21. poglavje

Prisrčna dobrodošlica vsem, ki se vrnejo

1. O kakšnih ljudeh bomo govorili v tem poglavju?

PRECEJ ljudi je, ki so svoj čas toliko spoznali Sveto pismo, da so zvedeli za Jehovo, pravega Boga, in da so spoznali nekaj njegovih namenov. Niso bili sicer Jehovine priče, vendar pa so z njimi preučevali Sveto pismo. Ali pa so njihovi starši bili Jehovine priče. Med njimi jih je mnogo tudi prihajalo v dvorane Jehovinih prič. Morda so celo pomalem sodelovali pri širjenju vesti o Kraljestvu. Niso pa se predali spolnjevanju Božje volje. Zakaj ne?

2. a) Zakaj so odšli iz Jehovine organizacije? b) Zakaj si želijo spet priti vanjo?

² Svet ponuja vabljive stvari, ljudje pa mislijo, da jih seveda morajo imeti in da jim bo z njimi življenje lepše, potem pa se tako trudijo za nje, da jih ta odnese daleč od Jehovine organizacije. Sčasoma kajpada kdo med njimi ugotovi, da ni dosegel življenja, o kakršnem je sanjal. Prebudi ga spoznanje, da bo takšen, kakršen je, na koncu uničen s svetom vred. Ni pa pozabil varnosti in duhovnega obilja v Jehovini »hiši« in se hoče vanjo vrniti. Ali ga bo Jehova sprejel?

IZGUBLJENI SIN SE VRNE

3. a) Kako je Jezus takšno situacijo opisal v priliki o izgubljenem sinu? b) Kdo je oče v tej priliki?

³ Na to vprašanje nam bo odgovorila Jezusova prilika o izgubljenem sinu. Jezus je pripovedoval  zgodbo o človeku, ki je imel dva sina. Mlajši je poterjal očeta za svoj delež dediščine. Ko ga je dobil, je odšel v daljno deželo in tam vse zapravil za razuzdano življenje. Bil je hudo zapravljiv. Potem pa je v tisto deželo prišla lakota in mladenič je bil naenkrat v hudi stiski prisiljen pasti svinje, pri tem pa mu niti njihove krme niso pustili jesti. Stiska ga je pretresla in prišel je k pameti. Spomnil se je, kako pri njegovem očetu dobro živi celo najet delavec, in odločil se je, da se bo vrnil. Priznal bo svoje grehe in prosil očeta, naj ga sprejme čeprav le za najemnika in ne kot sina. (Luka 15:11–19) Ali ga bo oče po vsem, kar je naredil, še sprejel? Kako gleda na taka vračanja Jehova, ki je v tej zgodbi ponazorjen z očetom izgubljenega sina?

4. Kako je oče sprejel svojega sina, ko se je ta vrnil?

⁴ Jezus je zgodbo nadaljeval in živo popisal, kaj bi Jehova čutil v takšnem primeru: »Ko je bil (mlajši sin) še daleč, ga je oče zagledal. Ves ganjen je pritekel sinu naproti, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel. ’Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.’ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ’Brž prinesite najboljšo obleko in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in čevlje na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.’ In začeli so veselo pojedino.« (Luka 15:20–24, JP)

KAKŠEN POMEN IMA TA PRILIKA DANES?

5. a) Koga ponazarja starejši sin v priliki? b) Kdo je potemtakem mlajši, izgubljeni sin?

⁵ Starejši sin, prvorojenec iz te prilike, gotovo predstavlja ’zbor prvorojencev, ki so zapisani v nebesih’.   (Hebrejcem 12:23, JP) Kaj pa mlajši sin? Ta mora predstavljati neko drugo skupino ljudi, ne »malo čredo«, ki upa na življenje v nebesih. Opisu mlajšega brata sicer ne ustrezajo vse »druge ovce«, nekatere med njimi pa prav gotovo. Že preden so se začele zares zbirati »druge ovce« (v 1935. letu), so bili takšni, ki so vedeli, da je Jehova edini Bog. Vedeli so za zemeljsko življenje v tem Kraljestvu in si zato niso prizadevali, da bi prišli v »zbor prvorojencev« z nebeškim upanjem. Toda namesto da bi se predali v službo Jehovi, so poniknili v posvetna opravila. Sprejeli so ’sredstva za življenje’, ki jim jih je zagotovil Bog, čas in življenje, ki jim ga je dovolil, in vse to uporabili za sebične užitke. Ko pa so 1935. leta Jehovini služabniki prvič jasno povedali, kdo spada v »veliko množico«, so se mnogi, ki so ustrezali mlajšemu sinu iz Jezusove prilike, z vsem srcem predali službi v Očetovi hiši. Takrat je prišlo veselje, kakršno je Jezus opisal v priliki.

