselil v Sodomi, v nravno sprijenem, drugače pa bogatem mestu. Sprijenost v Sodomi in okolici je bila tako velika, da se je Jehova odločil mesto za zmeraj zravnati z zemljo. Poslal je angela, ki naj bi rešila Lota in njegove domače. Ko je Lot posvaril svoja bodoča zeta, »sta mislila, da se šali«. Pa se ni šalil. Ob zori sta angela že priganjala Lota in njegove, naj odidejo iz mesta in naj se ne ozirajo. Njihovo življenje je bilo odvisno od njihove poslušnosti. Lot  in obe hčeri so ubogali in so preživeli. Njegova žena pa se je očitno težko odtrgala od bogastva, ki so ga morali zapustiti. Ozrla se je in okamenela v solnat steber. Ali smo doumeli pomen tega dogodka s srcem? Jezus je to zgodbo povedal zato, da bi zagotovo doumeli njen nauk, in uporabil jo je prav zato, da bi vedeli, da je tudi danes pomembno zbežati iz tega sveta. Svaril nas je, naj bi ne skrbeli preveč za materialne dobrine, in takrat je rekel: »Spomnite se Lotove žene.« (1 Mojzesova 19:12–26; Luka 17:31, 32) Kaj nas lahko varuje pred zankami, v kakršne so se ujeli Izraelci in Lotova žena?

»HREPENENJE PO BOLJŠI DOMOVINI«

9. Kaj je vera in kako jo lahko gradimo?

⁹ Vplivom, zaradi katerih pogledujemo v preteklost, se bomo izognili z močno vero v prihodnost. V Pismu Hebrejcem 11:1 piše, da je vera »temelj vsega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo«. (JP) Vera je torej zagotovilo ali že kar pravica do tega, kar nam Bog obljublja. Raste iz zadovoljivih dokazov in z njo smo na vsak način lahko prepričani tudi o tistem, kar na svoje oči ne vidimo. Ni pa to praznoverje; ali pripravljenost verjeti enostavno vse, samo zato, ker se dobro sliši. Pravo vero ima človek šele tedaj, ko se sam prepriča v osnovne dokaze zanjo. Dobro moramo tudi misliti o tem, kako vse, kar novega spoznamo, vpliva na naše življenje in to stvar moramo potem znati ceniti.

10. a) Kako je Abraham dokazal svojo vero in kako dolgo jo je dokazoval? b) Kako vemo, da je naredil prav?

¹⁰ Tako vero je imel Abraham. Zaradi nje je na Jehovino zapoved odpotoval iz bogatega Ura v Kaldeji in se preselil daleč v Kanaan, v deželo torej,  za katero prej še slišal ni. Tam je živel kot tujec in v nobenem utrjenem mestu ni iskal zaveznikov. »Pričakoval je mesto, ki ima (trdne) temelje (Jehovino mesijansko kraljestvo) in je njegov stavbenik in graditelj Bog.« Če bi hrepenel po Kaldeji, bi se pač vrnil tja. Tako pa je »hrepenel po boljši domovini, po nebeški«. (Hebrejcem 11:8–16, JP) Po tej »boljši domovini« Abraham ni hrepenel le nekaj let, tudi ne nekaj deset ali dvajset let. Po njej je hrepenel do svoje smrti, torej dobrih sto let po tem, ko je odpotoval iz Ura. In svoje vere ni le razglašal, ampak jo je dokazoval z deli. Zato si je zagotovil nagrado. Njegovo vstajenje je tako gotovo, da je Jezus, ko je govoril o njem rekel, da je ’njegov Bog, Bog živih’. (Luka 20:37, 38; Jakob 2:18)

11. Kako sta svojo vero pokazovala tudi Izak in Jakob?

¹¹ Kaj pa Abrahamov sin Izak in Izakov sin Jakob? Ta dva kaldejskega življenja nista okusila. Ampak to ni bil razlog, da bi si želela poskusiti. Ko sta od staršev izvedela za Jehovine obljube, sta si jih vzela k srcu. Zgradila sta si vero, kot je bila Abrahamova. Ravno tako sta »hrepenela po boljši domovini«. In Bog se ju ni sramoval. (Hebrejcem 11:9, 16, 20, 21; 1 Mojzesova 26:24, 25; 28:20–22)

12. Kaj je Ezava in Dino zapeljalo v resne težave?

¹² Jakobov brat Ezav pa duhovnih stvari ni cenil. Žene si je izbral izmed ljudstev, ki niso častila Jehove. Namesto da bi si nabiral svete zaklade, je prodal svoje prvorojenstvo za eno samo jed. (1 Mojzesova 25:29–34; 26:34, 35; Hebrejcem 12:14–17) Bil je človek, ki je hotel takojšnje materialno zadoščenje. Jakobova hči Dina je tudi zabredla v težave. Zakaj? Zato, ker se je rada družila s poganskimi ’hčerami tiste dežele’. (1 Mojzesova 34:1, 2)

13. a) Kakšno je v resnici življenje ljudi, ki so del tega sveta? b) Kaj nas bo varovalo, da ne bomo zdrknili nazaj v svet?

 ¹³ Če si kot Abraham, Izak in Jakob tudi ti želiš »boljše domovine«, življenja v Jehovinem mesijanskem kraljestvu, potem se nikar ne pusti zvabiti nazaj v svet. Vedi, da je prihodnost, ki ti jo obljublja svet, kratka. »Kdor pa spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnost.« In kako polno življenje bo to! (1 Janezov 2:17, JP)

[Preučevalna vprašanja]

 [Slika na strani 172]

Spomnite se Lotove žene!