6. Kako so nekateri v spolnitvi pokazali duha starejšega sina, kako pa se je vedel celoten ostanek?

⁶ Takrat se resda še niso vsi veselili nastanka te skupine, ki jo je predstavljal mlajši brat iz Jezusove prilike. Da bo tako, je tudi Jezus sam govoril v priliki. Vendar pa takega duha niso pokazovali vsi izmed ostanka »male črede«, in Jezus je v svoji priliki pustil odprto pot tudi za tiste, ki so bili sprva v nemilosti; lahko so se pridružili veselju, s katerim Jehova sprejema skesane grešnike. (Luka 15:7, 10, 25–32)

7, 8. a) Kaj je prav zadnje čase marsikoga odvedlo iz Jehovine hiše? b) V katerem smislu so se nekateri počutili kot izgubljeni sinovi? c) Zakaj naj bi se vrnili?

⁷ Po teh dogodkih sredi 1930-ih let so tudi drugi spoznali, da so podobni razsipnemu sinu. Jehovino duhovno družino, njegovo vidno organizacijo, poznajo  dovolj dobro, njihovo življenje pa jih je speljalo daleč proč od nje, v »daljno deželo«. Jehovinim služabnikom niso nasprotovali, toda njihovo življenje se ni ujemalo z načeli Božje Besede. Vse svoje življenje so gradili le na posvetnem delu, premalo pa so bili pozorni na svoje dolžnosti do Boga in na nevarne čase, v katerih živimo. Nekatere je motila nepopolnost drugih, ki so bili tedaj v tej organizaciji, niso pa potrpežljivo počakali, da bi Jehova spravil te stvari v red. Kam so zabredli vsi, ki so se tako ločili od verovanja, ki jim je nekoč pomenilo dom?

⁸ Čez čas so nekateri spoznali, da so duhovno obubožali. Vsi trenutki ugodja skupaj jim niso prinesli trajne sreče. Doumeli so tudi, da njihov način življenja terja svoj davek — po duševni, čustveni in duhovni plati. Počutijo se prazne, kot se pač počutijo vsi brez Boga in brez upanja. (Efežanom 2:12) Spominjajo se, da so bili zares srečni edinole v Jehovini »hiši«. In potem želijo nazaj. Ali naj gredo? Kaj sploh lahko pričakujejo, če bodo ostali duhovne sirote? Odlašanje je lahko pogubno. Če se bodo držali sveta, ko bo ta razpadal, bodo pač tudi sami ob življenje.

9. a) Zakaj bi Jehova rad, da se takšni vrnejo? (Ezekijel 18:23) b) Kaj morajo zato narediti?

⁹ Ampak ali se tak človek sploh lahko vrne? Jehova jih dobrohotno vabi, naj se vrnejo, in njegova vidna organizacija jim pri tem ljubeznivo pomaga. (Zaharija 1:3, 4) Kaj morajo narediti? Po Jezusovi priliki sodeč morajo priti k pameti, morajo se vrniti in priznati, da so grešili pred Bogom. Če so prej zašli v hudo nekrščansko življenje, morajo starešinam dovolj nazorno dokazati, da so opustili svoje prejšnje življenje in da se iskreno kesajo.  Zdaj si morajo nadvse želeti, da bi lahko služili Jehovi v njegovi vidni organizaciji. (Luka 15:18–21; Pregovori 28:13) Če si to res iz srca želijo, potem bo gotovo veliko veselje, ko bodo zapustili svoja kriva pota in ideje ter se vrnili k Jehovi. (Izaija 55:7) Seveda pa jim bo potrebno še zdravo duhovno izgrajevanje, če bodo hoteli doseči še večjo srečo od tiste ob prijaznem sprejemu v domači dvorani.

GRADITI NA ZDRAVEM TEMELJU

10. a) Kakšen odnos do Jehovinih zahtev si morajo pridobiti skesanci? b) Kako lahko pridobijo tesen odnos z Jehovo?

¹⁰ Vsakdo, ki se vrne v Jehovino hišo, mora še prav posebej dobro spoznati vse lastnosti Jehovine osebnosti in imeti mora tesen odnos z njim. Spoznati mora, da nam Jehovine zahteve samo koristijo. Njegove zapovedi nam ne jemljejo radosti življenja, ampak nas varujejo, da se ne lotevamo stvari, ki nas za hip sicer prijetno vznemirijo, kasneje pa žanjemo iz tega semena samo bridkost. (Izaija 48:17; Galačanom 6:7, 8) Če nas kaznuje, nas iz ljubezni. (Pregovori 3:11, 12) Osebno preučevanje in premišljevanje, iskrene molitve in prisotnost na sestankih, vse to nam bo pomagalo povsem zaupati Jehovi in pri njem poiskati vodilo za vse, kar bomo počeli. (Pregovori 3:5, 6)

11. a) Kako lahko tistim, ki so se oddaljili, pomaga a) sovraštvo do hudega, b) želja po spoznanju, c) ravnanje po Božjih načelih, d) premišljevanje o tem, kaj bodo rodili njihovi načrti in e) prijazno zanimanje za druge?

¹¹ Kdor je zašel, je prej nemara dobro vedel, kaj je prav in kaj ne. Ampak zdaj mora vseeno zasovražiti zlo in ga sovražiti, dokler zla pač ne bo konec. (Psalm 97:10) To jim bo lažje, če tega ne bodo samo vedeli, ampak tudi razumeli. Predvsem gre za to, da človek vse poveže z Bogom. Spoznati  moramo različne poti, po katerih nas Bog uči; vedeti pa moramo tudi, kakšen vpliv imajo naši odzivi na odnos z Bogom. (Pregovori 4:7; 9:10) Doumeti moramo, da je potrebna stanovitnost, Jehovina načela moramo uporabljati ves čas, karkoli že delamo. (Titu 2:11, 12; 1 Tesaloničanom 4:7) Paziti moramo ne le na trenutno ugodje, pač pa tudi na vse možne posledice tega ugodja. (Primerjaj Pregovori 20:21; 23:17, 18; Hebrejcem 11:24–26.) Zanimati bi nas moralo tudi to, kako naše besede in dejanja vplivajo na druge. (Rimljanom 15:1, 2)

12. a) česa so moramo glede satanovih metod zavedati, da bi nas to pomagalo varovati? b) Kaj potrebujemo za zmago v tem boju?

¹² Kot kristjanom nam bo zelo pomagalo, če bomo vedeli, da smo v duhovni vojni. Naš glavni nasprotnik je satan hudič s svojimi demoni. Na vse mogoče načine nas skuša odvleči od pomembnega dela za Kraljestvo, ki nam ga je dal Jehova. Rad bi, da bi opustili Jehovina načela in postali del sveta, ki mu gospoduje. Lovi nas na normalne življenjske želje (po sreči, telesnem ugodju, po ljubezni in priljubljenosti), sili pa nas, da bi jim pripisali toliko pomembnosti, da bi to izkrivilo njihov osnovni namen ali da bi jih zadovoljili na kakšen napačen način. Samo če si bomo nadeli vse Božje duhovno orožje, bomo v tem boju za našo duhovnost zmagali. (Efežanom 6:11–18)

13. a) Kako lahko najdemo osvežilo za svoje duše? b) Zakaj nam takšno služenje Jehovi, kakršno je bilo Jezusovo, zares lahko prinese srečo?

¹³ Jezus je rekel, da si bomo osvežili duše, če bomo prišli k njemu in si nadeli njegov »jarem«. (Matej 11:29, 30) Nadeti si »jarem« pomeni služiti. Toda kdor služi Jehovi tako kot njegov sin Jezus, ga ta služba poživi. Kako to? Zato, ker to delo prinaša svobodo. Tako nismo več sužnji greha, nismo  več v njegovih sponah, da bi zato delali stvari, za katere vemo, da bi jih ne smeli ali jih morda niti ne želimo delati. (Janez 8:32, 34–36) Če bomo svojo krščansko osebnost zgradili na temelju, kakršen je Jezus Kristus, potem bomo spoštovali njegovo vlogo v Jehovinem namenu, ubogali ga bomo in se učili od njega. Rad je spolnjeval očetovo voljo in tega se bomo naučili tudi mi. (Janez 4:34; Psalm 40:8) Ker se bomo držali Božjih moralnih meril, bomo imeli čisto vest. Ne bomo živeli le zase, ampak bomo spoznali, da je sreča v dajanju. (Apostolska dela 20:35) Življenje bo postalo smiselno. Predvsem pa bomo lahko veseli, ker bomo vedeli, da nas Jehova prizna; da nas torej prizna Oče vseh tistih, ki hočejo biti njegovi otroci. (Pregovori 10:22)

[Preučevalna vprašanja]